Jedro

Manjkajočih trditev ni mogoče nadomeščati v dokaznem postopku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 191175/2011 z dne 13.12.2011 razveljavi v 1. in 3. točki izreka ter se tožbeni zahtevek zavrne (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) dolžna v 8 dneh povrniti toženi stranki (v nadaljevanju tožencu) pravdne stroške v znesku 62,24 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pritožila tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa predlaga, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je v trditveno podlago uvedla vsa pravno pomembna dejstva, pojasnila pa je tudi pravno podlago tožbenega zahtevka. Kljub ugotovitvi, da med pravdnima strankama ni sporno dejstvo, da je tožnica upravnik soseske M na podlagi pogodbe o upravljanju z dne 19.3.2001 in da na tej podlagi obračunava (razdeljuje) stroške upravljanja, vzdrževanja in obratovanja, se je sodišče prve stopnje ukvarjalo z okoliščinami upravljanja, ob tem pa je prezrlo navedbe in dokaze, da je prav ta pogodba podlaga za razdeljevanje stroškov upravljanja, vzdrževanja in obratovanja. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je v trditveno podlago povzela vse štiri mesečne razdelilnike stroškov, pojasnila njihovo delitev, delež, ki odpade na toženca, in dejansko podlago, temveč je štelo, da je mesečne razdelilnike stroškov predložila le kot dokaz. Ni se opredelilo do njenih navedb, da je odvoz smeti in ostale stroške razdelila na podlagi v spis predložene pogodbe, prejetih računov dobaviteljev, 182. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1) in Pravilnika o upravljanju večstanovanjskih stavb. Sodišče prve stopnje neutemeljeno navaja, da se toženčevi podatki o površini nepremičnine razlikujejo od podatkov, ki jih zatrjuje tožnica in ki so evidentirani v katastru stavb, zato tožnica po mnenju sodišča prve stopnje ni izkazala podlage za delitev stroška odvoza smeti. Tožnica je pojasnila, da je stroške odvoza smeti razdelila glede na površine posameznih delov, in sicer za toženca glede na površino njegovega stanovanjskega dela 133,20 m2 (z upoštevanim zmanjšanjem kvadrature na račun atrija, kar izhaja iz kupoprodajne pogodbe oziroma prevzema nepremičnine: hiša: 114,03 m2, atrij: 63,20 m2), navedla je pravno podlago in priložila tudi račune dobavitelja S., d. o. o. Napačno je sklicevanje na kataster stavb. Gre zgolj za evidentirane površine delov stavbe: 184,90 m2 neto tlorisne površine, uporabne površine dela stavbe 97,80 m2 in drugih prostorov 79,50m2, površine pod stavbo pa 76,00 m2. Če bi sodišče prve stopnje sledilo navedbi toženca, bi moral toženec plačati strošek odvoza smeti za večjo površino, to je 184,90 m2. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo, da tožnica ni izkazala nastanka terjatve. Ta niti ni bila sporna, poleg tega pa je v spis vložila tudi račune dobavitelja S., d. o. o., in jih v celoti pojasnila. Sodišče prve stopnje je dokazne predloge z zaslišanjem strank in postavitvijo izvedenca gradbene stroke zavrnilo kot nepotrebne, hkrati pa je zavrnitev tožbenega zahtevka oprlo ravno na pomanjkanje nastanka in višine stroška za odvoz smeti.

3. Odgovor na pritožbo ni bil pravočasen, zato ga pritožbeno sodišče ni upoštevalo (drugi odstavek 344. člena ZPP).

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti, v katerem je mogoče izpodbijati sodbo le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Sodbe v sporu majhne vrednosti ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

6. Izpodbijana sodba ima pregledne in razumljive razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih, ki si med seboj ne nasprotujejo, zato ni obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da se ni opredelilo do tožničinih navedb, da je strošek odvoza smeti (in ostale stroške) razdelila na podlagi pogodbe o upravljanju, Pravilnika o upravljanju večstanovanjskih stavb in 182. člena SZ-1. Tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje ni konkretizirano zatrdila, da je strošek odvoza smeti razdelila na podlagi pogodbe o upravljanju. V zvezi s Pravilnikom o upravljanju večstanovanjskih stavb je sama navajala, da se ne uporablja za toženca kot lastnika enostanovanjske stavbe. Iz razlogov izpodbijane sodbe dovolj jasno izhaja tudi, zakaj določba 182. člena SZ-1 v obravnavanem primeru ne pride v poštev. Kot je v postopku pred sodiščem prve stopnje pravilno opozarjal toženec, se v obravnavanem primeru tožnica ne more sklicevati na 182. člen SZ-1, ker ne vtožuje stroškov upravljanja skupnih delov večstanovanjske hiše, temveč soseske, v kateri se nahaja tudi stanovanjska (in ne večstanovanjska) hiša toženca. Zaradi navedenih razlogov ni utemeljena niti uporaba Pravilnika o upravljanju večstanovanjskih stavb.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče vezano, izhaja, da tožnica opravlja storitve upravljanja soseske M. na podlagi Pogodbe o upravljanju in da je tožena stranka lastnik stanovanjske hiše, ki se nahaja v tej soseski. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo nespornosti zgoraj navedenega dejstva (da tožnica opravlja storitve upravljanja soseske M. na podlagi Pogodbe o upravljanju), ni utemeljen, saj iz 10. točke obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja nasprotno od očitanega. Navedeno dejstvo sicer utemeljuje le zaključek o nespornosti pogodbene podlage tožbenega zahtevka, ne utemeljuje pa zaključka o nespornosti vtoževane terjatve po višini oziroma zaključka o nespornosti ključa delitve stroškov, kot to napačno meni pritožba. O nespornosti višine vtoževane terjatve ni mogoče govoriti, ker je toženec ugovarjal uporabljenemu ključu delitve, češ da je arbitraren. V zvezi s stroški obratovanja, ki so predmet obravnavanega tožbenega zahtevka (gre za stroške odvoza smeti), je tožnica navajala, da jih je razdelila po razmerju med površino vseh objektov in površino objekta toženca na podlagi sprejetih odločitev etažnih lastnikov oziroma na podlagi sprejetih meril. Zatrjevala je torej, da je navedene stroške razdelila v skladu z dogovorjenim načinom delitve stroškov. Tožničino pavšalno sklicevanje na sprejete odločitve etažnih lastnikov oziroma na sprejeta merila, ne da bi te tudi konkretizirano zatrdila, ne zadostuje. Pritožbeno sodišče se zato strinja s sodiščem prve stopnje, da iz tožničinih trditev ne izhaja, na kakšni podlagi (dogovoru) je uporabila zatrjevani ključ delitve.

9. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da tožnica ni zadostno pojasnila niti površine, ki jo je upoštevala kot površino posameznega dela. Navedbe, da je pri tem upoštevala manjšo korigirano površino, ne zadostujejo. Tožnica bi morala opredeljeno navesti korekcijski faktor in (vse) pri izračunu upoštevane postavke (površine). Enako velja glede upoštevane skupne površine vseh objektov. Ob izrecnem in obrazloženem ugovoru toženca, bi morala tožnica navesti, kaj je upoštevala pri izračunu površine teh objektov, pa tega ni storila. V tem delu je zato trditvena podlaga tožbe pomanjkljiva.

10. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na razdelilnike stroškov, ki jih je tožnica povzela v trditveno podlago, saj ti ne odpravljajo pojasnjenih pomanjkljivosti.

11. Po ugovorih toženca, ki je ključu delitve in upoštevanim površinam izrecno nasprotoval zaradi njihove nepreverljivosti oziroma napačnosti (in to tudi obširno pojasnil), se je trditveno breme glede ključa delitve stroškov za odvoz smeti prevalilo nazaj na tožnico. Kot že pojasnjeno mu tožnica ni zadostila, saj ključa delitve ni opredelila tako, da bi ga bilo mogoče preveriti. Zaradi pomanjkljive trditvene podlage (pomanjkljivo substancirane višine vtoževanih stroškov), je v tem delu (za plačilo deleža stroškov za odvoz smeti) tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen.

12. Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ni izvedlo dokaznih predlogov z zaslišanjem strank in postavitvijo izvedenca gradbene stroke. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da izvedba dokaza s postavitvijo izvedenca gradbene stroke ni bila potrebna, saj pomanjkljive trditvene podlage, ki je razlog za zavrnitev zgoraj navedenega tožbenega zahtevka, ni mogoče sanirati z izvedbo dokazov (7. in 212. člen ZPP). Dokaznega predloga za zaslišanje strank pa tožnica ni podala.

13. Ker tožnica ni dokazala zatrjevanega plačila stroškov odvetniškega zastopanja za tožbo proti investitorju zaradi odprave napak, je pravilno zavrnjen tudi tožbeni zahtevek za plačilo odvetniške storitve v znesku 7,99 EUR.

14. Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ni odgovarjalo, ker niso odločilnega pomena za odločitev v obravnavanem primeru (prvi odstavek 360. člen ZPP).

15. V pritožbi uveljavljani dovoljeni pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Pritožbeno sodišče je odločilo še o pritožbenih stroških (prvi odstavek 165. člena ZPP). Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP).

17. Na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP je v tem sporu odločala sodnica posameznica.