Jedro

Ker tožeča stranka že razpolaga z izvršilnim naslovom (izvršljivim notarskim zapisom), nima pravnega interesa za uveljavljanje tožbenega zahtevka za isto terjatev, zato je sodišče prve stopnje zavrglo njeno tožbo, s čimer je preprečilo nedopusten poskus pridobitve še enega izvršilnega naslova za isto terjatev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. točka izreka) potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje še v prvem in tretjem odstavku izreka razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 95772/2015-2 z 18. 8. 2015 in tožbo zoper prvega toženca zavrglo.

2. Zoper tak sklep se zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka pravočasno pritožuje tožeča stranka, ki predlaga razveljavitev sklepa.

Pojasnjuje, da je sodišče napačno uporabilo določbo 274. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlog za izvršbo je tožeča stranka vložila na podlagi verodostojne listine – menice zaradi neplačanih obveznosti po kreditni pogodbi za zapadle pogodbene dogovorjene obresti in stroške. Glavnica po pogodbi pa še ni zapadla. Zato se je tožeča stranka pravilno in zakonito odločila za vložitev predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Gre za konkurenco pravnih naslovov, ki oba tožeči strani omogočata uveljavljanje zapadle terjatve. Tožeča stranka se je po svoji presoji odločila za izterjavo na podlagi verodostojne listine, ker je pri izbiri pravnega naslova ne omejuje noben zakon. Odločitev sodišča je neutemeljena, nepravična in krivična, saj upnika kaznuje za to, da je do poplačila terjatve poskusil priti po sodni poti.

3. Pritožba je bila vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izvršljiv notarski zapis je izvršilni naslov in ima enak učinek kot pravnomočna sodba ali sodna poravnava (prim.: 17. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju; ZIZ). Izvršilni naslov pomeni presumpcijo, da obstoji terjatev, ki je v njem ugotovljena, in da so za izvršbo legitimirane stranke, ki so kot take navedene v izvršilnem naslovu. Kadar izhaja obstoj terjatve iz izvršilnega naslova, se dolžnik v izvršilnem postopku ne more z uspehom sklicevati na to, da terjatev ne obstoji, ker je izvršilni naslov nepravilen.(1) Kaže, da pritožnica ne razume pomena izvršljivega notarskega zapisa in razlike med izvršilnim postopkom na podlagi verodostojne listine ter na podlagi izvršilnega naslova(2).

6. Da je kreditna pogodba s 7. 11. 2013 z dodatki, sklenjena v obliki notarskega zapisa, izvršljiva tudi za vtoževano obveznost, ni sporno. Pritožnica celo izrecno zatrjuje, da je tako.

7. Obstoj izvršljivega notarskega zapisa predstavlja negativno procesno predpostavko za odločanje o tožbenem zahtevku, s katerim tožeča stranka uveljavlja isto terjatev. Seveda mora upnik svojo terjatev izvršiti sodno, a z vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine je tožnica poskusila doseči več kot samo izvršitev terjatve, tudi naložitev plačila terjatve tožencu(3). V primeru, ko razpolaga z izvršilnim naslovom, nima pravnega interesa za uveljavljanje tožbenega zahtevka za isto terjatev. Po ugoditvi ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine ne gre za nič drugega kot odločanje o utemeljenosti tožbenega zahtevka za terjatev, za katero tožeča stranka že ima izvršilni naslov. Ker ga že ima, za tožbo (ki bi ji v primeru najugodnejšega razpleta dala le to, kar že ima) nima pravnega interesa. Sodišče prve stopnje torej z zavrženjem tožbe tožnici ničesar ni vzelo, le pravilno je preprečilo nedopusten poskus pridobitve še enega izvršilnega naslova za isto terjatev.(4) Pritožnica nima prav, ko meni, da ji tega ne preprečuje noben predpis. Odločanje o zahtevku, o katerem je bilo pravnomočno razsojeno ali o katerem je bila sklenjena sodna poravnava (enake učinke ima, kot je bilo pojasnjeno, izvršljiv notarski zapis), preprečujeta 308. člen in 2. odstavek 319. člena ZPP.

8. Pritožba torej ni utemeljena, podani tudi niso razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

Op. št. (1): Prim. v: Dragica Wedam Lukić, Civilno izvršilno pravo, Časopisni zavod uradni list RS, 1992, stran 45 do 50. Op. št. (2): Kolikor je mogoče kratko povedano je razlika ta: v primeru izvršbe na podlagi izvršilnega naslova o ugovoru odloči izvršilno sodišče tako, da ga zavrže, zavrne ali mu ugodi. Le kadar izvršilno sodišče o ugovoru odloča na podlagi dejstev, ki so bila med strankama sporna, in se nanašajo na samo terjatev, lahko dolžnik v primeru zavrnitve ugovora začne pravdo ali drug postopek za ugotovitev nedopustnosti izvršbe (59. člen ZIZ), ki pa ne zadrži izvršbe. Izvršilni postopek na podlagi izvršilnega naslova torej teče naprej. V takšnem primeru (pravdno) sodišče ne odloča ponovno o utemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke, ampak o tožbenem zahtevku dolžnika za nedopustnost izvršbe.

Kadar gre za izvršbo na podlagi verodostojne listine pa mora izvršilno sodišče v primeru obrazloženega ugovora sklep o izvršbi razveljaviti in postopek nadaljevati kot pri ugovoru zoper plačilni nalog – izvršilni postopek se torej nadaljuje po pravilih pravdnega postopka.

Op. št. (3): Takšno uveljavitev namreč predstavlja kondemnatorni del sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, v katerem sodišče dolžniku naloži, da poravna terjatev (3. odstavek 44. člena ZIZ).

Op. št. (4): Prim.: odločbe Višjega sodišča v Ljubljani: I Cpg 1309/2015 s 25. 5. 2016, III Cp 1002/2016 z 11. 5. 2016, II Cp 327/2013 z 10. 7. 2013 in druge.