Jedro

Ne glede na to, da je rok za obvestilo prvostopenjskemu organu o ne vpisu določen z razpisom, ga je po mnenju sodišča treba šteti kot del materialnega prava in s tem procesno predpostavko za upoštevanje naknadne pridobitve statusa študenta v skladu s prvim odstavkom 40. člena ZVis.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

1. Pisarna za študentske domove Študentskega doma Ljubljana (v nadaljnjem besedilu prvostopenjski organ ali pisarna) je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za podaljšanje bivanja za študijsko leto 2020/2021. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedla, da je tožnik vložil prošnjo za podaljšanje bivanja za študijsko leto 2020/2021. Pri obravnavi prošnje je pisarna ugotovila, na podlagi podatkov iz eVŠ EŠD, ki ga upravlja Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, da vlagatelj prošnje v študijskem letu 2020/2021 nima statusa študenta visokošolskega študija. Glede na navedeno ne izpolnjuje splošnega pogoja za subvencioniranje bivanja študentov določenega v 12. členu točka 2. Pravilnika o subvencioniranju bivanja študentov (v nadaljnjem besedilu Pravilnik). V posledici tega je prošnjo tožnika za podaljšanje bivanja zaradi neizpolnjevanja pogojev zavrnila.

2. Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport (v nadaljnjem besedilu drugostopenjski organ ali tožena stranka) je pritožbo tožnika zoper prvostopenjsko odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi je povzelo pritožbene navedbe tožnika, iz katerih izhaja, da mu je Komisija za študijske zadeve A. fakultete v Ljubljani na podlagi opravičljivih zdravstvenih razlogov dne 23. 10. 2020 odobrila naknadni vpis v študijsko leto 2020/2021 po 30. 9. 2020. Na podlagi tega je 26. 10. 2020 izpolnil naknadni vpis v študijsko leto 2020/2021, ki mu zagotavlja izpolnjevanje splošnih pogojev za subvencionirano bivanje študentov in v posledici podaljšanje bivanja za študijsko leto 2020/2021. 3. V nadaljevanju navaja, da je pisarna v času izdaje izpodbijane odločbe pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje vseh splošnih pogojev iz 12. člena Pravilnika in Razpisa za sprejem in podaljšanje bivanja študentov visokošolskega študija v študentskih domovih in pri zasebnikih za študijsko leto 2020/2021 (v nadaljnjem besedilu Razpis), saj nima statusa študenta (pisarna je po uradni dolžnosti vpogledala v eVŠ evidenco študentov in diplomantov). Pisarna mora namreč glede odločanja o upravičenosti do subvencije za bivanje upoštevati dejansko stanje v času izdaje odločbe, pritožbeni organ pa presoja, ali je pisarna v času izdaje odločbe pravilno ugotovila dejansko stanje. Pritožnik dne 19. 10. 2020 ni imel statusa študenta in tako v času izdaje izpodbijane odločbe ni izpolnjeval vseh razpisanih pogojev za podaljšanje bivanja. Iz dokumentacije v spisu ne izhaja, da bi pritožnik do 16. 10. 2020 pisarno obvestil o tem, da mu ni uspelo pridobiti statusa študenta do 30. 9. 2020, kar mu nalaga drugi odstavek V. točke Razpisa. V zvezi s potrdilom o vpisu A. fakultete v Ljubljani z dne 26. 10. 2020, ki ga je tožnik priložil k pritožbi pa je navedla, da navedeno dokazilo dne 19. 10. 2020, ko je bila izdana izpodbijana odločba še ni obstajalo, zato ga tudi pritožbeni organ ne more upoštevati.

4. Tožnik zoper prvostopenjsko odločbo vlaga tožbo. V tožbi navaja, da mu je A. fakulteta dne 24. 10. 2020 odobrila status študenta. Iz 40. člena ZVis izhaja, da se iz upravičenih razlogov, ki jih določi pristojni organ visokošolskega zavoda, vpis v študijske programe z javno veljavnostjo vpiše najpozneje do 30. oktobra, če tako na podlagi prošnje kandidata odloči pristojni organ visokošolskega zavoda. Tožnik je pridobil veljavni status študenta, ki ga je dobil na podlagi veljavnega ZVis, kar bi morali študentski domovi upoštevati. Glede na status tožnika je izpodbijana odločba sama s seboj v nasprotju, saj zavrača pravico do subvencioniranega bivanja tožniku zato, ker naj ne bi imel statusa.

5. Pravila tožene stranke o obveščanju glede statusa študenta niso kongentne narave, saj je ključna predpostavka, ali prosilec status ima ali ga nima. V nasprotnem primeru tožena stranka krši ustavno načelo enakosti, saj loči na študente, ki so status pridobili do 30. 9. in na študente, ki so status pridobili do 30. 10., kar zakonsko ni dopustno. Takšna diskriminacija je protiustavna, saj postavlja študente, ki so iz upravičenih razlogov status pridobili kasneje, v podrejen položaj in jim ne prizna pravic do subvencije. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa odpravi.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe, dopolnjene z odločbo drugostopenjskega organa in dodatno pojasnjuje, da je tožnik v prošnji za podaljšanje bivanja za študijsko leto 2020/2021 navedel, da bo v tem študijskem letu vpisan v 1. letnik Univerzitetnega študijskega programa 1. stopnje Univerzitetna poslovna in ekonomska šola (izredni študij, prvi vpis v letnik) na A. fakulteti Univerze v Ljubljani. Iz potrdila fakultete z dne 26. 10. 2020, ki ga je tožnik priložil pritožbi izhaja, da je v tem študijskem letu vpisan v 1. letnik navedenega študijskega programa, gre za ponavljanje prvega letnika in ne za prvi vpis v letnik, kot je navedel tožnik v prošnji.

7. Tožnik do 16. 10. 2020 ni obvestil pisarne o tem, da mu ni uspelo pridobiti statusa študenta do 30. 9. 2020, ni ravnal v skladu z določili Razpisa, zato je sam odgovoren za posledice. Glede tožbenih navedb o kršenju ustavnega načela enakosti glede statusa študenta v skladu s 4. členom ZVis je navedla, da navedeni status sam po sebi še ne pomeni pravice do subvencioniranega bivanja, saj o njej odloča pisarna skladno z določili Razpisa, ki pa jih tožnik v konkretnem primeru ni upošteval. 8. Tožnik v nadaljnji pripravljalni vlogi vztraja pri tožbenih navedbah in dodatno navaja, da gre za dopustno pritožbeno novoto, saj tožnik do 16. 10. še ni mogel vedeti ali mu bo naknadni vpis odobren. Drugostopenjski organ, bi moral pri reševanju pritožbe vpogledati v evidenco študentov na dan reševanja pritožbe in ugotavljati pogoje po 12. členu Pravilnika. Tožnik iz zdravstvenih razlogov ni sprejemal elektronska in druga komunikacijska sporočila, da bi se lahko pravočasno odzval. Zaradi zdravstvenih težav, tudi ni mogel podrobno proučiti vseh določil Razpisa. Šele po pisnem sporočilu A. fakultete o poteku statusa študenta, je pričel postopke za naknadni vpis v skladu s 40. členom ZVis in k temu priložil zdravstveno potrdilo, ki ga je komisija upoštevala. Pravilnik in Razpis ne vsebujeta določb o izjemah in prošnjah za podaljšanje bivanja v študentskih domovih, za primer daljše bolniške odsotnosti ali bivanja v tujini, ko študent o tem ne obvesti pisarne. V nadaljnji pripravljalni vlogi tožena stranka prereka navedbe tožnika.

K točki I izreka:

9. Tožba ni utemeljena.

10. Po presoji sodišča je odločitev prvostopenjskega organa, potrjena z odločitvijo drugostopenjskega organa, pravilna in zakonita, zato se sodišče sklicuje na razloge odločbe organa prve stopnje, dopolnjene z razlogi organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu; ZUS-1).V zvezi s tožbenimi ugovori pa sodišče dodaja:

11. Med strankama ni sporno, da je tožnik dne 8. 8. 2020 vložil prošnjo za podaljšanje bivanja za študijsko leto 2020 - 2021, v skladu z Razpisom na portal eVŠ in jo podpisano posredoval pisarni. V zadevi ni sporno, da tožnik na dan izdaje izpodbijane odločbe 19. 10. 2020 ni imel status študenta in v posledici ni izpolnjeval pogoja za dodelitev subvencioniranja bivanja iz prvega odstavka 12. člena Pravilnika. V zadevi ravno tako ni sporno, da je Komisija za študijske zadeve A. fakultete v Ljubljani (v nadaljevanju Komisija) dne 23. 10. 2020 tožniku odobrila naknadni vpis v študijsko leto 2020/2021 in dne 26. 10. 2020 tožniku izdala potrdilo o vpisu za študijsko leto 2020/2021 (ponavljanje 1. letnika izrednega študija, 16204 visokošolsko univerzitetno izobraževanje - prva bolonjska stopnja), ki jo je tožnik priložil pritožbi zoper izpodbijano prvostopenjsko odločbo in jo je prvostopenjski organ prejel dne 29. 10. 2020. V zadevi prav tako ni sporno, da je bila izpodbijana odločba tožniku vročena dne 22. 10. 2020. 12. Subvencioniranje bivanja študentov je zakonska pravica študentov (prvi odstavek 73.b člena ZVis), ki jo upravičenci lahko uresničujejo v okviru omejitev in kriterijev, ki so postavljeni v drugem odstavku 73.b člena ZVis, pri čemer je v tretjem odstavku 73.b člena ZVis zakonodajalec dal zakonsko pooblastilo ministru, da podrobneje predpiše določbe o subvencioniranju bivanja študentov. Na tej podlagi je minister sprejel Pravilnik, ki v poglavju ''Splošni pogoji'' v 12. členu, med drugim, določa pogoje za dodeljevanje subvencij, med katerimi je tudi pogoj, da imajo študenti status študenta in se izobražujejo po splošnih programih, ki se izvajajo kot redni ali izredni študij, razen študija na daljavo (2. točka prvega odstavka 12. člena). Pisarna je na podlagi pooblastila iz 24. člena Pravilnika sprejela Razpis, ki ga v skladu z drugim odstavkom 24. člena Pravilnika objavilo Ministrstvo najpozneje do 1. junija na spletnem portalu eVŠ. Razpis vsebuje: pogoje, ki jih mora izpolnjevati študent za subvencioniranje bivanja (točka I razpisa), dodeljevanje subvencije (točka II razpisa), prošnjo za sprejem (rok za oddajo in dokazila; točka III razpisa), prošnjo za podaljšanje bivanja rok za oddajo in dokazila; (točka IV razpisa), obveščanje študentov (točka V razpisa) in predvideno število ležišč za sprejem in podaljšanje bivanja v posameznih visokošolskih središčih, naslovi pisarn za študentske domove ter kontakt za pomoč študentom (točka VI, VII, VIII razpisa). V točki IV.A Razpisa je kot pogoj za podajo prošnje za podaljšanje bivanja študentov, ki so v študijskem letu 2019/2020 subvencionirano bivali v javnih in zasebnih študentskih domovih, dijaških domovih ali pri zasebnikih s subvencijo, da jim ni potekla pravica do subvencioniranega bivanja (tudi iz razloga neizpolnjevanja pogojev iz 12. člena Pravilnika, ki v 2. točki prvega odstavka med pogoji določa, da ima študent status študenta in se izobražuje po študijskih programih, ki so izvedeni kot redni ali izredni študij, razen študija na daljavo). Razpis v tretjem odstavku IV.A določa, da je rok za oddajo prošnje na spletnem portalu eVŠ 17. 8. 2020, v 2. alineji drugega odstavka točke IV.B pa je določeno, da podatek iz eVŠ evidence študentov in diplomantov o statusu študenta za študijsko leto 2020/2021 pridobi po uradni dolžnosti tožena stranka. V drugem odstavku točke V.A Razpisa pa je določen rok 16. oktober 2020, do katerega morajo študenti, ki se ne bodo vpisali, do 30. septembra 2020 ali se bodo vpisali na drug visokošolski zavod, kot so ga navedli v prošnji za sprejem ali prošnji za podaljšanje bivanja, o tem pisno obvestiti toženo stranko.

13. Iz zgoraj navedenih predpisov nedvomno izhaja, da je zakonodajalec dal zakonsko pooblastilo ministru, da podrobneje predpiše pogoje, postopek prijave in odločanje o subvencioniranju bivanja študentov, kar je minister v skladu z navedenim pooblastilom predpisal v Pravilniku. Tožena stranka pa je v skladu z določbami Pravilnika in ZVis sprejela Razpis. Razpis je posredovala ministrstvu, ki ga je javno objavilo, v skladu z drugim odstavkom 24. člena Pravilnika. Glede na navedeno, sodišče meni, da je imel prvostopenjski organ zakonska pooblastila tako za izdajo Razpisa kot za določanje pogojev razpisa. Razpis je bil na predpisan način javno objavljen in enak za vse prijavitelje. Ne glede na to, da je rok za obvestilo prvostopenjskemu organu o ne vpisu določen z Razpisom, ga je po mnenju sodišča treba šteti kot del materialnega prava in s tem procesno predpostavko za upoštevanje naknadne pridobitve statusa študenta v skladu s prvim odstavkom 40. člena ZVis. Kot izhaja iz upravnega spisa, je tožnik pisarno obvestil, da je pridobil status študenta za študijsko leto 2020/2021 šele 29. 10. 2020, to je po izteku prekluzivnega materialnega roka, določenega v drugem odstavku V.A točke Razpisa, zato ga ni mogoče upoštevati. Razpisni pogoji so bili enaki za vse študente, zato sodišče zavrača ugovor tožnika glede diskriminacije napram drugim študentom.

14. Ne glede na to, da je po mnenju sodišča v Razpisu določen rok, materialni rok, ki ga ni mogoče podaljšati, pa tudi sicer sodišče meni, da je bil tožnik z Razpisom seznanjen, preden je zbolel, in so ugovori, ki se nanašajo na njegovo bolezen, nesprejemljivi. Iz upravnega spisa namreč izhaja, da se je tožnik z Razpisom seznanil najkasneje 8. 8. 2020, ko je na njegovi podlagi pravilno in pravočasno vložil pri prvostopenjskemu organu prošnjo za podaljšanje bivanja v študijskem letu 2020/2021. 15. Drugostopenjski organ ob reševanju pritožbe novo predloženega dokaza o pridobitvi statusa študenta pri svoji odločitvi ni mogel upoštevati, tako glede na že navedena določila Razpisa, kakor glede na to, da predstavlja predloženi dokaz tožbeno novoto, ki jo v skladu s tretjim odstavkom 238. člena ZUP ni mogoče upoštevati. Novo dejstvo, na katerega se sklicuje tožnik, namreč v času odločanja prvostopenjskega organa še ni obstajalo, zato ga drugostopenjski organ pri svojem odločanju ni mogel upoštevati.

16. Glede na navedeno je izpodbijana odločba prvostopenjskega organa pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče je odločalo na seji senata na podlagi podatkov upravnega spisa ter k tožbi priloženih prilog, ki so bile vročene nasprotnim strankam, saj sta se tožnik in tožena stranka v skladu z 279.a členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se na podlagi določbe prvega odstavka 22. člena ZUS-1 uporablja v tem postopku, glavni obravnavi odpovedala.

K točki II izreka:

17. Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.