Jedro

Ker je sodišče ogled opravilo ter na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja odločilo, fotografij pa v sodni spis ni vložilo, pritožbeno sodišče nima na razpolago dokaznega gradiva v obsegu, kot ga je imelo sodišče prve stopnje, zato sodbe ne more preizkusiti in je podana absolutna bistvena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tega pritožbeno sodišče ne more sanirati niti če bi samo opravilo ogled, saj je sodišče prve stopnje svojo odločitev sprejelo na podlagi dejanskega stanja ob zaključku glavne obravnave, na današnji dan pa je lahko dejansko stanje spremenjeno.

Za obravnavano zadevo (zgolj) dejstvo gradnje in stanje zidu ne more biti odločilno, ampak mora sodišče prve stopnje ugotoviti, ali prihaja do prepovedanih imisij s strani nepremičnine tožencev na tožničino nepremičnino ter ali nepremičnina tožencev (brežina) predstavlja za tožničino nepremičnino vir nevarnosti, saj ima v tem primeru tožnica ob zgoraj navedenih določilih pravico od tožencev zahtevati, da se prepovedane imisije in vir nevarnosti odpravijo.

Način odstranitve prepovedanih imisij in vira nevarnosti je treba prepustiti stranki. Ker tožnica zahteva odstranitev dela brežine, bi morala količino prostorsko opredeliti (dolžina, višina in globina). Iz zahtevka pa ni jasno razvidno ali zahteva odstranitev oziroma odkop zemlje dva metra v globino.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom dopustilo spremembo tožbe z dne 21. 9. 2016 (I. točka izreka), s sodbo pa zavrnilo tožničine zahtevke (II., III. in IV. točka izreka) ter stroškovni zahtevek (V. točka izreka). Tožnici je naložilo, da tožencema povrne 4.356,82 EUR stroškov postopka (VI. točka izreka).

2. Tožnica se zoper sklep o spremembi tožbe ne pritožuje, s pritožbo pa izpodbija sodbo v celoti iz vseh zakonsko dopustnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Navaja, da je predmetna sodba nepravilna in nezakonita, dokazna ocena sodišča pa pomanjkljiva in enostranska ter ne sledi metodološkemu napotilu iz 8. člena ZPP. Nadalje navaja relevantne okoliščine, ki so bile pomembne za odločitev v tej zadevi ter graja zaključek sodišča prve stopnje, da dejstvo, da je na bregu za tožničino hišo prišlo do določene spremembe brežine, ni odločilno za odločitev o tožničinih zahtevkih. Za odločitev je bistveno, da je najprej prišlo do izgradnje tožničine stanovanjske hiše in zidu, kasneje pa do izgradnje objekta tožencev in nasipavanja zemlje. Ravnanje tožencev oziroma njunega pravnega prednika je privedlo do okoliščin, ki predstavljajo za tožnico nevarnost. Takšne ugotovitve je podal tudi izvedenec G. v svojem mnenju, dopolnitvi in zaslišanju in ter jih tožnica v pritožbi povzema. Izvedenec je ugotovil, da se je brežina skozi čas spreminjala tako zaradi posegov fizičnih oseb kot stanja v naravi. Tožnica v pritožbi poudarja, da je bil zid ob izgradnji ustrezno visok, saj je nadvišanje nad brežino znašalo več kot 80 cm, ter da je vršil funkcijo preprečevanja posipanja zemlje in erozije, kar je ugotovil tudi izvedenec. Sodišče prve stopnje se do zavrnitve zahtevka za odstranitev rastlinja in dreves, ki s svojimi koreninami šibijo betonski zid ter v tožničini hiši povzročajo vlago in plesen, ni izreklo, ampak se je zgolj pavšalno sklicevalo na svojo predhodno obrazložitev. Zlasti je napačen zaključek, da je bilo dolžnostno ravnanje zgolj na tožničini strani, pri tem pa je sodišče v celoti zanemarilo ravnanja, dolžnosti in opustitve tožencev oziroma njunih pravnih prednikov, ki so prispevali k današnji nevarnosti, ki preti tožničini nepremičnini. Sodišče prve stopnje ni podalo razumnih, izčrpnih in prepričljivih argumentov za svojo odločitev, zato je tožnici kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Posledično se tožnica pritožuje zoper odločitev o stroških in v zvezi z njimi izpostavlja tudi, da so bili stroški izvedencu napačno odmerjeni, prav tako pooblaščencu tožencev, saj bi moral biti posvet s stranko vključen že pri odmeri za storitev. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi ter tožencema naloži plačilo stroškov postopka, podredno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne temu sodišču v ponovno odločanje ter priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo toženca pritožbene navedbe prerekata, predlagata njeno zavrnitev in priglašata pritožbene stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Uvodoma pritožbeno sodišče pojasnjuje, da skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, med drugim iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je 16. 11. 2016, to je po zaslišanju strank in prič ter pred postavitvijo izvedenca, opravilo ogled na kraju samem. V zapisu ogleda (list. št. 121) je navedlo, da je bilo s strani sodišča narejenih več fotografij (slik), ki bodo vložene v (sodni) spis (list. št. 123). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da fotografije v sodni spis niso bile vložene in strankam niso bile vročene, čeprav so se na stanje ob ogledu sklicevali sodišče (11. točka obrazložitve), stranke (vprašanja za izvedenca s strani tožencev - list. št. 137 in nasl.) in izvedenec (odgovor na 14. vprašanje v izvedenskem poročilu - list. št. 195). Ker je sodišče ogled opravilo ter na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja odločilo, fotografij pa v sodni spis ni vložilo, pritožbeno sodišče nima na razpolago dokaznega gradiva v obsegu, kot ga je imelo sodišče prve stopnje, zato sodbe ne more preizkusiti in je podana absolutna bistvena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tega pritožbeno sodišče ne more sanirati (354. člen ZPP) niti če bi samo opravilo ogled, saj je sodišče prve stopnje svojo odločitev sprejelo na podlagi dejanskega stanja ob zaključku glavne obravnave, na današnji dan pa je lahko dejansko stanje spremenjeno. Že iz tega razloga je bilo treba odločitev sodišča prve stopnje razveljaviti.

6. V postopku ni bilo sporno, da so pravdne stranke sosedje, kar izhaja iz predloženih fotografij in grafičnega prikaza (A22). Tudi ni sporno, da je tožničina družina v letu 1966 ob gradnji hiše zgradila oporni zid, ki ga je dvakrat dograjevala, kar je ugotovil tudi izvedenec G. Nadalje ni sporno, da je meja med parcelama tožnice in tožencev pomaknjena 30 do 40 cm v brežino za zidom. Ni sporno, da je družina tožencev v letu 1975 izvedla gradnjo svoje stanovanjske hiše. Tožnica v tem postopku zatrjuje, da je prišlo ob gradnji hiše tožencev oziroma najkasneje v letu 1980 (tožničina izpoved - list. št. 87) do obsežnega nasutja zemlje na brežino ter do zasaditve rastlinja in dreves. Sedaj je brežina občutno višja kot oporni zid, ki je bil ob gradnji višji od brežine približno 80 cm. Pojavlja se erozija zemlje, zato se oporni zid šibi, prav tako ga šibijo korenine rastlinja in dreves, rastlinje pa se je po brežini prekomerno razraslo. Zaradi navedenega tožnici nastaja škoda, to je povečan pritisk brežine na zid, mašenje žlebov in plesen v spodnjih stanovanjskih prostorih objekta. Obstaja nevarnost, da se bo zid porušil, zemlja pa posula v tožničin objekt. Zato zahteva opustitev vsakršnega poseganja in vznemirjanja, odstranitev zemlje, rastlinja, dreves in korenin ter prepoved bodočega poseganja v tožničino nepremičnino na takšen način. Toženka se brani z navedbami, da do nasutja zemlje nikoli ni prišlo ter da je do morebitne spremembe brežine prišlo zaradi poteka časa in naravnih razmer. Gre za samoraslo in krajevno običajno vegetacijo, saj se brežina nahaja v neposredni bližini gozda. Drevesa so bila posajena mnogo let nazaj, korenine, ki so v brežini, ščitijo pred erozijo in posipom zemlje, vlaga pa je posledica neustrezne gradnje tožničinega objekta. Sodišče prve stopnje je po obširno izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je na bregu za tožničino hišo prišlo do določene spremembe brežine, kar pa za rešitev predmetne zadeve ni odločilno. Kot bistveno je štelo dejstvo, da podporni zid ni bil zgrajen v skladu z gradbenimi standardi in normativi ter da je ogroženost tožničine hiše izključno posledica nepravilno in nekvalitetno grajenega zidu, za kar je odgovorna tožnica.1

7. Pritožba ima prav, da je takšna dokazna ocena sodišča prve stopnje neustrezna in pomanjkljiva, pri tem pa je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter zmotno uporabilo materialno pravo.

8. Tožnica je vložila negatorno tožbo (99. člen Stvarnopravnega zakonika – SPZ). Svoj zahtevek je temeljila na prepovedi medsebojnega sosedskega vznemirjanja (73. člen SPZ), na prepovedanih imisijah (75. člen SPZ), na prepovedi poglabljanja (85. člen SPZ) ter na odstranitvi nevarnosti2 (133. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Naloga sodišča je bila, da izvede dokazni postopek ter preizkusi tožničino trditveno podlago v smeri ali s strani tožencev kot lastnikov sosednje nepremičnine prihaja do nedopustnih imisij (nasutje zemlje na brežino in posledično erozija zemlje ter povečan pritisk brežine na oporni zid, nasaditev oziroma dopustitev razraščanja rastlinja, dreves in korenin v brežini) zaradi česar ji nastaja škoda (šibitev zidu, mašenje žlebov in plesen v spodnjih stanovanjskih prostorih) ter ali grozi nevarnost porušitve zidu ter posutje zemlje v objekt, po izvedenem dokaznem postopku pa o tožničinih zahtevkih odloči ter svojo odločitev ustrezno obrazloži. Pri tem gre pojasniti, da iz tožničine trditvene podlage ne izhaja, da zatrjevane imisije otežujejo uporabo njene nepremičnine čez mero, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna, ampak zatrjuje le povzročanje znatnejše škode.3 Če stranka določenih dejstev ne zatrjuje, jih sodišče ni dolžno raziskati.4

9. Pritožba ima prav, da je sodišče prve stopnje nepravilno zaključilo, da sprememba stanja brežine za rešitev predmetne zadeve ni odločilna, ker je bistveno, da podporni zid ni bil zgrajen v skladu z gradbenimi standardi in normativi, ter je ogroženost tožničine hiše izključno posledica nepravilno in nekvalitetno postavljenega zidu. Nadalje ima pritožba prav, kar je potrdil tudi izvedenec, da je treba upoštevati izhodiščno stanje v času gradnje zidu, to je v letu 1966, ko je zid po ugotovitvah izvedenca ustrezno opravljal svojo funkcijo. Za obravnavano zadevo (zgolj) dejstvo gradnje in stanje zidu ne more biti odločilno, ampak mora sodišče prve stopnje ugotoviti, ali prihaja do prepovedanih imisij s strani nepremičnine tožencev na tožničino nepremičnino ter ali nepremičnina tožencev (brežina) predstavlja za tožničino nepremičnino vir nevarnosti, saj ima v tem primeru tožnica ob zgoraj navedenih določilih pravico od tožencev zahtevati, da se prepovedane imisije in vir nevarnosti odpravijo. Pri tem niti ni pomembno, ali je prišlo do povišanja brežine in s tem pritiska na oporni zid zaradi ravnanj strank in/ali zaradi naravnih vzrokov, saj je lastnik nepremičnine prepovedane imisije in vir nevarnosti dolžan odpravljati, če izvirajo iz njegove nepremičnine,5 niti ne ali je zatrjevano nasutje brežine morebiti izvedel pravni prednik tožencev (mož toženke in oče toženca), saj sta toženca neprerekano lastnika nepremičnine in sta kot takšna dolžna odpravljati vire nevarnosti in prepovedane imisije, ki grozijo sosednji nepremičnini. Ker sodišče prve stopnje na zgoraj navedena vprašanja ni odgovorilo, saj se je zmotno osredotočilo zgolj na gradnjo in stanje opornega zidu, o tem (prepovedane imisije in vir nevarnosti) sodba ne vsebuje razlogov ter je podana absolutna bistvena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, prav tako je podana kršitev po 8. točki drugega odstavka tega člena, to je pravica do izjave in posledično do sodnega varstva, kar tožnica s pritožbo izrecno uveljavlja. Tudi iz tega razloga je bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti.

10. Pri tem pritožbeno sodišče dodaja še dvoje. Najprej, da je v tej fazi postopka napačno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z vprašanjem, ali je prišlo do nasutja večjih količin zemlje na brežino s strani tožencev oziroma njunega pravnega prednika. Sodišče prve stopnje je v 13. točki obrazložitve protispisno ugotovilo, da sta toženca skladno izpovedala, da je bilo nasutje nazadnje napravljeno pred 37 leti, ko so gradili hišo, saj iz njunih izpovedb ob zaslišanju izrecno izhaja, da zanikata kakršnokoli nasutje zemlje na brežino. Nadalje pritožbeno sodišče opozarja, da ni pravilno stališče tožencev, podano v odgovorih na tožbo in pritožbo, da je stvarnopravno varstvo zaradi vznemirjanja lastnika mogoče samo v primeru aktivnega ravnanja neposredno pred pojavom nedopustnih imisij. S tem smiselno, a neutemeljeno uveljavljata zastaranje sodnega varstva, saj je v sodni praksi že utrjeno stališče, da kadar gre pri nedopustnih imisijah za trajno in ponavljajoče se škodno ravnanje, zastaranje ne more teči,6 tožnica pa zatrjuje, da ji škoda še vedno nastaja oziroma da se pritisk brežine na oporni zid celo povečuje.

11. Ob povedanem bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku najprej odpraviti absolutno bistveno kršitev postopka, v sodni spis vložiti fotografije, ki jih je napravilo ob ogledu ter jih vročiti pravdnim strankam. Nadalje bo moralo dokazni postopek po potrebi dopolniti v smeri, da bo ugotovilo, ali brežina, ki je v lasti tožencev, predstavlja vir nevarnosti za tožničino nepremičnino, iz katerega izhaja vznemirjanje ali škodna nevarnost (133. člen OZ) ter ali z nepremičnine tožencev prihaja do zatrjevanih prepovedanih imisij (75. in 85. člen SPZ). Nato bo moralo napraviti novo dokazno oceno in ponovno odločiti o tožničinih zahtevkih (360. člen ZPP).

12. Toženca v odgovoru na pritožbo pravilno navajata, da so tožničini zahtevki deloma neizvršljivi. Tožnica od tožencev zahteva odstranitev zemlje vzdolž celotnega zidu do višine dveh metrov od betonskega zidu in v površini 20 m2. Ker zahteva odstranitev dela brežine, bi morala količino prostorsko opredeliti (dolžina, višina in globina). Iz zahtevka pa ni jasno razvidno ali zahteva odstranitev oziroma odkop zemlje dva metra v globino, saj zatrjuje, da je bila prvotna brežina 80 cm pod opornim zidom, ali pa zahteva odstranitev zgolj po površini. Poleg tega sodišče ne sme naložiti odstranitve prepovedanih imisij na način, da bi eni, drugi ali obema strankama zaradi tega lahko nastala še večja škoda. Pritožbeno sodišče se laično sprašuje, kaj bi se zgodilo, če bi toženca odstranila zemljo v dolžini 20 metrov in višini (globini?) dva metra, saj bi v tem primeru lahko prišlo do posutja preostalega dela brežine, kar bi lahko škodno vplivalo na nepremičnini obeh strank. Zato je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da je v sodni praksi zavzeto stališče, da je treba način odstranitve prepovedanih imisij in vira nevarnosti prepustiti stranki,7 ki je to dolžna storiti na varen način, če je treba, tudi ob sodelovanju ustreznih strokovnjakov.

13. Glede na opisane kršitve pravdnega postopka ter zaradi odsotnosti ustrezne dokazne ocene in argumentacije o pravno odločilnih dejstvih, sodbe ni bilo mogoče preizkusiti, zato jo je pritožbeno sodišče razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (prvi odstavek 354. člena in prvi odstavek 355. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ob tem ocenjuje, da vrnitev zadeve temu sodišču ne bo povzročila hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ampak bi bil postopek z novim sojenjem pred pritožbenim sodiščem, kar bi terjalo ponovitev in neposredno izvedbo dokaznega postopka, občutno podaljšan (drugi odstavek 354. člena ZPP). Hkrati bi bila z zagotavljanjem celotnega sklopa pravno relevantnih vprašanj in njihovo subsumpcijo pod pravno normo šele na pritožbeni stopnji tudi bistveno okrnjena pravica do pritožbe.

14. Ker je odločitev o stroških postopka neločljivo povezana z uspehom pravdnih strank v postopku, je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi stroškovno odločitev (165. člena ZPP). Za dodati je, da so pritožbeni razlogi o napačno odmerjenih stroških pavšalni. Glede stroškov izvedenca so se imele stranke možnost pritožbe zoper posamezni sklep o odmeri teh stroškov. Glede stroškov pooblaščenca pa bi tožnica morala v pritožbi opredeliti konkretne storitve, glede katerih naj bi sodišče nagrado nepravilno odmerilo.

1 16. in 18. točka obrazložitve. 2 Kar je izrecno uveljavljala v pripravljalni vlogi z dne 21. 9. 2016 - list. št. 49. 3 Zgolj citiranje 73. člena SPZ v II. točki tožbe (list. št. 2) za takšno trditveno podlago ne zadostuje. 4 VSRS II Ips 88/2011, kjer gre prav tako za primer prepovedanih imisij. 5 V obravnavani zadevi ne gre za odškodninsko tožbo zaradi škode, ki izvira iz prepovedanih imisij. Le v tem primeru bi bilo treba ugotavljati vzroke in odgovornost za nastanek imisij in povzročeno škodo. 6 VSRS sklep II Ips 309/2016, II Ips 3/2012, II Ips 223/2011 in II Ips 68/2011. 7 19. točka obrazložitve.