Jedro

Po razveljavljeni določbi 20. člena ZDen-B (odločba US, št. U-I-138/99-41 z dne 18. 1. 2001) je začel ponovno veljati prvi odstavek 78. člena ZDen v besedilu prvotno sprejetega ZDen, ki določa, da se dedovanje po umrlem uvede z dnem pravnomočnosti odločbe o dedovanju. Po razlagi ustavnega sodišča ta določba, ob uporabi določb ZD, pomeni, da se dediči določijo po trenutku zapustnikove smrti. Zato 15. člena ZDen, ki za vlaganje zahtev upravičuje pravne naslednike upravičencev do denacionalizacije, kar dediči zapustnikovih dedičev sicer niso, ni mogoče razlagati mimo 78. člena ZDen. Ker ta določba zagotavlja, da dedujejo dediči zapustnikovega dediča, imajo ti dediči po 15. členu ZDen tudi procesno upravičenje za vložitev zahteve.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ugodila pritožbi AA in BB zoper dopolnilno odločbo Upravne enote A z dne 10. 8. 2000, in odpravila 1. točko izreka te odločbe, s katero je prvostopni organ zavrnil zahtevo AA za denacionalizacijo premoženja, last pok. CC, v delu, ki se nanaša na podržavljene nepremičnine parc. 11/1, 195/2, 196, 195/1, 197/2, 245 in 193 k.o. B ter parc. št. 871 k.o. C, ter zadevo vrnila prvostopnemu organu v ponovno odločanje. V obrazložitvi odločbe se je tožena stranka sklicevala na 15. člen zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), ki ga razume tako, da je pravnemu nasledniku v denacionalizacijskem postopku priznan položaj stranke, če je njegovo pravno nasledstvo po denacionalizacijskemu upravičencu izkazano na način, ki ne izključuje dvoma v resničnost zatrjevanega dejstva. S spremembo 78. člena ZDen se je spremenil krog dedičev in sicer tako, da dedujejo tudi dediči dedičev denacionalizacijskega upravičenca. Ker je AA pravni naslednik pokojne žene denacionalizacijskega upravičenca, ki bi po smrti zapustnika dedovala premoženje, če ne bi bilo podržavljeno, je s tem verjetno izkazal nasledstvo po pok. CC oziroma upravičenje do vložitve zahteve za denacionalizacijo.

Tožeča stranka v tožbi ugovarja, da ni podana aktivna legitimacija AA. Po zakonu o dedovanju lahko po zapustniku dedujejo bodisi njegovi zakoniti dediči, bodisi oporočni dediči, vlagatelj zahteve pa kot oseba, za katero ni razvidno, da bi bila v kakršnem koli sorodstvenem razmerju z upravičencem, ne deduje niti po vstopni pravici, niti ne sodi v krog oporočnih dedičev. V skladu z zakonom o dedovanju je lahko dedič samo tisti, ki je živ ob uvedbi dedovanja. ZDen v 78. členu določa, da se dedovanje po umrlem v tem postopku uvede z dnem pravnomočnosti o odločbe o dedovanju. Aktivna legitimacija se ugotavlja po stanju na dan uvedbe postopka. Ob vložitvi zahteve za denacionalizacijo pa AA pravnega nasledstva ni imel niti verjetno izkazanega. Morebitno aktivno legitimacijo bi imela BB, saj kot nečakinja CC sodi v krog zakonitih dedičev, vendar pa ona zahteve ni vložila. Le kolikor bi bilo iz morebitne oporoke razvidno, da je zapustnik razpolagal tudi s podržavljenim premoženjem v korist AA, bi ta imel pravico vložiti zahtevo za denacionalizacijo. Tožeča stranka se sklicuje na sodbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. U 1607/95 in U 1613/95 in predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe iz razlogov, navedenih v obrazložitvi svoje odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Stranka z interesom v tem postopku, AA, je odgovoru na tožbo navedel, da je verjetno izkazal pravno nasledstvo, saj je predložil vso potrebno dokumentacijo, s katero je izkazal sorodstveno vez z vdovo upravičenca, ki je upravičenca preživela. Je pravni naslednik pokojne žene denacionalizacijskega upravičenca, ki je umrla pred zaključkom zapuščinskega postopka glede upravičenčevega denacionalizacijskega premoženja. V skladu z določili zakona o dedovanju je prišlo do vstopne pravice za potomce zakonca upravičenca.

Zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v postopku.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja s stališčem tožene stranke, da je v obravnavani zadevi AA izkazal upravičenost do vložitve zahteve za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega CC, in tudi z utemeljitvijo, ki jo je za to stališče podala, in je v skladna s stališčem Ustavnega sodišča Republike Slovenije v odločbi, št. U-I-138/99-41 z dne 18. 1. 2001, Uradni list RS, št. 11/01 (enako v odločbi št. Up-82/01-9 z dne 5. 4. 2002).

Po 15. členu ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92-odločba US, 13/93-odločba US, 31/93, 24/95-odločba US, 20/97-odločba US, 23/97-odločba US, 65/98, 76/98-odločba US, 66/00, 66/00-obv. razl., 11/01-odločba US in 54-I/2-odločba US) so v primeru, ko je upravičenec do denacionalizacije mrtev, upravičeni za uveljavljanje pravic do denacionalizacije njegovi pravni nasledniki. Pravno nasledstvo se presoja po pravu Republike Slovenije (drugi odstavek 15. člena ZDen). Dedovanje denacionaliziranega premoženja urejata ZDen in zakon o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/76, 23/78 in Uradni list RS, št. 13/94, 40/94, 82/94; v nadaljevanju ZD). Po ZD so zakoniti dediči zapustnika njegovi naravni sorodniki (potomci v prvem dednem redu, starši v drugem dednem redu, dedi in babice v tretjem dednem redu) in zakonec (v prvem in drugem dednem redu). Zakončevi naravni sorodniki niso naravni sorodniki zapustnika. Ti dedujejo kot zakoniti dediči le po zapustnikovemu zakoncu. Preko zapustnikovega zakonca, tako da dedujejo tisti del premoženja, ki pripada zakoncu, če ta deduje, pa posredno dedujejo zapustnikovo premoženje.

Po razveljavljeni določbi 20. člena ZDen-B (odločba US, št. U-I-138/99-41 z dne 18. 1. 2001) je začel ponovno veljati prvi odstavek 78. člena ZDen v besedilu prvotno sprejetega ZDen, ki določa, da se dedovanje po umrlem uvede z dnem pravnomočnosti odločbe o dedovanju. Po razlagi ustavnega sodišča ta določba, ob uporabi določb ZD, pomeni, da se dediči določijo po trenutku zapustnikove smrti. V primerih, kakšen je obravnavani, ko zapustnikovi dediči niso več živi, to pomeni, da dedujejo dediči dedičev. Če pa lahko z dedovanjem pridobijo premoženje, ki je bilo podržavljeno zapustniku tudi tisti, ki niso njegovi dediči, če so dediči zapustnikovega dediča, ki deduje, in je umrl pred odločbo o denacionalizaciji, morajo imeti tudi pravico vložiti zahtevo za denacionalizacijo. Zato 15. člena ZDen, ki za vlaganje zahtev upravičuje pravne naslednike upravičencev do denacionalizacije, kar dediči zapustnikovih dedičev sicer niso, ni mogoče razlagati mimo 78. člena ZDen. Ker ta določba zagotavlja, da dedujejo dediči zapustnikovega dediča, imajo ti dediči po 15. členu ZDen tudi procesno upravičenje za vložitev zahteve.

V obravnavanem primeru je bila DD kot žena zakonita dedinja CC, in bi po njem tudi dedovala, ker ga je preživela. Po DD pa je po vstopni pravici, kot njen vnuk, dedoval AA (sklep Občinskega sodišča v A z dne 11. 7. 1967). Ker je torej bila DD zakonita dedinja po CC, kateremu je bilo premoženje podržavljeno, AA pa je njen zakoniti dedič, ima slednji v skladu s prvim odstavkom 78. člena ZDen možnost pridobiti premoženje, podržavljeno CC, zato pa na podlagi 15. člena ZDen tudi začeti denacionalizacijski postopek. To upravičenje je izkazoval že ob uvedbi denacionalizacijskega postopka, ki se je začel na njegovo zahtevo, vloženo dne 21. 5. 1993. V času izdaje prvostopne odločbe, dne 10. 8. 2000, je sicer veljal 20. člen ZDen-B, po katerem bi dedovali le dediči denacionalizacijskega upravičenca, kar pa AA ni. Ker pa je 20. člen ZDen-B Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo, št. U-I-138/99-41 z dne 18. 1. 2001 (Uradni list RS, št. 11/01), razveljavilo, razveljavljeni del zakona pa se ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno (44. člen zakona o ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 15/94), je morala tožena stranka upoštevati prvotno besedilo 78. člena ZDen in ga je po presoji sodišča v izpodbijani odločbi tudi pravilno uporabila.

Ker je sodišče presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, in je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je na podlagi prvega odstavka 59. člena zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) tožbo zavrnilo.