Jedro

Sodišče opozarja na stališče o dosegu pravice do seznanitve z lastnimi osebnimi podatki, ki se nanaša izključno na osebne podatke, ne pa na celotne listine, ki take podatke vsebujejo. Jasna in določna obrazložitev, zakaj gre za take podatke, je zato v obravnavanem primeru toliko pomembnejša, toženka pa bi jo po presoji sodišča zlahka oprla tudi na opis oziroma naravo podatka, ne da bi podatek povzela po vsebini in ga s tem že vnaprej razkrila.

Po presoji sodišča ne 30. člen ZVOP-1, ne katera druga določba tega zakona, glede pravice do vpogleda v lastne osebne podatke ne daje podlage za razlikovanje med podatki, ki jih je upravljavec osebnih podatkov zbral sam, in podatki, ki so mu bili posredovani iz drugih zbirk. Odločilno je zgolj to, da gre za osebne podatke prosilca, ki so uvrščeni v zbirko osebnih podatkov, ki jo upravlja zavezanec. Sodišče ponavlja, da gre za izraz temeljne ustavne pravice varstva osebnih podatkov, ki jih je zakonodajalec v skladu s tem v prvi točki prvega odstavka 6. člena ZVOP-1 opredelil zelo široko, zato mora za kakršnokoli omejitev te pravice obstajati jasna in izrecna pravna podlaga.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se izpodbijana odločba v delu, ki se nanaša na dokumenta na listovnih številkah 26 in 33, odpravi, in se zadeva v tem obsegu vrne organu, ki jo je izdal, v ponovni postopek.

II. V preostalem delu se tožba zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo ugodila pritožbi A.A (v tej zadevi prizadete stranke) zoper obvestilo upravljavca osebnih podatkov A. d.d. (tožnika v tej zadevi) v zvezi s seznanitvijo z lastnimi osebnimi podatki, in sicer je odločila, da mora tožnica na način vpogleda z možnostjo kopiranja seznaniti prizadeto stranko s posameznimi dokumenti iz kreditne mape v zvezi s kreditom po pogodbi o dolgoročnem deviznem kreditu v ..., ki so našteti v izreku izpodbijane odločbe, skupaj z omejitvami seznanitve kot npr. prikritjem osebnih podatkov uslužbencev upravljavca oziroma tretjih oseb na posameznih dokumentih.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je prizadeta stranka tožnico z izrecnim sklicevanjem na prvo in drugo točko prvega odstavka 30. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju ZVOP-1) zaprosila za seznanitev z dokumenti, ki se nanašajo nanjo in se hranijo v kreditni mapi ali kjerkoli drugje, in sicer na način vpogleda z možnostjo kopiranja. Tožnica ji je nato izročila kopije dokumentov iz kreditne mape, ki jih je prizadeta stranka posredovala ob pridobivanju kredita oziroma jih je sopodpisala pri sklepanju kreditnega razmerja, vpogled v ostalo dokumentacijo pa ji je zavrnila, ker ta dokumentacija obsega dele bančnega procesa, ki jih tožnica šteje za poslovno skrivnost, vpogled vanje pa bi posredno pomenil tudi razkrivanje bančnega modela ocene tveganj, kar ni osebni podatek. Toženka je v okviru odločanja o pritožbi zoper to odločitev vpogledala v zahtevano dokumentacijo in se pri vsakem obravnavanem dokumentu posebej sklicuje na njegovo vsebino.

3. Poleg tega se sklicuje na šest temeljnih pogojev za posredovanje osebnih podatkov, ki izhajajo iz ZVOP-1, in sicer, da morajo zahtevani podatki ustrezati zakonski definiciji osebnih podatkov, da se morajo nanašati na prosilca, da morajo biti materializirani, da se morajo nahajati v zbirki, da mora z njimi razpolagati upravljavec in da ne obstajajo zakonske ali nadzakonske omejitve dostopa. V nadaljevanju obrazložitve presoja izpolnjenost teh kriterijev za vsakega od relevantnih dokumentov posebej, tako metodologijo pa je zaradi števila teh dokumentov in boljše preglednosti v nadaljevanju te obrazložitve uporabilo tudi sodišče, ki navedbe strank glede posameznih dokumentov povzema skupaj z navedbo razlogov za odločitev, ki se nanašajo na te dokumente.

4. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je kreditna mapa kot skupek dokumentacije, ki predstavlja interni proces v banki, sicer vezana na določen kredit, vendar pa vsebinsko presega dokumentacijo, ki jo predloži kreditojemalec in vsebuje tudi osebne podatke tožničinih uslužbencev ter njene poslovne skrivnosti, ki se “neposredno in objektivno ne nanašajo na komitenta ter niti ne ustrezajo pojmu osebnega podatka“. Gre za podatke o poslovanju gospodarstva, mednarodnem poslovanju, investicijskem bančništvu ter o kriterijih za odobritev kredita, kar vse je kot poslovna skrivnost določeno v internem pravilniku o varovanju poslovne skrivnosti. Zato tožnica meni, da je prizadeta stranka sicer upravičena do vpogleda v posamezne dokumente, ki dejansko vsebujejo njene osebne podatke in se nanjo nanašajo neposredno in objektivno, ne pa tudi v zaokroženo zbirko dokumentov, v kateri se ti dokumenti nahajajo. Pravica do seznanitve z osebnimi podatki ne more biti podlaga za to, da se prosilec seznani tudi s poslovnimi skrivnostmi, posebno če posamezne listine ne izpolnjujejo materialnopravnih pogojev po ZVOP-1. Take listine je treba obravnavati kot poslovno skrivnost, zaradi česar prizadeti stranki ni mogoče dovoliti vpogleda. Glede takih listin tožnica meni, da je toženka odločala o zadevi, ki ne sodi v njeno stvarno pristojnost in je s tem zagrešila bistveno kršitev določb postopka.

5. Tožnica se sicer ne strinja s stališčem toženke, da materialnopravni pogoj za seznanitev z lastnimi podatki izvirajo iz 30. člena ZVOP-1, vendar pa se ob tem sklicuje na pogoje, ki so po vsebini enaki tistim, na katere se sklicuje tudi toženka. Posebej poudarja, da je obrazložitev toženke, ali in kako posamezni dokumenti izpolnjujejo te pogoje, zgolj pavšalna, zato meni, da je izpodbijana odločba glede večine dokumentov neobrazložena.

6. Kot že rečeno, sodišče navedbe, ki se nanašajo na posamezne dokumente, v nadaljevanju povzema skupaj s svojimi razlogi, ki se nanašajo na te dokumente. Tožnica sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo spremeni tako, da bo pritožbo prizadete stranke v celoti zavrnilo kot neutemeljeno oziroma podrejeno, da bo izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek, v vsakem primeru pa, naj toženki naloži povračilo stroškov upravnega spora skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v 15 dneh od vročitve sodbe.

7. Toženka v odgovoru na tožbo glede splošnih tožbenih navedb navaja, da je pristojna za odločanje o pritožbi zoper zavrnitev zahteve za seznanitev z lastnimi osebnimi podatki, poslovne skrivnosti “pa so slučajni sestavni del zahtevanih osebnih podatkov oziroma dokumentov“, zato je morala predvsem presoditi, ali so izpolnjeni pogoji za seznanitev z osebnimi podatki, v okviru zakonskih pogojev pa tudi, ali morda obstoji izjema od te pravice. Morebitnega obstoja poslovnih skrivnosti niti ni zanikala, vendar za odločanje o njihovem razkritju ni pristojen noben drug organ. V obrazložitvi svoje odločbe ni smela povzemati točne vsebine dokumentov, saj je odločba v večjem delu javna in je zato zavezana k varovanju poslovne skrivnosti in podatkov prizadete stranke, sklicevanje na predhodne dele obrazložitve pa pomeni zgolj „procesno ekonomijo“ in ne neobrazloženosti odločbe. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

8. Na tožbo je odgovorila tudi prizadeta stranka, ki opisuje svoje motive za vložitev zahteve za seznanitev z lastnimi osebnimi podatki in potek postopka, kratko pa se opredeljuje tudi do tožbenih navedb v zvezi s posameznimi dokumenti, ki jih sodišče – kjer je to relevantno – tako kot ostale navedbe strank povzema skupaj s svojimi razlogi za odločitev.

9. Tožba je deloma utemeljena.

Splošno

10. Pravna podlaga za odločanje v tej zadevi sta druga in tretja točka prvega odstavka 30. člena ZVOP-1, po katerih mora upravljavec osebnih podatkov posamezniku na njegovo zahtevo omogočiti vpogled v osebne podatke, ki so vsebovani v zbirki osebnih podatkov in se nanašajo nanj, ter njihovo prepisovanje ali kopiranje, oziroma posredovati izpis osebnih podatkov, ki so vsebovani v zbirki osebnih podatkov in se nanašajo nanj. ZVOP-1 s tem ureja način uresničevanja pravice do seznanitve z zbranimi lastnimi osebnimi podatki, ki pomeni sestavni del ustavne pravice do varstva osebnih podatkov (38. člen Ustave). Ta pravica je uvrščena med temeljne pravice in svoboščine, temu ustrezno pa so v 36. členu ZVOP-1 urejene tudi njene omejitve. Po prvem odstavku tega člena je mogoče pravice iz 30. člena istega zakona omejiti le z zakonom in izjemoma, med drugim iz razlogov varstva pravic in svoboščin drugih. Po drugem odstavku istega člena se te omejitve lahko določijo samo v obsegu, ki je nujen za dosego namena, zaradi katerega se določa omejitev.

11. Ker gre za poseg v temeljno ustavno pravico, je treba te omejitve razlagati restriktivno, kar med drugim pomeni, da morajo biti opredeljene določno oziroma izrecno. Primera take omejitve sta npr. prvi odstavek 17. člena Zakona o slovenski obveščevalno-varnostni agenciji (ZSOVA), po katerem v primeru, ko agencija zbira osebne in druge podatke po določbah 14. člena tega zakona (torej v izrecno določenih primerih), posameznik nima pravice do vpogleda v zbirko osebnih podatkov, ali prvi odstavek 127. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPo), ki omejitve pravice do seznanitve z lastnimi osebnimi podatki izrecno ureja za vsako vrsto podatkov posebej. To pomeni, da se tožnica ne more uspešno sklicevati na relativno splošno ureditev poslovne skrivnosti v Zakonu o gospodarskih družbah (ZGD-1; tretji odstavek 40. člena), ki ne ureja pravice do seznanitve z lastnimi osebnimi podatki, razen kolikor odgovornost za varovanje take skrivnosti po seznanitvi z njo veže tudi prizadeto stranko, kar pa ni predmet obravnavanega postopka.

12. Tožnica ima prav, da pogoji za dostop do lastnih osebnih podatkov – na katere se sicer sklicujeta obe stranki – ne izhajajo iz 30. člena ZVOP-1, sodišče pa dodaja, da ti pogoji kot taki – torej kot materialni pogoji za dostop do teh podatkov – niso izrecno predpisani z nobeno določbo ZVOP-1, temveč jih stranki očitno izpeljujeta iz povezave besedila 30. člena z ostalimi določbami tega zakona, posebej s 6. členom, v katerem so opredeljeni pomeni izrazov. To pomeni, da zakon toženke ne zavezuje k izrecnemu in formalnemu preizkusu izpolnjenosti vsakega izmed teh pogojev posebej, temveč so nekateri vidiki odgovora na vprašanje, ali je konkretno situacijo mogoče obravnavati po 30. členu ZVOP-1, lahko tudi očitni ali samoumevni, posebno če temeljijo na okoliščinah, ki med strankama niso sporne. Zato morebitna neobrazloženost izpolnjevanja teh kriterijev – za razliko od neobrazloženosti izpolnjevanja formalno določenih materialnih pogojev – sama po sebi še ne pomeni bistvene kršitve določb upravnega postopka. Tudi sodišče se v nadaljevanju opredeljuje izključno do relevantnih oziroma spornih pogojev za dostop prizadete stranke do lastnih osebnih podatkov.

13. Bistvo obravnavanega postopka je vpogled v osebne podatke, ki so vsebovani v zbirki osebnih podatkov in se nanašajo na prosilca (druga in tretja točka prvega odstavka 30. člena ZVOP-1). Gre torej za podatke, ki so po prvi točki 6. člena ZVOP-1 kateri koli podatki, ki se nanašajo na posameznika, torej prosilca, ne glede na obliko, v katerih so izraženi. To opredelitev je treba dopolniti z opredelitvijo posameznika iz druge točke prvega odstavka 6. člena ZVOP-1, po kateri je posameznik določena ali določljiva fizična oseba, na katero se nanaša podatek, kar pomeni, da je osebo mogoče neposredno ali posredno identificirati, pri tem pa način identifikacije ne povzroča velikih stroškov, nesorazmerno velikega napora ali ne zahteva veliko časa.

14. Ta opredelitev osebnih podatkov je po mnenju sodišča dovolj jasna in nedvoumna, da kljub širini daje zadostno podlago za odločanje o tem, ali je nek podatek oseben in se nanaša na prosilca, tudi brez nadaljnje interpretacije. Vendar pa ob tem sodišče opozarja, da se pravica do vpogleda nanaša na podatke, kar ne pomeni nujno tudi listin, v katerih so ti podatki vsebovani in o katerih večkrat govorita stranki. Listina pomeni zgolj obliko materializacije podatka, kar je sicer pogoj za seznanitev z njim, vendar pa to še ne pomeni, da bi se prosilec imel pravico seznaniti tudi z vsebino listine, ki bi kakorkoli presegala zgoraj opredeljeni pojem osebnega podatka.

15. Za obravnavano zadevo je pomembna še opredelitev zbirke osebnih podatkov (peta točka prvega odstavka 6. člena ZVOP-1), ki je vsak strukturiran niz podatkov, ki vsebuje vsaj en osebni podatek, ki je dostopen na podlagi meril, ki omogočajo uporabo ali združevanje podatkov (…). Strukturiran je niz podatkov, ki je organiziran na tak način, da določi ali omogoči določljivost posameznika. V obravnavani zadevi nobena od strank ne navaja razlogov, iz katerih bi kreditna mapa kot zbirka dokumentov, ki se nanašajo na odobritev kredita (najmanj z imenom in priimkom določeni) prizadeti stranki, ne izpolnjevala navedenih kriterijev za zbirko podatkov, ki jo upravlja tožnica, nobenih pomislekov v to pa nima niti sodišče. 16. V okviru presoje splošnih navedb strank sodišče dodaja še, da se strinja s stališčem toženke, da je v okviru obravnavane zadeve odločala izključno o pravici do dostopa do lastnih osebnih podatkov, torej v okviru svoje pristojnosti. Na to ne more vplivati tožničino mnenje, da nekateri od podatkov, ki so bili predmet odločanja, ne pomenijo osebnih podatkov. To namreč smiselno lahko pomeni le razlog za negativno odločitev, za kar se tožnica tudi zavzema, da bi šlo za odločanje izven toženkine pristojnosti, pa bi bilo mogoče ugotoviti zgolj na podlagi očitnih oziroma formalnih razlogov, iz katerih bi izhajalo, da v zadevi sploh ne gre za odločanje o vpogledu v zbirko osebnih podatkov. Česa takega tožnica po vsebini ne zatrjuje.

17. V nadaljevanju sodišče presoja razloge, ki so jih stranke navedle v zvezi z vsakim dokumentom oziroma osebnim podatkom posebej. Pri tem že uvodoma poudarja, da presoja ne temelji na dejanski vsebini dokumentov, saj bi obravnava te vsebine pomenila, da se stranski udeleženec z njo lahko seznani že prek sodnega postopka in obrazložitve te sodbe, kar bi pomenilo, da je vsakršna zavrnitev seznanitve – in s tem tudi ta upravni spor – brezpredmetna. Tej logiki sledi tudi celoten obravnavani upravni postopek, saj je njegovo bistvo (oziroma vzrok zanj) prav okoliščina, da prosilec ni seznanjen z vsebino nekaterih podatkov. Kljub temu pa mu mora biti zagotovljeno ustrezno pravno varstvo, kar pomeni, da mora biti iz obrazložitve odločbe razvidno, za kakšne podatke gre in zakaj ti podatki niso predmet pravice do vpogleda. Zgolj ustreznost in pravna pravilnost te obrazložitve sta zato lahko predmet tega postopka.

18. Presoja zato temelji izključno na izpodbijani odločbi in navedbah strank, ki se nanašajo na zakonitost te odločbe (prvi odstavek 2. člena Zakona o upravnem sporu; ZUS-1). To pomeni, da vpogled v predmetne dokumente, ki ga je kot dokaz predlagala tožnica, ni mogel vplivati na odločitev. Kot je bilo že obrazloženo, je za pravico do vpogleda nepomemben tudi morebiten status poslovne skrivnosti in s tem vpogled v toženkin pravilnik o varovanju poslovne skrivnosti. Poleg tega je tožnica kot dokaz predlagala še dva svoja dopisa, vendar za njiju ni navedla, katero sporno dejstvo želi z njima dokazati oziroma kako bi to dejstvo lahko vplivalo na odločitev, zato je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

19. Sodišče dodaja še, da tožnica izpodbijano odločbo dejansko izpodbija samo v delu, v katerem je bilo z njo ugodeno pritožbi prizadete stranke, zato se izključno na ta del nanaša tudi njegova presoja.

K prvi točki izreka:

20. Toženka se do vsebine dokumenta na listovni številki 26 ne opredeljuje posebej, temveč za vse dokumente s številkami 22 do 35 ugotavlja, da so “ob upoštevanju smiselno enake argumentacije kot izhaja iz 2.a točke zgoraj“ izpolnjeni vsi materialnopravni pogoji za dostop do podatka. V obrazložitvi izpodbijane odločbe sicer ni točke 2.a, vendar se to sklicevanje očitno nanaša na drugo alinejo točke 3.1.a, v kateri toženka med drugim navaja, da se vsi zapisi v dokumentu neposredno in objektivno nanašajo na prosilca, ker gre za izpis podatkov o razmerjih in lastnostih prosilca na področju osebnih financ, pri čemer je prosilec identificiran na podlagi osebnega imena, naslova in davčne številke.

21. Tožnica za razliko od tega meni, da gre pri dokumentu na listovni številki 26 za dokument, ki ne vsebuje osebnih podatkov prizadete stranke, kar izhaja že iz njegovega naslova, namreč “ocena tveganja, priporočila in pogoji za odobritev kredita“. Gre za strokovno oceno in osebno mnenje tožničinega uslužbenca, torej za osebne podatke tega uslužbenca. Na prizadeto stranko se nanašajo le posredno, kolikor so bili njeni podatki materialna podlaga za pripravo tega mnenja oziroma za oceno tveganja in določitev dodatnih pogojev za odobritev kredita. Tožnica opozarja tudi, da med strankama ni spora, da izjavljanje mnenj, opažanj, stališč ali opredelitvi o drugi osebi niso osebni podatki druge osebe, temveč tistega, ki tako izjavo poda. To pomeni, da ne gre za osebni podatek v smislu iz prve točke 6. člena ZVOP-1. 22. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da tudi podatek, ali banka nima pozitivnih ali negativnih stališč, priporočil ter pogojev v zvezi s presojo tveganja, pomeni osebni podatek prizadete stranke. Poleg tega se dokument kot celota, torej maska obrazca skupaj z osebnim imenom ter datumom zapisa in izpisa neposredno nanaša na prizadeto stranko. Podatek, da nekdo nima določenih lastnosti, da ni v določenem stanju ali da ni v določenem razmerju, je povsem enakovreden podatku, da te lastnosti ima oziroma da je v določenem stanju ali razmerju.

23. Med strankami ni spora o tem, da mnenje ali stališče o tretji osebi ni osebni podatek te osebe, sodišče pa glede na pravno ureditev (1. in 2. točka prvega odstavka 6. člena ZVOP-1) v tako stališče nima pomislekov. V zvezi s tem je med tožnico in toženko očitno sporno, ali navedbe na predmetnem listu pomenijo stališče oziroma mnenje ali pa osebni podatek.

24. V zvezi s tem sodišče že uvodoma ugotavlja, da izpodbijana odločba o vprašanju, ali gre v tem primeru za stališča ali za podatke, nima nobenih razlogov, kar že samo po sebi zadostuje za njeno odpravo v tem obsegu. Toženka je nekaj manjkajočih razlogov sicer navedla v odgovoru na tožbo, vendar s tem ni mogla “za nazaj“ sanirati pomanjkljivosti oziroma nezakonitosti izpodbijane odločbe, saj odgovor na tožbo ni namenjen temu, temveč izjasnitvi toženke o tožbenih navedbah oziroma podrobnejšemu pojasnjevanju stališč, ki jih je že zavzela oziroma obrazložila v izpodbijani odločbi. Tudi sicer pa sodišče dodaja, da iz razlogov, ki jih toženka navaja v odgovoru na tožbo, v ničemer ne izhaja, zakaj naj bi podatek o tem, da banka nima pozitivnih ali negativnih stališč ali priporočil v zvezi s presojo tveganja, pomenil osebni podatek prizadete stranke in ne mnenja oziroma stališča banke, kar po prej povedanem ni osebni podatek.

25. Sodišče ponovno opozarja tudi na prej obrazloženo stališče o dosegu pravice do seznanitve z lastnimi osebnimi podatki, ki se nanaša izključno na osebne podatke, ne pa na celotne listine, ki take podatke vsebujejo. Jasna in določna obrazložitev, zakaj gre za take podatke, je zato v obravnavanem primeru toliko pomembnejša, toženka pa bi jo po presoji sodišča zlahka oprla tudi na opis oziroma naravo podatka, ne da bi podatek povzela po vsebini in ga s tem že vnaprej razkrila.

26. Enaka kot za prej obravnavani dokument je tudi toženkina obrazložitev za dokument na listovni številki 33. Tožnica navaja, da gre zgolj za generičen seznam dokumentov, ki ne vsebuje nobenega identifikacijskega znaka, na podlagi katerega bi bilo mogoče posamezen dokument povezati s prizadeto stranko. Gre zgolj za obrazec oziroma seznam dokumentov, ki jih mora posameznik priložiti vlogi za odobritev kredita oziroma za obrazec internega poslovanja, ki ga mora izpolniti tožničin uslužbenec ob prejemu kreditne vloge. Ta obrazec omogoča le vodenje seznama vrste dokumentov, ki jih je stranka izročila, brez kakršnekoli oznake oziroma identifikacije teh dokumentov. Tožnica zato meni, da ne gre za osebni podatek in opozarja še, da je toženka sicer to ugotovila za več drugih, povsem primerljivih dokumentov.

27. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da se “dokument kot celota“ nedvomno nanaša na prizadeto stranko, ker gre za enega od “vsebinsko in formalno povezanih dokumentov“ iz kreditne mape, v kateri je prizadeta stranka “povsem določena“, za presojo ali se dokument nanaša nanjo pa je pomemben “kontekst pojavljanja dokumenta v širši zbirki osebnih podatkov in ne izolirano sam dokument oziroma zapisi v njem“. Toženka zato meni, da ni pomembno, ali sam dokument vsebuje kakšen podatek, na podlagi katerega je prizadeta stranka lahko neposredno identificirana, iz obravnavanega dokumenta pa izhajajo podatki o tem, da je prizadeta stranka zaposlena, kakšen je namen kredita, zlasti pa, katere dokumente je predložila banki.

28. Tudi v tem primeru velja vse, kar je sodišče glede pomanjkanja oziroma neobstoja razlogov v izpodbijani odločbi zapisalo pri prejšnji točki, torej glede dokumenta na listovni številki 26. Zato teh razlogov ne navaja ponovno, temveč le ugotavlja, da izpodbijana odločba tudi v tem pogledu ni obrazložena, ob tem pa ponovno opozarja, da se pravica do seznanitve nanaša na podatke in ne na listino ali podatkovno zbirko. Toženka bi se zato v primeru nejasnosti morala opredeliti do vsakega podatka posebej in ne do dokumenta kot celote. Kolikor gre pri tem za standarden obrazec, kar navaja tožnica (in čemur toženka ne ugovarja), bi morala določno navesti, kako in zakaj se posamezne rubrike v tem obrazcu nanašajo na prizadeto stranko (npr. zaradi oznake ali opombe, da je oddala določen dokument).

29. Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da toženka glede dokumentov na listovnih številkah 26 in 33 ni ustrezno obrazložila zakaj podatki, ki jih ta dokumenta vsebujeta, ustrezajo opredelitvi osebnih podatkov iz prve točke pravega odstavka 6. člena ZVOP-1. To pomeni, da izpodbijane odločbe v tem obsegu ni bilo mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb upravnega postopka. Sodišče je zato v skladu s tretjo točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi v tem obsegu ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. Po tretjem odstavku istega člena sodišče v takem primeru vrne zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek, organ pa je v tem postopku vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

K drugi točki izreka:

30. V zvezi z dokumentom na listovni številki 12 se toženka sklicuje na že večkrat omenjene “materialnopravne pogoje“ iz 30. člena ZVOP-1 in v tem pogledu med drugim ugotavlja, da se vsi zapisi v dokumentu neposredno in objektivno nanašajo na prizadeto stranko, ker gre za izpis podatkov o njenih razmerjih in lastnostih na področju osebnih financ, prizadeta stranka pa je identificirana. Opredeljuje se tudi glede obstoja poslovne skrivnosti oziroma drugih omejitev pravice do seznanitve, česar sodišče na tem mestu ne povzema, ker je že v 10. in 11. točki te obrazložitve navedlo, zakaj ta vprašanja ne morejo vplivati na odločitev v zadevi. Na razloge, ki jih navaja v zvezi s tem dokumentom, se toženka smiselno sklicuje tudi glede vseh nadaljnjih dokumentov do listovne številke 35. 31. Tožnica glede dokumenta na listovni številki 12 navaja, da gre za izpis iz sistema ..., v odnosu do katerega je le uporabnica, ne pa njegova upravljavka, kar pomeni, da ni zavezanka za seznanitev po ZVOP-1. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da to sicer drži, vendar je tožnica z vključitvijo izpisa v kreditno mapo postala “klasični upravljavec osebnih podatkov“ in s tem zavezanka za seznanitev.

32. Tudi po presoji sodišča ne 30. člen ZVOP-1, ne katera druga določba tega zakona, glede pravice do vpogleda v lastne osebne podatke ne daje podlage za razlikovanje med podatki, ki jih je upravljavec osebnih podatkov zbral sam, in podatki, ki so mu bili posredovani iz drugih zbirk. Odločilno je zgolj to, da gre za osebne podatke prosilca, ki so uvrščeni v zbirko osebnih podatkov, ki jo upravlja zavezanec. Sodišče na tem mestu ponavlja, da gre za izraz temeljne ustavne pravice varstva osebnih podatkov, ki jih je zakonodajalec v skladu s tem v prvi točki prvega odstavka 6. člena ZVOP-1 opredelil zelo široko (prim. tudi 12. in 13. točko te obrazložitve), zato mora za kakršnokoli omejitev te pravice obstajati jasna in izrecna pravna podlaga. Obstoja take pravne podlage tožnica niti ne zatrjuje, niti ne navaja drugih razlogov, ki bi narekovali interpretacijo 30. člena ZVOP-1 v smislu, da uporabnik zbirke podatkov, ki podatke iz te zbirke uvrsti v svojo zbirko, ni zavezanec po tem členu. Tožničine navedbe so torej v tem pogledu neutemeljene.

33. V zvezi z dokumentom na listovni številki 22 tožnica navaja, da gre za njen interni dokument, ki je namenjen presoji za odobritev kredita, ki sicer res vsebuje osebne podatke prizadete stranke, vendar tudi strokovno stališče, mnenje in končno odločitev tožničinega uslužbenca. Tožnica posebej opozarja, da tudi če bi sodišče odločilo, da tožba glede tega dokumenta ni utemeljena, to ne more veljati za točko “special produce code“, ker ne gre za tožnikov osebni podatek.

34. Toženka v odgovoru na tožbo glede te rubrike posebej navaja, da ne pomeni osebnega izjavljanja bančnega uslužbenca temveč formalen, interno standardiziran podatek o lastnostih kredita, s katerim bančni uslužbenec ni izjavil svojega mnenja, temveč gre za podatek o prizadeti stranki oziroma njenem kreditu, ki ga v računalniško aplikacijo zapiše bančni uslužbenec.

35. Za opredelitev do te listine oziroma podatkov, ki so zapisani v njej, je po presoji sodišča odločilno, da že iz izreka izpodbijane odločbe (tretja alineja točke 1.b) izhaja, da mora tožnica prikriti vse ročno zapisane komentarje (pogoje) bančnih uslužbencev, ne glede na lokacijo. Ob tem tožnica ne navaja nobenih razlogov, iz katerih naj bi preostali podatki, ki jih vsebuje ta listina, ne ustrezali prej navedenim kriterijem za osebne podatke, ki se nanašajo na prizadeto stranko. Njene tožbene navedbe namreč ostajajo na ravni golih trditev, tudi glede točke “special produce code“, za katero sicer zatrjuje, da vsebuje strokovno odločitev njenega uslužbenca in ne osebnih podatkov, vendar te svoje trditve v nobenem pogledu ne podpre s konkretnimi navedbami, kaj naj bi to “odločitev“ razlikovalo od objektivnih podatkov o tožnikovih finančnih razmerjih, kar bi odločitev (in ne razlogi zanjo) kreditodajalčevega uslužbenca v postopku za odobritev kredita logično pomenila. To po presoji sodišča pomeni, da tožnica v tem pogledu ni navedla prepričljivih razlogov, iz katerih bi izhajalo, da – sicer dokaj splošnih – razlogov izpodbijane odločbe, ki so navedeni v točki 20 te obrazložitve, in na katere se v izpodbijani odločbi sklicuje toženka, ni mogoče uporabiti tudi za podatke dokumenta na listovni številki 22. 36. Glede dokumenta na listovni številki 23 tožnica navaja, da ta dokument ne vsebuje osebnih podatkov prizadete stranke, temveč osebne podatke zastavitelja nepremičnine, ki ni ista oseba, in podatke o zastavljeni nepremičnini, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti lastnika te nepremičnine. Gre torej za osebne podatke tretje osebe, ki jih je tožnica dolžna varovati, prizadeta stranka pa nima pravice do seznanitve z njimi. Toženka v odgovoru na tožbo opozarja, da že iz izreka izpodbijane odločbe izhaja, da mora tožnica (tudi) na tem dokumentu prikriti podatke zastavitelja nepremičnine, cenilca in potrjevalca cenitve.

37. Sodišče se strinja s toženko, da te omejitve iz izreka izpodbijane odločbe dejansko izhajajo (prva alineja točke 1.b izreka) in zato tožbene navedbe v tem pogledu niso utemeljene. V okviru te omejitve so nekateri od osebnih podatkov sicer izrecno našteti, vendar šele za splošno navedbo, da je treba prikriti osebne podatke, zato po presoji sodišča to ne pomeni, da omejitev velja izključno za naštete osebne podatke, temveč so ti podatki našteti le primeroma. Odločba torej tožnice ne zavezuje k temu, da bi v nasprotju z zakonom razkrila vse ostale osebne podatke tretjih oseb, temveč nasprotno – zavezuje jo k temu, da vse take podatke, torej tudi podatke o lastništvu nepremičnin, prikrije. Tudi v tem pogledu so torej tožbene navedbe neutemeljene.

38. Enake so tudi tožbene navedbe glede dokumenta na listovni številki 24, zato sodišče ne ponavlja svojih razlogov za odločitev, da so neutemeljene. Tožnica sicer k temu dodaja še, da preostanek tega dokumenta pomeni “strokovni izračun določenega uslužbenca“, torej osebni podatek tega uslužbenca; kot pa je sodišče prav tako že obrazložilo, zgolj taka trditev, brez podrobnejšega opisa, na kaj se ta izračun nanaša in zakaj ne pomeni objektivnega podatka o pogodbenih razmerjih, v katere vstopata tožnica in prizadeta stranka, ne more pomeniti ustrezne argumentacije, da ne gre za tak podatek, ki – kot je tudi že bilo obrazloženo – pomeni osebni podatek prizadete stranke.

39. V zvezi z dokumentom na listovni številki 25 tožnica navaja, da gre pod njegovo točko 2, pod črto v tej točki, za analizo okoliščin, ki lahko pomenijo pozitivno diskriminacijo prizadete stranke, torej strokovno oceno in osebno mnenje njenega uslužbenca. V tej točki je tudi povzetek točke 3, v katero je toženka vpogled odrekla, ker gre tam tudi po njeni oceni za subjektivno mnenje ali izračune tožničinega uslužbenca. Poleg tega se ponovno sklicuje tudi na to, da je v delu, za katerega ji je naloženo razkritje, opredeljen zastavitelj nepremičnine. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da gre za povsem nevtralen povzetek navedb in izjav prizadetih strank ter dokumentov, ki jih je ta stranka predložila tožnici.

40. Podobno kot zgoraj sodišče tudi v zvezi s temi tožbenimi navedbami ugotavlja, da ostajajo pri golih trditvah, na podlagi katerih ni mogoče ugotoviti, zakaj toženka meni, da zapisi v tem dokumentu odstopajo od podatkov o finančnih in pogodbenih razmerjih prizadete stranke, torej od njenih osebnih podatkov. Tudi v tem pogledu sodišče ponovno opozarja na tretjo alinejo točke 1.b izreka izpodbijane odločbe, po kateri mora tožnica prikriti vse ročno zapisane komentarje (pogoje) bančnih uslužbencev, ne glede na lokacijo, torej podatke, glede katerih je že brez nadaljnjih tožbenih navedb mogoče sklepati, da ne pomenijo osebnih podatkov prizadete stranke, temveč stališča oziroma mnenja tožničinih uslužbencev. Zato sodišče tudi v tem pogledu ugotavlja, da tožbene navedbe ne zadoščajo za ugotovitev o nepravilnosti oziroma nezakonitosti izpodbijane odločbe.

41. Glede dokumenta na listovni številki 28 tožnica navaja, da gre za informativni izračun za stanovanjski kredit, ki ne vsebuje osebnih podatkov prizadete stranke, temveč se nanjo nanaša le posredno. To pomeni, da gre za osebne podatke uslužbenca, ki je izračun pripravil, in ne morejo biti predmet razkritja. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da informativni izračun, ki je bil pripravljen za točno določeno osebo, na podlagi dogovorjenih vhodnih podatkov in v postopku odločanja oziroma sklepanja o kreditu, pomeni oseben podatek oziroma pomeni tak podatek že samo dejstvo, da je bil izračun izdelan.

42. Kot je sodišče v okviru te obrazložitve že večkrat navedlo, se zaradi širine opredelitve pojma osebnega podatka v prvi alineji prvega odstavka 6. člena ZVOP-1 strinja s stališčem toženke, da ta pojem zajema vse podatke o kreditnih in drugih pogodbenih razmerjih prizadete stranke, ki jih je mogoče zanesljivo povezati z njo. Zakaj to ne bi veljalo za informativni izračun njenega kredita, iz tožbenih navedb ne izhaja, zato sodišče tudi v tem primeru ugotavlja, da tožbene navedbe niso konkretizirane do mere, ki bi omogočala kaj več kot pavšalno ugotovitev, da tožnica ni navedla pravnih ali dejanskih razlogov, ki bi lahko pripeljali do ugotovitve o nezakonitosti izpodbijane odločbe.

43. Glede dokumentov na listovni številki 29 in 30 tožnica ponovno uveljavlja izključno to, da dokumenta vsebujeta osebne podatke zastavitelja nepremičnine in podatke o zastavljeni nepremičnini. Sodišče se je do takih tožbenih navedb že opredelilo (prim. točki 36 in 37 te obrazložitve) zato teh razlogov ne navaja ponovno.

44. Za dokumente na listovnih številkah 90 do 108 toženka ugotavlja, da gre za interne naloge, potrdila, dopise in “plan“, za katere “ob upoštevanju smiselno enake argumentacije“, kot je bila navedena v zvezi z doslejšnjimi dokumenti velja, da so izpolnjeni vsi “materialnopravni pogoji“ iz 30. člena ZVOP-1. 45. Tožnica za dokumente na listovnih številkah 90 do 92 posebej ne navaja ničesar, za dokumente na listovnih številkah 93 do 95 pa, da gre za interni dokument v zvezi s črpanjem kredita oziroma potrdilo o izplačilu kredita. Osebni podatki prizadete stranke so bili le materialna podlaga za pripravo tega potrdila, zato podatki v potrdilu ne ustrezajo pogojem za uresničitev pravice iz 30. člena ZVOP-1. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da gre za podatke o bančnih transakcijah v korist ali breme prizadete stranke, kar so iz že navedenih razlogov njeni osebni podatki.

46. Tudi v tem primeru že iz navedb toženke, da gre za interne dokumente v zvezi s črpanjem kredita, ki se nanašajo na kredit prizadete stranke, po presoji sodišča izhaja, da se na te dokumente nanašajo že večkrat omenjeni, čeprav splošni razlogi izpodbijane odločbe, da gre namreč za dokumente v zvezi s kreditnimi, finančnimi oziroma pogodbenimi razmerji prizadete stranke, kar brez dvoma pomeni oseben podatek v skladu z ZVOP-1. Tožnica razen navedbe, da gre za “interni dokument“ ne navaja ničesar drugega, tako da navedbe – kot je bilo že večkrat obrazloženo – ne zadostujejo za ugotovitev, da bi bilo dejansko stanje kakorkoli nepopolno ugotovljeno oziroma materialni predpis uporabljen napačno.

47. Glede dokumenta na listovni številki 97 tožnica navaja, da gre za dopis, ki ga je poslala prizadeti stranki. To pomeni, da je prizadeta stranka z njim že seznanjena, zato tožnica meni, da ta dopis ne izpolnjuje materialnopravnih predpostavk za uresničitev pravice iz 30. člena ZVOP-1. Posebej poudarja, da prizadeti stranki ne odreka pravice do pridobitve tega dokumenta, ki tudi ni del zbirk osebnih podatkov, ki jih vodi, zato meni, da ZVOP-1 ne more pomeniti podlage za njegovo izročitev. Ker dokument ni del podatkovnih zbirk, toženka sploh ni pristojna za odločanje o njegovem razkritju, zato je v tem pogledu zagrešila bistveno kršitev postopka.

48. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je bil dopis posebej evidentiran v skladu z internimi pravili o upravljanju z dokumentarnim gradivom, da se hrani v kreditni mapi in da je znotraj te mape del sklopa dokumentacije, vezane na črpanje kredita, zato ni dvoma, da gre za del zbirke osebnih podatkov. Zgolj to, da je bila prizadeta stranka naslovnik tega dokumenta, ne izključuje izpolnjevanja materialnopravnih pogojev za seznanitev, saj tudi 31. člen ZVOP-1 določa, da se prosilec lahko z osebnimi podatki seznani večkrat. 49. Sodišče se v tem pogledu strinja s toženko, da ni razloga, da dopisa, ki je bil naslovljen na prizadeto stranko (ne glede na to, ali ji je bil tudi vročen) ne bi bilo mogoče šteti za osebni podatek v skladu s prvo alinejo prvega odstavka 6. člena ZVOP-1, še posebej pa na to ne more vplivati okoliščina, ali je bila prizadeta stranka z vsebino tega dopisa že seznanjena. Očitno gre namreč za podatek o tem, s čim je tožnica seznanila (oziroma želela seznaniti) prizadeto stranko, glede pravnega pomena okoliščine, da je bila prizadeta stranka s tem že seznanjena pa se toženka v odgovoru na tožbo pravilno sklicuje na prvi odstavek 31. člena ZVOP-1, po katerem se lahko zadeva za seznanitev vloži enkrat na tri mesece. To pomeni, da okoliščina, da je oseba že seznanjena z lastnimi osebnimi podatki, na njeno pravico do (ponovne) seznanitve vpliva le v omejenem obsegu, namreč glede pogostosti take ponovne seznanitve. Da bi bila prizadeta stranka s konkretnim podatkom seznanjena v predhodnem obdobju, krajšem od treh mesecev, tožnica ne trdi. Glede tožbene navedbe, da predmetni dopis ni del podatkovne zbirke, se sodišče sklicuje na prej (15. točka te obrazložitve) obrazloženo stališče, da kreditna mapa že sama po sebi pomeni zbirko podatkov v skladu s peto točko prvega odstavka 6. člena ZVOP-1, zato za zakonitost odločbe v tem pogledu ni treba, da bi bil ta dopis uvrščen še v kakšno drugo zbirko podatkov, ki jo upravlja tožnica.

50. Glede dokumenta na listovni številki 98 tožnica navaja, da gre za njen dopis delodajalcu prizadete stranke v zvezi z administrativno prepovedjo, kar pomeni, da ne gre za vprašanje vpogleda v lastne osebne podatke, temveč za podatek o tem, komu so bili ti podatki posredovani. Tega podatka prizadeta stranka od tožnice ni nikoli zahtevala, zato je toženka z odločitvijo, da jo mora tožnica seznaniti z vsebino tega dokumenta, odločala prek zahtevka in s tem zagrešila bistveno kršitev določb postopka. Tožnici v tem pogledu ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, ponavlja pa tudi navedbo, da ta dokument ni del zbirke osebnih podatkov.

51. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da gre za tožničino obvestilo delodajalcu prizadete stranke o načinu odtegovanja obrokov kredita, prizadeta stranka je zahtevala seznanitev s tem dokumentom, prav to in nič drugega pa ji je bilo tudi odobreno. Ni šlo torej za informacijo o zunanji sledljivosti, čeprav predmetni dokument po naravi stvari vsebuje tudi te podatke, saj gre za izhodni dokument, ki je podlaga za vodenje evidence o zunanji sledljivosti. Kot rečeno pa ni šlo za seznanitev s temi podatki (ter o pravni podlagi in namenu posredovanja podatkov) temveč za seznanitev z lastnimi osebnimi podatki, zato ni šlo za odločanje prek zahtevka.

52. Tudi v tem pogledu sodišče najprej ugotavlja, da gre brez dvoma za osebni podatek prizadete stranke, čemur tožnica tudi ne ugovarja. Že iz tega razloga se sodišče strinja z razlogovanjem toženke v odgovoru na tožbo; vsaka izhodna komunikacija, ki vsebuje osebne podatke, nujno in po naravi stvari pomeni tudi posredovanje teh osebnih podatkov tretjim osebam, zato seznanitev s to komunikacijo smiselno pomeni tudi seznanitev s tem, komu so bili ti osebni podatki posredovani. Vendar pa to še ne pomeni, da seznanitev s tako komunikacijo ne bi pomenila predvsem seznanitve z lastnim osebnim podatkom, namreč o tem, kakšna je bila vsebina komunikacije, ki se smiselno po vsebini v celoti nanaša na prizadeto stranko oziroma na njena finančna in pogodbena razmerja. O tem, da vključitev dopisa v kreditno mapo smiselno pomeni vključitev osebnega podatka v zbirko, se je sodišče že izreklo in teh razlogov ne navaja ponovno.

53. Navedbe, da ni bila seznanjena z dejstvi in okoliščinami, pomembnimi za odločitev, tožnica ni v ničemer konkretizirala oziroma ni navedla, za katera dejstva in okoliščine gre in zakaj so pomembne za odločitev, tako da ni jasno, na katera dejstva in okoliščine se ta navedba sploh nanaša. 54. Glede dokumentacije na listovnih številkah 99 do 108 tožnica navaja, da gre za plan odplačila kredita, kar niso osebni podatki. Dokumenti se na prizadeto stranko nanašajo zgolj posredno, njeni osebni podatki pa so bili zgolj materialna podlaga za pripravo plana odplačila. Anuitete in obrestna mera ne morejo ustrezati pojmu osebnega podatka, tožnica pa pripominja še, da prizadeti stranki ne odreka pravice do pridobitve tega dokumenta, vendar ne na podlagi ZVOP-1. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da plan odplačila kredita vsebuje podatke o zapadlosti, glavnici, stroških, znesku anuitete in stanju, načinu obračuna in obrestni meri ter identifikacijske podatke o prosilcu in kreditu. Trditev toženke, da ne gre za osebne podatke, zato ni utemeljena, saj gre za podrobnosti prosilčevega razmerja z banko.

55. Toženka konkretne podatke o tem, kaj navaja dokument na teh listovnih številkah, sicer navaja šele v odgovoru na tožbo, vendar gre pri tem le za konkretizacijo oziroma dodatno pojasnilo že večkrat navedene – in po presoji sodišča pravilne – obrazložitve, da gre za podatke o finančnih in pogodbenih razmerjih prizadete stranke in s tem za njene osebne podatke. Tožbena navedba, da anuitete in obrestna mera ne morejo ustrezati pojmu osebnega podatka tudi v tem primeru ostaja na ravni gole trditve, saj tožnica v ničemer ne pojasnjuje, zakaj ti podatki, ki se nanašajo na konkreten kredit, odobren prizadeti stranki, ne bi pomenili takih podatkov. Kot je bilo že navedeno, naknadna načelna pripravljenost tožnice, seznaniti prizadeto stranko z njenimi osebnimi podatki, v ničemer ne vpliva na pravilnost izpodbijane odločbe, ki temelji na dejanskem stanju, kot je obstajalo v času njene izdaje, torej na zavrnitvi seznanitve prizadete stranke s tem podatkom.

56. Glede dokumenta na listovni številki 111 gre za tožničin dopis prizadeti stranki, zato se sodišče v celoti sklicuje na razloge, ki jih je navedlo glede dokumenta na listovni številki 97, saj nobena od strank v zvezi s tem dokumentom ne navaja ničesar drugega oziroma novega.

57. Glede dokumenta na listovni številki 112 tožnica navaja, da gre za nalog za knjiženje premoženjskega zavarovanja, ki je interen obrazec, ki uslužbencu služi zgolj kot opora za strokovno opravljanje službe. Dokument razen osebnega imena prizadete stranke ne vsebuje nobenega podatka, po katerem bi prizadeta stranka lahko bila identificirana, po drugi strani pa vsebuje podatke, po katerih je mogoče identificirati zastavitelja nepremičnine in o katerih se je tožnica že opredelila v zvezi z dokumentom na listovni številki 23. Tožena stranka v odgovoru na tožbo meni, da so podatki o zavarovanju kredita, kot so številka police, zavarovalna vsota, datum poteka in kategorija zavarovanja, nedvomno podatki, ki se neposredno nanašajo na prizadeto stranko, ki jo je mogoče tudi identificirati na podlagi osebnega imena in drugih podatkov, ki so navedeni na tej listini.

58. Kot je sodišče v okviru te obrazložitve že večkrat navedlo, nima dvoma o tem, da podatki o lastnostnih zavarovanja, ki jih je mogoče nedvoumno povezati s prizadeto stranko, brez dvoma pomenijo njene osebne podatke. Kot je bilo prav tako že navedeno, sodišče v tem pogledu šteje za ustrezno tudi toženkino obrazložitev. Prav tako se je sodišče opredelilo tudi do tožbenih navedb o tem, da posamezna listina vsebuje tudi podatke tretjih oseb, zato tudi teh navedb na tem mestu ne ponavlja. K temu v zvezi z dokumentom na listovni številki 112 dodaja še, da iz izreka izpodbijane odločbe, njene obrazložitve in navedb toženke sicer ne izhaja, da bi bilo treba na tej listini prikriti kaj drugega kot osebne podatke bančnih uslužbencev, vendar tudi tožničine navedbe, da naj bi listina vsebovala “podatke, na podlagi katerih se lahko identificira zastavitelja nepremičnine“ ni v ničemer konkretizirana; tožnica tako ne navaja, kateri podatki naj bi to bili in kako naj bi pripeljali do identifikacije zastavitelja nepremičnine, take tožbene navedbe pa sodišču ne dajejo podlage za podrobnejši vsebinski preizkus zakonitosti izpodbijane odločbe.

59. Glede dokumenta na listovnih številkah 131 do 138 tožnica navaja, da gre za plan odplačila kredita, zato se dokumenti na prizadeto stranko nanašajo zgolj posredno. Anuitete in obrestna mera niso osebni podatki, tožnica pa pripominja, da prizadeti stranki ne odreka pravice do pridobitve teh dokumentov, vendar ne na podlagi ZVOP-1. Toženka se v odgovoru na tožbo sklicuje na svoje navedbe glede dokumentov na listovnih številkah 99 do 108, tudi sodišče pa meni, da je na identične tožbene navedbe glede podatkov, ki se – sodeč po tožbenih navedbah – bistveno ne razlikujejo od predmetnih, že odgovorilo in se na te razloge (predvsem v točki 55 te obrazložitve) tudi sklicuje.

60. Enako velja tudi za dokument na listovni številki 139, ker se tako tožnica kot toženka sklicujeta na razloge v zvezi z dokumentom na listovni številki 12. Sodišče se je do pravne narave takega dokumenta in pravice prizadete stranke, da se z njim seznani, že opredelilo v točkah 30 do 32 te obrazložitve, ter se na tam navedene razloge tudi v celoti sklicuje.

61. Glede dokumenta na listovni številki 142 do 148 gre po tožničinih navedbah za rekapitulacijo, amortizacijski načrt, plačila ter razpored plačil, kar po njenem mnenju niso osebni podatki prizadete stranke. Ponavlja argumente, da se ti dokumenti na prizadeto stranko nanašajo zgolj posredno, njeni osebni podatki so zgolj podlaga za pripravo teh dokumentov, anuitete in obrestna mera pa ne morejo ustrezati pojmu osebnega podatka. Kot v prejšnji točki obrazložitve, sodišče tudi v tem primeru meni, da se ne narava dokumenta, kakršna izhaja iz tožničinih navedb, ne vsebina teh navedb, ne razlikujejo od navedb v zvezi z dokumenti na listovnih številkah 99 do 108. Tudi v tem primeru se zato v celoti sklicuje na razloge, ki jih je navedlo v zvezi s temi dokumenti (točka 55 te obrazložitve) in jih na tem mestu ne ponavlja.

62. Glede dokumentov na listovnih številkah 150 in 151 (“izpis zapisov v ... v zvezi s prosilcem“) tožnica navaja, da je izpis interen dokument, ki se na prizadeto stranko navezuje zgolj posredno, namenjen pa je organiziranju in preverjanju delovnega procesa tožničinih uslužbencev. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da namen zbirke osebnih podatkov za uresničevanje pravice do seznanitve ni pomemben, podatki v predmetnem zapisu pa pomenijo kratke zabeležke o neposredni komunikaciji med bančnimi uslužbenci in prizadeto stranko. Slednja je pri vsakem zapisu tudi določena prek osebnega imena in številke ...

63. Tudi v tem primeru sodišče že v izhodišču ugotavlja, da so tožbene navedbe povsem pavšalne, saj iz njih ne izhaja ne konkretnejši opis podatkov oziroma navedbe o naravi teh podatkov, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, ali pomenijo osebne podatke prizadete stranke, ne konkretna stališča tožnice o tem. Sodišče zato nima razloga, da ne bi kot pravilnih in zakonitih sprejelo že večkrat navedenih toženkinih razlogov, da gre za podatke v zvezi s kreditom prizadete stranke, ki jih je toženka v odgovoru na tožbo tudi ustrezno dopolnila oziroma dodatno obrazložila z navedbo, da gre za komunikacijo med tožnico in toženko, do česar se je sodišče že prav tako opredelilo (prim. točko 49 te obrazložitve). Zato toženka tudi v tem pogledu po presoji sodišča ni uspela utemeljiti svojih navedb o nezakonitosti izpodbijane odločbe.

64. Sodišče iz vseh navedenih razlogov ugotavlja, da je izpodbijana odločba v obsegu, ki presega dokumente, navedene v prvi točki izreka te sodbe, pravilna in zakonita, zato je tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

K tretji točki izreka:

65. Kadar sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). V obravnavani zadevi je sodišče sicer tožbi ugodilo v relativno majhnem delu, vendar to po eni strani pomeni, da je bil zahtevek tožnice za sodno varstvo vsaj v tem delu potreben za zaščito njenih pravic in ji zato gre povračilo stroškov, po drugi strani pa zaradi navedene zakonske ureditve, ki omogoča zgolj pavšalno povračilo stroškov, višine tega povračila ni mogoče prilagajati obsegu njenega uspeha.

66. Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopala pooblaščenka, ki je odvetnica, se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek tretjega člena Pravilnika) povišani za 22 % DDV, torej za 62,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ), plačana sodna taksa za postopek pa bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1.c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah; ZST-1).