Jedro

Ker je obdolženec po zagovornikih sodišču podal umik dokaznega predloga za postavitev izvedenca oziroma strokovnjaka SIQ, je sodišče prve stopnje utemeljeno odločilo na podlagi drugih dokazov.

Stališče sodne prakse glede dokazne vrednosti zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti je enotno; zapisnik, ki je sestavljen v skladu z določbami ZUP je javna listina in pomeni po prvem odstavku 80. člena ZUP dokaz o poteku in vsebini dejanja postopka ter danih izjav, razen tistih delov zapisnika h katerim je zaslišanec dal pripombo, da niso pravilno sestavljeni.

Sodišče prve stopnje je za zakjuček, da je bil preizkus alkoholiziranosti pravilno opravljen, utemeljeno upoštevalo Navodila za uporabo elektronskega indikatorja znamke Dräger 6810 v slovenskem jeziku. Neupoštevno je tako pritožnikovo sklicevanje na Navodila za uporabo elektronskega indikatorja znamke Dräger 6810 v angleškem in nemškem jeziku, ki bi jih obramba itak morala predložiti v overjenem prevodu v slovenski jezik.

Pritožnik je prekludiran z uveljavljanjem novih dokazov in dejstev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec mora plačati sodno takso kot stroške pritožbenega postopka v znesku 285,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Kočevju je izdalo izpodbijano sodbo potem, ko je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom PRp 264/2019 z dne 16. 1. 2020 ugodilo pritožbi obdolženčevih zagovornikov, sodbo sodišča prve stopnje z dne 12. 6. 2019 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Iz razlogov sklepa višjega sodišča izhaja, da so utemeljene pritožbene navedbe, da prvostopenjsko sodišče obdolženca oziroma njegovih zagovornikov ni seznanilo z Navodili za uporabo merilnika alkohola v izdihanem zraku Dräger alkotest 6810 v slovenskem jeziku, na podlagi katerih je zavrnilo obdolženčeve navedbe zagovora, da je bil test alkoholiziranosti opravljen nepravilno. Prav tako je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zato je izpodbijana odločitev preuranjena, ker je preuranjen zaključek sodišča prve stopnje, da so policisti upoštevali Navodila za uporabo merilnika alkohola v izdihanem zraku glede nepribliževanja merilnika Dräger alkotest 6810 antenam mobilnih telefonov in oddajnim postajam, ter zaključek, da je rezultat posledično pravilen. Višje sodišče je sodišču prve stopnje naložilo, naj obdolženca seznani z Navodili za uporabo merilnika alkohola v izdihanem zraku Dräger alkotest 6810 v slovenskem jeziku in mu omogoči, da se opredeli do njihove vsebine; razišče naj, katerim antenam mobilnih telefonov in oddajnim postajam se ne sme približati merilnik alkohola v izdihanem zraku in na kakšni razdalji, nato naj imenuje izvedenca, ki naj poda izvedensko mnenje o (morebitnem) vplivu mobilnega telefona, radijske postaje in GPS oddajnika na rezultat preizkusa alkoholiziranosti v obravnavanem primeru ter se znova opredeli do vseh dokazov in jih oceni ter odloči, ali je obdolženec odgovoren za očitani prekršek.

2. Prvostopenjsko sodišče je nato z izpodbijano sodbo obdolženca ponovno spoznalo za odgovornega za prekršek po 4. točki petega odstavka 105. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), za kar mu je izreklo globo v znesku 1.400,00 EUR in stransko sankcijo 18 kazenskih točk za prekršek storjen z motornim vozilom kategorije B. Odločilo je še, da mora obdolženec plačati sodno takso v znesku 190,00 EUR in ostale stroške postopka iz prvega odstavka 143. člena Zakona o prekrških (ZP-1), če bodo priglašeni po izdaji sodbe.

3. Proti sodbi vlaga obdolženec po zagovornikih pravočasno pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka o prekršku, kršitev materialnih določb ZP-1 ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da postopek o prekršku zoper obdolženca ustavi, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje drugemu sodniku.

4. Predlagatelj Postaja prometne policije Ljubljana v odgovoru na pritožbo navaja, da je bil postopek zoper obdolženca voden v skladu s pravili stroke, iz podatkov v spisu pa ne izhajajo okoliščine, ki bi vzbujale dvom o nepravilnem ravnanju policistov. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Pritožbi prilaga izvedensko mnenje, ki ga je izdelal sodni izvedenec za telekomunikacije dr. A. A. v podobnem dogodku, ko se je obdolženec skliceval na vpliv mobilnega telefona, radijske zveze in GPS oddajnika na rezultat preizkusa alkoholiziranosti. Iz izvedenskega mnenja sta razvidna dva scenarija; končni rezultat pa je, da mobilni telefoni, TETRA terminala in GPS sprejemniki v okoliščinah konkretnega primera niso mogli vplivati na rezultat meritve alkoholiziranosti z napravo Dräger alkotest 6810, pri čemer je izvedenec v vseh predpostavkah velikost potencialnih motenj ocenil navzgor, v prid kršitelja.

5. Višje sodišče ob pregledu zadeve v smeri pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti na podlagi 159. člena ZP-1 ugotavlja, da obdolžencu niso bile kršene z Ustavo RS zagotovljene pravice, prav tako v postopku proti obdolžencu ni prišlo do bistvenih kršitev določb postopka o prekršku ali kršitev materialnega prava na škodo obdolženca, pritožba obdolženčevih zagovornikov pa tudi ni utemeljena.

6. Neutemeljene so tako pritožbene navedbe, da prvostopenjsko sodišče ni sledilo napotkom višjega sodišča v sklepu PRp 264/2019 z dne 16. 1. 2020, ker ni opravilo poizvedb pri proizvajalcu ali uvozniku elektronskih indikatorjev alkohola Dräger, katerim antenam mobilnih telefonov in oddajnim postajam se ne sme približevati merilnik alkohola v izdihanem zraku in na kakšni razdalji ter zakaj je proizvajalec postavil zahtevo po oddaljenosti (ali je to splošna, to je, da se ne približuje, ali je to razdalja 10 metrov) in ali je meritev, ki ne spoštuje oddaljenosti, verodostojna oziroma pravilna; sodišče je to nalogo prevalilo na sodna izvedenca, ki odgovora na zastavljeno vprašanje nista podala. Iz razlogov izpodbijane sodbe in podatkov spisa je razvidno, da je sodišče prve stopnje sledilo napotkom Višjega sodišča v Ljubljani v sklepu PRp 264/2019 z dne 16. 1. 2020, saj je potem, ko je obdolženec podal po zagovornikih svoje stališče glede vsebine Navodil za uporabo elektronskega indikatorja znamke Dräger 6810 v slovenskem jeziku, z odredbo PR 42/2020-13 z dne 2. 7. 2020 (list. št. 106 do 108) odredilo izvedenstvo, ki ga je skupaj zaupalo sodnim izvedencem oziroma strokovnjakom Slovenskega inštituta za kakovost in meroslovje, Ljubljana (v nadaljevanju: SIQ) ter sodnim izvedencem Inštituta za sodno medicino pri Medicinski fakulteti in jim naložilo, naj po pregledu listinske dokumentacije v spisu podajo mnenje o morebitnem vplivu mobilnega telefona, radijske postaje in GPS oddajnika na rezultat preizkusa alkoholiziranosti z alkotestom v obravnavanem primeru. Po prejemu odgovora SIQ, da je za pridobitev strokovnega mnenja o vplivu elektromagnetnih motenj na alkotest Dräger 6810 potrebno izvesti meritve in rekonstruirati dejansko stanje na konkretni lokaciji, je sodišče 8. 9. 2020 opravilo ogled kraja storitve prekrška (zapisnik o ogledu kraja storitve prekrška; list. št. 132 do 136 in 137 do 139), iz katerega je med drugim razvidno, da je zastopnik SIQ Ljubljana B. B. na vprašanje obdolženčevega zagovornika, odvetnika C. C., koliko se giblje strošek izdelave izvedenskega mnenja, izjavil, da okrog 5.000,00 do 10.000,00 EUR, odvisno od porabljenega časa in zahtevnosti primera in lokacije. Obdolženec je potem, ko mu je bil zapisnik o ogledu osebno vročen 6. 10. 2020, po zagovornikih sodišču podal umik dokaznega predloga za postavitev izvedenca oziroma strokovnjaka SIQ, sodišču je predlagal, da razreši z odredbo z dne 2. 7. 2020 odrejeno izvedenstvo ter ga ne izvede (list. št. 149). Ker je torej obdolženec umaknil dokazni predlog, so neutemeljene pritožnikove navedbe, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo napotkov pritožbenega sodišča v sklepu PRp 264/2019 z dne 16. 1. 2020. 7. Pritožbene navedbe obdolženčevih zagovornikov tudi ne vzbujajo dvoma o pravilnosti in popolnosti ugotovitve dejanskega stanja obravnavanega prekrška, kot ga je na podlagi izvedenih in ocenjenih dokazov ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Odločitev je pravilno oprlo na izpovedbe zaslišanih policistov D. D., E. E. ter F. F., na Navodilo za uporabo elektronskega indikatorja znamke Dräger 6810 v slovenskem jeziku ter na druge listinske dokaze. Sodišče je utemeljeno zavrnilo obdolženčeve navedbe zagovora, da preizkus alkoholiziranosti ni bil opravljen pravilno, ker je na rezultat preizkusa vplival mobilni telefon, ki ga je imel v času pihanja v notranjem žepu jakne v višini srca, test pa je opravil na desni strani policijskega vozila ob sovoznikovih vratih, kar ponavljajo obdolženčevi zagovorniki tudi v pritožbi. Policista D. D. in E. E. sta namreč potem, ko sta bila opozorjena, da sta dolžna govoriti resnico in da ne smeta ničesar zamolčati kar vesta o zadevi in da pomeni kriva izpovedba kaznivo dejanje, postopek z obdolžencem natančno in podrobno opisala. Policist D. D., ki je vodil postopek z obdolžencem in mu je odredil preizkus alkoholiziranosti, je namreč na naroku za zaslišanje 7. 5. 2019 (zapisnik o zaslišanju priče; list. št. 40 in 41) izpovedal, da je imel obdolženec ob zaustavitvi mobilni telefon na sovoznikovem sedežu, ko je izstopil iz vozila pa mobitela ni videl v njegovih rokah. Povedal je, da je preizkus z elektronskim alkotestom pokazal pozitivno vrednost alkohola v organizmu, obdolženec se je strinjal z alkotestom in je zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti podpisal ter na njega ni imel pripomb. Oba policista pa sta na vprašanje obdolženčevega zagovornika, odvetnika G. G., povedala, da je bila v službenem vozilu nameščena radijska zveza, policist E. E. je povedal še, da je v vsakem službenem vozilu tudi GPS naprava. Kot priči zaslišana policista E. E. in F. F. pa nista vedela, ali je imel obdolženec ob ustavitvi mobilni telefon in kje ga je imel, ko je poklical prijatelja, da ga pride iskat. Iz podatkov v spisu ne izhajajo okoliščine, ki bi vzbujale dvom o prepričljivosti ali natančnosti navedb policistov, takšnih okoliščin ne navajajo niti obdolženčevi zagovorniki v pritožbi. Sodišče prve stopnje je zato takšne navedbe policistov utemeljeno ocenilo kot prepričljive in zato verodostojne. Zaslišanje policista o tem, kar je na kraju dogodka sam neposredno zaznal, pa je dovoljen dokaz (sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 26/2009 z dne 29. 3. 2009).

8. Prvostopenjsko sodišče je odločitev utemeljeno oprlo tudi na zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti. Stališče sodne prakse glede dokazne vrednosti zapisnika je enotno; zapisnik, ki je sestavljen v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) je javna listina in pomeni po prvem odstavku 80. člena ZUP dokaz o poteku in vsebini dejanja postopka ter danih izjav, razen tistih delov zapisnika h katerim je zaslišanec dal pripombo, da niso pravilno sestavljeni.

V obravnavanem primeru je iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti (priloga A1 spisa) razvidno, da je obdolženec opravil preizkus alkoholiziranosti in je le-ta po pravilno opravljenem postopku pokazal rezultat 0,81 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, preizkušanec – obdolženec se je z rezultatom strinjal in je tako sestavljen zapisnik podpisal brez pripomb, s čimer je potrdil pravilnost postopka ugotavljanja alkoholiziranosti in ugotovljenega rezultata.

Skladno z določbo drugega odstavka 80. člena ZUP je dovoljeno dokazovati nepravilnosti zapisnika, vendar bi to preizkušanec moral storiti do zaključka sestavljanja zapisnika, razen, če mu ni bilo omogočeno dati pripombe oziroma jih je dal, pa jih policist v zapisnik ni ali jih ni hotel vnesti, takrat pa bi lahko vložil pritožbo na pristojne organe Ministrstva za notranje zavede ali z drugimi dokazi v postopku o prekršku dokazoval nepravilnosti zapisnika. Ker je prvostopenjsko sodišče na podlagi izpovedb policistov, zlasti na podlagi izpovedbe D. D., ki je z obdolžencem vodil postopek in mu odredil preizkus alkoholiziranosti, in ki ni potrdil obdolženčevih navedb, da je imel mobilni telefon med postopkom preizkusa alkoholiziranosti pri sebi (temveč je povedal, da je bil obdolženčev mobilni telefon v času ustavitve na sovoznikovem sedežu, ko je izstopil iz vozila pa ni videl, da bi ga imel v roki in tudi ni potrdil, da bi videl, da bi obdolženec po končanem postopku iz svoje jakne vzel telefon in poklical prijatelja, da je prišel ponj), utemeljeno zavrnilo obdolženčeve navedbe zagovora glede nepravilnosti opravljanja preizkusa alkoholiziranosti, je s tem (posledično) potrdilo tudi pravilnost zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti. Upoštevajoč še dejstvo, da iz izpisa iz evidence pravnomočnih sodb oziroma sklepov o prekrških za obdolženca z dne 13. 3. 2019 (list. št. 5) izhaja, da je bil obdolženec že pravnomočno spoznan za odgovornega za prekršek po 4. točki petega odstavka 105. člena ZPrCP, pri čemer od dneva pravnomočnosti sodb do storitve obravnavanega prekrška 7. 3. 2019 še niso pretekla več kot tri leta (sodbi Okrajnega sodišča v Ribnici PR 24/2016 z 9. 3. 2016 in PR 378/2016 z 12. 1. 2017 sta postali pravnomočni 30. 3. 2016 oziroma 7. 2. 2017) tudi višje sodišče ne dvomi, da se je obdolženec dobro zavedal, kaj podpisuje in kakšne posledice bo imel njegov podpis zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti ter je nedvomno tudi vedel, da bi moral nestrinjanje izraziti že na kraju kršitve in od policista, ki je z njim vodil postopek, zahtevati predložitev dokumentacije glede alkotesta ali pa nemudoma oditi na policijsko postajo in tam vpogledati v dokumente. Upoštevajoč obdolženčevo predkaznovanost za istovrstni prekršek in okoliščino, da mora kot voznik poznati cestnoprometne predpise in svoje obveznosti ter pravice v cestnem prometu (v času storitve prekrška 7. 3. 2019 je imel veljavno vozniško dovoljenje za kategorijo B motornih vozil kar 33 let in šest mesecev), tudi pritožbeno sodišče ne dvomi, da je obdolžencu zelo dobro poznan postopek ugotavljanja alkoholiziranosti in da tako sestavljenega zapisnika ne bi podpisal brez pripomb in bi na kraju ugovarjal rezultatu preizkusa, če le-ta ne bi bil posledica pred tem zaužitih alkoholnih pijač.

9. Glede na navedene in ocenjene dokaze (izpovedbe policistov in zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti) na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve na vplivajo pritožnikove navedbe, da je od preizkusa strokovnjakov SIQ minilo več kot 20 let in je bil preizkus opravljen pri delovanju drugega indikatorja alkohola, saj se ta, s katerim je obdolženec opravil preizkus alkoholiziranosti uporablja od leta 2012 dalje. Glede na dejstvo, da je obdolženec umaknil dokazni predlog za imenovanje izvedenca, je sodišče prve stopnje utemeljeno odločilo na podlagi drugih dokazov. Neupoštevno je pritožnikovo sklicevanje na Navodila za uporabo elektronskega indikatorja znamke Dräger 6810 v angleškem in nemškem jeziku, ki bi jih obramba itak morala predložiti v overjenem prevodu v slovenski jezik, saj se tožbe, pritožbe in druge vloge podajajo sodišču v slovenskem jeziku (prvi odstavek 6. in prvi odstavek 7. člena Zakona o kazenskem postopku v zvezi s prvo alinejo prvega odstavka 67. člena ZP-1). Za zakjuček, da je bil preizkus alkoholiziranosti pravilno opravljen, je tako utemeljeno upoštevalo Navodila za uporabo elektronskega indikatorja znamke Dräger 6810 v slovenskem jeziku in za to navedlo pravilne razloge, s katerimi se strinja tudi višje sodišče (točka 22 obrazložitve). V obrazložitvi izpodbijane sodbe je tudi utemeljeno zavrnilo obdolženčeve navedbe zagovora, da mu policist ne bi dopustil, da ga na kraj pride iskat prijatelj H. H., če bi bila meritev pravilna in za to navedlo utemeljene razloge (točka 19 obrazložitve). Prav tako je sodišče navedlo pravilne razloge, zakaj ni sledilo dokaznemu predlogu obrambe za pridobitev datuma zadnje kalibracije in datuma servisa merilnika alkohola v izdihanem zraku pri PP Ljubljana (točka 20 obrazložite). Glede na navedeno obdolžencu tudi ni bila kršena pravica do obrambe, kar uveljavljajo obdolženčevi zagovorniki v pritožbi. Prav tako je sodišče prve stopnje v skladu z načelom materialne resnice po resnici in popolnoma ugotovilo vsa dejstva, pomembna za izdajo zakonite sodbe o prekršku, enako skrbno je preiskalo okoliščine in ugotovilo tako dejstva, ki obdolženca obremenjujejo, kakor tudi dejstva, ki so mu v korist, zato ni kršilo načela materialne resnice iz 68. člena ZP-1, kar uveljavlja pritožba. Sodišču prve stopnje tudi ni bilo potrebno opraviti poizvedb pri proizvajalcu ali uvozniku elektronskih indikatorjev alkohola Dräger, katerim antenam mobilnih telefonov in oddajnim postajam se ne sme približevati merilnik alkohola v izdihanem zraku in na kakšni razdalji ter zakaj je proizvajalec postavil zahtevo po oddaljenosti in ali je meritev, ki ne spoštuje oddaljenosti verodostojna oziroma pravilna, kar uveljavljajo obdolženčevi zagovorniki prvič šele v pritožbi, ne da bi skladno s tretjim odstavkom 157. člena ZP-1 pri uveljavljanju zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja na podlagi novih dokazov verjetno izkazali, da obdolženec teh dokazov ni mogel uveljavljati v postopku na prvi stopnji. Obdolženec je po zagovornikih umaknil dokazni predlog za imenovanje sodnega izvedenca; v vabilu na zaslišanje (list. št. 8) in pred podanim zagovorom (zapisnik o zaslišanju obdolženca; list. št. 24 in 25) pa je bil poučen, da mora na podlagi četrtega odstavka 114. člena ZP-1 navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist do odločitve o prekršku, sicer jih pozneje v postopku ne bo mogel uveljavljati. Pritožnik je zato prekludiran z uveljavljanjem novih dokazov in dejstev. Glede na navedeno višje sodišče tudi ne more upoštevati (tudi sicer le pavšalnih) pritožbenih navedb o delujoči radijski zvezi tetra, GPS oddajniku in mobilnih telefonih policistov PPP Ljubljana.

10. V dokaznem postopku na prvi stopnji je bilo tako dejansko stanje obdolžencu očitanega prekrška pravilno in popolno ugotovljeno in sicer v objektivnem ter subjektivnem delu in je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialne določbe ZP-1 in predpisa, ki določa prekršek (ZPrCP).

11. Ob preizkusu odločitve o sankcijah na podlagi 165. člena ZP-1 višje sodišče ugotavlja, da so bile obdolžencu izrečene sankcije v zakonitih mejah, pri čemer mu je bila globa odmerjena nekoliko nad najnižjim v zakonu predpisanim zneskom (mogoče jo je izreči od 1.200,00 do 5.000,00 EUR) glede na v sodbi ugotovljene okoliščine iz 26. člena ZP-1 (točka 20 obrazložitve). Sodišče je obdolžencu pravilno izreklo tudi stransko sankcijo 18 kazenskih točk, saj je le-ta obvezno predpisana za obravnavani prekršek.

12. Višje sodišče je zato na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 zavrnilo pritožbo obdolženčevih zagovornikov kot neutemeljeno in je potrdilo izpodbijano sodbo.

13. Ker obdolženčevi zagovorniki s pritožbo niso uspeli, mora obdolženec na podlagi 147. člena ZP-1 in določb Zakona o sodnih taksah (ZST-1) plačati sodno takso kot stroške pritožbenega postopka. Višje sodišče je pri odmeri sodne takse upoštevalo tarifni del ZST-1 in je obdolžencu odmerilo sodno takso na podlagi tar. št. 8132 ZST (zavrnitev pritožbe), 8111 (10 % zneska izrečene globe) ter 8114 (za izrek ene ali več stranskih sankcij, 50,00 EUR) tako, da mora obdolženec plačati sodno takso v znesku 285,00 EUR. Ta znesek mora plačati v roku in na način, kot ga bo navedlo sodišče prve stopnje v pozivu za plačilo, sicer se bo prisilno izterjal.