Jedro

Odgovornost lokalne skupnosti (kot upravljavca ceste) se omeji na skrbnost izbire izvajalca vzdrževanja in na nadzor nad izvrševanjem prenesenih zadolžitev na izvajalca. Odgovornost upravljavca ceste je omejena na zagotovitev vzdrževanja javne ceste, pri čemer je odgovoren za izbiro vzdrževalca (izvajalca), in je njegova dolžnost nadzirati delo vzdrževalca, ki je odgovoren za neposredno izvajanje te službe.

Določilo Odloka o zimski službi MOL je nezakonito, zato se ga ne upošteva kot materialno pravo.

Izrek

Pritožbama drugo in tretje tožene stranke se v celoti ter pritožbi tožeče stranke delno ugodi in se sodba v I. točki izreka ter sklep v celoti razveljavita ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne in se sodba v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod I. točko izreka v 1. točki odločilo, da sta druga in tretja tožena stranka dolžni solidarno plačati tožeči stranki znesek 12.138,62 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.3.2005 dalje do plačila (obrestni del zahtevka od 1.1.2002 do 30.3.2005 je kot neutemeljenega zavrnilo), in da sta druga in tretja tožena stranka dolžni solidarno plačati tožeči stranki še znesek 385,87 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.12.2004 dalje do plačila, medtem ko je v 2. točki kot neutemeljenega zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta druga in tretja tožena stranka dolžni plačati znesek 13.722,49 EUR, z zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 dalje do plačila. Pod II. točko izreka sodbe je kot neutemeljenega v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek zoper prvotoženo stranko in pod III. točko izreka tožeči stranki naložilo v povrnitev prvotoženi stranki stroške postopka v višini 2.577,74 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

Z izpodbijanim sklepom pa je pod 1. točko izreka drugo in tretji toženi stranki naložilo v povrnitev tožeči stranki pravdne stroške v višini 3.751,52 EUR, pod 2. točko izreka je tožeči stranki naložilo v povrnitev drugotoženi stranki pravdne stroške v višini 931,91 EUR in pod 3. točko izreka tožeči stranki v povrnitev tretji toženi stranki pravdne stroške v višini 826,97 EUR, v vseh primerih z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

Zoper sodbo in zoper sklep so se v roku pritožile tožeča stranka, drugotožena stranka in tretje tožena stranka, vse zoper njih neugodno odločitev.

Tožeča stranka se zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožuje iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava in s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da drugotoženi in tretje toženi stranki naloži v plačilo za 8.345,84 EUR višjo odškodnino, zoper prvotoženo stranko pa ugodi zahtevku za 20.484,46 EUR, skladno čemur naj spremeni tudi odločitev o stroških postopka. Navaja, da je odškodnina v višini 7.511,26 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem glede na obstoječo sodno prakso občutno prenizka, pri čemer se sklicuje na sodno prakso, povzeto v knjigi "Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo", GV Založba, Ljubljana 2001, avtorica Dunja Jadek Pensa, primera št. 146 in št. 153. Zaradi takšne spremembe sodbe bi bilo potrebno spremeniti odločitev o stroških postopka, da stranke krijejo vsaka svoje, pri čemer takšna odločitev ni pravilna niti na obstoječo izpodbijano sodbo. Nadalje je tožeča stranka prepričana, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen tudi zoper prvotoženo stranko. 10. člen Odloka o zimski službi (v nadaljevanju Odlok) namreč ne ureja prenašanja dolžnosti iz enega na drugi subjekt, ampak te le razširja še na druge osebe. Četudi pa bi bila dolžnost glede izvajanja zimske službe res z Odlokom prenesena na nekoga tretjega, to ne bi bilo nezakonito. Lokalna skupnost namreč skoraj vedno izvaja javno službo tako, da zadolžitve poverja tretjim osebam. Če bi držala razlaga 6. člena Zakona o gospodarskih javnih službah (ZGJS), kot jo podaja sodišče prve stopnje, potem bi bilo nezakonito na primer vsako asfaltiranje javne ceste, ki bi ga država ali lokalna skupnost poverila nekemu cestnemu podjetju. Torej bi sodišče prve stopnje moralo ob pravilni uporabi 10. člena Odloka ugotoviti, da prvotožena stranka ni te določbe ustrezno spoštovala in jo v posledici tega obsoditi na plačilo odškodnine solidarno z ostalima dvema tožencema.

Zoper sklep se tožeča stranka pritožuje iz razloga kršitve določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP), konkretno 154. člena. V kolikor bo namreč ugodeno pritožbi tožeče stranke zoper sodbo, se bo spremenil uspeh strank v pravdi, kar bo moralo imeti za posledico tudi spremembo odločitve o stroških postopka. Odločitev o stroških postopka je tudi sicer napačna glede na določbo 2. odstavka 154. člena ZPP, ker ta nalaga vsaki od strank povrnitev stroškov glede na njen uspeh v postopku. Po citirani določbi pa bi lahko odločilo le tako, da ob delnem uspehu strank odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške ali pa naloži eni stranki, naj povrne drugi ustrezen del stroškov.

Drugotožena stranka se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in smiselno predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zoper njo v celoti stroškovno zavrne, podrejeno, da v tem delu sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče prve stopnje pravilno izhaja iz krivdne odgovornosti. Zmotno pa je stališče, da je druga tožena stranka dolžna vzdrževati in čistiti obravnavano ulico, ker gre za javno cesto, ki ji pripada status javnega dobra. V nadaljevanju naj bi bilo krivdno ravnanje drugotožene stranke še v tem, da ni nadzorovala čiščenja površin, katere je bila dolžna čistiti tretje tožena stranka. Pri tem sodišče prve stopnje zmotno navaja, da so v sodbi navedene priče skladno izpovedale, da je bilo cestišče zaledenelo, ker te skladnosti pri pričah ni. Sicer pa cestišče ni moglo biti poledenelo, saj je po podatkih meteorološke službe v času padca tožnika bila temperatura 2,9 stopinj, vreme pa pretežno oblačno. V nasprotju z izdelanim izvedeniškem mnenjem je nadalje odločitev sodišča, da je mesto, kjer je do padca prišlo, javna cesta v lasti drugotožene stranke. Izvedenka je namreč nedvoumno ugotovila, da gre za funkcionalno zemljišče, torej drugotožena stranka ne more biti odgovorna za vtoževano škodo. Drugotoženka je izvajanje zimske službe prenesla na tretje toženko, pri čemer je tudi naročila posipavanje spornega dela. Čiščenje ulice je tako drugotoženka kot upravljavec ceste prenesla na tretje toženko kot izvajalca - vzdrževalca ceste. Tretja toženka pa je čistila in posipavala ulice po izdelanem načrtu zimske službe in še dodatno na poziv prvotožene stranke. Tožeča stranka nikdar ni zatrjevala, da je drugotoženka opustila svojo dolžnost nadziranja vzdrževalca, niti da za vzdrževanje ceste ni izbrala usposobljene družbe ali da je dala soglasje k morebiti neustreznemu načrtu zimske službe. Tudi iz tega razloga druga toženka ne more biti odgovorna za vtoževano škodo, ker ji ni mogoče očitati neskrbnega ravnanja. Sklicuje se na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS v sodbi pod opr. št. II Ips 179/2006. Drugotoženka nasprotuje izpodbijani sodbi tudi glede odškodnine po višini, ker je ta prisojena neutemeljeno in odločno previsoko. Sodišče se je oprlo na izvedensko mnenje, ki pa je v pretežnem delu v nasprotju z dokaznimi listinami. Tako je sodišče sledilo navedbam, da je tožeča stranka imela mavec na obeh rokah do ramen, čeprav je sam tožnik sprva izpovedal, da ga je imel le do komolca, kar izhaja tudi iz listinske dokumentacije kliničnega centra. Tudi iz slike v spisu je ugotoviti, da je tožnik imel mavec zgolj do komolcev. Ker so bili prsti tožeče stranke gibljivi, je določena dela lahko opravila sama in ni potrebovala pomoči. Iz listin kliničnega centra ni razvidno število rentgenskih slikanj, obiskov specialista kirurga in fizioterapij, niti, da bi tožnik jemal analgetike ali da bi bile podane komplikacije ali bolečine med zdravljenjem. Tako je odškodnina za telesne bolečine in za strah odmerjena odločno previsoko, medtem ko za psihične bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in tujo pomoč ni utemeljena.

Drugotožena stranka se zoper sklep pritožuje prav tako iz vseh pritožbenih razlogov in smiselno predlaga, da pritožbeno sodišče sklep spremeni tako, da zavrne s strani tožeče stranke priglašene stroške, podrejeno, da odločitev o stroških tožeče stranke razveljavi in v tem obsegu zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je sprememba odločitve o stroških postopka potrebna že zaradi ugoditve pritožbi drugotoženke zoper sodbo. Odločitev pa je tudi sicer nepravilna, in sicer, ko je sodišče priznalo tožeči stranki povišane stroške za 30% po 1. odstavku 5. člena Odvetniške tarife (OT), to je iz naslova specialističnih znanj. Za zastopanje v odškodninskem sporu namreč ni potrebno specialistično znanje v smislu prej citirane določbe OT.

Tretja tožena stranka se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zoper tretje toženo stranko v celoti zavrne, podrejeno, da jo v izpodbijanem delu razveljavi ter v tem obsegu zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da iz izvedenskega mnenja izvedenke T. G. nedvomno izhaja, da Ulica Zofke Kvedrove v času škodnega dogodka ni bila kategorizirana, torej je to bila nejavna cesta, kar enako ugotovi tudi prej navedena izvedenka. Območje, kjer je tožnik padel in se poškodoval, kot funkcionalno zemljišče ne sodi med dobrine v splošni rabi in torej ne predstavlja javnega dobra. Nadalje sodišče prve stopnje napačno uporabi določbo 26. člena Zakona o varstvu okolja, na podlagi katerega naj bi izhajala obveza čiščenja javnih površin. Izvajanje zimske službe je bilo v času škodnega dogodka na območju MOL urejeno z Odlokom o zimski službi, določbe tega Odloka pa so zakonite, v kolikor se nanašajo na naloge izvajanja zimske službe na nejavnih površinah. Preuranjen je zaključek sodišča prve stopnje, da je drugotožena stranka lastnica spornega zemljišča kot pravni naslednik Občine Ljubljana Šiška. Solastniki tega zemljišča so bili v času škodnega dogodka dejansko lastniki etažnih stanovanj kot funkcionalnega zemljišča tem stanovanjem. Zmotna je ugotovitev o poledenelosti Ulica Zofke Kvedrove. Na dan škodnega dogodka je bilo vreme pretežno oblačno s temperaturo ob 14.00 uri 2,9 stopinj C. Temperature nad 0 stopinj pomenijo odjugo in takrat ne zmrzuje. Dva dni pred škodnim dogodkom je tretje tožena stranka izvršila tudi ročni posip s soljo na tem mestu, kateri učinkuje tri do pet dni oziroma en teden, v kolikor ni sprememb v smislu padavin. Torej je očitno, da je ta posip v času škodnega dogodka še deloval. Obstoj snega in snežnih desk na kraju škodnega dogodka nihče ni zatrjeval, zato je zaključek sodišča o snežnih deskah neutemeljen in brez podlage v dokazih. Kljub dejstvu, da sodišče zaključuje, da je tretje toženka opustila svojo dejavnost, da ulice ni ponovno posula proti poledici, ne pojasni, kaj in kdaj bi tretje tožena stranka v okviru svoje dolžne skrbnosti morala še storiti. Tožeča stranka je padla v času zimskih razmer, ko je vedno mogoče pričakovati in predvideti možnost padca. Tožniku so bile razmere na kraju škodnega dogodka dobro znane in bi lahko izbral drugo pot od doma. Ker se tega ni poslužil, je to zagotovo vplivalo na njegovo potrebno skrbnost in soodgovornost pri nastanku škode. Neprepričljiv je zaključek izvedenca medicinske stroke o vzroku poškodbe leve rame in mezinca roke, saj je tožeča stranka padla v znak na roke in se torej ni udarila na ramo. Izvedenec tudi ni vpogledal v osebni zdravstveni karton tožeče stranke, kar je tudi zagotovo imelo vpliv na verodostojnost njegovih ugotovitev. Tretje toženka izpodbija tudi višino prisojene odškodnine, ki presega pravni standard pravične denarne odškodnine. Pri opredelitvi stopnje in trajanja telesnih bolečin je potrebno upoštevati subjektivne kriterije, ki jih ni mogoče objektivizirati. Ne gre prezreti, da je tožnik daljši čas jemal protibolečinska zdravila in da zato hudih bolečin ni trpel. To potrjuje tudi ugotovitev, da je tožnik svojo službo pričel opravljati že pred zaključkom bolniškega staleža. Po izvedencu so bolečine, ki jih je tožnik trpel, lahko tudi posledica starosti tožeče stranke. Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti se ne prizna za težave v času zdravljenja, ali morebiti določen čas po zaključku zdravljenja. Ni res, da tožene stranke ne bi ugovarjale višine odškodnine za tujo pomoč, ker je tretje tožena stranka to storila že v odgovoru na tožbo. Sodišče ni ugotavljalo, ali je tožeča stranka od žene in hčerke res prejela zatrjevano pomoč. Glede odškodnine zaradi opomina pred tožbo pritožbo opozarja, da na tretjetoženko odškodninski zahtevek ni bil naslovljen, ampak ga je ta prejela od MOL. Tožeča stranka je svoj prvotni zahtevek dopolnila 21.1.2005, pri čemer ni postavila roka za izpolnitev obveznosti, ampak je le predlagala pritegnitev zavarovalnice v pogajanja. Zato tretje toženka ni prišla v zamudo glede plačila nematerialne škode že z dnem sestave odškodninskega zahtevka, temveč šele po poteku roka za izpolnitev, ki pa ji ni bil postavljen.

Zoper sklep se tretja toženka pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče sklep v izpodbijanem delu razveljavi in ga vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje prekršilo določbo 163. člena ZPP, ker o stroških ni odločilo s sodbo. Brez potrebne podlage je ločevanje uspeha stranke po temelju in po višini, ampak je odločujoča le višina uspeha. V tej pravdi ni bila potrebna uporaba specialističnega znanja, kar ne opravičuje zvišanja stroškov za 30% po 5. členu OT. Poleg tega po 2.odstavku 5. člena OT sodišče zvišanja ni dolžno upoštevati pri odmeri stroškov zastopanja. Glede same odmere stroškov postopka tožeče stranke je sklep pomanjkljiv, ker ne vsebuje razlogov glede priznanja zvišanja vrednosti in glede višine 30% zvišanja. Sodišče je tožeči stranki za naroke dne 28.11.2005, 18.1.2005, 10.3.2006, 3.4.2006, 22.6.2007, 25.10.2007 in 19.6.2008 priznalo tudi urnine, ki jih je odmerilo previsoko in v nasprotju s 1. odstavkom 7. člena OT, ki določa, da je za porabljeni čas za zastopanje na narokih odvetnik upravičen do urnine za vsake začete druge in nadaljnje pol ure v višini 50 točk. Stranke v odgovorih na pritožbe zavračajo pritožbene navedbe nasprotnih strank in predlagajo zavrnitev njihovih pritožb. Pritožbi drugo in tretje tožene stranke sta utemeljeni, medtem ko je pritožba tožeče stranke delno utemeljena.

Da je zavrnitev tožbenega zahtevka zoper prvotoženo stranko, ki naj bi temeljil na 10. členu Odloka, materialnopravno pravilna, je ob pravilnih razlogih sodišča prve stopnje o nezakonitosti in posledično temu ne uporabi tega določila opozoriti še na tej odločitvi pritrdilno sodno prakso, izhajajočo iz sodbe in sklepa Vrhovnega sodišča RS pod opr. št. II Ips 36/2005, z dne 16.11.2006. Nedvomno je z Odlokom prenesena obveznost čiščenja ceste na drugi subjekt in ni, kot zmotno zatrjuje pritožba tožeče stranke, odgovornost za čiščenje le razširjena še na druge subjekte. Ko pritožba tožeče stranke opozarja na prenose različnih del na druge izvajalce, je ta prenos oziroma zadolžitev izvajalca določeno pogodbeno, ne z odločbo upravnega organa, kar je potrebno ločiti.

Je pa slediti pritožbi drugotožene stranke o prenosu izvajanja javne službe vzdrževanja cest na tretje toženo stranko, vsled česar je tretja toženka odgovorna za neposredno izvajanje te službe, medtem ko se odgovornost druge toženke kot odgovorne za upravljanje s cesto omeji na skrbnost izbire izvajalca vzdrževanja in nadzor nad izvrševanjem prenesenih zadolžitev na izvajalca. Torej je glede druge tožene stranke zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da bi morala ta kot lastnica skrbeti za javno dobro tako, da bi ga udeleženci varno uporabljali, v kolikor ima v smislih enako odgovornost druge toženke, kot je odgovornost izvajalca del. Da je odgovornost druge toženke kot lokalne skupnosti (upravljavec ceste) omejena na zagotovitev vzdrževanja javne ceste, pri čemer je odgovorna za izbiro vzdrževalca (izvajalca) in je njen dolžnost nadzirati delo vzdrževalca, se je izrekla tudi sodna praksa (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 179/2006, z dne 26.6.2008, v spisu priloga B 16). Sodišče prve stopnje kot razlog odškodninske odgovornosti druge toženke v tej pravdi sicer ugotovi tudi, da ni izvajala dolžnega nadzora kot naročnica nad tretjetoženko kot izvajalko. Vendar pri tem izpodbijana sodba ne navede nobenega opredeljenega razloga, v čem je opustitev dolžnega nadzora druge toženke nad tretjetoženko, torej kaj konkretno bi v zvezi s tem nadzorom druga toženka morala storiti, a je to opustila. Zaradi izostanka teh razlogov se odločitev o odgovornosti druge toženke po temelju ne more preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Pritrditi je nadalje pritožbi tretje toženke o pomanjkljivosti in neprepričljivosti ugotovitve sodišča prve stopnje o pojavu snežne deske na mestu in v času škodnega dogodka in da ta zaključek ne temelji na dokazih, ampak zgolj na domnevi sodišča prve stopnje, vsled česar je vprašljiva tudi materialnopravna pravilnost odločitev o tožbenem zahtevku po temelju zoper tretjotoženko, saj temelji opustitev dolžnega posipanja tistega dne izključno na pojavu snežne deske. Iz poročila o akcijah zimske službe med 26.12.2001 do 9.1.2002 (priloga B 5) namreč ni ugotoviti pojava snežne deske na kritičnem delu, saj je to poročilo le splošno o aktivnostih tretje toženke v kritičnem obdobju. Torej navedba sodišča prve stopnje, da pojav snežne deske na kritičnem delu izhaja iz citiranega poročila, nasprotuje temu dokazu, kar prav tako predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega pritožbeno sodišče močno dvomi v zaključek sodišča prve stopnje, da nastanek snežne deske potrjujejo ugotovljene vremenske razmere (zlasti topljenje ledu in snega pri 2,9 stopinj C in oblačnem vremenu, vse skupaj le nekaj ur, pred tem pa temperature občutno pod lediščem).

Pritožbeno sodišče je moralo zaradi zgoraj navedenih kršitev določb postopka pritožbama toženih strank zoper sodbo ugoditi, posledično temu tudi pritožbi tožeče stranke zaradi nemožnosti omejitve višine odškodnine na zgornji meji, v kolikor ta napada odločitev nasproti drugo in tretje toženo stranko, sodbo v z njimi izpodbijanem delu razveljaviti in zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP). Posledica razveljavitve odločitve o glavni stvari glede druge in tretje tožene stranke je tudi razveljavitev izpodbijanega sklepa (3. točka 365. člena ZPP), da bo o stroških postopka lahko odločeno glede na končni uspeh strank v pravdi. Pritožbo tožeče stranke zoper odločitev glede prvotožene stranke pa je bilo potrebno kot neutemeljeno zavrniti in v nerazveljavljenem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ko bo sodišče prve stopnje ponovno odločalo o še preostalem tožbenem zahtevku, naj ima v vidu zgoraj podane pripombe pritožbenega sodišča. Poleg tega pritožbeno sodišče opozarja še na morebitno vmestnost pritožbenih navedb toženih strank glede zamavčenja tožnikovih rok do ramen, ugotovitvi izvedenca medicinske stroke, da so bolečine tožnika lahko tudi posledica njegove starosti, o medsebojnem pobotanju stroškov postopka glede na določbo 2. odstavka 154. člena ZPP in odločitvi o stroških postopka v sodbi ter o priznanju stroškov zaradi uporabe specialističnih znanj po 5. členu OT, do česar naj bo sodišče prve stopnje še posebno pozorno. Nima pa za sedaj pritožbeno sodišče pomislekov v pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje o kategorizaciji, oziroma opredelitvi spornega dela ceste kot javne ceste v upravljanju druge toženke in o neprispevku tožnika k višini nastale škode. Glede odškodnine za opomin pred tožbo pa, da je ta izdatek tožeče stranke šteti za strošek tega pravdnega postopka, glede katerega je ugotavljati, ali je bil potreben za pravdo in ga je priznati glede na uspeh strank v pravdi.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 4. odstavka 165. člena ZPP in je ta pridržana za končno odločbo, da bo o njih odločeno glede na končni uspeh strank v pravdi.