Jedro

Da lahko naročnik uspešno uveljavlja svoj jamčevalni zahtevek za znižanje plačila mora zatrjevati in dokazati, da je delo imelo napako, da je podjemnika o napaki pravočasno in pravilno obvestil in mu dal primeren rok za odpravo napake in da podjemnik napak v tem roku ni odpravil. Podati pa mora trditev tudi o tem, kolikšno vrednost je imelo izvršeno delo ob sklenitvi pogodbe brez napake in kolikšno vrednost bi imelo to delo z napako v istem času. Zadnjemu bremenu tožena stranka ni zadostila.

Zaradi načela povezanosti trditvenega in dokaznega bremena manjkajoče trditvene podlage ne more nadomestiti izvedba dokaza z vpogledom v prilogo. Stranke so namreč tiste, ki morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke oziroma ugovore in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Slednje pravilo je le izjemoma korigirano s preiskovalnim načelom (2. odstavek 7. člena ZPP), ki pa v tej zadevi ne pride v poštev.

Ker je zahtevek za znižanje kupnine oblikovalen, bi lahko tožena stranka znižanje kupnine dosegla le z nasprotno oblikovalno tožbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 203656/2013 z dne 20. 12. 2013 ohranilo v veljavi v 1. točki izreka za plačilo glavnice v višini 7.988,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 10. 2013 do plačila ter v 3. točki izreka za plačilo stroškov izvršilnega postopka v višini 161,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 1. 2014 do plačila. Glede stroškov izvršilnega postopka v višini 10,45 EUR je citirani sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem obsegu zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da v roku 15 dni povrne tožeči stranki stroške pravdnega postopka v višini 1.695,96 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se po pooblaščencih pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP. V pritožbi z dne 10. 12. 2014 navaja, da je tožeča stranka s tožbo zahtevala plačilo za opravljena dela in je zato tožeča stranka tista, ki je dolžna dokazati vrednost opravljenih del in skladno s tem postaviti tožbeni zahtevek. Glede na ugotovitev izvedenca, da dela niso bila v celoti opravljena, je bilo torej na strani tožeče stranke, da dokaže vrednost del, ki so bila opravljena. Prav tako ne drži navedba sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni navajala, za koliko naj se zaradi neopravljenega dela zniža plačilo. V dopisu – reklamaciji z dne 10. 1. 2013, ki ga je sodišče prve stopnje štelo kot dokaz, je tožena stranka navajala, da je vrednost del zaradi navedenega razloga nižja za 30 %. Če tožeča stranka znižanja za 30 % ne priznava, bi morala v tem postopku dokazati, da vrednost del ni nižja za 30 %, kot to trdi tožena stranka. V pritožbi z dne 9. 12. 2014 tožena stranka opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje v skladu z 12. členom ZPP pozvati toženo stranko, da bi pravilno oblikovala zahtevek za znižanje kupnine ter da bi podala ustrezno trditveno podlago o vrednosti izvršenega dela z napako. Prvo sodišče bi v postopku moralo uporabiti tudi 108. člen, 285.člen, 216. člen in tretji odstavek 360. člena ZPP in ker jih ni uporabilo, je sodba pomanjkljiva in nasprotuje samemu sebi (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Tožeča stranka je razpolagala z zahtevkom, s katerim ni mogla v celoti razpolagati, ker zahtevek nasprotuje moralnim pravilom, saj je posel tožeče stranke dejansko imel napako, ki jo je tožena stranka pravočasno grajala.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in je predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene od v pritožbi zoper sodbo zatrjevane kršitve in je glede vseh pravno relevantnih dejstev v obrazložitvi izpodbijane sodbe podalo obširne razloge ter o tožbenem zahtevku tudi materialnopravno pravilno odločilo.

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba ima jasne in razumljive razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki niso med seboj v nasprotju. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče kršilo 6. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, če je sodišče v nasprotju z določbami tega zakona oprlo svojo odločbo na nedovoljena razpolaganja strank. Bistvo pravila, da sodišče odločbe ne sme opreti na nedovoljena razpolaganja strank je v tem, da stranke s svojim procesnimi dispozicijami ne morejo izigrati prisilnih materialnopravnih predpisov ali morale – tako da bi prišle do tistega, do česar ne morejo priti s posli materialnega prava. V konkretnem primeru do česa podobnega ni prišlo. Materialno pravo namreč dopušča procesno razpolaganje z zahtevkom, kot ga je v tej pravdi postavila tožeča stranka. Dejstvo, da tožena stranka jamčevalnega zahtevka ni pravilno uveljavljala, pa ne predstavlja zatrjevane kršitve.

7. Pravdni stranki sta sklenili podjemno pogodbo, s katero se je tožeča stranka kot podjemnik zavezala opraviti določena dela (priprava in asfaltiranje ceste, dovoza in dvorišča), tožena stranka pa se je kot naročnik zavezala, da ji bo za opravljeno delo plačala (619. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ).

8. Tožena stranka je tožbenemu zahtevku ugovarjala z navedbo, da je po prejetju računa opravljena dela reklamirala. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je tožeča stranka s pogodbo prevzeta dela opravila, sporno pa je bilo, ali je opravljeno delo imelo napako. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je prvo sodišče ugotovilo, da je izvršeno delo dejansko imelo napako ter da je tožena stranka v skladu s 1. odstavkom 634. člena OZ napake pravočasno grajala. Tožena stranka je zato zahtevala odpravo napake ali ustrezno znižanje kupnine.

9. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da lahko tožena stranka jamčevalni zahtevek za odpravo napake sodno uveljavlja samo z ustreznim dajatvenim tožbenim zahtevkom (v konkretnem primeru z vložitvijo nasprotne tožbe), in sicer v enem letu od obvestitve izvajalca o napakah izvršenega dela (prvi odstavek 635. člena OZ ).

10. Nadalje je pravilno tudi stališče sodišča prve stopnje, da ima tožena stranka pravico uveljavljati jamčevalni zahtevek za znižanje plačila na podlagi podjemnikove odgovornosti za stvarne napake (tretji odstavek 639. člena OZ), v skladu z določilom 640. člena OZ pa se plačilo zniža v razmerju med vrednostjo izvršenega dela brez napake in vrednostjo, ki bi jo tedaj imelo izvršeno delo z napako. Da lahko naročnik uspešno uveljavlja svoj jamčevalni zahtevek mora zatrjevati in dokazati, da je delo imelo napako, da je podjemnika o napaki pravočasno in pravilno obvestil in mu dal primeren rok za odpravo napake in da podjemnik napak v tem roku ni odpravil. Podati pa mora trditev tudi o tem, kolikšno vrednost je imelo izvršeno delo ob sklenitvi pogodbe brez napake in kolikšno vrednost bi imelo to delo z napako v istem času. Zadnjemu bremenu tožena stranka ni zadostila. Pravilno je sodišče prve stopnje tudi navedlo, da zaradi načela povezanosti trditvenega in dokaznega bremena manjkajoče trditvene podlage ne more nadomestiti izvedba dokaza z vpogledom v prilogo B2. Stranke so namreč tiste, ki morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke oziroma ugovore in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Slednje pravilo je le izjemoma korigirano s preiskovalnim načelom (drugi odstavek 7. člena ZPP), ki pa v tej zadevi ne pride v poštev. Ob navedeni trditveni podlagi pa mora naročnik postaviti tudi ustrezen oblikovalni zahtevek.(1) Zahtevek za znižanje kupnine je namreč oblikovalen in bi tožena stranka znižanje kupnine lahko dosegla le z nasprotno oblikovalno tožbo.

11. Sodišče tudi preko inštituta prava pomoči neuki stranki (12. člen ZPP) ali preko inštituta materialno-procesnega vodstva (285. člen ZPP) stranke ne sme poučevati, s kakšnim zahtevkom lahko uspešno uveljavi svojo pravico ali jo pozivati k spremembi ali postavitvi tožbenega zahtevka, še manj pa se sme poistovetiti z zastopnikom stranke in namesto nje oblikovati določeno procesno dejanje.(2) Sodnica bi v konkretnem primeru prestopila mejo dolžnosti poučevanja prava neuke stranke, če bi toženi stranki predočila možnost uveljavljanja nasprotnega tožbenega zahtevka. Tako ravnanje bi namreč pomenilo ravnanje v škodo nasprotne stranke.(3)

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

13. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP). Odgovor na pritožbo ni pripomogel k rešitvi zadeve, zato tožeča stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo (154/1., 155. in 165/1 člen ZPP).

Op. št. (1): dr. Aleš Galič, Pravna praksa – 2014, št. 8, stran 9, GV Založba.

Op. št. (2): Glej A. Galič, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, GV Založba Ljubljana 2005, prva knjiga, stran 36, glej tudi N. Betetto, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, GV Založba Ljubljana, 2005, prva knjiga, stran 114 – 116. Op. št. (3): Glej odločbo VSK I Cpg 266/2005.