Jedro

Krivda sestavljena iz (1) prištevnosti, ki je lahko tudi bistveno zmanjšana, (2) naklepa ali malomarnosti, ter (3) zavesti o protipravnosti.

Bistveno zmanjšana prištevnost je samostojna sestavina krivde in ne izključuje naklepa.

Značilnost direktnega naklepa je v tem, da se storilec zaveda svojega ravnanja in ga hoče storiti (25. člen KZ-1). Direktni naklep je izključen v primeru dejanske zmote, ki je podana, če se storilec ne zaveda okoliščin, ki jih zakon določa kot znake kaznivega dejanja, ali zmotno misli, da so okoliščine take, da bi bilo dejanje dopustno.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sklepom II K 51474/2020 z dne 31. 3. 2022 obsojenki A. A. izreklo sodni opomin za kaznivo dejanje krive ovadbe po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 283. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1) v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1. Obsojenko je na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, stroške in nagrado zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, pa naložilo v breme proračuna. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenkinega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep o izreku sodnega opomina, obsojenko pa oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

2. Zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o sodnem opominu vlaga obsojenkin zagovornik iz razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP in na podlagi 427. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi ugodi in izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec Hinko Jenull je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovoril na zahtevo in predlagal njeno zavrnitev. Meni, da zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana, saj si izvedensko mnenje in razlogi pravnomočnega sklepa o tem, da je obsojenka storila kaznivo dejanje v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, ne nasprotujejo. Zaradi stanja bistveno zmanjšane prištevnosti ni izključen obsojenkin naklep, sodišči pa sta obsojenkino ravnanje z direktnim naklepom v razlogih pravnomočnega sklepa tudi ustrezno obrazložili.

4. Z odgovorom sta bila seznanjena obsojenka in njen zagovornik, ki je v izjavi vztrajal, da obsojenka zaradi svojega duševnega stanja pri podaji krive ovadbe ni ravnala naklepno.

B.

5. V konkretnem primeru se obsojenki očita, da je v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti policiji naznanila, da je neznani storilec z njenega transakcijskega računa opravil več dvigov na bankomatih in nakup v trgovini Müller v centru Ljubljane (v manjših zneskih med 10,00 in 80,00 EUR, vse skupaj za znesek 160,30 EUR), čeprav je vedela, da je dvige in nakup opravila sama in da torej kaznivo dejanje ni bilo storjeno, s čimer je povzročila, da je policija začela ukrepati v smeri raziskovanja naznanjenega kaznivega dejanja.

6. Zahteva za varstvo zakonitosti je v pretežni meri vložena zaradi nedovoljenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Srž vložnikovih navedb je namreč v tem, da obsojenka v času storitve kaznivega dejanja zaradi svojega psihičnega stanja ni bila sposobna oblikovati zavesti in volje, da bi z direktnim naklepom izvršila kaznivo dejanje krive ovadbe. Te navedbe so povezane predvsem z zatrjevanjem, da je bila obsojenka bistveno zmanjšano prištevna, kar naj bi ji preprečevalo razumevanje njenega prihoda na policijo oziroma razumevanje pomena podane kazenske ovadbe.

7. Vrhovno sodišče dejanskega stanja, kot je ugotovljeno s pravnomočnim sklepom o sodnem opominu, glede na določbo drugega odstavka 420. člena ZKP ne preizkuša. Mora pa presoditi, ali je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo vložnik utemeljuje z vsebinskim zatrjevanjem, da so zaključki pravnomočnega sklepa o odločilnih dejstvih v nasprotju z ugotovitvami sodne izvedenke psihiatrične stroke prof. dr. Mojce Zvezdane Dernovšek, na katerih temeljijo razlogi izpodbijanega sklepa.

8. Za vložnika je po vsebini zahteve v predmetni zadevi ključna ugotovitev obsojenkine krivde.1 Ta je, izhajajoč iz 24. člena KZ-1 in teoretičnih spoznanj, sestavljena iz (1) prištevnosti, ki je lahko tudi bistveno zmanjšana, (2) naklepa ali malomarnosti, ter (3) zavesti o protipravnosti.2

9. Bistveno zmanjšana prištevnost je samostojna sestavina krivde in ne izključuje naklepa, kar je bilo v dosedanji sodni praksi že razjasnjeno.3 Razlogi pravnomočnega sklepa o tem, da je bila obsojenka v kritičnem času bistveno zmanjšano prištevna, so koherentni: sodišči prve in druge stopnje sprejemata mnenje sodne izvedenke, da je bila obsojenkina prištevnost bistveno zmanjšana zaradi prilagoditvene motnje, ki se kaže v blago izraženi anankastični in paranoidni osebnostni motnji.

10. O naslednji sestavini krivde, to je o obsojenkinem direktnem naklepu v času storitve očitanega kaznivega dejanja, pa razlogi pravnomočnega sklepa ne ponujajo medsebojno skladnih stališč. Sodišče prve stopnje najprej povzema mnenje sodne izvedenke prof. dr. Mojce Zvezdane Dernovšek, ki ga v celoti sprejme kot verodostojnega, ter zapiše (6. točka obrazložitve): _„[Izvedenka je ocenila], da je v času očitanega kaznivega dejanja obdolženka preživljala težko obdobje, bila je v osebnem stečaju in njena mama je bila bolna, na koncu pa je tudi umrla. Mama ji je bila vsa leta v oporo in izguba mame jo je zelo prizadela. Vsak človek bi v njenih okoliščinah razvil prilagoditveno motnjo. To je začasna duševna motnja, ki nastane po življenjskem pretresu. Življenjski pretres najprej povzroči akutno stresno motnjo, ki pa lahko traja več kot tri tedne in takrat se diagnoza spremeni v prilagoditveno motnjo. Njene osebnostne poteze anankastičene in paranoidne narave so v bistveno vplivale na klinično sliko prilagoditvene motnje, tako da je za kratek čas izgubila stik z resničnostjo in postala senzitivno nanašalno blodnjava. Blodnje ne nastopijo samo pri psihozah, pač pa lahko nastanejo kot prehodne napačne predstave pri ljudeh, ki imajo določene osebnostne značilnosti ali pa imajo osebnostno motnjo. Spremlja jih visoka stopnja tesnobe. Za prijavo zlorabe svoje bančne kartice se je obdolženka odločila na podlagi patološke motivacije, saj je menila, da ji je bila prizadejana škoda, odtujena so ji bila sredstva in opredelila je, da je osebni stečaj ogrožen. S prijavo se je želela zaščititi in braniti postopek osebnega stečaja. Odziv je bil pretiran in celo škodljiv. Zdaj se obdolženka od tega dejanja distancira in celo dopušča možnost, da se je zmotila, takrat pa je bila v zlorabo svoje kartice povsem prepričana in je skladno s tem tudi ravnala._“ ter nato še: „_Dodatno zaslišana na glavni obravnavi dne 10.03.2022 je izvedenka povedala, da je obdolženka v času kaznivega dejanja v bistvu vedela, kaj počne, vendar pa jo je pri tem vodila patološka motivacija. V pravilnost svojega ravnanja in početja je bila popolnoma prepričana tako v času kaznivega dejanja in potem še nekaj časa kasneje. Patološka motivacija je tista, ki izhaja iz blodnje, blodnja pa je, da človek napačno presodi dejstva in vanje popolnoma verjame, se po njih ravna in niso dostopna verbalni korekciji. Da je pri obdolženki šlo za patološko motivacijo, je ocenila na podlagi pogovora z obdolženko in na podlagi dopisa njenega zagovornika, ki ji je v e-poštnem sporočilu napisal, da je obdolženki predlagal, da si poišče pomoč._“

11. Sodišče prve stopnje zatem v isti točki izpodbijanega sklepa sprejme dokazni zaključek o obsojenkinem direktnem naklepu in obrazloži: „_Kaznivo dejanje je obdolženka storila z direktnim naklepom. Obdolženka se je namreč kot vsak povprečno razumen človek zavedala, da prijavlja kaznivo dejanje, priča B. B. je tudi izpovedala, da je obdolženko opozoril na posledice krive ovadbe, obdolženka je vedela, da njena bančna kartica ni bila zlorabljena, ker jo je ves čas imela pri sebi, pa je kljub temu prijavila sum zlorabe bančne kartice in je to tudi hotela storiti […]._“

12. Sodišče druge stopnje je tej presoji v celoti pritrdilo z zapisom na 4. strani obrazložitve: „_Sodišče prve stopnje je v točki 6 obrazložitve na podlagi ugotovitev izvedenke psihiatrične stroke pravilno zaključilo, da je dejanje storila z direktnim naklepom, kar je tudi obrazloženo in argumentirano pojasnilo. Obdolženka se je namreč tudi po presoji pritožbenega sodišča kot vsak povprečno razumen človek zavedala, da prijavlja kaznivo dejanje, bila je opozorjena na posledice krive ovadbe, vedela pa je, da njena bančna kartica ni bila zlorabljena, ker jo je imela ves čas pri sebi, pa je kljub temu prijavila sum zlorabe bančne kartice in je dejanje hotela storiti [...]_“

13. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je v povzetih razlogih pravnomočnega sklepa nepremostljivo nasprotje med odločilnimi dejstvi, ki se nanašajo na obsojenkin direktni naklep. Sodišči prve in druge stopnje namreč v celoti sprejemata in povzemata mnenje sodne izvedenke o tem, da je obsojenka v inkriminiranem obdobju za kratek čas izgubila stik z resničnostjo, postala blodnjava in imela napačne predstave o realnosti, bila povsem prepričana v zlorabo svoje bančne kartice ter na podlagi patološke motivacije (saj je menila, da ji je bila prizadejana škoda) podala kazensko ovadbo. Obenem pa – istočasno in s tem v nasprotju – ugotavljata, da je obsojenka ravnala z direktnim naklepom, ker se je kot vsak povprečno razumen človek zavedala, da prijavlja kaznivo dejanje; ker je vedela, da njena bančna kartica ni bila zlorabljena, saj jo je imela ves čas pri sebi; in ker je kljub opozorilu na posledice krive ovadbe naznanila sum storitve kaznivega dejanja.

14. Značilnost direktnega naklepa je v tem, da se storilec zaveda svojega ravnanja in ga hoče storiti (25. člen KZ-1). Direktni naklep je izključen v primeru dejanske zmote, ki je podana, če se storilec ne zaveda okoliščin, ki jih zakon določa kot znake kaznivega dejanja, ali zmotno misli, da so okoliščine take, da bi bilo dejanje dopustno (30. člen KZ-1). V konkretnem primeru sodna izvedenka v svojem mnenju, ki ga sodišči prve in druge stopnje povzemata in v celoti sprejemata, po vsebini opisuje vse prvine dejanske zmote, ko ugotavlja obsojenkino blodnjavost in prepričanje, da je bila v času podaje krive ovadbe njena bančna kartica zlorabljena. Temu nasprotno pa sodišči prve in druge stopnje v pravnomočnem sklepu sprejemata dokazno oceno, da je obsojenka ravnala z direktnim naklepom, ker je vedela, da njena bančna kartica ni bila zlorabljena, pa je kljub temu, zavestno in voljno, podala krivo ovadbo.

15. Ob takšnih razlogih pravnomočnega sklepa, na katere je Vrhovno sodišče pri presoji vezano, je treba pritrditi vložniku, da so razlogi pravnomočnega sklepa o obsojenkini krivdi (konkretneje: o njenem direktnem naklepu) v nasprotju z ugotovitvami sodne izvedenke o obsojenkini zavesti in volji v času storitve kaznivega dejanja, ki jih pravnomočni sklep v celoti povzema in sprejema. To pomeni, da je izpodbijani pravnomočni sklep obremenjen z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj so v njem navedeni razlogi o odločilnih dejstvih v precejšnji meri sami s seboj v nasprotju.

C.

16. Vrhovno sodišče je po ugotovitvi, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 420. člena ZKP, glede na naravo kršitve zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijani pravnomočni sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (prvi odstavek 426. člen ZKP).

17. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju znova presoditi vprašanje obsojenkine krivde v času storitve očitanega kaznivega dejanja in zlasti raziskati, ali je pri podaji kazenske ovadbe ravnala z direktnim naklepom, nato pa svojo odločitev tudi ustrezno obrazložiti.

18. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Čeprav je bil obsojenki z izpodbijanim pravnomočnim sklepom izrečen sodni opomin, ki ne vključuje krivdoreka, je v teoriji in sodni praksi nesporno, da lahko storilec odgovarja za kaznivo dejanje samo, če je kriv. Glej Š. Horvat: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem (ZKP), GV Založba, Ljubljana 2004, str. 967. 2 L. Bavcon in drugi: Kazensko pravo – splošni del (šesta izdaja), Uradni list RS, Ljubljana 2013, str. 268 in naslednje. 3 Sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 69/2008 z dne 28. 8. 2008 in I Ips 53223/2010-129 z dne 1. 9. 2011.