Jedro

Niti Zakon o delovnih razmerjih v omenjenem 69. členu, niti SKPG v 26. členu ne pogojuje za veljavnost pogodbe o izobraževanju pismene oblike, niti ne vsebuje določb o pravnih posledicah nespoštovanja te obličnosti. Tudi v primeru, kadar se za veljavnost neke pogodbe zahteva pismena oblika, ni mogoče odrekati taki pogodbi veljavnosti zaradi pomanjkanja oblike, če je pogodba izvršena.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljeno.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in zavezalo toženo stranko na vrnitev stroškov šolanja tožniku v znesku 48.600,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 25.11.1994 dalje do plačila in v znesku 35.200,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19.1.1995 dalje ter k plačilu stroškov postopka, odmerjenih na 31.770,00 SIT. Sodišče je na podlagi izpovedbe bivšega direktorja tožene stranke ugotovilo, da se tožeča stranka ni izobraževala v lastnem interesu, ampak je bila na izobraževanje napotena s strani podjetja. Zato opustitev sklenitve pismene pogodbe o izobraževanju posledično ne more pomeniti, da je tožena stranka oproščena obveznosti povrnitve potrebnih stroškov šolanja tožniku (26. člen SKPG).

Na pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje sodbo prvostopnega sodišča spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek stroškovno zavrnilo. Ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju je sprejelo pravno presojo, da niti trditvena niti dokazna podlaga, ne dajeta pravne podlage za ugoditev tožbenemu zahtevku. Za napotitev delavca na izobraževanje v smislu določb 69. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93 - ZDR) in 26. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Uradni list RS, št. 11/93 - SKPG) je pravno upošteven le sklep pristojnega organa delodajalca in ureditev medsebojnih pravic in obveznosti s posebej sklenjeno pogodbo o izobraževanju. Ker tožnik s toženo stranko ni sklenil pismene pogodbe o izobraževanju, niti ni predložil dokaza o napotitvi na izobraževanje, niso izpolnjeni pogoji iz 6. odstavka 26. člena SKPG za priznanje uveljavljeni denarni terjatvi.

Iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava (69. člen ZDR in 26. - 31. člen ZOR) je proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje tožnik vložil pravočasno revizijo. V obrazložitvi poudarja, da obličnost pogodbe za odločitev v obravnavani zadevi ni pravno pomembna, saj je bil v postopku pred sodiščem prve stopnje dokazan obstoj ustnega dogovora o izobraževanju tožnika. Zato predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se zavrne pritožba tožene stranke in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (390. člen ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki dopušča le omejen, z zakonom predpisan preizkus pravnomočne odločbe sodišča druge stopnje. Zato je odločanje revizijskega sodišča omejeno na razloge, ki jih v okviru dopuščenega obsega uveljavlja revident in razloge, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti, predpisane z določilom 386. člena ZPP. Procesnih kršitev revizija ni uveljavljala, z uradnim preizkusom izpodbijane sodbe v smislu bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP pa je bilo ugotovljeno, da omenjena kršitev ni podana.

Graja zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljena. Zakon o delovnih razmerjih v 69. členu ureja izobraževanje delavcev, katerega temeljni namen je ohranitev zaposlitve in napredovanje. V 1. odstavku določa, da ima delavec pravico in dolžnost do stalnega izobraževanja, izpopolnjevanja in usposabljanja v skladu s potrebami delovnega procesa, z namenom ohranitve zaposlitve in zaradi napredovanja.

Pogoje za uresničevanje pravic in obveznosti delavcev do izobraževanja kot tudi obveznosti delodajalcev urejajo tudi številne konvencije Mednarodne organizacije dela, zlasti Konvencija št. 140 o plačanem dopustu za izobraževanje in Konvencija 142 o poklicnem usmerjanju in strokovnem usposabljanju za razvoj človekovih sposobnosti (Akt o notifikaciji nasledstva Uradni list RS Mednarodne pogodbe št. 15/92, Uradni list RS, št. 54/92). Po 3. odstavku 69. člena ZDR se medsebojne pravice in obveznosti delavca in delodajalca v zvezi z izobraževanjem, izpopolnjevanjem in usposabljanjem podrobneje določijo v pogodbi. Glavne sestavine pogodbe določa 16. člen SKPG oziroma splošni akt. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da pismena pogodba o izobraževanju tožnika ni bila sklenjena. Sodišče druge stopnje je, drugače kot prvostopno sodišče, ki je upoštevalo ustni dogovor med direktorjem in tožnikom - pismeno obliko pogodbe o izobraževanju štelo za pogoj njene veljavnosti. Niti Zakon o delovnih razmerjih v omenjenem 69. členu, niti SKPG v 26. členu ne pogojuje za veljavnost pogodbe o izobraževanju pismene oblike, niti ne vsebuje določb o pravnih posledicah nespoštovanja te obličnosti. Tudi v primeru, kadar se za veljavnost neke pogodbe zahteva pismena oblika, ni mogoče odrekati taki pogodbi veljavnosti zaradi pomanjkanja oblike, če je pogodba izvršena.

Zaradi pomanjkanja pismene oblike se zato ni mogoče sklicevati na neveljavnost pogodbe o izobraževanju, saj ne gre prezreti določbe 27. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89 ZOR), po kateri ima zainteresirana oseba pravico zahtevati, da se pogodba, katere sklenitev predpisuje zakon, nemudoma sklene. Namen oblike, določen z zakonom je ali pravno varstvo veljavnosti pogodbe ali zagotovitev dokaza "ad probationem." Kadar je oblika določena samo zaradi dokazovanja, je pogodba veljavno sklenjena tudi, če ni sestavljena v predpisani obliki. Stranka pa lahko pismenost doseže z uveljavljanjem zahtevka pred sodiščem (27. člen ZOR).

Smisel oblike je pomemben samo zaradi razlage, do kolikšnega obsega pravnega posla je treba obliko spoštovati. Ker torej Zakon o delovnih razmerjih ne določa pismene oblike kot konstitutivnega elementa pogodbe o izobraževanju, niti sankcije za pomanjkanje pismene oblike, bi lahko bil pravno upošteven tudi ustno sklenjen dogovor med strankama, če bi vseboval vse bistvene sestavine pogodbe o izobraževanju (zlasti obseg delovnega časa, nadomestilo plače, izredni dopust, šolnino, kotizacijo, prevoze, stroške bivanja, obveznosti delavca po izobraževanju itd.) in če bi bil realiziran. Takšno pravno stališče ima podlago tudi v določbah 70. in 73. člena ZOR. Po 1. odstavku 70. člena pogodba, ki ni sklenjena v predpisani obliki, nima pravnega učinka, če iz namena predpisa, s katerim je določena oblika, ne izhaja kaj drugega. Od tega strogega načela obličnosti odstopa določba 73. člena ZOR, da je pogodba, za katero se zahteva pismena oblika veljavna, čeprav ni bila sklenjena v tej obliki, če sta pogodbeni stranki v celoti ali v pretežnem delu izpolnili obveznosti, ki so iz nje nastale, razen, če iz namena, zaradi katerega je oblika predpisana, očitno ne izhaja kaj drugega.

V obravnavanem primeru, kot je ugotovljeno v izpodbijani sodbi, obveznosti tožene stranke, niti tožeče stranke (da bi ostal v delovnem razmerju pri toženi stranki najmanj toliko časa, kot je trajalo izobraževanje), niso bile dogovorjene. Namen izobraževanja kot bistvenega elementa pogodbe - da si tožnik v interesu tožene stranke pridobi zahtevano izobrazbo, pa se je zaradi njegove odpovedi delovnega razmerja izkazal kot neupošteven. Zato za ugoditev njegovemu zahtevku ne obstaja ne dejanska ne pravna podlaga. Bistveni elementi pogodbe o izobraževanju namreč niso bili izpolnjeni.

Ker tako v reviziji uveljavljeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, revizijsko sodišče pa tudi ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).