Jedro

Ko zagovornik skozi pritožbene poudarke vzporedno posplošeno izpostavlja, da sodišča po Sloveniji za nezakonit prevoz zgolj štirih oseb odmerjajo kazni zapora v trajanju od enega leta in šest mesecev do enega leta in osem mesecev, ter na ta način obdolženemu izrečeno kazen dveh let zapora ovrednoti kot previsoko, ne upošteva dejstva, da je za obravnavano kaznivo dejanje po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 zagrožena kazen zapora do petih let, predpisana pa je tudi obligatorna stranska denarna kazen.

Čeravno je obdolženi obremenjen z neugodnimi družinskimi okoliščinami (dolžnosti preživljanja mladoletnega otroka, skrb za bolna starša), to nikakor ne pomeni, da lahko s prevozi prebežnikov na območju EU kot sostorilec v kakršnikoli obliki in na kakršen koli način dopustno soprispeva k izvrševanju obravnavanega kriminalnega početja.

Izrek

I.Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Obdolženega A. A. se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče na Ptuju je kot sodišče prve stopnje s sodbo II K 79260/2024 z dne 13. 12. 2024 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Ob upoštevanju omilitvenih določil, tj. ob uporabi 2. točke prvega odstavka 51. člena KZ-1 mu je po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 izreklo kazen dve leti zapora in stransko denarno kazen 100 dnevnih zneskov v skupni višini 800,00 EUR, katero je obdolženi dolžan plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe. Na podlagi 48.a člena KZ-1 mu je izreklo tudi stransko kazen izgon tujca iz države Republike Slovenije za čas treh let, ki se šteje od dneva pravnomočne sodbe, pri čemer se čas, prebit v priporu in zaporu, v čas trajanja te kazni ne všteva, se pa po prvem odstavku 56. člena KZ-1 v izrečeno kazen zapora všteje čas pridržanja in pripora obdolženega, in sicer od dne 19. 10. 2024 od 13.45 ure dalje. Skladno prvemu odstavku 73. člena KZ-1 je obdolžencu izreklo še varnostni ukrep odvzema predmetov, tj. mobilnega telefona s pripadajočo SIM kartico. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ga je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter odločilo, da se nagrada in potrebni izdatki po uradni dolžnosti postavljene zagovornice, na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP izplačajo iz proračunskih sredstev.

2.Takšno odločitev zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in odločitve o kazenski sankciji s pritožbo izpodbija obdolženčev zagovornik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni na način, da izreče nižjo zaporno in nižjo denarno kazen, obdolženega pa oprosti plačila sodne takse za pritožbo, oziroma podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

3.Pritožbeno sodišče je o seji obvestilo obdolženca in njegovega zagovornika, kot je slednji predlagal skozi pritožbena izvajanja, v skladu s prvim odstavkom 378. člena ZKP pa tudi pritožbeni oddelek Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru, pri čemer je višji državni tožilec navzočnost na pritožbeni seji pisno opravičil. Se je pa pritožbene seje udeležila pravilno obveščena sodna tolmačka za poljski jezik.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Skozi pritožbena izvajanja zagovornika je izluščiti stališče, da je obdolženemu izrečena kazenska sankcija prestroga. Izrazi namreč prepričanje, da sodišče prve stopnje pri odmeri kazni ni v zadostni meri upoštevalo vseh, v zaključni besedi izpostavljenih olajševalnih okoliščin, medtem ko glede odločitve o previsoki denarni kazni v višini 800,00 EUR pogreša obrazložitev, na kak način je določilo dnevni znesek v višini 8,00 EUR, ki se mu zdi glede na status nezaposlenosti obdolženega v posledici odvzema prostosti previsok.

6.Vendar povzeti pritožbeni razlogi ne utemeljujejo znižanja obdolženemu izrečene kazni zapora, pa tudi ne izrečene mu denarne kazni. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je namreč pokazal, da je sodišče prve stopnje obdolženemu A. A. za kaznivo dejanje, storitev katerega je priznal in bil posledično tudi spoznan za krivega, izreklo primerno kazensko sankcijo, ki jo je s tehtnim in smiselnim razlogovanjem tudi ustrezno obrazložilo. Kot je navedlo že prvostopenjsko sodišče, je obdolženi na predobravnavnem naroku krivdo za očitano mu kaznivo dejanje priznal. Pri tem je za sprejem podanega priznanja krivde ponudilo razumne razloge, saj je presodilo, da je obdolženi razumel naravo in posledice danega priznanja, da je bilo priznanje podano prostovoljno, da je bilo priznanje jasno in popolno ter podprto z zavarovanimi podatki iz zaseženih elektronskih naprav, z izpovedbami zaslišanih tujcev v okviru nujnih preiskovalnih dejanj ter drugimi listinskimi dokazi v sodnem spisu (točka 2 obrazložitve izpodbijane sodbe).

7.Ko zagovornik skozi pritožbene poudarke vzporedno posplošeno izpostavlja, da sodišča po Sloveniji za nezakonit prevoz zgolj štirih oseb odmerjajo kazni zapora v trajanju od enega leta in šest mesecev do enega leta in osem mesecev, ter na ta način obdolženemu izrečeno kazen dveh let zapora ovrednoti kot previsoko, ne upošteva dejstva, da je za obravnavano kaznivo dejanje po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 zagrožena kazen zapora do petih let, predpisana pa je tudi obligatorna stranska denarna kazen. Ob tem nekritično prezre, da je sodišče prve stopnje odmerjeno kazen dve leti zapora obdolženemu izreklo ob uporabi omilitvenih določil. Olajševalne okoliščine, kot so navedene v točki 3 obrazložitve izpodbijane sodbe in jih sedaj zagovornik ponovno poudarja v pritožbenem postopku (dosedanjo nekaznovanost obdolženega, skrb za mladoletnega otroka in bolne starše, težke premoženjske razmere, izkazano kritičnost do lastnega ravnanja, celovito priznanje krivde in obžalovanje storitve kaznivega dejanja ter prispevek k hitremu zaključku kazenskega postopka), je pri tem že zadostno upoštevalo. Nasprotno zatrjevanje zagovornika zato ne drži.

8.Pritožbeno izpostavljanje okoliščine, da je obdolženi v vozilo sprejel relativno malo število tujcev, zgolj štiri državljane Turčije, ne more prepričati v drugačne pravne in dejanske zaključke od prvostopenjsko sprejetih. Pritožbeno sodišče opozarja, da čeravno je obdolženi obremenjen z neugodnimi družinskimi okoliščinami (dolžnosti preživljanja mladoletnega otroka, skrb za bolna starša), to nikakor ne pomeni, da lahko s prevozi prebežnikov na območju EU kot sostorilec v kakršnikoli obliki in na kakršen koli način dopustno soprispeva k izvrševanju obravnavanega kriminalnega početja. Ob že izpostavljeni uporabi omilitvenih določil ter v posledici odmere milejše kazni zapora in upoštevaje težo enkratnega nezakonitega prevažanja štirih tujcev v sodelovanju z neznanimi sostorilci, tako tudi pritožbeno sodišče ne najde podlage za še dodatno znižanje obdolženemu izrečene kazni zapora, za kar se neuspešno zavzema njegov zagovornik.

9.Sodišče prve stopnje je dolžno v vsaki obravnavani kazenski zadevi storilcu kaznivega dejanja odmeriti kazen glede na težo kaznivega dejanja, obdolženčevo krivdo ter ob pravilno ugotovljenih in ocenjenih okoliščinah v skladu z drugim odstavkom 49. člena KZ-1, čemur je v predmetni kazenski zadevi sodišče prve stopnje dosledno sledilo in za sprejeto odločitev na podlagi zakona (in ne sodne prakse) ponudilo prepričljivo, jasno in kritično razlogovanje. Skozi pritožbeno polemiziranje in odkazovanje na sicer nekonkretizirane podobne primere, ki jih zagovornik uporabi kot podstat za utemeljevanje nižje izrečene kazni zapora, ostane nekritično prezrto notorno dejstvo, da kazniva dejanja, povezana z nezakonitimi migracijami oziroma nekontroliranimi prehajanji državnih meja, pomenijo ogrozitveni faktor za pravni red vsake države in s tem tudi varnost v njej gibajočih ljudi. Obravnavano kaznivo dejanje je vendarle povezano s specifičnimi, socialnimi in političnimi okoliščinami v ogroženih državah, na katere se v Sloveniji, ki praviloma resda ni ciljna država ilegalnih pribežnikov, ne da vplivati. Pritožbeno namigovanje, da je izrečena kazen zapora neskladna s sodno prakso, zatorej ni prepričljivo. To še toliko bolj iz razloga, ker ostane vsaka pavšalna primerjava z drugimi kazenskimi zadevami oziroma drugovrstnimi, posplošeno citiranimi postopki, brez pritožbeno pričakovane teže. Treba je namreč vzeti v ozir, da je vsaka kazenska zadeva zase kompleksna, individualna, s povsem drugačnimi objektivnimi in subjektivnimi okoliščinami, dejstvi in življenjskimi situacijami. Zgolj posplošeno nestrinjanje s prvostopenjsko odmero prostostne kazni in ponujanje lastnega pogleda zagovornika na določene osebne okoliščine obdolženca z vidika olajševalnih okoliščin zatorej ne more merodajno poseči v A. A. izrečeno kazen zapora.

10.Stališču obdolženčevega zagovornika in izraženem lastnem vrednotenju olajševalnih okoliščin pa ne gre slediti niti na točki zavzemanja za izrek nižje denarne kazni. Število dnevnih zneskov in višino posameznega dnevnega zneska je sodišče prve stopnje ustrezno določilo ob upoštevanju splošnih pravil o odmeri kazni ter obdolženčevih premoženjskih razmer v času storitve kaznivega dejanja. Izrečena stranska denarna kazen v danem primeru nikakor ni previsoka. Višino odmere stranske denarne kazni, katero je obdolženi dolžan plačati v roku treh mesecev, in sicer v znesku 800,00 EUR, je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo v točki 3 izpodbijane sodbe, ko je nazorno predstavilo tudi zanesljiv način izračuna, kar zagovornik skozi pritožbeno izvajanje očitno prezre. Višino dnevnega zneska izrečene denarne kazni je sodišče prve stopnje določilo ob upoštevanju obdolženčevih prihodkov iz naslova opravljanja dela, v višini 700 EUR do 2.000 EUR mesečno, in njegovih družinskih obveznostih, predvsem v obliki skrbi za mladoletnega otroka in finančne pomoči bolnim staršem. Pri tem je ponudilo še tehten in prepričljiv razlog, čemu milejša kazenska sankcija za obravnavano kaznivo dejanje iz koristoljubnih motivov ne bi bila pravična in primerna. Pritožbeno izpostavljena okoliščina, da obdolženi v času storitve kaznivega dejanja ni bil redno zaposlen, pa ni take narave, ki bi v danem primeru imela odločilen vpliv na višino denarnega kaznovanja. Kritika zagovornika o umanjkanju pojasnila načina določitve višine posameznega dnevnega zneska in s tem zatrjevanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP zatorej nima vzdržnega temelja, okoliščina odvzema prostosti obdolženemu in status brezposelnosti v posledici (so)storitve kaznivega dejanja pa na določitev višine denarnega kaznovanja ne more imeti pritožbeno pričakovanega vpliva. Posledično ostane tudi prizadevanje zagovornika za milejše denarno sankcioniranje obdolženega brez uspeha.

11.Po obrazloženem, ko torej pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje obdolženemu A. A. za storjeno kaznivo dejanje v odločbi o kazenski sankciji izreklo ustrezno kazen zapora in primerno stransko denarno kazen, in ker pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je bilo o pritožbi zagovornika odločiti, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

12.Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje, je pritožbeno sodišče obdolženega oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (prvi odstavek 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).

-------------------------------

1Tako tudi VSK sodba III Kp 30121/2019 z dne 14. 11. 2019.

Zveza:

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 20, 20/2, 308, 308/3 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 391

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.