Jedro

Pri obsegu sodelovanja članov zadruge z zavezancem je odločilno stanje na dan 26.9.1992, to je zadnji dan za vložitev zahtevka po 57. členu Zakona o zadrugah.

Med postopkom spremenjeno dejansko stanje ne more vplivati na delež zadružnega upravičenca, ker bi to pomenilo neenakopraven položaj zadružnih upravičencev, saj objektivno ni bilo mogoče istočasno odločiti o vseh zahtevkih iz 57. člena zakona.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 57. člena zakona o zadrugah (v nadaljevanju ZZ, Uradni list RS, št. 13/92, 7/93) med drugim odločila, da pri lastninskem preoblikovanju zavezanca podjetja ... imajo kot zadružni upravičenci pravico sodelovati: - Kmetijska zadruga ...

- Splošna kmetijska zadruga ...

- Vinogradniška zadruga ...

- Kmetijska zadruga ... (1. točka izreka).

Navedenim zadružnim upravičencem je zavezanec ob lastninskem preoblikovanju dolžan izdati navadne delnice za 45 % vrednosti družbenega kapitala in jih nanje prenesti kot nedeljivo premoženje v naslednjih odstotkih: - Kmetijska zadruga ... 87,37 %, - Splošna kmetijska zadruga ... 0,18 %, - Vinogradniška zadruga ... 11,86 %, - Kmetijska zadruga ... 0,59 % (4. točka izreka).

Zavrnila pa je zahtevek tožeče stranke, da se ji pri izračunu deleža pri 45 % vrednosti družbenega kapitala, upošteva količina oddanega grozdja, ki presega 4.178.742 kg oddanega grozdja (5. točka izreka). V tem upravnem sporu je sporno ali je Splošna kmetijska zadruga ... zadružni upravičenec in delež Vinogradniške zadruge ... Glede tega tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da Splošna kmetijska zadruga ... za svoj zahtevek res ni predložila ustrezne dokumentacije, ker pa je iz podatkov zavezanca o prevzetih količinah grozdja razvidno, da je zavezanec z navedeno zadrugo oziroma njenimi člani dejansko poslovno sodeloval in ji priznava višjo količino oddanega grozdja, kot jo je uveljavljala zadruga, je bilo njenemu zahtevku ugodeno v višini, kot ga je sama uveljavljala, to je za 65.478 kg oddanega grozdja in na tej podlagi je bil izračunan njen delež. Tožeči stranki pa je bil priznan njen delež na podlagi 4.178.742 kg oddanega grozdja zavezancu, katerega so oddali njeni člani v obdobju 1986 - 90, ki so se včlanili v zadrugo do 26.9.1992. Ker zakon določa, da mora upravičenec vložiti zahtevek in mu priložiti dokazilo o njegovi upravičenosti v 90 dneh od uveljavitve zakona, to je do 26.9.1992, pomeni, da je za delež zadružnega upravičenca odločilno stanje na dan 26.9.1992, ko je bil zadnji dan za vložitev zahtevka, zato kasnejših sprememb pri ugotavljanju deleža ni mogoče upoštevati.

Tožeča stranka v tožbi in njeni dopolnitvi navaja, da je zahtevek vložila na podlagi 2. alinee 1. odstavka 57. člena ZZ. Zadruga je bila ustanovljena 7.8.1992, zahtevek pa je vložila do 26.9.1992. Na dan 26.9.1992 je zadruga imela 167 članov, ki so v obdobju od 1986 do 1990 oddali zavezancu 4.178.742 kg grozdja. V času trajanja postopka se je število članov zadruge povečalo na 582 članov, ki so v navedenem obdobju oddali zavezancu 13.801.962 kg grozdja in ta količina grozdja bi morala biti upoštevana pri določitvi njenega deleža, saj zakon ne določa, da bi pri ugotavljanju deležev zadružnih upravičencev moralo biti upoštevano članstvo na dan 26.9.1992. Vinogradniki, ki so grozdje oddajali zavezancu, so po uveljavitvi ZZ ustanovili svojo specializirano zadrugo, s čemer se niso odrekli premoženju, ki so ga ustvarili, saj bi bilo nepravično, če bi na podlagi njihovih količin grozdja gospodaril nekdo drug. Vsi zadružniki so s tožečo stranko sklenili tudi pogodbo o petletnem sodelovanju v vinogradniški proizvodnji za obdobje 1993 - 1997, s katero so se obvezali oddajati dogovorjeno količino pridelka. Tako bodo člani tožeče stranke, ki bodo oddali večino grozdja zavezancu, v manjšini pri upravljanju, saj bo večinski delež pridobila Kmetijska zadruga ...

Splošne kmetijske zadruge ... tožena stranka tudi ne bi smela obravnavati kot zadružnega upravičenca. Navedena zadruga je bila vpisana v register pri Temeljnem sodišču ... že 12.3.1990 in je tako obstojala že 2 leti pred uveljavitvijo ZZ. Tožena stranka ni ugotavljala, ali je ta zadruga imela sklenjeno pogodbo iz 1. alinee 1. odstavka 57. člena zakona z zavezancem. Poleg tega je zahtevek zadruge bil tudi nepopoln, kar ugotavlja tudi tožena stranka, ki navaja, da kljub pozivu navedena zadruga ni predložila ustrezne dokumentacije, zato bi ga tožena stranka morala celo zavreči. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo ustrezno spremeni oziroma odpravi odločbo pod 1. izreka v delu, ki se nanaša na Splošno kmetijsko zadrugo Z. in pod 4. ter 5. točko, ki se nanašata na določitev deležev posameznih upravičencev.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo poudarja, da bi v primeru, če bi se upoštevalo število članov posamezne zadruge v času odločanja in v tej zvezi tudi količine odkupljenega grozdja od teh članov, bi glede na veliko število zahtevkov o katerih ni bilo mogoče istočasno odločiti, to povzročalo neenakopraven položaj zadružnih upravičencev. Poslovno sodelovanje Splošne kmetijske zadruge ... je bilo izkazano po podatkih zavezanca in to celo za višjo količino, kot jo je uveljavljala ta zadruga. Zato je njen zahtevek bilo možno obravnavati. Predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Kmetijska zadruga ... v odgovoru na tožbo navaja, da je tožeča stranka podaljšana roka ..., ki je bila ustanovljena z namenom, da lastnini sama sebe, s čemer je razvrednoten tisti del zakona, ki daje zadrugam pravico upravljanja podjetij iz seznama. Člani Vinogradniške zadruge so še naprej tudi člani Kmetijske zadruge ... in z njo sodelujejo z ostalimi dejavnostmi, z Vinogradniško zadrugo pa sodelujejo le s pridelavo grozdja. Pri določitvi deležev je potrebno upoštevati članstvo na dan, ki je bil določen kot končni datum za uveljavljanje zahtevkov, nikakor pa ne datum prve obravnave, ki je bila šele 12. maja 1993. Smiselno predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Prizadeti stranki Splošna kmetijska zadruga ... in Kmetijska zadruga ... na tožbo nista odgovorili.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za lastninsko preoblikovanje zavezanca podjetja Kmetijstvo ... iz seznama 57. člena ZZ. Tožeča stranka je izrecno izpodbija 1. točko izreka v delu, ki Splošni kmetijski zadrugi ... daje pravico sodelovanja pri lastninskem preoblikovanju zavezanca in pod 4. in 5. točko, ki se nanašata na priznani delež pri 45 % družbenega kapitala.

Pod pogoji določenimi v ZZ, sodelujejo pri lastninjenju kot zadružni upravičenci zadružne organizacije in organizacije kooperantov, ki so od 1.1.1986 do 31.12.1990 na podlagi pogodb proizvodno oziroma poslovno sodelovale s podjetjem iz seznama (1. alinea 1. odstavka 57. člena ) in zadruge, ki jo ustanovijo oziroma v katero se včlanijo fizične osebe, ki so od 1.1.1986 do 31.12.1990 neposredno ali po organizacijah poslovno sodelovale s podjetjem s seznama in niso članice organizacije iz prejšnje alinee, če ustanovitev zadruge priglasijo sodišču v 90 dneh (2. alinea 1. odstavka cit. zakona).

Po podatkih spisov je Splošna kmetijska zadruga ... bila ustanovljena 6.2.1990 in vpisana v sodni register 12.3.1990, kot to pravilno navaja tudi tožeča stranka. Pravico do lastninskega preoblikovanja ta zadruga ni uveljavljala na podlagi 1. alinee 1. odstavka 57. člena zakona ampak na podlagi individualnega sodelovanja njenih članov (5), ki so v obdobju 1986 vključno 1989 z oddajo grozdja poslovno sodelovali z zavezancem. Navedena zadruga je bila res ustanovljena pred uveljavitvijo ZZ, vendar ji po mnenju sodišča zgolj zaradi te okoliščine, ni mogoče odreči udeležbe pri lastninjenju. Bistveno je namreč, da so njeni člani, v obdobju določenem v zakonu, poslovno sodelovali z zavezancem. Osnovni namen zakona je namreč, da imajo pravico do udeležbe pri lastninjenju podjetja s seznama zadruge, katere člani so s svojim delom soustvarjali nastalo premoženje. Tožeča stranka ne trdi, da člani Splošne kmetijske zadruge ... ne bi poslovno sodelovali z zavezancem v navedenem obdobju, zatrjuje le, da niso predložili o tem dokazil. To je sicer točno, toda tožena stranka pravilno ugotavlja, da je poslovno sodelovanje izkazano s podatki zavezanca, po katerih so člani te zadruge v obdobju 1986-90 oddali 65.976 kg grozdja, torej več kot je uveljavljala zadruga, to je 65.478 kg in na slednjo količino ji je bil priznan tudi delež. Navedene podatke je zavezanec lahko dal le na podlagi uradnih evidenc, ki jih je bil dolžan voditi v skladu s predpisi o knjigovodstvu. Tožeča stranka ne zatrjuje, da ti podatki ne bi bili točni. Zato je tožena stranka svojo odločitev o obsegu sodelovanja utemeljeno oprla na evidenco tožene stranke. Pri tem ni mogoče prezreti, da tudi tožeča stranka ni predložila dokazil o poslovnem sodelovanju njenih članov in je obseg tega sodelovanja bil prav tako ugotovljen na podlagi evidenc oziroma podatkov zavezanca, s katerimi se je tožeča stranka strinjala. Glede dokaznega bremena zato tudi tožeča stranka ne more uspešno uveljavljati dvojnih meril in sicer eno zase, drugo strožje pa za druge udeležence v postopku. Glede na navedeno so tožbeni ugovori v zvezi s Splošno kmetijsko zadrugo ... neutemeljeni.

Upravičenec, ki želi uveljavljati pravico iz 57. člena ZZ, vloži zahtevek v 90 dneh na pristojno ministrstvo (62. člen). Vinogradniška zadruga t.j. tožeča stranka je po lastnih navedbah na dan 26.9.1992 (t.j. na zadnji dan roka za vložitev zahtevka) imela 167 članov, ki so v obdobju 1986 - 1990 z oddajo grozdja poslovno sodelovali z zavezancem in so v tem času oddali vsega skupaj 4.178.742 kg grozdja. Navedene količine zavezanec ni izpodbijal, nasprotno ugotovljena je bila na podlagi njegovih evidenc, s čemer se je strinjala tudi tožeča stranka. Na podlagi navedene količine oddanega grozdja je bil tožeči stranki priznan njen delež pri lastninjenju zavezanca. Toda tožeča stranka meni, da bi pri izračunu njenega deleža moralo biti upoštevano 13.801.962 kg grozdja, ki ga je oddalo 582 njenih članov, torej tudi količina oddanega grozdja tistih članov, ki so se včlanili v zadrugo po 26.9.1992. Tak zahtevek je tožeča stranka postavila na ustni obravnavi 12.5.1993, na podlagi podatkov o članih zadruge na dan 7.4.1993. Zakon neposredno res ne opredeljuje, na podlagi katerega dejanskega stanja se ugotavlja obseg sodelovanja članov zadruge z zavezancem. Toda glede na določbe 1. in 2. odstavka 62. člena ZZ v zvezi z 79. členom, po katerih zadružni upravičenec, ki želi uveljavljati pravico iz 57. člena zakona, mora vložiti zahtevek najkasneje do 26.9.1992 in mu priložiti tudi dokazila o poslovnem sodelovanju z zavezancem, sodišče meni, da tožena stranka pravilno zaključuje, da je za obseg sodelovanja odločilno stanje na dan 26.9.1992, saj v nasprotnem primeru zadružni upravičenec ni mogel postaviti konkretnega zahtevka niti dokazil o obsegu sodelovanja. V obravnavani zadevi se torej postopek začne na zahtevo stranke in ker ZZ nima določb glede spremembe zahtevka, se smiselno glede tega uporablja ZUP. Toda tudi po določbah tega zakona se med postopkom lahko zahtevek spremeni oziroma razširi, če se opira na bistveno enako dejansko stanje (1. odstavek 130. člena ZUP), ne pa na povsem drugo dejansko stanje, kot je to v obravnavani zadevi. Zato ni sprejemljivo stališče tožeče stranke, da bi pri določitvi njenega deleža moralo biti upoštevano 13.801.962 kg grozdja, torej količina oddanega grozdja po stanju članov na dan 7.4.1993. Takšna razlaga namreč nujno pripelje do neenakopravnega obravnavanja upravičencev, saj tožena stranka objektivno ni mogla vseh zahtevkov, vloženih po 57. členu zakona rešiti na isti dan. Zato bi bili v ugodnejšem položaju tisti zadružni upravičenci, o zahtevkih katerih bi bilo kasneje odločeno. Pri tem tudi ni mogoče prezreti tega, da tudi stranke s svojim ravnanjem med postopkom včasih nehote, večkrat pa tudi hote podaljšujejo postopek, s čemer bi tako lahko vplivale na višino deleža. Tudi v obravnavani zadevi tožeča stranka ni bila preveč aktivna, saj je konkretni zahtevek postavila šele na ustni obravnavi 12.5.1993. Zato ustavno zagotovljene pravice svobodnega združevanja ni mogoče razlagati tako, da bi ta pravica ogrozila enako varovano pravico do enakega varstva pravic vseh subjektov v postopku. Na odločitev tudi ne more vplivati ugovor glede manjšega vpliva tožeče stranke na upravljanje zavezanca v bodoče, čeprav bodo njeni člani oddali pretežno količino grozdja. Stvar poslovne odločitve je namreč, s kom bo tožeča stranka v bodoče poslovno sodelovala.

Glede na obrazloženo je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. V skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije je sodišče pravila ZUS in ZUP smiselno uporabilo kot republiška predpisa.