Jedro

Določba 3. alinee 2. odstavka 21. člena ZLS tožeči stranki (občini) ne daje splošnega pooblastila za sodelovanje v postopku izdaje gradbenega dovoljenja mimo določb 62. člena ZGO-1. Prav tako na podlagi navedene določbe ZLS ni mogoče zagovarjati pravnega stališča, da lahko tožeča stranka varuje kakršnekoli pravice, torej tudi tiste, ki ne pripadajo njej sami.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Upravna enota Koper pritožbo tožeče stranke zoper gradbeno dovoljenje Upravne enote Koper, št. 351-488/2007-12 z dne 12. 8. 2009, zavrgla. V obrazložitvi pojasnjuje, da je v postopku izdaje gradbenega dovoljenja A.A. iz B., upravni organ ugotovil, da so izpolnjeni pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja v smislu 66. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 110/02 in naslednji, v nadaljevanji ZGO-1). Poudarja, da je projekt izdelan v skladu z izvedenim prostorskim aktom, da je projekt izdelala pravna oziroma fizična oseba, ki izpolnjuje predpisane pogoje za projektanta, da so k predvideni gradnji pridobljena vsa predpisana soglasja, ter da ima projekt vse sestavine, predpisane s 57. in 58. členom ZGO-1. Ugotovila je tudi, da ima investitor pravico graditi ter da je na drug zakoniti način izpolnil obveznosti iz naslova komunalnega prispevka. Zato je zahtevi investitorja upravni organ ugodil in dne 12.8. 2009 izdal gradbeno dovoljenje. Zoper izdano dovoljenje je v pritožbenem roku pritožbo vložila Mestna občina Koper. Upravni organ najprej ugotavlja, da imajo na podlagi 62. člena ZGO-1 pri izdaji gradbenega dovoljenja za objekt na območju, ki se ureja s prostorskim redom, poleg investitorja pravico udeleževati se postopka tudi stranski udeleženci, ki jih pri tem poimensko navede. V konkretnem primeru je upravni organ to pravico priznal solastnikom parcele št. ... k.o. ... Investitor je v postopku izdaje gradbenega dovoljenja upravnemu organu tudi predložil overjene pisne izjave vseh strank, da se strinjajo z nameravano gradnjo, kot je razvidna iz projekta, ki je bil priložen zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja. V nadaljevanju postopka je upravni organ ravnal v skladu s 3. odstavkom 65. člena ZGO-1. Mestna občina Koper ni bila stranka v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, zato je bila, v skladu z 69. členom ZGO-1, o izdani odločbi le obveščena. Ker je glede na navedeno pritožbo vložila neupravičena oseba, jo je upravni organ, na podlagi 2. odstavka 240. člena ZUP, zavrgel. Ministrstvo za okolje in prostor kot drugostopni upravni organ je s svojo odločbo, št. 35108-434/2009-2-MP z dne 18. 2. 2010, pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijani sklep kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi pojasnjuje, da v postopku izdaje gradbenega dovoljenja investitorju A.A., po ugotovitvah prvostopnega organa, Mestna občina Koper ni imela statusa stranke po določbi 62. člena ZGO-1. V konkretnem primeru ni sporno, da pritožnica ni oseba iz 62. člena ZGO-1. Ravno tako tudi ni sporno, da za izdajo odločbe v postopku konkretnega primera ne morejo biti neposredno prizadete njene pravice in pravne koristi. Z navedbo, da v danem primeru niso bili izpolnjeni pogoji iz 66. člena ZGO-1, saj investitor ni izkazal, da so plačane obveznosti iz naslova komunalnega prispevka, pa pritožnica ne izkazuje, da bi bila z izpodbijano odločbo prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih. Občina ima sicer kot temeljna lokalna skupnost pooblastila na področju urejanja prostora, in sicer načrtuje prostorski razvoj, v skladu z zakonom opravlja naloge na področju posegov v prostor in graditve objektov ter zagotavlja javno službo gospodarjenja s stavbnimi zemljišči (3. alinea 2.odstavka 21. člena Zakona o lokalni samoupravi, Uradni list RS, št. 72/93, v nadaljevanju ZLS). Navedena določba pa pritožnici ne daje splošnega pooblastila za sodelovanje v postopku izdaje gradbenega dovoljenja mimo določb 62. člena ZGO-1. Kar pa se tiče trditve pritožnice, da se je z izpodbijanim sklepom poseglo v njene pravice do odmere komunalnega prispevka, ta, glede na določbe 79. člena in naslednjih Zakona o prostorskem načrtovanju (Uradni list RS, št. 33/07, v nadaljevanju ZPNačrt), ki urejajo pogoje za odmero komunalnega prispevka, ni odvisna od vprašanja, ali je občina kot upravičenka do odmere in prejema plačila dela stroškov gradnje komunalne opreme, udeležena v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. Ker torej pritožnica za vstop v navedeni postopek ni izkazala, da bi v tem postopku varovala kakšno svojo neposredno, na zakon ali drug predpis oprto osebno in ne morda javno korist, je prvostopni organ pravilno ravnal, ko je njeno pritožbo zavrgel po določbi 240. člena ZUP.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da so bile v postopku izdaje izpodbijanega sklepa prezrte določbe 7., 42. in 43. člena ZUP. Pritožnik namreč utemeljuje svojo osebno korist na podlagi Uredbe o vsebini opremljanja zemljišč za gradnjo (Uradni list RS, št. 117/2004), ki določa, da je komunalni prispevek prihodek Mestne občine Koper. Pravna korist je na podlagi navedenega utemeljeno izkazana, zato bi pristojni upravni organ, ki je izdal gradbeno dovoljenje, moral zavarovati tudi pravice, ki jih ima na podlagi zgoraj navedenega Mestna občina Koper. Pri tem se sklicuje tudi na 44. člen ZUP. Investitor v postopku pridobitve gradbenega dovoljenja komunalnega prispevka ni poravnal, kar pomeni, da ni mogel predložiti dokazila o plačilu slednjega in tudi ni izpolnil vseh pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja. ZGO-1 v 5. točki 1. odstavka 66. člena določa, da je eden izmed pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja, da so dajatve in prispevki plačani oziroma da so na drug zakonit način izpolnjene takšne njegove obveznosti. Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, naj se izpodbijana odločba odpravi, tožeči stranki pa prizna status stranke v upravnem postopku.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da vztraja pri odločitvi in razlogih, ki so razvidni iz njene obrazložitve. Predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Na podlagi 1. odstavka 38. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) je bila tožba posredovana v odgovor tudi A.A., v smislu 1. odstavka 19. člena ZUS-1. Omenjeni v odgovoru na tožbo poleg ugovora pasivne legitimacije ugovarja tudi, da je tožba vložena prepozno, v smislu 28. člena ZUS-1. Ponavlja, da po 62. členu ZGO-1 Mestna občina Koper ne more biti stranka v tem upravnem sporu, ter da v smislu 240. člena ZUP pritožbo v upravnem postopku lahko vloži le upravičena oseba, kar pa tožeča stranka ni. Uredba na katero se sklicuje tožeča stranka je bila razveljavljena in je neveljavna že od 18. 9. 2007 dalje. Pri tem pojasnjuje relevantne določbe ZPNačrt, ki se nanašajo na komunalni prispevek. Sklicuje se tudi na 9. člen omenjenega zakona, ki izrecno določa, da upravna enota od investitorja ne sme zahtevati, da pred izdajo gradbenega dovoljenja predloži potrdilo o plačanem komunalnem prispevku, temveč ta podatek pridobi od občin. Če o odmeri komunalnega prispevka ni odločeno v roku iz 6. ali 7. odstavka tega člena, pa plačilo komunalnega prispevka ni pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja. Slednje pa pomeni, da upravna enota ni dolžna čakati občine, da odmeri komunalni prispevek, ampak lahko gradbeno dovoljenje izda prej.

Glede na navedeno stranka z interesom sodišču predlaga, da tožbo zavrže, podrejeno pa zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške upravnega spora, skupaj s pripadki vred.

Sodišče je o zadevi odločilo izven glavne obravnave, skladno z določbo 59. člena ZUS-1. Za odločitev pravno relevantna dejstva, na katerih temelji izpodbijana odločba, med strankama niso sporna.

Tožba ni utemeljena.

Stranka v upravnem postopku je oseba, na katere zahtevo je začet postopek ali zoper katero teče postopek v smislu 1. odstavka 42. člena ZUP. Stranski udeleženec pa je oseba, ki se udeležuje postopka zgolj zaradi varstva svojih pravnih koristi. To pa pomeni, da stranski udeleženec ne more varovati javne koristi, če s konkretnim ugovorom ne ščiti tudi svojih na predpis oprtih koristi. Z drugimi besedami to pomeni, da bi tožnica lahko preprečila izdajo gradbenega dovoljenja le, če bi gradnja objekta posegla v njene pravno priznane interese, pri čemer v postopku ne more varovati svojih dejanskih interesov, to je tistih, ki niso tudi pravno priznani. Občina ima, kot temeljna lokalna skupnost, na podlagi 21. člena Zakona o lokalni samoupravi (Uradni list RS, št. 72/93, v nadaljevanju ZLS) pooblastila na področju urejanja prostora, in sicer načrtuje prostorski razvoj v skladu z zakonom, opravlja naloge na področju posegov v prostor in graditve objektov ter zagotavlja javno službo gospodarjenja s stavbnimi zemljišči. Določba 3. alinee 2. odstavka 21. člena ZLS tožeči stranki ne daje splošnega pooblastila za sodelovanje v postopku izdaje gradbenega dovoljenja mimo določb 62. člena ZGO-1. Prav tako na podlagi navedene določbe ZLS ni mogoče zagovarjati pravnega stališča, da lahko tožeča stranka varuje kakršnekoli pravice, torej tudi tiste, ki ne pripadajo njej sami. Tudi po mnenju sodišča v danem primeru pravne podlage za udeležbo tožeče stranke v postopku izdaje gradbenega dovoljenja A.A. ni.

V zvezi z ugovori prizadete stranke A.A. v tem upravnem sporu pa sodišče pojasnjuje naslednje. Tožeča stranka je na poziv sodišča v smislu 31. člena ZUS-1 tožbo popravila in navedla pravilno toženo stranko. Ugovor pasivne legitimacije tako ni utemeljen. Prav tako ni utemeljen ugovor, da je tožeča stranka svojo tožbo vložila prepozno. Kot izhaja iz podatkov spisa je tožeča stranka odločbo drugostopnega organa prejela 23. 2. 2010, tožbo pa vložila 25. 3. 2010 priporočeno po pošti, torej v danem roku 30 dni, kot to določa 1. odstavek 28. člena ZUS-1. Se pa sodišče pridružuje mnenju prizadete stranke, da je Uredba o vsebini opremljanja zemljišč za gradnjo, na katero se tožeča stranka kot podlago za uveljavljanje svojih pravic (objavljeno v Uradnem listu RS, št. 117/2004 oziroma 74/2005) z 19. 9. 2007, prenehala veljati. Hkrati je bila v Uradnem listu RS, št. 80/2007 objavljena nova Uredba o vsebini programa opremljanja stavbnih zemljišč, ki pa še vedno velja. Omenjena uredba določa vsebino in obliko programa opremljanja stavbnih zemljišč oziroma ureja druga vprašanja, povezana s pripravo in sprejemom programa opremljanja. Pri tem se tudi opredeli do komunalnega prispevka. Iz omenjene Uredbe pa ni mogoče razbrati, niti tožnik konkretno (razen da kar na splošno navaja omenjeno Uredbo) ne pove, na kašen način bi omenjena Uredba omogočila njegov vstop v upravni postopek s statusom stranskega udeleženca.

Ker tožeča stranka v upravnem postopku ni pridobila položaja stranskega udeleženca, tudi ni mogla grajati samega postopka. Ne glede na to, pa glede navedbe tožeče stranke, da A.A. ni plačal komunalnega prispevka, s čimer naj ne bi bili izpolnjeni vsi pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja iz 66. člena ZGO-1, sodišče pripominja, da je iz izpodbijanega sklepa razvidno, da je investitor na drug zakoniti način izpolnil obveznost iz naslova komunalnega prispevka. V postopku izdaje gradbenega dovoljenja je bila torej preverjena tudi omenjena okoliščina.

Glede na navedeno je sodišče odločilo kot zgoraj. Ker je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, ni našlo, je na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1, tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1. V primeru, če sodišče tožbo zavrne, nosi vsaka stranka svoje stroške upravnega spora.