Jedro

Tožnik je prejel vabilo na zagovor v petek. V ponedeljek, ko je prišel na delo, se je strinjal s tem, da bo imel zagovor naslednji dan, tj. v torek. V torek se je tožnik tudi dejansko zagovarjal in na zapisnik z zagovora ni podal pripomb. Glede na vse navedeno in ker tožnik tudi ni predlagal preložitve zagovora ali navajal, da se ne bi mogel pripraviti na zagovor, tožniku pravica do obrambe, čeprav od prejema vabila na zagovor do zagovora niso minili trije delovni dnevi, ni bila kršena.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških odgovora na pritožbo se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 8. 2011 kot nezakonito razveljavilo in toženi stranki naložilo, da tožniku prizna delovno razmerje od 8. 9. 2011 dalje do vrnitve na delo, z vsemi pravicami iz delovnega razmerja ter ga pozove nazaj na delo. Prav tako je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku izplačati mesečno plačo od avgusta 2011 dalje za vsak mesec do vrnitve na delo, mesečno po 1.565,00 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od vsakega 10. dne v mesecu od plače preteklega meseca do plačila. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 501,00 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka navedenega roka do plačila.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da o bistvu pravice do zagovora že obstaja ustaljena sodna praksa. Iz priloženega sklepa o uvedbi postopka pred možnostjo odpovedi z dne 22. 7. 2011 jasno izhaja razlog za uvedbo postopka. Tožnik se je zagovora udeležil, izrecno izjavil, da je sklep o uvedbi postopka razumel in nato še podal zagovor. Iz tožnikovega zagovora ne izhaja, da bi zaradi priprave na obrambo potreboval daljši čas, ampak le njegovo priznanje, da za izrabo letnega dopusta ni imel pisnega soglasja in da se je ustno dogovoril za izrabo letnega dopusta. Tožena stranka je storila vse potrebno, da je pravico do zagovora spoštovala, zato zgolj iz razloga, ker med vročitvijo vabila in zagovorom niso potekli trije delovni dnevi, izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita. Poleg tega je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in v zapisniku glavne obravnave, saj je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku priznati delovno razmerje od 8. 9. 2011 dalje do vrnitve na delo, čeprav je tožnik izpovedal, da je od oktobra 2011 zaposlen pri drugem delodajalcu in nima interesa za vrnitev na delo k toženi stranki. Za reintegracijski zahtevek tožnik torej nima več interesa, reparacijski zahtevek pa je najmanj za čas od oktobra 2011 dalje neutemeljen. Tudi sicer tožnik ni predložil nobenih dokazov za utemeljitev reparacijskega zahtevka po višini, vtoževane zneske plač pa je tožena stranka prerekala. Posledično je napačna odločitev o stroških pravdnega postopka.

V odgovoru na pritožbo tožene stranke tožnik prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, vendar je zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Po drugem odstavku 83. člena ZDR mora delodajalec pred izredno odpovedjo delavcu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. V zvezi z rokom za zagovor je Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. VIII Ips 221/2011 z dne 17. 4. 2012 zavzelo stališče, da je pravica do zagovora zagotovljena, če se delavec po pisni seznanitvi z razlogom za odpoved odzove vabilu in se zagovarja, ne da bi se skliceval na to, da rok za podajo zagovora ni bil spoštovan in ne da bi bilo ugotovljeno, da se zaradi nespoštovanja tega roka ni mogel ustrezno zagovarjati.

Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker tožnik ni imel treh delovnih dni za pripravo zagovora, v smislu navedene določbe drugega odstavka 83. člena ZDR. Iz zapisnika zagovora z dne 9. 8. 2011 (priloga B/3) je razvidno, da se je tožnik udeležil zagovora, da je prejel sklep o uvedbi postopka in vabilo z dne 22. 7. 2011 (priloga B/18), v katerem je bil obveščen o možnosti podaje zagovora preko pooblaščenca odvetnika, ter se je tudi izjavil o očitku tožene stranke. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi obeh strank ugotovilo, da je tožnik prejel vabilo na zagovor v petek dne 5. 8. 2011 in da se je v ponedeljek dne 8. 8. 2011, ko je prišel na delo, strinjal s tem, da bo imel zagovor naslednji dan, tj. v torek dne 9. 8. 2011. Tožnik na zapisnik ni podal pripomb.

Glede na vse navedeno in ker tožnik tudi ni predlagal preložitve zagovora ali navajal, da se ne bi mogel pripraviti na zagovor, tožniku pravica do obrambe po stališču pritožbenega sodišča ni bila kršena. Neutemeljeno je sklicevanje sodišča prve stopnje na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 601/2010 z dne 12. 10. 2010, v kateri je pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da je dvodnevni rok za pripravo zagovora neustrezen in iz tega razloga štelo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu nezakonita. V navedeni zadevi je šlo za primer, ko tožnik ni mogel zaradi prostih delovnih dni, ki so se nanašali na obdobje čez konec tedna, najti pravne pomoči in se uspešno zagovarjati, saj je šlo za policista, ki je bil tudi v tem času zadolžen za opravljanje delovnih nalog. Na te okoliščine je tožnik v citiranem primeru tudi opozoril in se ni mogel zagovarjati, kar je vplivalo na njegovo pravico do obrambe. Zato odločitev pritožbenega sodišča v citiranem primeru ni neposredno primerljiva z obravnavano zadevo.

Zaradi zmotne materialno pravne presoje glede zagotovitve pravice do zagovora, sodišče prve stopnje ni vsebinsko preverilo očitka, ki je predmet odpovedi. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem.

V posledici razveljavitve izpodbijane sodbe se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo s presojo ostalih pritožbenih očitkov.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek ter preveriti utemeljenost očitane kršitve iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Šele po tako dopolnjenem dokaznem postopku bo lahko ponovno odločilo o utemeljenosti tožbenega zahtevka glede zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter o pravdnih stroških pred prvostopenjskim sodiščem, kot tudi v zvezi z vloženim odgovorom na pritožbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).