Jedro

Če ne glede na formalna določila sklenjene pogodbe (komisijska pogodba) njena dejanska izvedba ne kaže na to, da gre za komisijsko prodajo in da gre za fiktivno komisijsko pogodbo, je tožnika mogoče obravnavati le kot kupca in s tem davčnega zavezanca po določbi 3. odstavka 4. člena ZDMV.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Davčnega urada A z dne 26. 4. 2000, s katero je bilo tožniku naloženo plačilo davka od prometa motornih vozil v višini 90.000,00 SIT. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bila v obravnavanem primeru med AA kot komitentom in tožnikom kot komisionarjem, dne 23. 12. 1999 sklenjena komisijska pogodba št. 127. Po presoji tožene stranke obravnavana pogodba sicer izpolnjuje formalne zakonske predpostavke komisijske pogodbe, kot jo obravnava Zakon o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 45/98, v nadaljevanju: ZOR) v določbah členov od 779 do 789, sama izvedba posla pa ne kaže na to, da bi v obravnavanem primeru res šlo za komisijsko prodajo. Iz knjigovodskih listin, ki jih je v inšpekcijskem pregledu pridobil prvostopni organ (iste je tožnik priložil pritožbi) in drugih podatkov upravnih spisov izhaja, da je tožnik s svojim komitentom sklenil fiktivno komisijsko pogodbo, saj je komitentu izročil pravice iz posla še preden je z njim sklenil komisijsko pogodbo in še preden je opravil posel, ki ga je prevzel s komisijsko pogodbo. Tožnik je namreč dan pred sklenitvijo pogodbe komitentu nakazal znesek 1.310.000,00 SIT kot nakazilo kupnine, obračun komisijske prodaje je opravil šele 3. 1. 2000 in je šele tedaj imel podlago, da komitentu izroči vse, kar je iz posla prejel. Iz kartic kratkoročnih terjatev do kupca za stara vozila izhaja, da je imel tožnik dne 6. 1. 2000 še vedno odprto terjatev do kupca komitentovega vozila. Ker iz teh dejstev izhaja, da je tožnik s svojim komitentom sklenil fiktivno komisijsko pogodbo, ni mogoče pritrditi tožniku, da je v obravnavanem primeru sprejel motorno vozilo v komisijsko prodajo kot komisionar. Tožnika je zato mogoče obravnavati le kot kupca in s tem davčnega zavezanca po določbi 3. odstavka 4. člena Zakona o davku na motorna vozila (Uradni list RS, št. 52/99, v nadaljevanju: ZDMV), ki določa, da je zavezanec za ta davek kupec ali fizična oseba, ki brezplačno ali na podlagi zamenjave pridobi motorno vozilo, za katerega je obvezna registracija.

Tožnik izpodbija odločbo tožene stranke iz vseh tožbenih razlogov po Zakonu o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS). Sklicuje se na podobno odločbo, izdano tožniku dne 21. 10. 1998 s strani Davčnega urada A, po kateri naj bi bilo tožniku naloženo plačilo prometnega davka, ker naj ne bi opravljal plačil preko žiro računov komitentov, vendar je tožnik v pritožbenem postopku dokazal napačno sklepanje inšpekcijskega organa. Tožnik je s svojimi komitenti kot komisionar sklepal komisijske pogodbe in tretjim osebam prodajal artikle svojih komitentov in ne svojih proizvodov. Komisijska prodaja in eventuelni nakup drugega vozila sta dva povsem ločena posla in finančna prometa ker se tako tudi evidentirata v poslovnih knjigah. Komisijska pogodba je bila sklenjena skladno z zakonom o obligacijskih razmerjih. Nasprotuje razlagi tožene stranke, da izvedba pogodbe ne kaže na to, da bi v obravnavanem primeru šlo za komisijsko prodajo. Vozila, ki jih ima tožnik v komisijski prodaji se redno kontrolira in se o tem vodi evidenca, to pa niso zaloge tožnika, saj bi se v takem primeru knjigovodsko vodila v razredu 6, vodijo pa se izvenbilančno. Popise in kontrole tožnik izvaja zaradi preventive in varnosti, saj bi se lahko dogodila tudi nezakonita odtujitev, ki bi jo opazil prepozno. Vozila se nahajajo na parkirišču ob mehanični delavnici in stanovanjski hiši, dejansko pa bi bila lahko parkirana kjerkoli. Tožeča stranka je obračunavala DDV od ustvarjene provizije oziroma od posredniške storitve, obračun je bil sestavljen tako, kot je bilo zahtevano na izpostavi DURS, tudi račun je bil napisan, kot je bilo zahtevano na izpostavi DURS in referatu za registracije vozil na pristojni Upravni enoti. Obveznost do komitenta je bila vedno poknjižena po opravljeni komisijski prodaji. Če je komitent istočasno nastopal kot kupec novega avtomobila in mu je bil avto izročen pred realizirano komisijsko prodajo starega avtomobila, je tožeča stranka izkazovala v svojih poslovnih knjigah do komitenta ustrezno terjatev. Nov avto je tožnik delno kreditiral vse do trenutka ko je bil star avto prodan (opravljena komisijska prodaja starega avtomobila). Sklicuje se na posredovana dokazila in pritožbo. Iz izpodbijane odločbe ni razvidno, kateri predpisi naj bi bili kršeni, kljub temu, da se sklicuje na Zakon o davku na motorna vozila. Sodišču predlaga, da odpravi izpodbijano odločbo in naloži toženi stranki povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v svojem odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in zavrača tožbene navedbe ter predlaga zavrnitev tožbe.

Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa svoje udeležbe v tem postopku ni priglasilo.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru dejanske ugotovitve, ki izhajajo iz upravnih spisov med strankama niso sporne. Sporno je, ali je tožeča stranka rabljeno vozilo prodala kot preprodajalec v svojem imenu in za svoj račun ali pa kot komisionar v svojem imenu in za tuj račun. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe v zvezi s tem vprašanjem izrecno navedla, da ne glede na formalna določila sklenjene pogodbe (komisijska pogodba) njena dejanska izvedba ne kaže na to, da gre za komisijsko prodajo in da gre za fiktivno komisijsko pogodbo, zaradi česar je tožnika mogoče obravnavati le kot kupca in s tem davčnega zavezanca po določbi 3. odstavka 4. člena ZDMV. Po presoji sodišča ugotovitve dejanskega stanja potrjujejo stališče tožene stranke, da se pogodba, sklenjena med strankama ni izvajala skladno z zapisano vsebino. Tožnikovo sklicevanje na podobno odločbo, izdano tožniku s strani Davčnega urada A v letu 1998 je v tem sodnem postopku neupoštevno. Ne glede nato, da tožnik navedene odločbe ni priložil gre nedvomno za drugačno pravno podlago, saj je ZDMV, ki v obravnavanem primeru predstavlja pravno podlago za naložitev izpodbijanega ukrepa, pričel veljati dne 1. 7. 1999. Po presoji sodišča tudi knjigovodsko evidentiranje nabave avtomobilov, ki ga opisuje tožnik ne more dokazovati prave vsebine v tem postopku obravnavane pogodbe in na njej nastalega posla v smislu določil ZDMV. Knjiženje je le posledica nastanka poslovnih dogodkov in zato ne more dokazovati vsebine poslovnega dogodka, ki ga izpričuje. Tožbeni ugovor, da tožena stranka v izpodbijani odločbi ni navedla, kateri predpisi naj bi bili kršeni in da v obrazložitvi izpodbijane odločbe ne navaja razlogov za svojo odločitev, ni utemeljen. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi opisala dejansko stanje in obrazložila svojo odločitev v zvezi naloženim plačilom davka na motorna vozila, prav tako pa je, tako kot prvostopni organ, naloženi ukrep utemeljila z določbo 3. odstavka 4. člena ZDMV, ki jo tožnik pri izvedbi v tem postopku obravnavane pogodbe ni upošteval. Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.