Jedro

Glede na to, da tožnik nasprotuje predlogu komisije in da je mnenje komisije v nasprotju s tistim, kar je tožnik izrazil v svoji zahtevi, zahteval pa je le to, da se otroku nudi dodatna pomoč, bi moral pristojni organ v tem primeru opraviti ustno obravnavo. Res je sicer, da je v tovrstnih postopkih potrebno upoštevati največjo korist otroka, vendar pa oče otroka, ki ima tudi status stranke v postopku meni, da je največja korist otroka v tem, da nadaljuje šolanje v dosedanji osnovni šoli z dodatno strokovno pomočjo, medtem ko je organ, ki je odločal o zadevi, menil, da je največja korist otroka, ki je prav tako stranka v postopku, da se usmeri v program z nižjim izobrazbenim standardom. Torej obstaja konfliktno razmerje glede tega, kaj naj bi bila največja korist otroka. S tega razloga bi bilo potrebno ob smiselni uporabi 154. člena ZUP odločiti šele po ustni obravnavi.

V konkretnem primeru je šlo za izvedbo dokaza z izvedenci, saj imajo mnenja obeh komisij naravo izvedenskih mnenj. Sodišče meni, da je opustitev ustne obravnave taka kršitev, da bi lahko privedla do drugačne odločitve. Starša bi namreč lahko na ustni obravnavi, glede na to, da se z mnenjem ne strinjata, postavila izvedencem, ki so pripravili mnenje, relevantna vprašanja, po drugi strani pa bi lahko, če bi se izkazalo, da je to potrebno, tudi uradna oseba zaslišala starše v zvezi z usmeritvijo otroka.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se odločba Zavoda Republike Slovenije za šolstvo št. 6901-1606/2015-8 z dne 10. 2. 2016 v zvezi z odločbo Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport št. 60340-14/2016/9 z dne 30. 5. 2016 odpravi ter se zadeva vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 285,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano prvostopenjsko odločbo je prvostopenjski organ odredil, da se A.A. z dokončnostjo odločbe usmeri v prilagojen izobraževalni program z nižjim izobrazbenim standardom (točka 1 izreka), da se z dokončnostjo odločbe vključi v Center za usposabljanje, vzgojo in izobraževanje B. (točka 2 izreka), da sta tožnik in C.C. dolžna poskrbeti, da se A.A. vključi v ta center (točka 3 izreka), da odločba velja do zaključka izobraževanja A.A. (točka 4 izreka) in da stroški postopka niso nastali (točka 5 izreka). V obrazložitvi odločbe prvostopenjski organ navaja, da je tožnik podal zahtevo za uvedbo postopka usmerjenja njegove hčerke A.A. Prvostopenjski organ je zaprosil Komisijo za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami pri prvostopenjskemu organu za strokovno mnenje in preveril, ali lahko Center za usposabljanje, vzgojo in izobraževanje B. izpolni pogoje za sprejem otroka. Le ta je potrdil, da bodo lahko izpolnili vse pogoje. Mnenje je bilo posredovano otrokovemu očetu in materi, ki v zahtevanem roku nista podala pripomb. Iz obrazložitve še izhaja, da je iz strokovnega mnenja razvidno, da gre za otroka z lažjo motnjo v duševnem razvoju. Pri svoji odločitvi se prvostopenjski organ sklicuje na največjo otrokovo korist. 2. Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. V obrazložitvi odločbe med drugim navaja, da je bila pridobljena in pregledana celotna dokumentacija, ki jo je vodil prvostopenjski organ, in dokumentacija, ki jo je za potrebe odločanja na podlagi pritožbe vodila Komisija za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami prve stopnje. Komisija za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami druge stopnje je pred izdajo svojega strokovnega mnenja pridobila strokovno dokumentacijo komisije prve stopnje. Prav tako se je seznanila z napredkom A.A. iz poročila Osnovne šole Č. V nadaljevanju obrazložitve drugostopenjske odločbe tožena stranka povzema, kaj izhaja iz poročila Osnovne šole Č. in kaj izhaja iz strokovnega mnenja Komisije za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami druge stopnje. Nadalje navaja, da je bilo to mnenje posredovano tudi staršema in da je tožnik nanj podal ugovor, v katerem je med drugim navedel, da vidi ključno težavo v tem, da otrok v šoli ni dobil ustrezne pomoči, kar je tudi razlog za pomanjkanje motivacije in samozavesti. Zanika, da bi otrok imel lažje motnje v duševnem razvoju, ampak so njegova dejanja in ocene v šoli rezultat neustrezne pomoči. Želi, da otrok ostane vključen v matično šolo, ki naj mu nudi ustrezno pomoč. Drugostopenjski organ se pri svoji odločitvi sklicuje na obe mnenji strokovnih komisij in zato meni, da ne gre pritrditi pritožbenim navedbam. Kljub temu, da je Osnovna šola Č. ves čas nudila raznoliko pomoč, A.A. ni mogla slediti programu.

3. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je A.A. otrok z zadovoljivimi umskimi, razumskimi in čustvenimi sposobnostmi, tako da lahko obiskuje obvezen osnovnošolski program. Zanjo ni niti primerno niti v korist, da obiskuje prilagojeni izobraževalni program z nižjim izobraževalnim standardom. V postopku izdaje odločbe bi morala biti A.A. tudi zaslišana, saj lahko glede na svojo starost in razumske sposobnosti izrazi svoje mnenje, zaslišana pa bi morala biti tudi njena starša, vse na ustni obravnavi v postopku na prvi stopnji. Tako pa je bila storjena bistvena kršitev pravil postopka, ker ni bila razpisana ustna obravnava in na njej niso bile zaslišane stranke. V zadevnem postopku bi bilo potrebno postaviti izvedenca klinične psihologije, ki bi pregledal zdravstveno dokumentacijo otroka. Poleg tega je potrebno upoštevati, da otrok prihaja iz drugega okolja, da starša otroka ne razumeta najbolje slovenski jezik, sta drugačne veroizpovedi, z otrokom se ne moreta ukvarjati in mu pomagati pri učenju. Vse to so ovire, ki onemogočajo vključevanje v slovenski šolski sistem. Tožeča stranka predlaga, naj sodišče razpiše obravnavo in po opravljeni obravnavi obe odločbi odpravi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka se v zvezi s tožbenimi trditvami, da je tožnikova hči sposobna obiskovati obvezni osnovnošolski program, sklicuje na ugotovitve obeh komisij za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami. V nadaljevanju jih podrobno povzema. Tožena stranka meni, da je postavitev izvedenca klinične psihologije nepotrebna, saj je otroka klinični psiholog že pregledal in podal svoje mnenje. V nadaljevanju odgovora na tožbo pojasnjuje, kaj to pomeni, da je deklica usmerjena v prilagojen program z nižjim izobrazbenim standardom. Sklicuje se na to, da je potrebno upoštevati otrokove največje koristi. Tožena stranka je prepričana, da ni bilo kršeno načelo zaslišanja stranke. V konkretnem primeru ni mogoče govoriti o situaciji, ko bi v postopku sodelovale stranke z nasprotujočimi si interesi, saj mora tožena stranka kot glavno vodilo pri odločanju upoštevati in zasledovati otrokove koristi in tožena stranka ne dvomi, da je tudi interes tožnika tak. Oba starša sta imela možnost aktivno sodelovati v postopku. Možnost sta imela podati ugovor na strokovna mnenja. Bistvo pravice do zaslišanja stranke ni zgolj v navzočnosti stranke na ustni obravnavi, ampak v možnosti, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za odločitev. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. K točki I izreka:

6. Tožba je utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je predlog za začetek postopka usmerjanja vložil otrokov oče, to je tožnik. Pri tem pa sodišče ugotavlja, da je v zahtevi za uvedbo postopka usmerjanja navedeno, da je bil predlog vlagatelja, da bi otrok dobil dodatno pomoč specialne pedagoginje in dalj časa za reševanje nalog, ni pa predlagal, naj se otroka usmeri v program z nižjim izobrazbenim standardom. Res je, da sta starša otroka tako na prvi kot na drugi stopnji prejela strokovno mnenje obeh komisij in sta imela možnost nanj dati pripombe in na mnenje komisije druge stopnje je tožnik tudi dal svoje pripombe, pri čemer se tožnik ni strinjal z mnenjem komisije. Torej se ni strinjal s tem, da bi imela hčerka lažjo motnjo v duševnem razvoju, ampak je menil, da ni prejela ustrezne pomoči. Tožnik je tako nasprotoval temu, da bi bil otrok usmerjen v program z nižjim izobrazbenim standardom, saj je bil že zahtevek od vsega začetka tak, naj otrok dobi le dodatno pomoč. Svoje nasprotovanje odločbi o usmeritvi je tožnik izrazil tako s tem, da je vložil pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo kot tudi v svojem odgovoru na mnenje Komisije za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami druge stopnje.

8. Sodišče v konkretnem primeru meni, da glede na to, da tožnik nasprotuje predlogu komisije in da je mnenje komisije v nasprotju s tistim, kar je tožnik izrazil v svoji zahtevi, zahteval pa je le to, da se otroku nudi dodatna pomoč, bi moral pristojni organ v tem primeru opraviti ustno obravnavo. Res je sicer, kar zatrjuje tožena stranka v odgovoru na tožbo, da je v tovrstnih postopkih potrebno upoštevati največjo korist otroka, vendar pa oče otroka, ki ima tudi status stranke v postopku meni, da je največja korist otroka v tem, da nadaljuje šolanje v dosedanji osnovni šoli z dodatno strokovno pomočjo, medtem ko je organ, ki je odločal o zadevi, menil, da je največja korist otroka, ki je prav tako stranka v postopku, da se usmeri v program z nižjim izobrazbenim standardom. Torej obstaja konfliktno razmerje glede tega, kaj naj bi bila največja korist otroka. Res je, da bi v tem primeru težko trdili, da gre za stranki z različnimi interesi, glede na to, da je potrebno ugotoviti le to, kaj je največja korist otroka, vendar pa je situacija primerljiva s tistimi, ko pa gre dejansko za stranke z nasprotujočimi interesi, saj gre za različno stališče do tega, katera možnost je v konkretnem primeru za otroka najboljša. S tega razloga bi bilo potrebno ob smiselni uporabi 154. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) odločiti šele po ustni obravnavi. Res je tudi to, da v strokovnih komisijah sodelujejo strokovnjaki, ki razpolagajo s strokovnim znanjem, ki ga starša otroka nimata, vendar pa je potrebno po drugi strani upoštevati tudi to, da starša, čeprav ne razpolagata s specialnimi strokovnimi znanji, otroka najbolje poznata prav iz razloga, ker sta njegova starša in z njim ves čas živita. Zato je še toliko bolj potrebno, da se v tovrstnih zadevah odloča na podlagi ustne obravnave, kjer se po potrebi zasliši tudi vse stranke postopka.

9. S tem v zvezi želi sodišče opozoriti še na določila ZUP, ki določajo dokazovanje z izvedenci. Iz 194. člena ZUP smiselno izhaja, da bi moral upravni organ vedno odločati na podlagi ustne obravnave, kadar se izvaja dokazovanje z izvedenci. Tretji odstavek 194. člena ZUP namreč določa, da če gre za bolj zahtevno izvedensko delo, uradna oseba, ki vodi postopek, naroči izvedencu, naj pripravi pisen izvid in mnenje. V tem primeru je potrebno vročiti izvid in mnenje strankam pred narokom, na katerem se bosta obravnavala. Iz tega določila torej izhaja, da je treba po tem, ko se vroči izvid in mnenje, opraviti tudi narok. Nadalje je v četrtem odstavku 194. člena ZUP določeno, da lahko na ustni obravnavi izvedencu, potem ko pove svoj izvid in mnenje, uradna oseba, ki vodi postopek, in stranke postavljajo vprašanja in zahtevajo pojasnila glede izvida in mnenja. V konkretnem primeru je šlo za izvedbo dokaza z izvedenci, saj imajo mnenja obeh komisij naravo izvedenskih mnenj. Sodišče meni, da je opustitev ustne obravnave taka kršitev, da bi lahko privedla do drugačne odločitve. Starša bi namreč lahko na ustni obravnavi, glede na to, da se z mnenjem ne strinjata, postavila izvedencem, ki so pripravili mnenje, relevantna vprašanja, po drugi strani pa bi lahko, če bi se izkazalo, da je to potrebno, tudi uradna oseba zaslišala starše v zvezi z usmeritvijo otroka.

10. S tem v zvezi je potrebno upoštevati tudi to, da je bilo v prvotnem poročilu osnovne šole Č. z dne 28. 5. 2015, izdelanem za potrebe postopka na prvi stopnji, navedeno, da bo tožnikova hčerka za uspešno nadaljnje delo potrebovala dodatno strokovno pomoč, s katero bo napredovala na področju jezika, številskih predstav in logičnega mišljenja. Torej ni bilo govora o usmeritvi v izobraževalni program z nižjim izobrazbenim standardom. Iz ocene šolske defektologinje z dne 26. 5. 2015 izhaja, da bo tožnikova hčerka potrebovala zgolj dodatno strokovno pomoč. Iz strokovnega mnenja komisije prve stopnje je sicer razvidno, da je komisija priporočala prešolanje v prilagojen izobraževalni program z nižjim izobrazbenim standardom in tudi poročilo osnovne šole za potrebe postopka na drugi stopnji je bilo drugačno od prvotnega, vendar pa kljub temu iz navedenega izhaja, da so bila različna strokovna mnenja v postopku na prvi stopnji o tem, kakšna usmeritev bi bila za otroka najboljša in sodišče meni, da bi bilo že zaradi tega potrebno dodatno ugotavljati dejansko stanje na ustni obravnavi, kjer bodo lahko izvedenci na obravnavi tudi zaslišani in jim bodo lahko tako stranke kot uradna oseba postavljali ustrezna vprašanja.

11. Sodišče je tožbi ugodilo in prvostopenjsko odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker ni bila opravljena ustna obravnava. Ker je sodišče odločbo odpravilo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, se do ostalih navedb strank v postopku ni opredeljevalo. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1 (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

12. K točki II izreka:

13. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, pripada tožeči stranki skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 pavšalni znesek povračila stroškov upravnega spora v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, ki določa, da če je bila zadeva rešena na seji in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR.