Jedro

Ker je tožnik oškodovanec zvedel že ob samem dogodku dne 21.9.1996, ko naj bi bil pretepen na policijski postaji, da sta mu škodo povzročila dva policista in mu je bil tedaj znan tudi obseg škode, je začel teči zastaralni rok po 367. čl. ZOR, saj je že tedaj vedel za vse elemente, ki so mu omogočali uveljavitev odškodninskega zahtevka zoper odgovorno osebo Republiko Slovenijo in ne šele tedaj, ko je zvedel za konkretna imena policistov, ki naj bi ga poškodovala. Datum slednjega bi bil pomemben za začetek teka zastaralnega roka le v primeru, če bi tožbo oškodovanec vložil direktno zoper povzročitelja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Trbovljah je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 1.900.000,00 SIT odškodnine in pravdne stroške, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske sodbe dalje do plačila. Tožeči stranki je bilo naloženo, da mora povrniti toženi stanki pravdne stroške v višini 148.712,00 SIT. Po ugovoru tožene stranke je namreč ugotovilo, da je tožnikova terjatev zastarala.

Zoper zavrnilno sodbo se je pritožil tožnik. Izpodbija jo iz pritožbenih razlogov nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve materialnega prava. Predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da je bila tožba vložena prepozno in da ni dokazov, da bi za imena policistov tožnik izvedel šele ob prvem zaslišanju in da ni pomembno, kdo od policistov je bil tisti, ki mu je škodo povzročil. V pritožbi ponavlja, da storilcev ni mogel poznati in je logično, da mu glede na dejanske okoliščine niso dali svojih osebnih podatkov. Za konkretna imena policistov je zvedel ob prvem zaslišanju v kazenskem postopku, v okviru katerega je podal svoj zagovor, zanesljivo pa pred 13.9.1999 ni vedel za imena. Ni pa dovolj, da je vedel, da so bili policisti. Meni, da je glede na določilo 1. odst. 376. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) za vložitev tožbe zoper pravno osebo skladno z določilom 172. čl. ZOR potrebno vedeti imena storilcev. Za pričetek teka zastaralnega roka mora namreč imeti oba podatka, to je podatek o škodi in podatek o tistem, ki jo je napravil. Brez navedb imen policistov njegova tožba zoper pravno osebo ne bi bila sposobna za obravnavanje, saj brez ugotovitve konkretnega storilca tudi odgovornost pravne osebe ne bi bila podana.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. V čem naj bi bilo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, pritožnik ne navede.

Očitno pa je, da šteje, da je zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da so za izpodbijano odločitev ugotovljene odločilne okoliščine in je izpodbijana sodba tudi materialnopravno pravilna.

Neprerekana je ugotovitev, da je tožniku nastala škoda

21.9.1996, ko naj bi ga policista Z. D. in G. L. na Policijski postaji Trbovlje grobo pretepla in mu povzročila poškodbe, in da je bila tožba vložena dne 30.5.2001. Tožnik je v tožbi zatrjeval, da je za storilca zvedel šele, ko je bil prvič zaslišan v zadevi I K 1068/99, kar je bilo 13.9.1999. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da tožnik ni dokazal, da bi o imenih obeh policistov zvedel šele tedaj.

V tem pogledu je sicer sodišče prve stopnje zmotno uporabilo pravilo o dokaznem bremenu. Kdaj je tožnik zvedel za škodo, ve samo on. Ta pa trdi, da je bilo to ob njegovem prvem zaslišanju. Na strani tožene stranke je, da dokaže, da to ni bilo tedaj, ampak že prej. Vendar pa to na pravilnost same odločitve v tej zadevi ni vplivalo. Pravilno je namreč stališče sodišča prve stopnje glede bistva določbe 1. odst. 376. čl. ZOR. Po 1. odst. cit. člena zastara odškodninska terjatev za povzročeno škodo v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil. V vsakem primeru pa zastara ta terjatev v petih letih, odkar je škoda nastala. Tožnik je vedel, da so mu škodo povzročili policisti. To pa je tudi po mnenju pritožbenega sodišča že dovolj za vložitev tožbe po 172. čl. ZOR zoper Republiko Slovenijo, ki odgovarja za škodo, ki jo povzročijo njeni organi tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij. Da je tožnik zvedel za obseg škode že ob prvem obisku zdravnika, neposredno po nastanku škode, ni prerekano. Da so mu škodo povzročili policisti, pa je vedel že neposredno ob dogodku. Glede na vednost tožnika o samem obsegu škode in o dejstvu, da sta mu jo povzročila policista, je bil s tožbo z dne 30.5.2001 uveljavljani zahtevek proti RS zastaran. Pritožnik sicer vztraja pri tem, da bi po določbi 1. odst. 376. čl. ZOR moral vedeti za ime tistega, ki je škodo napravil, vendar pa pritožbeno sodišče šteje, da bi bilo takšno stališče pravilno, če bi tožnik škodo uveljavljal direktno zoper konkretnega policista. Ker pa tožbeni zahtevek uveljavlja zoper Republiko Slovenijo, pa je bilo dovolj dokazati, da so mu škodo povzročili policisti Republike Slovenije. V tem pogledu pritožbeno sodišče v celoti soglaša s stališčem sodišča prve stopnje. Za uveljavitev zahtevka zoper Republiko Slovenijo nista bili odločilni imeni policistov, ki sta jo povzročila. Ker je tožnik tožil odgovorno osebo, je začel teči zastaralni rok, ko je zvedel, da sta mu škodo povzročila policista, kar je bilo neposredno ob dogodku dne

21.9.1996, saj v primeru odgovornosti za drugega začne zastaralni rok teči takrat, ko je oškodovanec vedel za odgovorno osebo, torej, ker sta škodo povzročila policista, za Republiko Slovenijo. Vsa razlogovanja v pritožbi o tem, da tožba, če ne bi vsebovala konkretnih imen povzročiteljev, ne bi bila sposobna za obravnavanje, pa niso utemeljena, saj zastaranje po smislu določbe 376. čl. ZOR in tudi skladno s stališčem sodne prakse začne teči, ko je oškodovanec glede na okoliščine primera mogel ob običajni vestnosti zvedeti za vse elemente, ki mu omogočajo uveljaviti odškodninski zahtevek. To pa je v danem primeru obseg škode in dejstvo, da so mu škodo povzročili policisti. Ker je odločitev prvostopenjskega sodišča o zastaranju tožnikove terjatve tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilna, je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano zavrnilno sodbo potrdilo na podlagi 353. čl. ZPP.

Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker niso bili zaznamovani.