Jedro

Tožena stranka je ugotovila, da tožnikov povprečni mesečni dohodek iz naslova plač in drugih dohodkov iz delovnega razmerja presega dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki je določen v 8. členu ZSVarPre. Tožena stranka je sicer tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP zavrnila na podlagi prvega odstavka 27. člena ZSVarPre, kar predstavlja napačno materialno podlago in bi morala kot pravilno materialno podlago uporabiti drugi odstavek 13. člena ZBPP. Vendar to na pravilnost odločitve o zavrniti tožnikove prošnje za dodelitev BPP ne vpliva.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani (v nadaljevanju tožena stranka) odločilo, da se zavrne prošnja tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) z dne 23. 10. 2018. 2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka 23. 10. 2018 prejela tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP in sicer smiselno za pravno svetovanje in zastopanje v socialnem sporu zoper Republiko Slovenijo, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, zaradi plačila institucionalnega varstva, ki se pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani obravnava pod opr. št. IX Ps 687/2018, na prvi stopnji. Tožena stranka je v postopku ugotovila, da upoštevni povprečni mesečni dohodek tožnika, v obdobju treh mesecev pred mesecem vložitve prošnje za BPP, že na podlagi upoštevanja prejemanja plače presega višino dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega v Zakonu o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre), ki ga kot pogoj za dodelitev BPP določa drugi odstavek 13. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Višina dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka po ZSVarPre trenutno znaša 785,50 EUR, povprečni mesečni dohodek tožnika iz naslova plač in drugih dohodkov iz delovnega razmerja pa je v upoštevnem obdobju znašal 1.223,17 EUR neto, kar presega omenjeni dohodkovni cenzus. Zato je tožena stranka zaključila, da tožnik do BPP ni upravičen in je tožnikovo prošnjo za BPP zavrnila.

3. Tožnik se s takšno odločitvijo tožene stranke ne strinja in v svoji laični tožbi navaja, da mu tožena stranka v skladu s 146. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) pred izdajo izpodbijane odločbe ni omogočila, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev. Pred izdajo izpodbijane odločbe niso bila ugotovljena vsa dejstva in okoliščine, ki so pomembna za odločitev v skladu s 138. členom ZUP, saj ni bilo ugotovljeno, da je tožnik invalid. Slednje mu povzroča visoke stroške pomoči, saj ne zmore vseh opravil opraviti sam in mora zato plačati tretje osebe. Tožnik zatrjuje kršitev postopka, saj v skladu z 9. členom ZUP ni bil zaslišan in mu je bila tako kršena pravica do izjave. Navedeno predstavlja tudi kršitev 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), iz katerega izhaja pravica do poštenega sojenja, torej pravica do javnega sojenja, pravica do obrambe in zagovora ter pravica do izvajanja dokazov v svojo korist. Tožnik navaja številne člene Ustave Republike Slovenije, Splošne deklaracije človekovih pravic, Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in Zakona o davčnem postopku. Tožnik smiselno predlaga, da sodišče njegovi tožbi ugodi.

4. Tožena stranka na tožbo vsebinsko ni odgovorila, je pa poslala upravne spise.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Tožena stranka je ugotovila, da tožnikov povprečni mesečni dohodek iz naslova plač in drugih dohodkov iz delovnega razmerja presega dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki je določen v 8. členu ZSVarPre. Tožena stranka je sicer tožnikov prošnjo za dodelitev BPP zavrnila na podlagi prvega odstavka 27. člena ZSVarPre, kar predstavlja napačno materialno podlago in bi morala kot pravilno materialno podlago uporabiti drugi odstavek 13. člena ZBPP. Vendar to na pravilnost odločitve o zavrniti tožnikove prošnje za dodelitev BPP ne vpliva.

7. Glede na tretji odstavek 11. člena ZBPP se pri odločanju o prošnji za dodelitev BPP ugotavljajo finančni položaj prosilca in drugi pogoji, določeni z ZBPP. Na podlagi drugega odstavka 13. člena ZBPP se šteje, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialno varstvene storitve. Znesek osnovnega minimalnega dohodka je v obravnavanem primeru določen glede na Odredbo o usklajeni višini minimalnega dohodka od julija 2018 z dne 26. 6. 2018. Slednji določa, da znaša osnovni znesek minimalnega dogodka od 1. 7. 2018 dalje 392,75 EUR, usklajen znesek pa se začne uporabljati od 1. 8. 2018. Tako znaša dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka 785,50 EUR. Iz uradne evidence Finančne uprave RS na dan 22. 10. 2018 izhaja, da je tožnik v času od 1. 7. 2018 do 30. 9. 2018 (to je v obdobju treh mesecev pred mesecem vložitve prošnje za dodelitev BPP) prejel iz naslova plač in drugih dohodkov iz delovnega razmerja 3.669,51 EUR neto oziroma 1.223,17 EUR neto mesečno, kar med strankama niti ni sporno. Ta višina pa presega prej navedeni znesek.

8. Tožbeni ugovori tožnika, da toženka ni izvedla glavne obravnavane in mu ni omogočila, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev v zadevi, niso utemeljeni. Iz upravnih spisov izhaja, da je tožnik že v svoji vlogi za dodelitev BPP navedel, da prejema dohodek, in sicer prejemke na podlagi Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju - pokojnino in druge prejemke. Navedel je še, da je prejel občasni dohodek - regres in odpravnino/jubilejno nagrado. Tožena stranka je z vpogledom v uradno evidenco Finančne uprave RS ugotovila, da je tožnik v relevantnem obdobju prejemal dohodke iz naslova plač in drugih dohodkov iz delovnega razmerja in gre v tem primeru tako le za drugačno (pravno) naravo dohodkov. Nesporno pa je, da je že tožnik sam navedel, da prejema določen dohodek in ga tako tožena stranka ni bila dolžna seznanjati, da pravzaprav ne gre (le) za pokojnino, temveč da je v relevantnem obdobju prejemal plačo, kar izhaja tudi iz uradnih evidenc. Tožnik tudi v tožbi ne zatrjuje nasprotnega. Zato njegova pravica do izjave v postopku po presoji sodišča ni bila kršena. Sodišče zgolj pripominja, da glede na to, da je predmet presoje v tem upravnem sporu izpodbijana odločba o (ne)upravičenosti do dodelitve BPP, je sodišče presojalo, ali je bila v postopku izpodbijana odločanja o upravičenosti do dodelitve BPP kršena tožnikova pravica do izjave. Ni pa predmet presoje v tem upravnem sporu postopek pred Delovnim in socialnim sodiščem, v katerem je tožnik zaprosil za BPP.

9. Sodišče zavrača tožnikov ugovor, da v postopku ni bilo upoštevano, da je tožnik invalid, kar naj bi mu povzročalo visoke stroške pomoči, ker ne zmore vseh opravil opraviti sam in mora zato plačati tretje osebe. Po določbi drugega odstavka 14. člena ZBPP se za ugotavljanje materialnega položaja prosilca in njegove družine uporabljajo določbe zakona, ki ureja socialnovarstvene prejemke, o načinu ugotavljanja materialnega položaja osebe pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči. ZSVarPre v 11. členu napotuje na uporabo Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju ZUPJS). Slednji v 1. točki prvega odstavka 12. člena določa, da se v dohodek, ki se upošteva, štejejo vsi dohodki in prejemki vseh oseb, ki so obdavčljivi dohodki po zakonu, ki ureja dohodnino in ki niso oproščeni plačila dohodnine. Zakon o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) pa določa, da je predmet obdavčitve tudi pokojnina (37. člen v povezavi s 40. členom). Četudi bi tožnik v relevantnem obdobju že prejemal pokojnino, bi se le-ta upoštevala kot dohodek, ki se upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja prosilca za BPP. Tudi če bi tožnik prejemal invalidsko pokojnino, bi se le-ta, kot vrsta pokojnine, upoštevala v njegov dohodek. Ne bi pa se na primer upoštevala morebitna invalidnina, invalidski dodatek in dodatek za posebno invalidnosti (23. člen ZDoh-2), česar pa tožnik niti ne zatrjuje. Po presoji sodišča je zato tožena stranka pravilno upoštevala dohodke tožnika v relevantnem obdobju.

10. Glede na navedeno je pravilna ugotovitev toženke, da tožnik ne izpolnjuje finančnega kriterija za dodelitev BPP oziroma presega cenzus, ki je predpisan glede finančnega pogoja za dodelitev BPP (drugi odstavek 13. čelna ZBPP v zvezi s prvim odstavkom 8. člena ZSVarPre). Ker po povedanem tožnik ne izpolnjuje finančnega pogoja za dodelitev BPP, se tožena stranka tudi ni bila dolžna opredeljevati glede ostalih pogojev za dodelitev BPP, ki morajo biti s finančnim kriterijem kumulativno izpolnjeni.

11. Po povedanem je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče v postopku tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj so bili v predmetnem postopku relevantni dokazi pravilno izvedeni in presojeni že v upravnem postopku, poleg tega pa tožnik ni navedel novih dejstev in dokazov, ki bi jih sodišče lahko upoštevalo oziroma bi bili pomembni za odločitev (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).