Jedro

Ker je bilo z odločbo z dne 15. 4. 2002 odločeno o denacionalizaciji parc. št. 226/1 in 227 v celotnih površinah, se sodišče strinja z zaključkom organa, da je bilo o teh dveh parcelah že v celoti odločeno. Pri tem tudi ni pravno relevantno, da je bilo odločeno o denacionalizaciji navedenih parcel v obliki odškodnine v obveznicah, saj je določitev odškodnine za podržavljeno premoženje le ena izmed oblik vračila podržavljenega premoženja, če vračilo v naravi ni možno. V postopku denacionalizacije se namreč vrača premoženje, ki je bilo podržavljeno, v obliki, ki je glede na pogoje iz ZDen možna.

Tožnica je neutemeljeno zahtevala še dodatno površino obeh parcel, ki ju ni nobena izmed teh parcel imela, zato je bila njena vloga pravilno zavržena.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z odločbo in sklepom, št. 490-72/2012/3 z dne 7. 2. 2014, je drugostopni organ na podlagi pritožbe tožnice pritožbi ugodil, odločbo prvostopnega organa, št. DEN-321-353/92 z dne 26. 9. 2012, odpravil (1. točka izreka), zahtevek tožnice v vlogi z dne 24. 1. 2011 glede parc. št. 226/2 (točno: 226/1) in 227, k.o. … zavrgel (2. točka izreka) in odločil, da stroški pritožbenega postopka niso bili zaznamovani (3. točka izreka). V obrazložitvi je navedel, da je prvostopni organ z odločbo z dne 26. 9. 2012 zahtevek tožnice za vrnitev parc. št. 226/1 in 227, k.o. … zavrnil. Zoper to odločitev je tožnica vložila pritožbo. Uvodoma je organ ugotovil, da je v zadevi sporna površina nekdanjih podržavljenih parc. št. 226/1 in 227, k.o. …. Iz odločbe in dokumentov je razvidno, da je ob podržavljenju parc. št. 226/1 merila 5.510 m2, parc. št. 227 pa 3.570 m2. To izhaja tudi iz potrdila o zemljiškokatastrskih podatkih parcel v času podržavljenja, kot iz izvedenskega dela izvedenske geodetinje A.A. z dne 19. 5. 2011. Z odločbo o denacionalizaciji z dne 15. 4. 2002, ki je postala pravnomočna 4. 5. 2002, pa je bila v obliki odškodnine v obveznicah Slovenske odškodninske družbe d.d. vrnjena parc. št. 226/1 v izmeri 5.510 m2 in parc. št. 227 v izmeri 3.570 m2. To pomeni, da sta bili obe parceli pravnomočno vrnjeni. Organ je navedel, da odločbe o podržavljenju z dne 29. 1. 1946 ni mogoče šteti kot dokaz o katastrski kulturi, razredu in površini obeh parcel, kar meni tožnica. Tak dokaz v postopku denacionalizacije je potrdilo o zemljiškokatastrskih podatkih parcel v času podržavljenja, tj. v tem primeru potrdilo z dne 10. 11. 1997. Pravilnost tega potrdila potrjuje tudi izvedensko mnenje. (Pri)tožbene navedbe, vezane na ugotavljanje funkcionalnega zemljišča k objektu na parc. št. 35* so tako nepomembne. Ker pa je prvostopni organ že v celoti pravnomočno odločil o obeh parcelah, pa o njima ni več mogoče ponovno odločati, razen če bi bili podani razlogi za katero od izrednih pravnih sredstev. Torej je utemeljena pritožbena navedba, da je organ ponovno odločil o že pravnomočno odločenem zahtevku, s tem, ko je zahtevek zavrnil. Iz vloge tožnice z dne 24. 1. 2011 je razvidno, da je ta predlagala organu, da odloči o še preostalem delu parc. št. 226/1 in o preostalem delu parc. št. 227, o katerih še ni bilo odločeno z odločbo z dne 15. 4. 2002. S to vlogo je torej tožnica neutemeljeno zahtevala še dodatno površino obeh parcel, ki ju ni nobena izmed teh parcel imela. Organ je zato njeno vlogo zavrgel. Prvostopni organ je s svojo odločbo zavrnil zahtevek tožnice za vrnitev parc. št. 226/1 in 227, k.o. …, ker je ugotovil, da je bilo o vračilu zahtevanih parcel že odločeno v celoti.

Tožnica je vložila tožbo iz razlogov napačne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve določb materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. V tožbi je uvodoma povzela potek dosedanjega postopka, navedla, da je po odločbi o zaplembi (na podlagi katere poteka obravnavani postopek denacionalizacije) bila njenemu pravnem predniku zaplenjena celotna imovina, iz odločbe z dne 29. 1. 1946 pa izhaja, katere nepremičnine po parcelnih številkah so to bile. Tako sta med drugim navedeni parc. št. 226/1 v izmeri 6.913 m2 in parc. št. 227 v izmeri 9.055 m2. Takšna izmera izhaja tudi iz zemljiškoknjižnega izpiska vl. št. 34 k.o. …. Ker je bilo z odločbo z dne 15. 4. 2002 odločeno o parc. št. 226/1 le v izmeri 5.510 m2, o parc. št. 227 pa v izmeri 3.570 m2, to pomeni, da organ še ni odločil o preostanku parcel. Odločitev o zavrnitvi oziroma zavrženju zahtevka je zato napačna. Tožnica je že organ opozorila, da ima del parc. št. 226/1 sedaj označbo 226/4, ki ga je možno vrniti v naravi. Celotna parc. št. 226/4 meri 825 m2, del parcele je njiva 5. razreda v izmeri 325 m2, del pa dvorišče v izmeri 500 m2, po namenski rabi pa je del stanovanjska stavba, del pa najboljše kmetijsko zemljišče. Že iz teh podatkov je razbrati, da se del lahko vrača v naravi. V dosedanjem postopku je bilo ugotovljeno, da parc. št. 226/4 v celoti obkroža parc. št. 35* k.o. …, in da parc. št. 226/4 po podatkih geodetske uprave pomeni funkcionalno zemljišče k stavbi s parc. št. 35* k.o. …. Nastanek parc. št. 226/4 iz parc. št. 226/1 pa potrjuje tudi izvedensko mnenje A.A. O tem delu ni bilo odločeno. Organ je do sedaj odločil le o odškodnini za nepremičnine in premičnine, ki jih ni možno vrniti v naravi. Zato je tožnica utemeljeno pričakovala še nadaljnje odločanje. Prvostopni organ pa je v delni odločbi z dne 8. 11. 1994 še navedel, da bo o preostalem delu zahtevka (tudi o parc. št. 226/1 in 227) še odločil. Tožnica je sodišču predlagala, da tožbi ugodi in odpravi sklep drugostopnega organa.

Toženka je v zadevi poslala upravne spise, na tožbo vsebinsko ni odgovorila.

Stranki z interesom Občina B. in C.C. na tožbo v danem roku nista odgovorili.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani akt pravilen in zakonit, zanj pa je organ navedel utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še navaja: Tudi po presoji sodišča je treba kot pravno relevantni podatek o izmeri podržavljenih parcel št. 226/1 in 227, k.o. …, upoštevati podatek o izmeri iz potrdila o zemljiškokatastrskih podatkih o izmeri parcel v času podržavljenja, izdanega s strani pristojne geodetske uprave dne 10. 11. 1997, in ne podatek o izmeri, naveden v odločbi o zaplembi z dne 29. 1. 1946, ki je sicer bila podlaga za podržavljenje premoženja pok. denacionalizacijskega upravičenca. Podatke iz navedenega potrdila potrjuje tudi s strani sodne izvedenke geodetinje A.A. izdelano identifikacijsko potrdilo (oziroma izvedensko mnenje o primerjavi podatkov zemljiškega katastra ob podržavljenju s sedanjim stanjem) z dne 11. 11. 1997, kot tudi izvedensko mnenje (ki ga je izdelala ista sodna izvedenka) z dne 18. 9. 2011. Dejstva, ki izhajajo iz tega potrdila, pa so dejstva, pridobljena iz zemljiškega katastra, ki je izvorna uradna evidenca o vrsti, rabi, kulturi ter površini nepremičnin, zaradi česar bi morala tožnica pri pristojnem organu zahtevati spremembo potrdila oziroma druge listine in drugačna dejstva tudi dokazati (171. člen ZUP/86 oziroma podobno 179. in 180. a člen ZUP), če bi menila, da ti podatki niso pravilni. Tega pa tožnica očitno ni storila.

Ker pa je bilo z odločbo z dne 15. 4. 2002 odločeno o denacionalizaciji parc. št. 226/1 in 227 v celotnih površinah, kot izhajajo iz navedenega potrdila, se tudi sodišče strinja z zaključkom organa, da je bilo o teh dveh parcelah že v celoti odločeno. Pri tem tudi ni pravno relevantno, da je bilo odločeno o denacionalizaciji parc. št. 226/1 in 227 v obliki odškodnine v obveznicah takrat še Slovenske odškodninske družbe d.d., kar naj bi po tožničinem mnenju pomenilo, da je treba odločiti še o parc. št. 226/4 kot delu podržavljene parc. št. 226/1, ki jo je možno vrniti v naravi, saj je določitev odškodnine za podržavljeno premoženje le ena izmed oblik vračila podržavljenega premoženja, če vračilo v naravi ni možno (2. člen ZDen). V postopku denacionalizacije se namreč vrača premoženje, ki je bilo podržavljeno, v obliki, ki je glede na pogoje iz ZDen možna. Ker pa za celotni parc. št. 226/1 in 227 vračilo v naravi ni bilo možno, je zato bilo pravilno odločeno v obliki odškodnine za obe parceli v celoti. Tožbene navedbe glede določitve funkcionalnega zemljišča k parc. št. 35* so zato nerelevantne za rešitev tega upravnega spora.

Na drugačen zaključek pa tudi ne more vplivati tožničin ugovor, da iz delne odločbe z dne 8. 11. 1994 izhaja, da bo odločeno še o parc. št. 226/1 in 227, saj je to bilo storjeno s pravnomočno odločbo z dne 15. 4. 2002. Sodišče še pripominja, da iz izreka izpodbijanega akta izhaja, da je organ zavrgel zahtevek tožnice glede parc. št. 226/2 in 227, iz obrazložitve akta – med strankami pa tudi ni sporno – da gre za zahtevek tožnice glede parc. št. 226/1 in 227. Ker gre za očitno pomoto, jo sme organ, ki je izdal odločbo, vsak čas popraviti z izdajo posebnega sklepa (219. člen ZUP/86).

Glede na navedeno je sodišče tožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.