Jedro

Tožnici sporni prostor ni bil dodeljen kot imetnici stanovanjske pravice, ampak v skladu s pravilnikom o nastanitvi delavcev tožene stranke v personalnih prostorih. Za uporabo prostora je po pravilniku plačevala najemnino in ne stanarine. Ob dejstvu, da tožnica nima odločbe o dodelitvi stanovanja, kar določa za pridobitev stanovanjske pravice 10.člen ZSR, bi tožnica moralo dokazati, da sta pogodbeni stranki izvrševali pogodbo tako, da sta spremenili namembnost prostora iz prostora za nastanitev hotelskega personala, v stanovanje. Kaj takega pa tožeča stranka ni dokazala. Zato je sodišče pravilno uporabilo 2. odstavek 4.člena ZSR in štelo, da tožnica na spornem prostoru ni pridobila stanovanjske pravice.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče strake, ki je zahtevala sklenitev prodajne pogodbe za stanovanje v površini 29 m2 za kupnino 221.506,00 SIT, s 60 % popustom od vrednosti v znesku 553.746,00 SIT.

Tožeča stranka se je pritožila, vendar je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi ter sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku. Za opredelitev prostorov kot stanovanje je bistvenega pomena namembnost prostora. V danem primeru pa je tožnica v stanovanju trajno zadovoljevala svoje stanovanjske potrebe. V zvezi z oddajo stanovanj se je v preteklosti večkrat pojavil problem zaradi prednostnih list. Zato je stanodajalec opredelil posamezne prostore kot kadrovska stanovanja, personalne sobe ali ležišča, v resnici pa je šlo za stanovanje. V vseh teh primerih je sodna praksa zavzela stališče, da gre za stanovanje, ki ga mora stanodajalec prodati po določilih SZ. V II.nadstropju hiše je nekdo drugi dobil z odločbo stanovanjsko pravico kljub temu, da je šlo za garsonjero, s katero je tožena stranka razpolagala na enak način kot s tožničinim stanovanjem. Ker sodišče ni upoštevalo tožničinih predlogov in navedb, je ravnalo v nasprotju z načelom materilane resnice.

Na vročeno revizijo (390.člen ZPP) tožeča stranka ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz določila 10.točke 2.odstavka 354.člena ZPP v pravdi ni bilo.

Tožeča stranka le smiselno uveljavlja relativno bistveno kršitev določb ZPP, ko trdi, da sodišče ni upoštevalo njenih predlogov in navedb, kar naj bi pomenilo kršitev načela materialne resnice. Za uveljavljanje kršitev določb ZPP pa je potrebno konkretno opredeliti, katerega predloga in katerih strankinih navedb sodišče ni upoštevalo, kar pa tožeča stranka ni storila. Le tako lahko namreč revizijsko sodišče preizkusi, ali je nižje sodišče z opustitvijo uporabe kakšnega določila ZPP ali z napačno uporabo posamezenga določila, zagrešilo konkretno očitano relativno bistveno kršitev določb ZPP. Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava pa ni podan.

Tožeča stranka bi morala za uspešno rešitev te pravde dokazati, da je bila na dan uveljavitve Stanovanjskega zakona (Uradni list RS št. 18/91-I, 1.odstavek 117.člena) imetnica stanovanjske pravice na spornih prostorih. Pri tem tožnica sicer pravilno izhaja iz stališča, da je lahko tudi majhen prostor, ki je gradbena celota in ima poseben vhod, stanovanje (1.odstavek 4.člena ZSR, Zakona o stanovanjskih razmerjih, Uradni list SRS št. 35/82, 14/84), in da je odločilnega pomena namembnost prostorov.

Vendar pa dejanske ugotovitve nižjih sodišč, ki so podlaga za preizkus materialnega prava na revizijski stopnji (3.odstavek 385.člena ZPP), pokažejo drugačno situacijo. Tožnici sporni prostor ni bil dodeljen kot imetnici stanovanjske pravice, ampak v skladu s pravilnikom o nastanitvi delavcev tožene stranke v personalnih prostorih. Za uporabo prostora je po pravilniku plačevala najemnino in ne stanarine. Ob dejstvu, da tožnica nima odločbe o dodelitvi stanovanja, kar določa za pridobitev stanovanjske pravice 10.člen ZSR, bi tožnica moralo dokazati, da sta pogodbeni stranki izvrševali pogodbo tako, da sta spremenili namembnost prostora iz prostora za nastanitev hotelskega personala, v stanovanje. Kaj takega pa tožeča stranka ni dokazala. Zato je sodišče pravilno uporabilo 2. odstavek 4. člena ZSR in štelo, da tožnica na spornem prostoru ni pridobila stanovanjske pravice.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393.člen ZPP).