Jedro

Verjetnost terjatve se ugotavlja kot predhodno vprašanje. Podana je, če so razlogi, ki govore v prid obstoja določenega dejstva, v prednosti pred razlogi, ki govore proti temu. Pogosto se ocenjuje le, ali niso tožbene navedbe na prvi pogled take narave, da bi iz njih izhajala popolna neutemeljenost.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo ugovoru prvega toženca zoper sklep o začasni odredbi z dne 9. 1. 2014 in izdano začasno odredbo razveljavilo ter predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Odločilo je, da bo o stroških ugovora zoper začasno odredbo odločeno s končno odločbo.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnica, ki uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (1) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (2). Predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, pri čemer naj bodo pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Opozarja, da je izpoved priče I. F. v nasprotju z vsebino zapisnika Davčnega urada Ljubljana DT 0610-980/2010-57-0803-29/54 z dne 18. 2. 2011, podano v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora. Izpostavlja določbe 74. do 80. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP), ki podeljujejo zapisniku status javne listine. Velja pravna domneva resničnosti - vsakdo se lahko zanese, da je vsebina zapisnika pravilna; ima polno dokazno moč in se za dokazano šteje tisto, kar se v njem potrjuje ali določa. Poudarja, da zapisnika sodišče prve stopnje pri ugotovitvi dejanskega stanja – ali je bila prodajna pogodba odplačna ali neodplačna – ni presojalo oz. ga je presodilo zmotno in ne v skladu z določbo prvega odstavka 80. člena ZUP. Nekritično je sprejelo pričanje I. F.; zaključek prvostopenjskega sodišča, da obstaja več razlogov, ki govorijo v prid dejstvu, da so bile posojilne pogodbe dejansko realizirane in preostanek kupnine plačan s prenosom terjatve prvega toženca do I. F. na drugega toženca, pa je zmoten.

3. Na pritožbo sta podala odgovor oba toženca, pri čemer pa je odgovor prvega toženca prepozen. Drugi toženec v odgovoru na pritožbo pritrjuje odločitvi, argumentaciji in pravnim naziranjem sodišča prve stopnje ter predlaga zavrnitev pritožbe in povračilo pritožbenih stroškov.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče je v sklepu z dne 9. 1. 2014 ugodilo predlogu tožnice in prvemu tožencu prepovedalo odtujiti in obremeniti nepremičnino ID znak 000. Po ugovoru tožene stranke pa je ugotovilo, da obstaja več razlogov, ki govorijo v prid dejstvu, da je bila ara s strani prvega toženca plačana in da so bile posojilne pogodbe dejansko realizirane, preostanek kupnine pa plačan s prenosom terjatve prvega toženca do I. F. na drugega toženca.

6. Upnik mora pri obeh vrstah začasnih odredb (denarne in nedenarne terjatve) najprej dokazati verjetnost terjatve. Verjetnost terjatve se ugotavlja kot predhodno vprašanje, ne sme pa postopati, kot da bi meritorno odločal o glavni stvari. S tem bi se oddaljil od namena začasne odredbe, ki mora biti hiter ukrep v nujnih situacijah. Verjetnost je podana, če so razlogi, ki govore v prid obstoja določenega dejstva, v prednosti pred razlogi, ki govore proti temu. Zato mora biti v prvi fazi postopka proces odločanja fleksibilen. Ker sodišče ne sme odločati o glavni stvari, niti ne sme prejudicirati končne odločbe, se pogosto ocenjuje le, ali niso tožbene navedbe na prvi pogled take narave, da bi iz njih izhajala popolna neutemeljenost (3).

7. Prvostopenjsko sodišče se je sicer pravilno sklicevalo na določbo 272. člena ZIZ, vendar jo je zmotno interpretiralo. V skladu z 272. členom ZIZ sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če tožnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji. Za izdajo sodne odločbe zadostuje standard verjetnosti in v tej luči je treba oceniti predložene dokaze – zapisnik (A2) v povezavi z izpovedbami strank in priče. Ker mora tožnica izkazati svojo terjatev le s standardom verjetnosti, je za odločitev v tej fazi postopka bistven predvsem zapisnik o izjavi stranke z dne 18. 2. 2011, na kar smiselno opozarja tudi pritožba. Iz predmetnega zapisnika povsem jasno izhaja, da I. F. od prvega toženca ni prejel nobenega posojila. V izpovedbi, podani na naroku 2. 4. 2014, sicer pojasnjuje okoliščine v zvezi s podano izjavo in jo smiselno negira. To pa ne spremeni dejstva, da podana izjava pred davčnim organom predstavlja prvo izjavo v zvezi s posojili, zato ji je treba v tej fazi postopka dati večjo težo in pri tem upoštevati, da za izdajo začasne odredbe zadostuje izkaz verjetnosti terjatve. Citirani zapisnik o izjavi stranke predstavlja v tej fazi postopka ključen dokaz – v njem je podana prva izjava očeta drugega toženca v zvezi s posojili, ki na ravni verjetnosti omogoča zaključek, da ni imel dolgov do prvega toženca. To pa ob odsotnosti izkazane transakcije iz bančnih izpiskov glede zneska 100.000,00 EUR, ki naj bi predstavljal aro, plačano 6. 5. 2010, kaže na verjetnost, da je bil prenos lastninske pravice na sporni nepremičnini neodplačen.

8. Ker je prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo določbo 272. člena ZIZ in ni upoštevalo, da mora biti terjatev v tej fazi postopka izkazana le z verjetnostjo, se ni opredelilo do verjetnosti obstoja predpostavk iz 2. in 3. odstavka 272. člena ZIZ. Ker odločitev glede tega nima razlogov o odločilnih dejstvih, je bilo treba izpodbijani sklep razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri odločanju o obstoju preostalih predpostavk za izdajo začasne odredbe mora prvostopenjsko sodišče upoštevati, da je tožnica dolžna izkazati objektivno nevarnost. To pomeni, da ni treba dokazovati, da nevarnost za uspešnost bodoče izvršbe povzroča dolžnik s svojim ravnanjem. Nevarnost utemeljuje resna bojazen, da se bo sedanje stanje spremenilo. Ni treba, da bi se sprememba sedanjega stanja že začela, temveč mora groziti nevarnost v prihodnosti (4).

9. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno ugodilo pritožbi in na podlagi 3. točke 1. odstavka 365. člena ZPP sklep razveljavilo ter vrnilo zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje. Zaradi zmotne materialnopravne presoje je namreč dejansko stanje glede odločilnih dejstev ostalo nepopolno ugotovljeno oz. sodišče ni ugotavljalo izpolnjenosti preostalih predpostavk za izdajo začasne odredbe; dopolnitev pa bo sodišče prve stopnje lažje in hitreje izvedlo.

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka ima podlago v 3. odstavku 165. člena ZPP.

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP.

(2) Ur. l. RS, št. 51/1998 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZIZ.

(3) Primerjaj Rijavec, V.: Civilno izvršilno pravo, GV Založba.

(4) Ibidem.