Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Za presojo, katere terjatve so lahko oziroma ne morejo biti predmet stvarnega vložka pri povečanju osnovnega kapitala zaradi izvedbe finančnega prestrukturiranja in kateri upniki lahko oziroma ne morejo glasovati o prisilni poravnavi, je odločilno, v kakšnem razmerju do insolventnega dolžnika je prevzemnik terjatve, in ne, v kakšnem razmerju je bil odstopnik le-te. V kolikor upnik, prevzemnik terjatve, v razmerju do insolventnega dolžnika nima položaja povezane družbe po 527. členu ZGD-1 ali položaja ožje povezane osebe, zanj ne veljajo omejitve po četrtem odstavku 190. člena in 200. člena ZFPPIPP.
I. Pritožbi upnika A. GmbH & Co KG, Nemčija, zoper sklep o potrditvi prisilne poravnave in sklep o popravi sklepa o potrditvi prisilne poravnave se zavrneta in se izpodbijana sklepa potrdita.
II. Pritožba upnika B., delniška družba Koper, zoper točko I./2. izreka sklepa se zavrže. III. Pritožnika nosita sama svoje pritožbene stroške. Dolžnik nosi sam svoje stroške odgovorov na pritožbe.
1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 27. 7. 2021 potrdilo prisilno poravnavo za navadne terjatve upnikov z naslednjo vsebino: delež plačila navadnih terjatev navadnih upnikov 30 %, rok za plačilo zmanjšanih terjatev upnikov 31. 12. 2024, terjatve upnikov se v obdobju od začetka postopka prisilne poravnave, to je od 9. 12. 2019 do poteka roka za njihovo plačilo obrestujejo po obrestni meri 0,00 % (točka I./1. izreka). Ugotovilo je, da so navadne terjatve, ugotovljene v postopku prisilne poravnave, navedene v popravku seznama terjatev, ugotovljenih v postopku prisilne poravnave z dne 28. 6. 2021, ki je sestavni del izreka tega sklepa in je objavljen hkrati z objavo tega sklepa (r. št. 564; točka I./2. izreka sklepa). Odločilo je, da mora dolžnik navadne terjatve iz 2. točke tega izreka plačati upnikom v deležih, rokih in z obrestmi, določenimi v I./1. točki izreka sklepa (I./3 izreka sklepa). V II./1. točki izreka sklepa je potrdilo prisilno poravnavo za zavarovane terjatve upnikov z naslednjo vsebino: roki plačila terjatev: odloži se zapadlost zavarovanih terjatev najkasneje do konca zadnjega dne v letu 2021, potem se dolžnik zaveže plačati 25 % glavnice najkasneje do 31. 12. 2022, nadaljnjih 25 % glavnice najkasneje do 31. 12. 2023, nadaljnjih 25 % glavnice najkasneje do 31. 12. 2024, nadaljnjih 20 % glavnice najkasneje do 31. 12. 2025 in zadnjih 5 % glavnice najkasneje do 31. 12. 2026; obrestovanje terjatev: od sklepa o začetku postopka prisilne poravnave, to je od 9. 12. 2019 do končnega poplačila terjatev znaša fiksna obrestna mera 3,00 % letno, pri čemer se obresti prvič plačajo najkasneje zadnjega dne koledarskega leta 2020 (za del leta 2019, konkretneje od datuma sklepa o začetku postopka prisilne poravnave in za leto 2020), nato pa za vsako tekoče leto najkasneje do 31. 12. tekočega leta. Navedlo je, da so zavarovane terjatve, ugotovljene v postopku prisilne poravnave, navedene v „seznamu ločitvenih pravic, na katere učinkuje prisilna poravnava“ z dne 24. 5. 2021, ki je sestavni del tega izreka in je objavljen hkrati z objavo tega sklepa (r. št. 543; točka II./2. izreka sklepa). Odločilo je, da mora dolžnik ugotovljene zavarovane terjatve plačati upnikom v rokih in z obrestmi, določenimi v II./1. točki tega izreka (točka II./3. izreka sklepa).
S sklepom o popravi sklepa o potrditvi prisilne poravnave z dne 4. 8. 2021 pa je sodišče prve stopnje sklep o potrditvi prisilne poravnave v točki I./3. izreka sklepa popravilo tako, da se pravilno glasi: „3. Dolžnik mora navadne terjatve iz I./2. točke tega izreka plačati upnikom v deležih, rokih in z obrestmi, določenimi v I./1. točki izreka.“
2. Upnik A. GmbH & Co KG je pravočasno vložil pritožbi zoper sklepa o potrditvi prisilne poravnave in o popravi sklepa o potrditvi prisilne poravnave iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ustavi postopek prisilne poravnave in izda sklep o začetku stečajnega postopka nad dolžnikom, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.
3. Upravitelj in dolžnik sta na pritožbi odgovorila.
4. Upnik B., delniška družba, Koper, je pravočasno vložil pritožbo zoper točko I./2. izreka sklepa, zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje v delu točke I./2. izreka sklepa, ki se nanaša na popravek seznama terjatev, ugotovljenih v postopku prisilne poravnave z dne 28. 6. 2021, ki je sestavni del izreka izpodbijanega sklepa, spremeni oziroma popravi tako, da bo v njem upoštevana in pravilno zapisana celotna prijavljena in priznana terjatev upnika v znesku 6.599,10 EUR.
5. Upravitelj in dolžnik sta na pritožbo odgovorila.
6. Pritožba upnika A. GmbH & Co KG ni utemeljena.
7. Pritožba upnika B., delniška družba, Koper ni dovoljena.
**K pritožbi upnika A. GmbH & Co KG**
8. Pritožnik trdi: - da je dolžnik kot najnižji skupni znesek terjatev iz prve alineje 3. točke sedmega odstavka 144. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), ki bi jih morali upniki prenesti na dolžnika kot stvarni vložek, da bi bilo mogoče uspešno uresničiti dolžnikovo finančno prestrukturiranje, določil znesek 3.700.000,00 EUR, - da je svojo terjatev na dolžnika prenesla zgolj družba C., d. o. o., 1000 Ljubljana (C.), in sicer v višini 3.957.290,30 EUR, - da je družba C. terjatev pridobila od družbe D., ki je sestrska družba dolžnika, saj je R. D. imetnik 60 % poslovnega deleža v dolžniku in njegov zakoniti zastopnik in hkrati tudi edini družbenik D. in njen prokurist, kar pomeni, da sta dolžnik in družba D. odvisna od iste (fizične) osebe, to je R. D., s čimer gre pri teh družbah za koncernski družbi v smislu 530. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) in s tem za povezani osebi po 527. členu ZGD-1, - da je bil edini namen prenosa terjatve z družbe D. d. o. o. na družbo C., da bi prevzemnik terjatve, to je družba C., namesto z dolžnikom povezane osebe, ki tega po izrecnih določbah ZFPPIPP ne bi mogla storiti, izvedel konverzijo te terjatve v lastniški kapital dolžnika, saj brez te konverzije pogoj za uspešnost prisilne poravnave ne bi bil izpolnjen, zaradi česar prisilna poravnava ne bi mogla biti potrjena, - da je cesijska pogodba, ki sta jo sklenili družbi D. in C. navidezna in s tem neobstoječa oziroma nična, - da so upravičenja iz terjatev z dolžnikom povezanih oseb vezana na terjatve same in se tekom časa ne morejo spreminjati v odvisnosti od identitete vsakokratnega imetnika terjatve, - da je pri odločanju o tem, kakšna upravičenja se prenašajo s prenosom terjatev z dolžnikom povezanih oseb treba upoštevati določbo prvega odstavka 421. člena Obligacijskega zakonika (OZ), pa tudi temeljno načelo civilnega prava, da nihče ne more prenesti na drugega več pravic, kot jih ima sam, - da zato terjatev družbe C. v skladu z določbami 190. člena ZFPPIPP ne more biti predmet stvarnega vložka pri povečanju osnovnega kapitala zaradi izvedbe finančnega prestrukturiranja, - da glede na navedeno sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati glasov družbe C., saj četrti odstavek 200. člena ZFPPIPP določa, da upnik nima pravice glasovati o prisilni poravnavi, če ima v razmerju do insolventnega dolžnika položaj povezane družbe po 527. členu ZGD-1 ali položaj ožje povezane osebe.
Glede trditev o izigravanju določb ZFPPIPP
9. Pritožnik trdi, da sta dolžnik in družba D. odvisna od iste (fizične) osebe, to je R. D., s čimer gre pri teh družbah za koncernski družbi v smislu 530. člena ZGD-1 in s tem povezani osebi po 527. členu ZGD-1. V utemeljitev svojega stališča o uporabljivosti navedenih določb v okoliščinah, kakršne so pri dolžniku in družbi D., se sklicuje na sklep Višjega sodišča v Ljubljani Cst 688/2017 z dne 5. 12. 2017. Navaja, da ZFPPIPP vsebuje številne določbe, ki omejujejo upravičenja imetnikov terjatev, ki so z dolžnikom povezane osebe: - sedmi odstavek 44.o člena ZFPPIPP, po katerem se pri sporazumu o finančnem prestrukturiranju ne upoštevajo finančne terjatve z dolžnikom povezanih oseb, - 3. točka drugega odstavka 78. člena ZFPPIPP, po kateri družba, ki ima položaj z dolžnikom povezane osebe, ne more biti izvoljena ali imenovana za člana upniškega odbora, - 1. točka četrtega odstavka 190. člena ZFPPIPP, po kateri kot stvarni vložek ni dovoljeno prenesti terjatve upnika, ki ima v razmerju do dolžnika položaj povezane osebe, - enajsti odstavek 199.c člena ZFPPIPP, po katerem vplačnik novih delnic nima pravice zahtevati, da ga sodišče pooblasti za vodenje poslov dolžnika, če ima v razmerju do insolventnega dolžnika položaj povezane osebe, - četrti odstavek 200. člena ZFPPIPP, po katerem upnik nima pravice glasovati o prisilni poravnavi, če ima v razmerju do insolventnega dolžnika položaj povezane osebe, - četrta alineja 1. točke prvega odstavka 391. člena ZFPPIPP, po katerem je obdobje izpodbojnosti pravnih dejanj v dobro povezanih oseb pet let. Namen omenjenih določb ZFPPIPP, ki omejujejo upravičenja iz terjatev z dolžnikom povezanih oseb, naj bi bil v varstvu upnikov dolžnika, saj interesi z dolžnikom povezanih oseb niso skladni z interesi preostalih upnikov dolžnika. Te osebe zaradi svoje povezanosti z dolžnikom v postopkih zaradi insolventnosti zasledujejo diametralno nasprotne interese, kakor pa z dolžnikom nepovezani upniki.
10. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da ZFPPIPP v več določbah omejuje upravičenja iz terjatev z dolžnikom povezanih oseb z namenom, da zaščiti interese z dolžnikom nepovezanih upnikov in prepreči zlorabo postopkov zaradi insolventnosti s strani dolžnikov in z njim povezanih oseb na način, ki bi negativno vplival na poplačilo oziroma interese upnikov ter bi bil neskladen z namenom posameznih postopkov zaradi insolventnosti. Ne strinja pa se s pritožnikom, da so omejitve procesnih upravičenj, ki veljajo za imetnike terjatev, ki so z dolžnikom povezane osebe, vezane na terjatve same ter da se ne morejo spreminjati v odvisnosti od identitete vsakokratnega imetnika terjatve. Pritožbeno sodišče se je že v sklepih Cst 534/2020 z dne 16. 12. 2020 in Cst 209/2021 z dne 2. 6. 2021 opredelilo do trditev pritožnikov (ko je sicer obravnavalo vprašanje, ali je družba C. lahko članica upniškega odbora), da družba C. ne more imeti več pravic, kot bi jih imela družba D., in navedlo, da iz namenske in sistematične razlage določb ZFPPIPP o upniškem odboru ne izhaja, da bi se omejitve iz drugega odstavka 78. člena ZPPIPPP prenašale skupaj s terjatvijo ter da to velja tudi za omejitve iz četrtega odstavka 200. člena ZFPPIPP. Navedeno prav tako velja za omejitve iz četrtega odstavka 190. člena ZFPPIPP. Za presojo, katere terjatve so lahko oziroma ne morejo biti predmet stvarnega vložka pri povečanju osnovnega kapitala zaradi izvedbe finančnega prestrukturiranja in kateri upniki lahko oziroma ne morejo glasovati o prisilni poravnavi, je odločilno, v kakšnem razmerju do insolventnega dolžnika je prevzemnik terjatve, in ne, v kakšnem razmerju je bil odstopnik le-te. V kolikor upnik, prevzemnik terjatve, v razmerju do insolventnega dolžnika nima položaja povezane družbe po 527. členu ZGD-1 ali položaja ožje povezane osebe, zanj ne veljajo omejitve po četrtem odstavku 190. člena in 200. člena ZFPPIPP. Pritožbeno sodišče je tudi že navedlo, da bi, v kolikor bi bil namen zakonodajalca drugačen, to moral izrecno urediti, torej določiti, da v primeru odstopa terjatev z dolžnikom povezanih oseb tekom postopka prisilne poravnave omejitve procesnih upravičenj, ki so veljale za odstopnika, veljajo tudi za prevzemnika terjatve.
11. Tudi ni mogoče pritrditi pritožniku, da je le z razlago, za kakršno se zavzema, torej, da omejitve procesnih upravičenj, ki so veljale za družbo D., veljajo tudi za prevzemnika njene terjatve, družbo C., mogoče preprečiti zlorabe omejitev, predvidenih v ZFPPIPP in izigravanje določb ZFPPIPP. V kolikor upniki menijo, da je do takšnih zlorab prišlo, to lahko dokazujejo tekom postopka prisilne poravnave, in sodišče v takšnem primeru utemeljenost njihovih trditev tudi presoja. Presoja torej tudi, ali je bila terjatev z dolžnikom povezane osebe prenesena na neko, zgolj navidez nepovezano tretjo osebo. Res bi bilo nedopustno, da bi do potrditve prisilne poravnave prišlo na podlagi ravnanj dolžnika in z njim povezanih oseb, ki kažejo na namen po obidu zakonskih določb o sprejetju prisilne poravnave, vendar pa je takšen namen treba dokazati.
12. Pritožbeno sodišče je že pojasnilo, da se pritožnik v podporo svojemu stališču glede obsega procesnih upravičenj prevzemnika terjatve neuspešno sklicuje na pravilo, da nihče ne more prenesti na drugega več pravic, kot jih ima sam. V skladu z določbo prvega odstavka 421. člena OZ, na katerega se sklicuje pritožnik, ima prevzemnik terjatve nasproti dolžniku enake pravice, kot jih je imel do odstopa nasproti njemu odstopnik. Vendar pa v danem primeru ne gre za vprašanje prenosa pravic iz terjatve1, temveč za vprašanje prenosa omejitev procesnih upravičenj, ki so vezane na osebo imetnika terjatve. Pritožnik sam navaja, da s prenosom terjatve novi upnik pridobi procesno legitimacijo v postopku zaradi insolventnosti v okviru upravičenj, ki jih daje sama terjatev. Sama terjatev pa upniku daje pravico konvertirati terjatev kot stvarni vložek v osnovi kapital dolžnika in pravico glasovati o sprejetju prisilne poravnave. Le kadar ima imetnik terjatve položaj z dolžnikom povezane družbe oziroma osebe, zanj veljajo omejite procesnih upravičenj iz četrtega odstavka 190. člena in četrtega odstavka 200. člena ZFPPIPP. Ker so te vezane le na osebo imetnika terjatve, se s prenosom terjatve ne prenašajo. Ni torej res, kot to trdi pritožnik, da na podlagi prenosa terjatve novi imetnik terjatve, ki v razmerju do insolventnega dolžnika nima položaja povezane družbe oziroma osebe, prejme dodatna upravičenja iz terjatve, ki jih ta terjatev pri tem ni dajala. Takšna upravičenja je namreč sama terjatev dajala, ni pa jih dajala imetniku terjatve, ki je z dolžnikom povezana družba.
13. Iz določb 136. člena ZFPPIPP, ki jih povzema pritožnik, je mogoče izpeljati, kar trdi pritožnik, da ni namen postopka prisilne poravnave, da bi dolžniki preko terjatev z njimi povezanih družb, ki bi jih za bagatelne zneske prenesli na navidez nepovezane družbe, dosegli, da bi lahko takšne, z dolžnikom navidez nepovezane družbe ravnale v skladu z željami in interesi dolžnikov oziroma z njimi povezanih oseb ter njihovih obvladujočih oseb. Vendar pa bi pritožnik moral izkazati, da je šlo za prenos terjatev na z dolžnikom povezane družbe, kar mu ni uspelo, kot bo to razvidno iz nadaljevanja obrazložitve.
Glede zatrjevane navideznosti prenosa terjatve in izigravanja določb ZFPPIPP
14. Pritožnik trdi, da sta družbi D. in C. sklenili navidezno cesijsko pogodbo z namenom, da bi obšli stroge in kogentne določbe ZFPPIPP. Da je bil namen navedenih družb izigravanje določb ZFPPIPP, naj bi jasno izhajalo iz določbe prvega odstavka 3. člena Pogodbe o prodaji in nakupu terjatev z dne 3. 3. 2020, sklenjene med družbama C. in D. (Pogodba), po kateri se je družba C. zavezala družbi D. za terjatve v skupnem znesku 4.886.258,37 EUR, iz česar so bile v prisilni poravnavi terjatve priznane v skupni višini 3.957.920,03 EUR, plačati znesek 100 EUR, kar je manj kot 0,0025 % priznanih terjatev. Poleg tega se je z omenjeno določbo 3. člena Pogodbe družba C. zavezala, da bo glasovala za prisilne poravnavo in da bo terjatve kot stvarni vložek prenesla na dolžnika. Iz Pogodbe naj bi bilo jasno razvidno, da je družba D. preko oziroma v sodelovanju z družbo C. želela doseči nekaj, kar določbe ZFPPIPP izrecno prepovedujejo, torej, da bi bili njeni glasovi upoštevani pri odločitvi o potrditvi prisilne poravnave in da bi bila na podlagi konverzije njena terjatev prenesena na dolžnika kot stvarni vložek v zameno za deleže, pridobljene v dolžniku. Te deleže pa bi nato na podlagi 3. člena Pogodbe družba D. prejela nazaj v obliki odloženega plačila. Edini namen, ki sta ga imeli družbi C. in D. s prenosom terjatve za bagatelen znesek 100 EUR naj bi bil, da bi prevzemnik terjatve, to je družba C., namesto z dolžnikom povezane osebe, ki tega po izrecnih določbah ZFPPIPP ne bi mogla storiti, izvedla konverzijo te terjatve v lastniški kapital dolžnika, saj brez te konverzije pogoj za uspešnost prisilne poravnave ne bi bil izpolnjen, zaradi česar prisilna poravnava ne bi mogla biti potrjena. Pritožnik nadalje navaja, da sta družbi C. in D. po sklenitvi Pogodbe z dne 3. 3. 2020, potem ko sta bili seznanjeni s tem, da so preostali upniki ugotovili, da sta poskusili zaobiti določbe ZFPPIPP in na videz prenesti terjatve z družbe D. na družbo C. z namenom, da bi družba D. preko družbe C. izvrševala upravičenja, ki ji v nasprotnem primeru ne bi pripadala, dne 25. 3. 2020 sklenili Dodatek k pogodbi o prodaji in nakupu terjatev (Dodatek). Z Dodatkom sta navedeni družbi formalno sicer res spremenili predhodno določbo 3. člena Pogodbe, vendar pa naj bi bilo glede na ravnanje omenjenih družb v tem postopku jasno, kakšen je bil cilj prenosa terjatev družbe D. na C. Na papirju je družba C. skladno z Dodatkom sicer res zavezana izplačati vrednost poslovnega deleža v dolžniku v denarni protivrednosti, vendar pa to nikakor ne pomeni, da bo do tega dejansko prišlo. Povsem mogoče je, da obstaja tudi opcijska pogodba, sklenjena med družbo D. in družbo C., ki ni bila predložena sodišču, po kateri se lahko družba D. odloči tudi za izplačilo odloženega plačila v obliki poslovnega deleža. Prav tako je mogoče, da se družbi C. in D. naknadno dogovorita za plačilo v obliki prenosa poslovnega deleža namesto v denarju. Pritožnik trdi, da je neprepričljivo pojasnilo družbe C., da naj prvotno besedilo 3. člena Pogodbe ne bi bilo povsem nedvoumno oziroma naj ne bi pravilno odražalo namena strank Pogodbe, da sta zato z Dodatkom stranki spremenili omenjeni tretji člen tako, da se ga ne bo dalo napačno razlagati na način, da stranki z njim zasledujeta kakršnekoli namene, ki niso dopustni. Trdi, da je bila določba 3. člena Pogodbe pred sklenitvijo Dodatka povsem nedvoumna in jasna. Iz nje naj bi povsem jasno izhajalo, da sta se stranki dogovorili, da bo družba C. po prenosu terjatve glasovala za potrditev prisilne poravnave in se strinjala s konverzijo prenesenih terjatev v kapital dolžnika ter da bo kot plačilo za prenos terjatev družba C. nato na družbo D. prenesla poslovne deleže v dolžniku. Vsebina z Dodatkom spremenjenega 3. člena Pogodbe je nekoliko drugačna, vendar Dodatka ni mogoče smatrati kot dogovor, ki je bil sklenjen z namenom bolj jasne določitve predhodno že dogovorjene, a nejasne vsebine 3. člena Pogodbe. Kvečjemu bi bilo na podlagi Dodatka mogoče ugotoviti, da je bil namen družb D. in C. že ves čas izigrati določbe ZFPPIPP in druge upnike. Tudi iz Dodatka naj bi jasno izhajalo, da je bil edini namen, ki sta ga imeli družbi C. in D. s prenosom terjatve za bagatelen znesek 100 EUR, da bi prevzemnik terjatve, to je družba C., namesto z dolžnikom povezane osebe, ki tega po izrecnih določbah ZFPPIPP ne bi mogla storiti, izvedel konverzijo te terjatve v lastniški kapital dolžnika, saj brez te konverzije pogoj za uspešnost prisilne poravnave ne bi bil izpolnjen, zaradi česar prisilna poravnava ne bi mogla biti potrjena. Čeprav sta družbi C. in D. to poskusili prikriti, takšen namen kljub temu izhaja iz spremenjenega 3. člena Pogodbe in tudi iz povezave s Pogodbo in vseh ravnanj družbe D. v tem postopku prisilne poravnave. Pritožnik trdi, da je bila družba C. brez vsakega dvoma z družbo D. dogovorjena, da za družbo D. izvede konverzijo terjatev.
15. Pritožbeno sodišče se je do trditev pritožnika o fiktivnosti Pogodbe o prodaji in nakupu terjatev opredelilo že v sklepu Cst 534/2020 z dne 16. 12. 2020 in se na obrazložitev v navedenem sklepu v celoti sklicuje (točke 12. do 15. obrazložitve). Pritožbeno sodišče je sledilo in sledi navedbam upnika C., da je resen investitor, ki se je za odkup terjatev, ki jih je imela družba D. do dolžnika, odločil izključno zaradi zasledovanja lastnih poslovnih in finančnih interesov, da bi z nakupom - kratkoročno ali dolgoročno ustvaril dobiček, to je dosegel namen, ki ga od upnika pričakujejo njegovi lastniki. Upnik je navedel, da je družba, ki se med drugim ukvarja s poslovnimi naložbami v podjetja, katerih poslovanje je trenutno oslabljeno in v katerih prepozna potencial za uspešno prestrukturiranje in nadpovprečno rast poslovanja. V ta namen redno odkupuje terjatve obstoječih upnikov izbranih podjetjih in si na ta način zagotovi možnost vplivanja na poslovanje podjetja preko prispevanja lastnih izkušenj in znanj oziroma z aktivno udeležbo, usmerjeno k uspešnemu prestrukturiranju dolžnika. Pojasnil tudi je, pri katerih odmevnih transakcijah je bil v zadnjih letih udeležen in v dokaz navedenemu predložil prispevke, objavljene v slovenskih medijih, ki so poročali o navedenih transakcijah. Zatrjeval je, da ni slamnati kupec ali kaj podobnega, pač pa na trgu že uveljavljeno podjetje, kateremu nakup terjatev do insolventnih družb ter posledično prestrukturiranje teh družb predstavlja glavno poslovno dejavnost. Tudi odkup terjatev do dolžnika je del osrednje dejavnosti upnika, s katero zasleduje svoje interese.
16. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta se družbi D. in C. v 3. členu Pogodbe z dne 3. 3. 2020 dogovorili, da bo družba C. plačala kupnino za terjatve v višini 100 EUR ob sklenitvi pogodbe, preostanek kupnine pa v obliki lastniških deležev v dolžniku, pridobljenih na podlagi konverzije terjatev v lastniški kapital v sklopu prisilne poravnave nad dolžnikom, ki jih bo kupec na prodajalca prenesel pet let po potrditvi prisilne poravnave in konverziji terjatev v lastniški kapital. Pogodbeni stranki sta se strinjali, da odloženo plačilo predstavlja polovico s konverzijo terjatev pridobljenega deleža v dolžniku in ne več kot 150 % zmanjšane vrednosti terjatev. Z Dodatkom z dne 25. 3. 2020 sta pogodbeni stranki spremenili 3. člen Pogodbe tako, da sta dogovorili, da preostanek kupnine, ki predstavlja odloženo plačilo kupnine, znaša 50 % vrednosti poslovnega deleža, ki ga bo kupec pridobil v dolžniku na podlagi vložitve (konverzije) terjatev ali dela terjatev v osnovi kapital dolžnika, ocenjene po stanju na dan 31. 12. 2026 (ko naj bi bile že izpolnjene vse obveznosti dolžnika iz prisilne poravnave). Dogovorili sta se tudi, kakšna je višina kupnine v primeru, če kupec pred datumom zapadlosti preostanka kupnine proda v dolžniku pridobljeni poslovni delež nepovezani tretji osebi in v primeru, če konverzija terjatev iz kateregakoli razloga ne bo mogoča. Prav tako sta določili maksimalno vrednost kupnine in sicer, da ta ne sme preseči 150 % zmanjšane vrednosti terjatev v prisilni poravnavi oziroma 1.780.780,64 EUR.
17. Družba C. se torej že po prvotnem 3. členu Pogodbe ni zavezala plačati kupnino le v višini 100 EUR, temveč tudi v obliki odloženega plačila, to je v obliki lastniških deležev v dolžniku, pridobljenih na podlagi konverzije terjatev v lastniški kapital v sklopu prisilne poravnave nad dolžnikom, ki ga bo izvedla pet let po potrditvi prisilne poravnave. Družba C. je pojasnila, da je po seznanitvi z ugovorom upnikov, med drugim pritožnika, ponovno preučila Pogodbo in na podlagi dogovora z D. sprejela odločitev, da se z namenom, da spori glede veljavnosti Pogodbe ne bi ogrožali izida prisilne poravnave ter podaljševali postopka prisilne poravnave ter ji onemogočali izvrševanje pravic, ki jih ima kot upnik v postopku prisilne poravnave, spremeni 3. člen Pogodbe. Ta naj bi bil spremenjen tako, da se ga po spremembi ne bo dalo napačno razlagati na način, da stranki z njim zasledujeta kakršnekoli namene, ki niso dopustni. Iz spremenjene Pogodbe pa naj bi jasno izhajalo, da bo D. za odstopljene terjatve prejel celotno kupnino v denarju. Navedla je, da sta takšen način določitve kupnine kot tudi sam način prodaje terjatev s popustom pri tovrstnih transakcijah povsem običajna ter da je bilo pri dogovarjanju glede pogodbenih pogojev upoštevano, da bo upnik kot aktiven lastnik dolžnika, ki ima ob tem bogate izkušnje s prestrukturiranjem podjetij v težavah in ki ima izredno razvejano poslovno mrežo po celotnem svetu, kot angažiran lastnik lahko veliko doprinesel k temu, da bodo ustvarjeni pogoji za izpolnitev vseh obveznosti po prisilni poravnavi in da bo dolžnik lahko celo presegel predložene finančne načrte.
18. Pritožbeno sodišče pojasnilo družbe C., s kakšno dejavnostjo se ukvarja, zakaj se je odločila za nakup terjatev družbe D. do dolžnika in zakaj je prišlo do spremembe 3. člena Pogodbe, šteje kot prepričljivo. Pritožnik, razen s sklicevanjem na 3. člen Pogodbe in v njem določen način plačila kupnine, ter s trditvami o razlogih, ki naj bi po njegovem privedli do sprejema Dodatka, ni navedel nobenega drugega dejstva in okoliščine, ki bi kazale, da je Pogodba fiktivna in sklenjena z namenom izigravanja določb ZFPPIPP.
19. Pritožnik trdi, da preostalo odloženo plačilo družbe C. družbi D. ne predstavlja nikakršnega poslovnega tveganja za družbo C., saj je zavezana plačati določeno protivrednost le, če bo v postopku prisilne poravnave prejela določeno premoženje.
20. Dogovorjeni način poplačila kupnine je po oceni pritožbenega sodišča ekonomsko opravičljiv in z vidika poslovnega tveganja sprejemljiv, glede na to, da v primeru, ko je nad dolžnikom začet postopek prisilne poravnave, obstoji možnost, da se nad njim začne tudi stečajni postopek, v katerem je poplačilo terjatev upnikov pogosto minimalno. Zato trditvam, da družba C. v zvezi s prenosom terjatve ni izpostavljena nikakršnim poslovnim tveganjem, kar naj bi kazalo, da je Pogodba fiktivna, ni mogoče slediti. Način določitve kupnine je stvar poslovne odločitve pogodbenih strank in je povezan z namenom, ki ga s sklenitvijo pogodbe zasledujeta. Da bi bil ta nedopusten, pa iz samega načina določitve kupnine ne izhaja.
21.Pritožnik trdi, da je bila družba C., v zvezi z odloženim plačilom, za prenos terjatev po Pogodbi dolžna plačati družbi D. tako, da bi prenesla 50 % po konverziji terjatev pridobljenega poslovnega deleža, po Dodatku pa je družba C. dolžna družbi D. plačati (i) v primeru konverzije terjatev 50 % vrednosti poslovnega deleža, izračunane po z Dodatkom določeni formuli, ali (ii) v primeru, da do konverzije terjatev ne pride, 50 % s strani družbe D. prejetih plačil. Protivrednost po Pogodbi in Dodatku naj bi bila torej vrednostno povsem enaka, saj v obeh primerih znaša polovico tega, kar bo družba C. prejela v postopku prisilne poravnave. Ne pojasni pa, kaj naj bi iz navedenega izhajalo.
22. Vsebina Pogodbe in Dodatka ne dokazujeta, da družba C. izvršuje pravice imetnika terjatve v tem postopku prisilne poravnave v skladu z interesi oziroma navodili družbe D. oziroma dolžnika ali R. D. Pritožnik ni navedel nobenega dejstva, na podlagi katerega bi bilo mogoče upravičeno šteti, da družba C. ravna po navodilih R. D., še manj, da ravna v škodo upnikov dolžnika, niti da sta s svojimi ravnanji družbi D. in C. kršili načelo vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ oziroma da nista ravnali v skladu z dobrimi poslovnimi običaji, kot to trdi pritožnik.
23. Pritožnik ne navaja nobenih personalnih ali drugačnih povezav med družbo C. in D., ki bi kazale, da gre za povezani osebi oziroma da delujeta usklajeno, z namenom oškodovanja upnikov dolžnika. Dejansko stanje v zadevi III Cpg 448/2017 z dne 10. 7. 2017, ki jo omenja pritožnik, zato ni primerljivo z obravnavanim. Pritožnik ne trdi, da je družba C. z dolžnikom povezana družba, temveč, da je prevzela terjatev od z dolžnikom povezane družbe D. z namenom, da bi namesto z dolžnikom povezane osebe, ki po določbah ZFPPIPP tega ne bi mogla storiti, izvedla konverzijo te terjatve v lastniški kapital dolžnika, brez te konverzije pa pogoj za uspešnost prisilne poravnave ne bi bil izpolnjen, zaradi česar prisilna poravnava ne bi mogla biti potrjena.
24. Iz Pogodbe in Dodatka ne izhaja nedopustna kavza, kot to meni pritožnik. Družba C. je pojasnila, zakaj se je odločila za nakup terjatev upnika D. do dolžnika oziroma kakšen je bil njen namen, ki ga je želela doseči (uresničiti) s sklenitvijo Pogodbe in z njeno izpolnitvijo. V njenih pojasnilih, ki jih je pritožbeno sodišče povzelo zgoraj in v sklepu Cst 534/2020 z dne 16. 12. 2020, pritožbeno sodišče ne vidi nedopustnosti njene podlage (kavze), ne vidi zatrjevane nemoralnosti ravnanja pogodbenih strank niti da bi bila podlaga v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi in moralnimi načeli.
25. Pritožnikove trditve o možnosti obstoja opcijske pogodbe, sklenjene med družbama D. in C., po kateri se lahko družba D. odloči tudi za izplačilo odloženega plačila v obliki poslovnega deleža in možnosti sklenitve naknadnega dogovora o plačilu v obliki prenosa poslovnega deleža namesto plačila v denarju so le dokazno nepodprte domneve.
26. Pritožniku ni uspelo izkazati, da sta imeli družbi D. in C. s prenosom terjatve namen oziroma cilj izogibanja določbam ZFPPIPPP in oškodovanja upnikov dolžnika. Pritožnik tudi ni pojasnil, zakaj naj bi bili upniki zaradi sklenitve sporne pogodbe in konverzije terjatev, ki so predmet te pogodbe, v osnovni kapital dolžnika oškodovani. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnik med drugim ni uspel z ugovorom zoper vodenje postopka prisilne poravnave, v katerem je zatrjeval, da bi bili upniki v stečajnem postopku poplačani bolje kot po predlogu prisilne poravnave. Trditev o oškodovanju upnikov pa tudi v tej pritožbi z ničemer ni podkrepil. 27. Pritožnik nadalje trdi, da dejstvo, da gre pri prenosu terjatve družbe D., ki je z dolžnikom povezana družba, za izogibanje določbam ZFPPIPP, izhaja tudi iz okoliščin, kako je sploh prišlo do prenosa terjatev na družbo C. Navaja, da je terjatve, katerih imetnica je sedaj družba C., družba D. prvotno prenesla na družbo E. d. o. o. ( E.). Nemudoma po prejemu sklepa Višjega sodišča v Ljubljani Cst 43/2020 z dne 12. 2. 2020, s katerim je višje sodišče sklep o imenovanju upniškega odbora v delu, kolikor se nanaša na upnika E., razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, sta družbi E. in D. razveljavili cesijsko pogodbo. Že naslednji dan po razvezi cesijske pogodbe pa je družba D. obvestila prvostopenjsko sodišče, da je sedaj isto terjatev odstopila družbi C. 28. Tudi do navedenih trditev se je pritožbeno sodišče že opredelilo v sklepu Cst 534/2020 z dne 16. 12. 2020 C. Sledilo je pojasnilu upnika C., da ni bil seznanjen z nagibi, ki jih je D. zasledoval s prodajo terjatev družbi E., da pri tej transakciji ni sodeloval, da med opisano transakcijo in kasnejšo prodajo terjatev upniku na podlagi Pogodbe ni nikakršne kontinuitete, da ni imel ne želje ne namena, da družbi D. ali katerikoli z dolžnikom povezani osebi omogoči doseganje kakršnihkoli nedopustnih namenov ter da je s 3. členom Pogodbe zasledoval zgolj namen odloženega plačila kupnine ter namen, da se višina kupnine določi tedaj, ko bo znana realna vrednost terjatev oziroma osnovnih deležev, ki jih bo upnik prejel v primeru konverzije terjatev v osnovni kapital dolžnika. Ker pritožnik ne navaja ničesar, s čimer bi omajal resničnost trditev upnika C., pritožbeno sodišče ne vidi razloga, da mu še vedno ne bi sledilo.
29. Pritožbeno sodišče v sklepu Cst 43/2020 z dne 12. 2. 2020 ni ugotovilo, da je družba E. z navidezno cesijo pridobila terjatev z insolventnim dolžnikom povezane družbe D., kot bi bilo to mogoče razumeti iz navedb pritožnika. Sodišču prve stopnje je le naložilo, da naj v ponovljenem postopku pritožbo upnice Banka d. d. pošlje v izjavo družbi E. in po izvedbi kontradiktornega postopka odloči, ali je podana ovira za njeno imenovanje za člana upniškega odbora. V 5. točki obrazložitve pa je povzelo navedbe, ki jih je podala pritožnica v pritožbi, in sicer, da so bile terjatve družbe D. do dolžnika odstopljene zgolj navidezno družbi E. 30. Izpostavljene določbe Pogodbe in Dodatka, dejstvo, da je družba D. naslednji dan po razvezi cesijske pogodbe, ki jo je sklenila z družbo E., isto terjatev odstopila družbi C., torej še ne dokazujejo, da je bil prenos terjatev izveden v nasprotju s prisilnimi predpisi in moralnimi načeli. Pogodba pa tudi ne nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom in zato ni nična.
31. Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da je s sklepom Cst 295/2020 z dne 25. 8. 2020 delno ugodilo pritožbama družb D. in C. ter sklep o preizkusu terjatev St 0000/2019 z dne 17. 6. 2020 spremenilo tako, da je ugovoru upnika C. proti dopolnjenemu seznamu preizkušenih terjatev delno ugodilo in v dopolnjenem seznamu preizkušenih terjatev pri terjatvi pod zaporedno številko 14 kot upnika terjatve navedlo družbo C., pri čemer je kot podlago svoje odločitve upoštevalo Dodatek k pogodbi. Poleg tega se je pritožbeno sodišče do vseh trditev pritožnika, ki jih ponovno navaja v pritožbi zoper izpodbijani sklep z dne 27. 7. 2021, opredelilo že v sklepu Cst 534/2020 z dne 16. 12. 2020. Pritožnik v tej pritožbi ne podaja nobenih novih dejstev in okoliščin oziroma nobenih takšnih, ki bi nastopile po vložitvi pritožbe, ki jo je pritožbeno sodišče obravnavalo v zadevi Cst 534/2020. Navaja le tisto, kar je zatrjeval že v pritožbi zoper sklep Okrožnega sodišča v Celju St 0000/2019 z dne 12. 10. 2020, le svoje trditve obširneje razlaga. Glede na zgoraj navedeno se sodišču prve stopnje v izpodbijanem sklepu do trditev upnika – pritožnika o fiktivnem prenosu terjatev ni bilo treba posebej opredeljevati. Zato očitek sodišču prve stopnje, da je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ni utemeljen.
32. Sodišče prve stopnje je glede na zgoraj navedeno utemeljeno štelo, da so terjatve upnika C. lahko predmet stvarnega vložka pri povečanju osnovnega kapitala zaradi izvedbe finančnega prestrukturiranja dolžnika in tudi pravilno odločilo, da navedeni upnik ima pravico glasovati o prisilni poravnavi.
33. Pritožba upnika zoper sklep o potrditvi prisilne poravnave se ob povedanem izkaže kot neutemeljena, saj uveljavljani pritožbeni razlogi niso izkazani. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo in ni bistveno kršilo določb postopka. Pravno odločilno dejansko stanje pa je pravilno in popolno ugotovilo.
Glede pritožbe zoper popravni sklep
34. Sodišče prve stopnje je s popravnim sklepom sklep o potrditvi prisilne poravnave v točki I./3. popravilo tako, da je pred številko 2. dodalo arabsko številko I. in poševnico /. V sklepu o potrditvi prisilne poravnave je namreč navedlo, da mora „dolžnik navadne terjatve iz 2. točke tega izreka plačati upnikom v deležih, rokih in z obrestmi, določenimi v I./1. točki tega izreka“. S sklepom o popravi sklepa o potrditvi prisilne poravnave pa je točko I./3. izreka izpodbijanega sklepa popravilo tako, da se pravilno glasi: „Dolžnik mora navadne terjatve iz I./2. točke izreka plačati upnikom v deležih, rokih in z obrestmi, določenimi v I./1. točki tega izreka.“ Ker je torej v točki I./3. izreka sklepa o potrditvi prisilne poravnave pomotoma izpadla številka I. in poševnica (I./), je sodišče prve stopnje navedeno pomoto utemeljeno popravilo s popravnim sklepom.
35. Pritožnik se strinja, da gre pri takšnem popravku za popravek v smislu prvega odstavka 328. člena ZPP, vendar pa se zoper sklep pritožuje, ker trdi, da je kljub temu nepravilen in nezakonit, saj je obremenjen z vsemi kršitvami kot prvotni sklep o potrditvi prisilne poravnave.
36. Pritožbeno sodišče je obrazložilo, zakaj pritožba upnika zoper sklep o potrditvi prisilne poravnave ni utemeljena. Ker se upnik pritožuje zoper popravni sklep le v zvezi s pritožbo zoper sklep o potrditvi prisilne poravnave, tudi pritožba zoper popravni sklep ni utemeljena, saj je bil ta izdan v skladu s prvim odstavkom 328. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP.
37. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbi upnika zavrnilo in izpodbijana sklepa potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), ko sta uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, vse v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).
38. Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ni odgovarjalo, ker niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).
**K pritožbi upnika B. d. d.**
39. Upnik se pritožuje zoper točko I./2. izreka izpodbijanega sklepa v delu, kjer se le-ta sklicuje na popravek seznama terjatev, ugotovljenih v postopku prisilne poravnave z dne 28. 6. 2021, ki je sestavni del izreka sklepa in navaja, da obenem vlaga pritožbo zoper seznam terjatev, ugotovljenih v postopku prisilne poravnave z dne 28. 6. 2021. Trdi, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da so podatki o terjatvah, navedenih v popravku seznama terjatev, ugotovljenih v postopku prisilne poravnave z dne 28. 6. 2021, napačni. Navaja, da je v postopku prisilne poravnave nad dolžnikom pravočasno prijavil svojo terjatev do dolžnika, in sicer je s prijavo terjatev z dne 28. 1. 2020 prijavil svojo terjatev v skupnem znesku 6.599,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 12. 2019 dalje. Njegova terjatev je bila s strani upravitelja v celoti priznana in ni bila niti delno prerekana, kar naj bi bilo razvidno tako iz osnovnega seznama preizkušenih terjatev z dne 21. 2. 2020, kakor tudi iz končnega seznama preizkušenih terjatev z dne 9. 6. 2020, objavljenega dne 27. 6. 2020. Opozarja, da je v popravku seznama terjatev, ugotovljenih v postopku prisilne poravnave z dne 28. 6. 2021, kakor tudi v osnovnem in končnem seznamu preizkušenih terjatev, prišlo do očitne pisne pomote pri zapisu zneska pravočasno prijavljene terjatve in v celoti priznane upnikove terjatve, in sicer je namesto pravilnega zneska upnikove terjatve v višini 6.599,10 EUR, naveden napačen znesek 3.822,74 EUR. Posledica navedene pisne pomote pa je napačna ugotovitev dejanskega stanja in napačna ugotovitev zneska pravočasno prijavljene in v celoti priznane upnikove terjatve v postopku prisilne poravnave, kar predstavlja oškodovanje upnika B. d. d. 40. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je upnik v postopku prisilne poravnave res prijavil terjatev v skupnem znesku 6.599,10 EUR z obrestmi (p. d. 119), vendar po poteku roka za prijavo terjatev. Iz oklica o začetku postopka prisilne poravnave nad dolžnikom z dne 9. 12. 2019 izhaja, da je bil zadnji dan roka za prijavo terjatev 9. 1. 2020, upnik pa je prijavil terjatev dne 28. 1. 2020, kot to navaja tudi sam. Upraviteljica je zato v osnovni seznam preizkušenih terjatev vključila upnikovo terjatev, kot je bila ta navedena v seznamu navadnih terjatev do dolžnika, vsebovanem v poročilu o finančnem položaju in poslovanju dolžnika, v skladu z drugim odstavkom 221.p člena ZFPPIPP, in sicer pod zap. št. 80, v višini 3.822,74 EUR.
41. Terjatev upnika je v seznamu terjatev in v popravku seznama terjatev, ugotovljenih v postopku prisilne poravnave, navedena v višini 3.822,74 EUR, in ne v prijavljeni višini 6.599,10 EUR z obrestmi, zato, ker jo je upnik prijavil po poteku roka za prijavo terjatev, in ne zaradi pisne pomote upraviteljice, kot to trdi pritožnik. Pritožnik tudi zmotno navaja, da je upraviteljica terjatev priznala v višini 6.599,10 EUR z obrestmi, saj navedeno ne izhaja iz nobenega seznama preizkušenih terjatev.
42. Upnik lahko vloži ugovor proti osnovnemu seznamu preizkušenih terjatev, če seznam ne vsebuje njegove pravočasno prijavljene terjatve, ali če so podatki o tej terjatvi iz 2., 3. (v tej točki gre za podatek o glavnici terjatve) in 4. točke četrtega odstavka 61. člena ZFPPIPP nepravilni. Upravitelj sodišču predloži dopolnjeni seznam preizkušenih terjatev, če je bil proti osnovnemu seznamu preizkušenih terjatev vložen ugovor iz prvega odstavka 62. člena ZFPPIPP ali ugovor o prerekanju terjatve iz 63. člena ZFPPIPP, proti dopolnjenemu seznamu preizkušenih terjatev pa lahko vloži ugovor upnik, ki je pravočasno vložil ugovor proti osnovnemu seznamu preizkušenih terjatev, če upravitelj njegovega ugovora ni upošteval v popravku osnovnega seznama preizkušenih terjatev po tretjem odstavku 62. člena ZFPPIPP. Sodišče s sklepom o preizkusu terjatev med drugim odloči o ugovorih proti dopolnjenemu seznamu preizkušenih terjatev iz 66. člena ZFPPIPP, o zavrženju ugovorov iz devetega odstavka 63. člena ZFPPIPP in o tem, katere terjatve so dokončno priznane ali prerekane. V skladu z določbo 3. točke prvega odstavka 210. člena ZFPPIPP sodišče s sklepom o potrditvi prisilne poravnave odloči, katere terjatve so ugotovljene v postopku prisilne poravnave. Seznam terjatev, ugotovljenih v postopku prisilne poravnave, pa mora upravitelj pripraviti na podlagi končnega seznama preizkušeni terjatev (211. člen ZFPPIPP).
43. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da upnik ni vložil ugovora proti osnovnemu seznamu preizkušenih terjatev2. Zato ne more izpodbijati pravilnosti podatkov o njegovi terjatvi v nobenem od kasneje izdelanih seznamov terjatev, če se ti ujemajo s podatki iz osnovnega seznama preizkušenih terjatev. Njegova pritožba zoper točko I./2. izreka izpodbijanega sklepa v delu, ki se nanaša na višino upnikove terjatve, navedene v popravku seznama terjatev, ugotovljenih v postopku prisilne poravnave in v seznamu terjatev, ugotovljenih v postopku prisilne poravnave, ob povedanem ni dovoljena.
44. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo upnika zavrglo kot nedovoljeno (1. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).
**Glede stroškov pritožbenega postopka**
45. Ker pritožnik A. GmbH & Co KG s pritožbama ni uspel in ker s pritožbo ni uspel niti pritožnik B. d. d., nosita vsak sam svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, oba v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Prav tako nosi dolžnik sam svoje stroške odgovorov na pritožbe, saj z njimi ni pripomogel k rešitvi le-teh (prvi odstavek 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).
1 V primeru uveljavljanja izpodbojnih razlogov iz kritnega razmerja na primer, tudi odškodninski zahtevek na negativni pogodbeni interes ni predmet cesije, ker ni vezan na terjatev, ki se prenaša (tako Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, stran 590-591). 2 Niti ni vložil pritožbe zoper sklep o preizkusu terjatev, katerega sestavni del je končni seznam preizkušenih terjatev.