Jedro

Glede na namen dopuščene revizije in na vlogo Vrhovnega sodišča, je v postopku za dopustitev revizije lahko relevanten le odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča o pravnem vprašanju, ki je bistveno za odločitev.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno spremenilo odločitev disciplinskih organov tožene stranke in glede dveh očitanih kršitev disciplinski postopek ustavilo, v preostalem delu – vključno z odločitvijo o izrečenem pogojnem disciplinskim ukrepom – pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo prvostopno sodbo. S sklepom je odločilo tudi, da se revizija ne dopusti.

Zoper sklep o nedopustitvi revizije je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo. Navaja, da sta sodišči ves čas postopka kršili določbo drugega odstavka 227. člena ZPP o obveznosti predložitve listin. Iz disciplinskega spisa so bile umaknjene in sodišču niso bile predložene za tožnico ugodne listine. Prvostopenjska sodba nima razlogov o tem, kako je sodišče presodilo to dejstvo, drugostopno sodišče pa se do pritožbenih navedb o tem ni opredelilo. Sodišče prve stopnje dokaza z vpogledom v disciplinski spis ni izvedlo in ni pojasnilo, zakaj tega ni storilo, s čimer je kršilo drugi odstavek 287. člena ZPP. Pritožbeno sodišče pa je kršilo določbo prvega odstavka 360. člena ZPP, ko se do pritožbenih navedb tožnice sploh ni opredelilo. V zvezi s tem se pritožnica sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča III Ips 24/2007 z dne 17. 4. 2007. Vrhovno sodišče je v sodbi VIII Ips 233/98 z dne 2. 3. 1999 ugotovilo, da lahko opustitev postopkovnih določil vnese v disciplinski postopek samovoljo in zmanjšuje pravno varnost udeležencev postopka, zato vsaka tovrstna kršitev, še posebno, če bi zaradi pojasnitev dejstva lahko bil zaključek disciplinskega postopka drugačen, pomeni tako bistveno kršitev postopka, da sklep, izdan v takem postopku, ne more biti zakonit. V sodbi I Up 131/2002 z dne 3. 4. 2003 pa je odločilo, da morajo biti tudi v disciplinskih postopkih, ki jih vodijo disciplinski organi visokošolskih zavodov, spoštovana procesna pravila, ki zagotavljajo enakopravno obravnavanje strank v postopku. Prvostopna sodba je v nasprotju z navedenima sodbama, ker sodišče dejstev ni ugotavljalo v zadostni meri in se do ugovor tožnice ni opredelilo, drugostopenjska sodba pa ne vsebuje razlogov glede pritožbenih navedb v tej smeri.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi tretjega odstavka 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/2004 - ZDSS-1) se zoper sklep o nedopustitvi revizije stranka lahko pritoži le iz razloga po drugi alineji prvega odstavka 32. člena ZDSS-1: če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Zoper odločitev o nedopustitvi revizije zato, ker ne gre za pomembno pravno vprašanje, pritožbe ni mogoče vložiti.

Vrhovno sodišče odloča lahko le o sklepu sodišča druge stopnje o tem, da revizije, ki po zakonu ni dovoljena, tudi ne dopusti. Tak razlog bi bil podan, če bi Vrhovno sodišče v podobnih primerih že odločilo drugače, ali če o podobnih pravnih vprašanjih sploh še ne bi odločilo, praksa sodišča druge stopnje pa bi bila o tem vprašanju neenotna. Ne odloča pa Vrhovno sodišče v tem postopku o pravilnosti in zakonitosti odločitve o tožbenem zahtevku.

Pritožnica ne zatrjuje neenotne sodne prakse Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, temveč le odstopanje odločitve v tej zadevi od sodne prakse Vrhovnega sodišča. V zvezi s tem se sklicuje na tri odločitve Vrhovnega sodišča, ki naj bi kazale na zatrjevano neskladje. Vendar je treba upoštevati, da je glede na namen dopuščene revizije in na vlogo Vrhovnega sodišča v tem postopku za dopustitev revizije lahko relevanten le odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča o pravnem vprašanju, ki je bistveno za odločitev.

V zadevi I Up 131/2002 ni šlo za delovni spor, temveč za disciplinski postopek zoper študenta. Vprašanje, ki je bilo za odločitev v navedeni (upravni) zadevi bistveno za odločitev, se je nanašalo na kršitve pravil upravnega postopka pred disciplinskimi organi, ne pa na kršitve postopka pred sodiščem. Zato s to sodbo ni mogoče utemeljevati domnevnih kršitev določb pravdnega postopka v obravnavani zadevi. Enako velja tudi glede sodbe VIII Ips 233/98, kjer je sicer šlo za delovni spor. Kršitve pravil disciplinskega postopka pri delodajalcu so se v delovnih sporih presojale v okviru presoje pravilne uporabe materialnega prava.

V zadevi III Ips 24/2007 so bile ugotovljene tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jih navaja pritožba. Vendar pa za odločitev o dopustitvi revizije to ni pomembno. Namen dopuščene revizije namreč ni popravljanje postopkovnih napak ali pomanjkljivosti v pravnomočnih sodbah. V zadevah, kjer revizija ni dovoljena, dopuščena revizija omogoča revizijsko presojo v tistih zadevah, kjer gre za pomembna materialnopravna vprašanja in tam, kjer je potrebno zagotoviti enotnost sodne prakse o takih vprašanjih.

Ker pritožba ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (365. člen ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 32. člena ZDSS-1).