Jedro

Po oceni pritožbenega sodišča s tem, ko je sodišče v IV. točki izreka izpodbijane sodbe stranskemu intervenientu kot tožnikovemu delodajalcu naložilo obveznost zagotovitve pravice do dela s krajšim delovnim časom na drugem delu s stvarnimi razbremenitvami, ni prisodilo nekaj drugega (aliud) ali več (plus), kot je zahtevala tožeča stranka. Tožeča stranka je delovni invalid. Zakon delodajalcu nalaga obveznost delovnemu invalidu zagotoviti delo, kar pomeni, da gre za zakonsko dolžnost. Delodajalec mora delovnemu invalidu ponuditi novo pogodbo o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto, na katerem morajo biti upoštevane vse omejitve, ki so bile delavcu zaradi zdravstvenih razlogov v invalidskem postopku priznane.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 7. 7. 2020 in dopolnilno sodbo z dne 18. 8. 2020 odpravilo izpodbijani odločbi tožene stranke št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 19. 12. 2018 in št. dosjeja: ... z dne 3. 7. 2018 ter odločbo št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 19. 12. 2018 in št. dosjeja: ... z dne 3. 7. 2018, tožečo stranko razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu, ji priznalo pravico do dela na drugem delu s stvarnimi razbremenitvami s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, 20 ur tedensko od 12. 6. 2018 dalje. Tožeči stranki je priznalo pravico do delnega nadomestila, o odmeri katerega bo odločila tožena stranka. V IV. točki izreka sodbe je sodišče stranskemu intervenientu izrecno naložilo zagotovitev pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, 20 ur tedensko na drugem delu, ugotovilo obstoj 30 % telesne okvare zaradi poškodbe pri delu od 8. 11. 2017 dalje s priznano pravico do invalidnine za VIII. stopnjo telesne okvare v višini 41,46 EUR in odločilo, da je tožena stranka dolžna zapadle zneske invalidnine izplačati v roku 8 dni. Zavrnilo je tožbeni zahtevek za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine. Toženi stranki je naložilo v plačilo tudi stroške postopka.

2. Zoper IV. točko izreka sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje stranski intervenient in predlaga, da se sodba v izpodbijanem delu spremeni oziroma v izpodbijanem delu v celoti razveljavi ter vrne zadevo v ponovljen postopek in odločanje sodišču prve stopnje. Za izdajo IV. točke izreka sodbe sodišče nima v tožbenem zahtevku nobene podlage. Tožeča stranka v svojem zahtevku ni zahtevala, da ji je delodajalec kot stranski intervenient zagotovi pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega 4 ur dnevno, 20 ur tedensko na drugem delu s stvarnimi razbremenitvami. S takšno odločitvijo je sodišče odločilo preko meja postavljenega tožbenega zahtevka. Odločitev je nezakonita in posega v izdano mnenje Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 11. 2019 pri Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti v zvezi s postopkom ugotavljanja podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi delovnemu invalidu. Na podlagi citiranega mnenja Komisije je delodajalec skladno s 4. alinejo prvega odstavka 89. člena ZDR-1 tožeči stranki zakonito redno odpovedal pogodbo o zaposlitvi zaradi njene invalidnosti, ki se je kot brezposelna oseba od 17. 2. 2020 prijavila v evidenco brezposelnih oseb na ZRSZ. Z izpodbijano odločitvijo je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev pravil postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, ker je odločalo preko tožbenega zahtevka, saj je sodišče v tem socialnem sporu vezano na meje postavljenega zahtevka. Če zahtevek ne bi bil zadostno opredeljen, bi ga morala tožeča stranka opredeliti najkasneje do konca poravnalnega naroka oziroma do konca prvega naroka za glavno obravnavo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih niti drugih procesnih kršitev iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere je potrebno paziti tudi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Predmet sodne presoje sta bili v sodnem postopku odločbi tožene stranke št. zadeve ..., št. dosjeja: ... z dne 19. 12. 2018 in št. dosjeja: ... z dne 3. 7. 2018, s katerima je bilo odločeno o invalidnosti tožeče stranke in odločbi št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 19. 12. 2018 in št. dosjeja: ... z dne 3. 7. 2018, s katerima je bilo odločeno o obstoju telesne okvare pri tožeči stranki.

6. Glede na pritožbeno navedbo je v pritožbenem postopku sporno, ali je imelo sodišče pravno podlago stranskemu intervenientu v IV. točki izreka sodbe naložiti obveznost tožniku zagotoviti pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, 20 ur tedensko na drugem delu s stvarnimi razbremenitvami.

7. Pravilna je pritožbena trditev, da je tožbeni zahtevek v socialnem sporu skladno s prvim odstavkom 73. člena ZDSS-1, obvezna sestavina tožbe in da se v primeru, če le-ta ni zadostno opredeljen, ta mora opredeliti najkasneje do konca prvega naroka za glavno obravnavo. Iz vpogleda v celotno procesno dokumentacijo je ugotoviti, da je bil v obravnavani zadevi tožbeni zahtevek določno oblikovan s strani pooblaščenega odvetnika tožeče stranke. V tožbi z dne 21. 1. 2019 je tožeča stranka omejila nabor želenih pravnih posledic, ki jih zasleduje s tožbenim zahtevkom, kar je sodišče spoštovalo. Skladno z 2. členom ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004, v nadaljevanju, ZDSS-1) in sodno prakso1 je v socialnem sporu sodišče vezano na meje postavljenega zahtevka. Tožeča stranka je s tožbenim zahtevkom res konkretno opredelila vsebino sodnega varstva, ki ga zahteva in s tem opredelila tudi meje sodnega preizkusa. Tako je določila ne samo obseg in meje sodne obravnave, ampak tudi sodne odločbe. Slednje pomeni, da sodišče ne sme odreči odločitve o zahtevku, za katerega je pristojno, odloča pa lahko samo v mejah postavljenega zahtevka. Kljub temu, da obveznosti opredeljene v IV. točki izreka sodbe, tožeča stranka izrecno ni zahtevala, sodišče ni storilo zatrjevane kršitve prekoračitve tožbenega zahtevka. Po oceni pritožbenega sodišča s tem, ko je sodišče v IV. točki izreka izpodbijane sodbe stranskemu intervenientu kot tožnikovemu delodajalcu naložilo obveznost zagotovitve pravice do dela s krajšim delovnim časom na drugem delu s stvarnimi razbremenitvami, ni prisodilo nekaj drugega (aliud) ali več (plus), kot je zahtevala tožeča stranka. Tožeča stranka je delovni invalid.2 Zakon delodajalcu nalaga obveznost delovnemu invalidu zagotoviti delo, kar pomeni, da gre za zakonsko dolžnost. Delodajalec mora delovnemu invalidu ponuditi novo pogodbo o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto, na katerem morajo biti upoštevane vse omejitve, ki so bile delavcu zaradi zdravstvenih razlogov v invalidskem postopku priznane.

8. Gre sicer samo za načelno dolžnost, saj v kolikor delodajalec ugotovi, da ustreznega dela delovnemu invalidu ne more ponuditi skladno s 40. členom Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (Ur. l. RS, št. 167/2007 s spremembami), po predhodni pridobitvi mnenja Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi,3 obstoječo pogodbo o zaposlitvi lahko odpove. In ravno slednje, se je po izdaji izpodbijanih odločb, ki so se presojale v predmetnem sporu, pri delodajalcu očitno zgodilo. Delodajalec je ugotovil, da za tožečo stranko nima možnosti ustrezne ponudbe dela, zaradi česar je speljal zakonsko predpisani postopek in delavcu odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Ker sta v predmetnem sporu izpodbijani odločbi tožene stranke z dne 19. 12. 2018 in z dne 3. 7. 2018, to pomeni, da je bila tožeča stranka v času izpodbijanih odločb,4 še zaposlena pri delodajalcu in je zato zanj obstajala zgoraj opisana dolžnost. Je pa iz predložene dokumentacije (priloge C) razvidno, da je stranski intervenient tožniku, na podlagi mnenja komisije, zakonito odpovedal pogodbo o zaposlitvi in da je tožeča stranka od 17. 2. 2020 dalje vpisana v evidenci brezposelnih oseb pri ZRSZ.

9. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo (353. člen ZPP).

10. Ob takšnem pritožbenem izidu je na temelju 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP potrebno hkrati odločiti, da trpi pritožnik sam svoje stroške pritožbe.

1 Sodba VS RS VIII Ips 181/2016 z dne 22. 11. 2016. 2 Sodišče je pri tožeči stranki ugotovilo zmanjšanje delovne zmožnosti, zaradi česar jo je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti ter ji priznalo pravico do drugega dela v krajšem delovnem času s stvarnimi razbremenitvami. 3 Procesna predpostavka ter pogoj za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. 4 Relevantno je dejansko stanje za presojo do dneva dokončne odločbe tožene stranke.