Jedro

Pri tožniku od prve razvrstitve v III. kategorijo invalidnosti v letu 2000 ni prišlo do sprememb, ki bi pomenile poslabšanje že ugotovljene invalidnosti ali nastanek nove invalidnosti, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevek, da se odpravi dokončna odločba, s katero je tožena stranka zavrnila zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, ter zahtevek, da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se mu prizna pravica do invalidske pokojnine.

O pravici do poklicne rehabilitacije tožena stranka ni odločala, zahteve tožnik pri toženi stranki tudi ni postavil, zato je sodišče prve stopnje tožbo glede takšnega zahtevka pravilno zavrglo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam nosi stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 4. 6. 2008 in št. ... z dne 1. 10. 2008, s katerima je dokončno zavrnila tožnikovo zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Zavrnilo je tudi zahtevek, da se tožnika zaradi poškodbe razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se mu od 9. 11. 2007 dalje prizna pravica do invalidske pokojnine. Podrejeni tožbeni zahtevek, da se tožniku prizna pravica do prekvalifikacije je s sodbo (čeprav bi to moralo storiti s sklepom) zavrglo.

Zoper sodbo se je zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožil tožnik in predlagal, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in toženi stranki naloži povračilo stroškov postopka. Navaja, da je zmotna ugotovitev prvostopenjska sodišča, da tožnik za delo kmetovalca ni bil zmožen že v času, ko je nazadnje pridobil status zavarovanca. Dela na kmetiji je opravljal vse do poškodbe in tudi kasneje, dokler se mu zdravstveno stanje ni poslabšalo. Izvedenci niso mogli podati dokončnega mnenja in tudi niso ugotovili, ali je tožnikova delovna zmožnost zmanjšana manj ali več kot 50 %. Sodišče bi moralo odločiti v korist šibkejše stranke in tožniku priznati vse pravice, kot jih je zahteval v tožbi. Nepravilno je štelo, da tožnikova delovna zmožnost ni zmanjšana za več kot 50 %, ker je tožnik opravljal dela na kmetiji tudi po letu 2000. Zahteva povračilo stroškov pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni bilo kršitev, ki so ali bi lahko vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe, niti kršitev, na katere sodišče druge stopnje, na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08 – ZArbit, 45/08, 111/08 – Odl. US, 121/08 – Skl. US, 57/09 – Odl. US, 12/10 – Odl. US, 50/10 – Odl. US in 107/10 – Odl. US), pazi po uradni dolžnosti.

Tožbeni zahtevek, da se odpravi dokončna odločba in da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti ter se mu prizna pravica do invalidske pokojnine, je sodišče prve stopnje zavrnilo po pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju ter s pravilno uporabo materialnega prava. Glede podrednega tožbenega zahtevka, da se tožniku prizna pravica do poklicne rehabilitacije, kot ga je postavil na zadnjem naroku za glavno obravnavo, je sodišče prve stopnje, čeprav je nepravilno zavrglo tožbeni zahtevek, vsebinsko pravilno ugotovilo, da procesne predpostavke za odločanje o takšnem zahtevku, niso izpolnjene. O pravici do poklicne rehabilitacije tožena stranka odloča z upravnim aktom z uporabo Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08 in 8/10), kot določata 12. in 249. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 109/06 – uradno prečiščeno besedilo, 112/06 – Odl. US, 114/06 – ZUTPG, 17/07, 5/08, 10/08 – ZVarDod, 73/08, 8/09, 53/09, 98/09 – ZIUZGK, 7/10, 27/10 – Odl. US, 38/10 – ZUKN, 56/10, 79/10 – ZPKDPIZ, 94/10 – ZIU, 3/11, 57/11, 94/11 – Odl. US, 105/11 – Odl. US, 61/10 – ZSVarPre, 40/11 – ZSVarPre-A in 110/11 – ZDIU12). Socialni spor je dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in vročen v zakonitem roku (prvi odstavek 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1,Ur. l. RS, št. 2/04, 10/04 – popr., 61/04 – ZPMSPDSS, 45/08 – ZArbit, 45/08 – ZPP-D, 33/10 – Skl. US in 47/10 – Odl. US). O pravici do poklicne rehabilitacije tožena stranka ni odločala, zahteve tožnik pri toženi stranki tudi ni postavil, zato je prvostopenjsko sodišče tožbo glede takšnega zahtevka pravilno zavrglo.

Pravice iz obveznega zavarovanja po 1. odstavku 250. člena ZPIZ-1, lahko uveljavi pri zavodu oseba, ki je bila zavarovana pri zavodu, in to tudi tedaj, ko gre za pravice na podlagi mednarodnih sporazumov. Tožnik je s tožbenim zahtevkom zahteval razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti ter naložitev toženi stranki, da izda odločbo o pravici do invalidske pokojnine. Po obsežno in temeljito izvedenem dokaznem postopku, tudi v ponovljenem postopku pri sodišču prve stopnje, je sodišče takšen tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo. Tožnik, rojen 29. 9. 1949, je bil v predsodnem upravnem postopku dne 14. 5. 2008 pregledan pri invalidski komisiji I. stopnje. Ob pregledu je komisija v sestavi specialistke medicine dela, specialista internista in strokovnjaka s področja varnosti pri delu pregledala medicinsko dokumentacijo in tožnika osebno. Ugotovitve invalidske komisije se v ničemer ne razlikujejo od ugotovitev pregledov pri invalidski komisiji 27. 12. 2000 in 24. 9. 2001, ko je bilo ugotovljeno, da od 16. 2. 2000 dalje za delo krojilca zaradi spremenjene delovne zmožnosti ni zmožen, lahko pa opravlja drugo fizično lažje delo, brez dviganja ali prenašanja bremen težjih od 7 kg, ne v pripognjenem ali prisilnem položaju ter ne na višini. Na podlagi mnenja invalidske komisije ga je tožena stranka z odločbo št. ... z dne 9. 10. 2001 razvrstila v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela, pravic iz invalidskega zavarovanja pa mu ni priznala, ker ni izpolnjeval pogoja pokojninske oziroma zavarovalne dobe, določene za pridobitev pravice do invalidske pokojnine po 2. odstavku 96. člena v zvezi s 56. členom tedaj veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur. l. RS, št. 12/92, 5/94, 7/96 in 54/98). Dodatno je tožena stranka z odločbo št. ... z dne 15. 1. 2003, ki je postala pravnomočna 5. 2. 2003, zavrnila zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, z odločbo iste številke z dne 24. 9. 2003, potrjeno z dokončno odločbo z dne 2. 4. 2004, pa zavrnila zahtevo za priznanje pravice do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu. Navedene odločbe, s katerimi tožniku niso bile priznane pravice, so postale formalno pravnomočne.

Zavarovanec se po 1. alineji drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1 razvrsti v I. kategorijo invalidnosti, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali, če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti. Iz nobenega strokovnega mnenja tako invalidskih komisij v predsodnem postopku kot mnenj izvedencev, ki jih je postavilo sodišče prve stopnje, ne izhaja, da je tožnikova delovna zmožnost popolnoma izgubljena. Že v prvem postopku so izvedenci ortoped, psihiatrinja in specialistka diabetologinja ugotovili, da gre pri tožniku po zlomu prvega ledvenega vretenca za deformacijo vretenca, stalne ponavljajoče se bolečine v križu kot posledico zloma ter zaradi degenerativnih sprememb ledvene hrbtenice. Pri tožniku gre tudi za degenerativno okvaro in omejeno gibljivost desnega kolena ter degenerativno okvaro in omejeno gibljivost desnega skočnega sklepa po zlomu leta 2005. Izvedenci so bili mnenja, da tožnik ni zmožen tudi za lažja kmečka opravila brez dviganja težjih bremen, ustrezna se jim zdi razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti. V ponovljenem postopku je prvotni izvedenski organ vztrajal pri mnenju, da tožnik za pridobitno delo ni sposoben in da je pri njem nastala popolna nezmožnost za opravljanje kmečkih opravil. V izvedenskem mnenju je nasprotje, ker po eni strani ugotavlja nezmožnost za pridobitno delo, posebej pa navaja, da tožnik ni zmožen za kmečka dela. Na naroku 4. 5. 2011 je tožnik izpovedal, da dela na kmetiji ne more opravljati, nezmožen pa je tudi za opravljanje lažjih del. Zaradi nejasnosti v izvedenskem mnenju je sodišče pravilno postopalo po določbi drugega odstavka 254. člena ZPP in dokazovanje ponovilo oz. zahtevalo ponovno dopolnitev mnenja, ki ga je podala Komisija za fakultetna izvedenska mnenja v sestavi specialista medicine dela, specialista ortopeda in specialistke psihiatrinje. Na podlagi pregleda medicinske dokumentacije in osebnega pregleda je komisija ugotovila, da tožnik za delo krojača in delo kmetovalca ni zmožen ter da za delo kmetovalca ni bil zmožen že v času zadnjega vstopa v zavarovanje dne 1. 3. 2000. V polnem delovnem času je zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu, ki bo fizično lažje, brez dvigovanja ali prenašanja bremen težjih od 7 kg, ne v pripognjenem ali prisilnem položaju ter ne na višini. Datum nastanka invalidnosti je 27. 12. 2000, torej enak, kot je že bil določen, vzrok pa poškodba izven dela in bolezen, vsaka do 50 %. Kljub ugotovitvi, da gre pri tožniku za stanje po poškodbi ledvene hrbtenice, so bolečine v križu mehanične in posledica degenerativnih sprememb. Pri tožniku se tudi ugotavlja zlom zunanjega maleola desnega skočnega sklepa s posledično obrabo ter zmerno omejeno gibljivostjo, poškodba kolena s pridruženimi degenerativnimi spremembami in še dokaj dobro ohranjeno gibljivostjo, terapevtsko vodljiva sladkorna bolezen s posledično polinevropatijo in pretežno reaktivno pogojena depresivna simptomatika brez ugotovljene psihopatologije. Po strokovno objektivnih merilih popolna nezmožnost za pridobitno delo ni izkazana. Pri tožniku torej od prve razvrstitve v III. kategorijo invalidnosti v letu 2000 ni prišlo do sprememb, ki bi pomenile poslabšanje že ugotovljene invalidnosti ali nastanek nove invalidnosti, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevek, da se odpravi dokončna odločba, s katero je tožena stranka zavrnila zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja ter zahtevek, da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se mu prizna pravica do invalidske pokojnine.

Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo.

Posledica zavrnitve neutemeljene pritožbe je sklep sodišča druge stopnje, da tožnik, kot določa 154. člen ZPP, stroške pritožbe nosi sam.