Jedro

Pri odmeri denarne rente mora sodišče upoštevati poleg splošne ravni dohodkov tudi koliko so narasli dohodki za oškodovanca.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval od tožene stranke, da mu od 6.6.1995 dalje plačuje mesečno rento v znesku 85.805,00 SIT do 10. dne v mesecu za pretekli mesec, do pravnomočnosti te sodbe zapadle obroke pa v 15. dneh. Odločilo je še, da je tožnik dolžan povrniti toženi stranki stroške pravdnega postopka v znesku 314.640,00 SIT. Proti sodbi se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik ter v pritožbi navaja, da je nepravilna prvostopna ugotovitev, po kateri se tožnikovi prejemki zaradi škodnega dogodka niso poslabšali, ampak naj bi se celo poboljšali. Ko prvo sodišče ugotavlja, da tožnik v službi pri K d.o.o. in s pogodbenim delom zasluži nad 200.000,00 SIT mesečno, pri tem neutemeljeno v dohodek šteje tudi kilometrino in dnevnice, kar ni plačilo za delo, ampak strošek, ki nastane zaradi dela na terenu. Zmotna je ugotovitev prvega sodišča, da je tožnik v okviru delovnega mesta povsem sposoben opravljati vsa dela. Dejansko pa tožnik že sedanji obseg del lahko opravlja le s skrajno povečanim naporom in v tej zvezi tožnik predlaga dopolnitev dokaznega postopka s postavitvijo izvedenca iz medicinske stroke, ki naj poda mnenje o stopnji povečanja naporov za opravljanje sedanjega dela. Napačno je prvo sodišče sedanje dohodke tožnika prikazalo s primerjavo osnovne plače delovodje pri Cestnem podjetju, saj bi tožnik, če ne bi bil poškodovan, delal veliko število ur na terenu. V tej zvezi tožnik sodišču predlaga, da opravi poizvedbe, koliko zasluži delovodja (gradbeni tehnik) pri P.A., ki dela pri gradnji avtocest tudi nadurno delo in ima enak delovni staž kot tožnik. Ob normalnem teku stvari namreč tožnik ne bi postal obračunski tehnik, ampak bi bil delovodja v operativi. Neresnična je tudi ugotovitev prvega sodišča, da je tožnik samovoljno zapustil delo v Cestnem podjetju. V nadaljevanju tožnik pojasnjuje okoliščine, zaradi katerih se je zaposlil v drugem podjetju. Delno je prvo sodišče zmotno uporabilo materialno pravo tudi zato, ker se je postavilo na stališče, da povečan napor pri opravljanju dela ne predstavlja škode, za katero bi oškodovancu šla odškodnina. Absolutna bistvena kršitev postopka pa je v tem, da o zavrnitvi tistega dela zahtevka, ki se nanša na izgubo dohodka od nadzora privatnih gradenj, sodba nima nobenih razlogov in je ni mogoče preizkusiti. Tožnik sodišču druge stopnje predlaga, da razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom. Pritožba je utemeljena. V tej pravdi uveljavlja tožnik v smislu 188. člena ZOR odškodnino v obliki denarne rente. V izračunu odškodnine v obliki rente pa se ne upošteva samo razlika med nominalnimi ali povečanimi osebnimi dohodki, ki bi jih oškodovanec dobival, če ne bi bil poškodovan ter tistim, kar dobiva po škodnem dogodku, pač pa vsi njegovi prejšnji dohodki, kot npr. dohodki iz dopolnilnega dela, iz nadurnega dela, dohodki iz dežurstva, za nočno delo in pdb.. Pri izračunu rente je torej treba upoštevati vse tisto, kar bi oškodovanec prejemal, če ne bi bil poškodovan in v primeru večje stopnje verjetnosti, da bi oškodovanec pri svojem delu napredoval in pričel opravljati zahtevnejše delo, tudi višje nagrajeno delo, hkrati pa tudi ves dohodek, ki ga oškodovanec dobiva po škodnem dogodku. Za tak izračun pa je treba upoštevati primerjalnega delavca, ki opravlja delo na takem delovnem mestu, kot bi ga opravljal tožnik, če ne bi prišlo do poškodbe, pri čemer je treba upoštevati, kolikor bi to izkazal normalni tek stvari, da bi tožnik imel možnost napredovanja in ustvarjanja višjega dohodka. Sodišče prve stopnje je v tem pomenu le deloma ugotavljalo razliko med tožnikovimi dohodki, ki bi jih imel, če ne bi bil poškodovan in sedanjimi dohodki. Kot je bilo ugotovljeno s sodbo opr. št. I P 173/88 bi tožnik, če ne bi utrpel telesne poškodbe, po normalnem teku stvari prejemal plačo kot gradbeni delovodja na terenu. Za izračun rente bi torej bilo potrebno upoštevati za ves čas, za katerega tožnik zahteva zvišanje rente, koliko je znašal zaslužek delovodje (gradbenega tehnika) in sicer pri Cestnem podjetju, v kolikor pa ni več takega delovnega mesta, tedaj pa pri primerljivem gradbenem podjetju (npr. kot predlaga pritožba pri P.A.). Pri ugotavljanju zaslužka takega primerjalnega delavca pa bi bilo potrebno ugotoviti vse tiste dohodke, ki jih tak delavec ima poleg redne plače (nadurno delo, dopolnilno delo, nočno delo, delo med prazniki in pdb.). Takšen primerjalni izračun za celotno obdobje, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek, pa sodišče doslej za tožnika ni izvedlo. Razen tega pa pritožba prvostopno sodbo utemeljeno graja glede samega izračuna rente, ko je med sedanje tožnikove dohodke štelo tožnikove prejemke iz naslova dnevnic in kilometrine. Kot pravilno poudarja pritožba so dnevnice in kilometrina strošek, ki nastane v zvezi z delom na terenu. Teh prejemkov ni mogoče šteti med sedanje tožnikove dohodke. Kolikor pa tožnik dejansko ustvarja čisti dohodek na račun dnevnic in kilometrine, tedaj bi bilo potrebno ta del dohodka prepričljivo ugotoviti. Ne zadošča zgolj tožnikova izpovedba, da del tega denarja kot zaslužek prinese domov. V sedanjem postopku je prvo sodišče pri izračunu rente pravilno upoštevalo vse sedanje tožnikove dohodke, tako iz rednega dela kot tudi iz dodatnega in honorarnega dela, bistvena napaka pa je v tem, da je pri izračunu upoštevalo zneske, ki jih tožnik v zvezi s svojim delom prejema iz naslova dnevnic in kilometrine. V novem postopku bo torej treba pri izračunu rente upoštevati zgoraj navedena izhodišča, pri čemer pa izračun ne bo smel obsegati zneskov, ki jih predstavljajo dnevnice in kilometrina, razen v kolikor bi bilo mogoče zanesljivo ugotoviti, koliko naj bi znašal čisti dohodek iz teh virov. V ta namen bo treba v novem postopku ponoviti doselj izvedene dokaze in zlasti tudi opraviti poizvedbe o vseh dohodkih primerjalnega delavca, ki opravlja delo delovodje v operativi in sicer pri Cestnem podjetju oziroma pri drugem ustreznem podjetju. Pri tem je treba opozoriti, da ni utemeljen pritožbeni očitek, da naj bi prvo sodišče zmotno uporabilo materialo pravo, ker se je postavilo na stališče, da povečan napor pri opravljanju dela ne predstavlja škode. Tožnik je oškodnino za povečane napore že prejel s sodbo I P 173/88 in sicer v okviru odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Odškodninska renta predstavlja le razliko med dohodki, ki bi jih tožnik ustvaril, če ne bi bilo škodbenega dogodka in dohodki, ki jih tožnik glede na njegovo sposobnost dobiva po škodnem dogodku. Zato je tudi odveč pritožbeni dokazni predlog o postaviti izvedenca medicinske stroke in ki naj bi podal mnenje o stopnji povečanja tožnikovih naporov pri opravljanju sedanjega dela. Stvar tožnika pa bo, da bo v novem postopku v okviru svojega dokaznega bremena predlagal vse tiste dokaze, ki bodo omogočali ugotovitev višine rente. To velja zlasti tudi za tisti del zahtevka, ki se nanaša na izgubo dohodka od nadzora privatnih gradenj. Iz vseh navedenih razlogov je bilo potrebno razveljaviti izpodbijano sodbo in zadevo vrniti prvemu sodišču v novo sojenje. Pri tem pa sodišče druge stopnje ne najde utemeljenega razloga, zaradi katerega bi odredilo novo sojenje pred drugim sodnikom.