Jedro

Odmera pravične denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi posebno težke invalidnosti njegovega sina.

Izrek

1. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako: a) da se pritožbi delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se odškodnina zviša za 3.000,00 EUR (prej 718.920 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tako da se spremenjena sodba sodišča prve stopnje poslej v celoti glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 6.731,73 EUR (prej 1.613.191,51 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.7.2005 dalje do plačila, ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 595,95 EUR (prej 142.813 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva razsoje dalje, t.j. od 8.11.2006, do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo.

V presežku do višine vtoževane glavnice in vtoževanih zakonskih zamudnih obresti za čas od 11.1.2004 do 5.7.2005 se tožbeni zahtevek tožeče stranke kot neutemeljen zavrne." b) da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve sodbe sodišča druge stopnje povrniti 227,02 EUR stroškov pritožbenega postopka.

2. V ostalem se revizija zavrne.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodne odločbe povrniti 214,81 EUR stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka plačati tožniku 894.271,51 SIT (sedaj 3.731,73 EUR) denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.7.2005 dalje do plačila ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 21.828,00 SIT (sedaj 91,09 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.11.2006 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek za plačilo 1.105.728,49 SIT (sedaj 4.614,12 EUR) in zakonskih zamudnih obresti za čas od 11.1.2004 do 5.7.2005 je zavrnilo.

Tožnik se je proti zavrnilnem delu sodbe pritožil. Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Proti tej sodbi vlaga tožnik revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v zavrnjenem delu, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje. Tožnik se strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem in meni, da mu ob pravilni uporabi materialnega prava pripada celotna vtoževana odškodnina. Posebej opozarja na vsebino svoje izpovedbe, v kateri je na široko in jasno pojasnil svoje trpljenje zaradi sinove posebne hude invalidnosti. Življenje se mu je obrnilo na glavo, saj drugega kot to, da hodi v službo in skrbi za bolnega sina, v življenju več ne počne. Zelo rad pomaga sinu in delo čuti kot starševsko dolžnost, a kljub temu si je kot starš želel, da se sin, ki je bil v času nesreče v 27. letu starosti in pred koncem študija, izuči, zaposli in ustvari svojo lastno družino. Sin tega nikdar ne bo sposoben narediti, tožnik in njegova žena pa bosta morala zanj skrbeti do svoje smrti. Nadalje navaja, da je njegovo življenje vsak dan enako: v službi je do 6. ure zjutraj, nato tri ure spi, ob 9. uri se začne njegov drug delavnik - pomoč sinu. Sina večkrat na dan dviguje, vozi na terapije, ga razgibava, obrača, hrani, saj potrebuje 24-urno nego in pomoč. Dopusta si ne more privoščiti. Meni, da je njegov primer katastrofalen. Ne strinja se, da je odškodnina odmerjena v okviru, kot jo dosedanja sodna praksa odmerja v podobnih primerih. Njegovega primera ni moč uvrstiti v okvire izračuna odškodnine, kot jo razlaga Višje sodišče. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami; v nadaljevanju ZPP), ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je delno utemeljena.

Med strankama ni spora, da gre tožniku zaradi posebno težke invalidnosti njegovega sina D. D. na podlagi drugega odstavka 180. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami, v nadaljevanju OZ) pravična denarna odškodnina za njegove duševne bolečine. Sporna je le višina odškodnine, ki naj bi bila po revizijskih trditvah prisojena v prenizkem znesku.

Izhodišče za odločanje o višini odškodnine so dejanske ugotovitve nižjih sodišč, na katere je Vrhovno sodišče pri odločanju o reviziji vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP). Ugotovljeno je, da so sinu tožnika po prometni nesreči dne 11.1.2004 ostale nepopravljive spremembe v telesni in duševni integriteti. Po končani rehabilitaciji sin ne zmore osnovnih življenjskih funkcij. Priznana mu je 100 % invalidnost, saj se ne more premikati in je na invalidskem vozičku. Je duševno spremenjen, občutljiv, trmast, pozabljiv, obnaša se otročje in ima govorne težave. Živi doma in je popolnoma odvisen od tuje pomoči. Nego in družbo potrebuje ves dan. Tožnik ga umiva, oblači in hrani, dnevno umiva zaradi preprečitve nastanka ran, daje na posebno straniščno školjko, prirejeno invalidu, dvakrat dnevno ga zaradi mišic daje na poseben stol v pokončno lego, vsak dan ga dviguje na masažni stol in dvakrat tedensko pelje v termalno kopališče na razgibavanje. Življenje tožnika se je zaradi navedenega spremenilo, saj ga sedaj prilagaja sinovim potrebam in skrbi zanj. Tako tožnik po prihodu z nočnega dela spi le nekaj ur, da lahko od devete ure zjutraj skrbi za sina. Od doma gre samo po nujnih opravkih, onemogočen je pri izkoriščanju prostega časa, ne more na dopust. Svoje osebne želje podreja sinovim potrebam, saj mora za sina ponovno skrbeti podobno kot v otroštvu. Tožnik zaradi tega trpi duševne bolečine in jih bo trpel razmeroma dolgo v bodoče. Duševne bolečine zaradi prikrajšanj, omejitev in drugih neprijetnosti, torej utemeljujejo ustrezno zadoščenje v obliki denarne odškodnine.

Temeljni načeli za odmero odškodnine za duševne bolečine v zvezi s posebno težko invalidnostjo sina so v skladu s 190. in 193. členom OZ načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje in trajanje duševnih bolečin ter drugih okoliščin primera. Drugo načelo pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic, ko se morajo enaki primeri obravnavati enako, različni pa različno. V izpodbijani sodbi sta bili obe načeli upoštevani, vendar so bile tožnikove duševne bolečine premalo denarno ovrednotene, pa tudi primerljiva sodna praksa ni bila pravilno upoštevana. V primerljivih primerih duševnih bolečin zaradi posebno težke invalidnosti je bila prisojena odškodnina v višini 25 do 27 povprečnih plač (primerjaj zadeve II Ips 784/94, II Ips 285/97, II Ips 308/2004). V izpodbijani sodbi odmerjena odškodnina 18.778,17 EUR (prej 4.500.000 SIT) pomeni 21,6 povprečne neto plače. Povprečna neto plača na zaposlenega v RS je namreč ob izdaji prvostopenjske sodbe v novembru 2006 znašala 208.194 SIT (drugostopenjsko sodišče se je pri preračunu odškodnine nepravilno oprlo na podatke v času delnega plačila odškodnine v juliju 2006). Zato Vrhovno sodišče ocenjuje, da opisana merila upravičujejo višjo odškodnino za tožnikove duševne bolečine, tožniku pa je posledično prisojen prenizek znesek odškodnine. Pravilna uporaba materialnega prava v tem primeru terja zvišanje odškodnine za 3.000,00 EUR (prej 718.920 SIT), tako da gre tožniku odškodnina 21.778,17 EUR (prej 5.218.920 SIT). V tem obsegu je reviziji delno ugodeno (prvi odstavek 380. člena ZPP). Toženka mora torej, upoštevaje že izplačan in valoriziran znesek 3.605.728,49 SIT, plačati odškodnino 6.731,73 EUR (prej 1.613.191,51 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.7.2005 dalje, višji tožbeni zahtevek pa je neutemeljen. Ker je tožnik v reviziji predlagal zvišanje odškodnine za 4.614,12 EUR (prej 1.105.728,49 SIT), je v preostalem delu, ki presega zvišanje, to je za 1.614,12 EUR (prej 386.808,49 SIT) revizija neutemeljena (378. člen ZPP).

Zaradi sprememb sodbe glede višine prisojene odškodnine je Vrhovno sodišče po drugem odstavku 165. člena ZPP odločilo o stroških vsega postopka. Prvostopenjsko sodišče je odmerilo stroške pravdnega postopka tožnika na 867,47 EUR (prej 207.880 SIT). Ker je tožnik uspel približno z 80,66 % (1.613.191,51 SIT od zahtevanih 2.000.000 SIT), mu mora toženka povrniti 699,70 EUR (prej 167.676 SIT) pravdnih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Toženki je priznalo 536,47 EUR (prej 128.560 SIT), glede na 19,34 % uspeh pa je upravičena do povrnitve 103,75 EUR (prej 24.863 SIT). Po medsebojnem pobotanju je toženka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 595,95 EUR (prej 142.813 SIT).

Stroški pritožbenega postopka tožnika znašajo 349,26 EUR (prej 83.697 SIT) in obsegajo nagrado odvetniku za sestavo pritožbe, povečano za davek na dodano vrednost, in strošek takse za pritožbo (razvidni iz odmere na list. št. 38 spisa). Glede na dokončno odločitev pa je tožnik v pritožbi uspel s 65 % (718.920 SIT od zahtevanih 1.105.728,49 SIT). Zato je bilo treba odločiti, da toženka povrne tožniku 227,02 EUR (prej 54.403 SIT) stroškov pritožbenega postopka.

Toženka mora tožniku povrniti tudi njegove stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Stroški, ki obsegajo nagrado odvetniku za sestavo revizije, povečano za davek na dodano vrednost, glede na 65 % uspeh revizije znašajo 214,81 EUR (razvidni iz odmere na list. št. 47 spisa).