Up-1270/09

25. 2. 2010

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložila družba Softart, d. o. o., Ljubljana, ki jo zastopa Odvetniška pisarna Miro Senica in odvetniki, d. o. o., Ljubljana, na seji 25. februarja 2010

sklenil:

Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Ip 1908/2009 z dne 26. 8. 2009 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani št. 0865 Z 40/2009 z dne 30. 6. 2009 in s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani št. 0865 Z 40/2009 z dne 22. 4. 2009 se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Okrajno sodišče je zaradi zavarovanja denarne terjatve upnika po še neizvršljivi sodbi Okrožnega sodišča izdalo proti pritožniku (v postopku zavarovanja dolžniku) predhodni odredbi, in sicer prepoved pritožnikovi banki, da pritožniku ali komu drugemu po njegovem nalogu izplača denarni znesek, za katerega je odrejena predhodna odredba, ter predznambo zastavne pravice na dveh pritožnikovih nepremičninah. Ugovor pritožnika je Okrajno sodišče zavrnilo. Svojo odločitev je utemeljilo s tem, da je upnik izkazal verjetnost obstoja objektivne nevarnosti za uveljavitev svoje terjatve do pritožnika zaradi blokad transakcijskega računa leta 2008 ter še trajajoče blokade v času odločanja sodišča, izgube pritožnika v letih 2006 do 2008, njegovih visokih dolgoročnih in kratkoročnih obveznosti ter dejstva, da so druge pritožnikove nepremičnine obremenjene s hipoteko banke. Očitke o nesorazmernem posegu v človekove pravice je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker naj bi bil obseg predhodnih odredb sorazmeren višini denarne terjatve upnika, pri odločanju o izdaji predhodne odredbe pa naj ne bi bilo treba ugotavljati škode ene ali druge stranke zaradi njene izdaje oziroma zavrnitve izdaje (sicer pa naj bi pritožnik škodo zatrjeval le na pavšalen način). Višje sodišče je pritožnikovo pritožbo zavrnilo. Strinjalo se je z večino stališč prvostopenjskega sodišča. Poudarilo je, da so denarna sredstva blokirana zgolj do višine izkazane terjatve, predznamovana zastavna pravica pa naj bi bila omejena z višino denarne terjatve po neizvršljivi sodbi Okrožnega sodišča. Višje sodišče je pritožniku pojasnilo, da z izvedbo predlaganih dokazov ni mogoče nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage in je zato sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo dokaz z zaslišanjem zakonitega zastopnika pritožnika.

2.Pritožnik očita izpodbijanim odločitvam kršitve 2., 22., 23., 25., 33., 67. in 74. člena Ustave. Temeljile naj bi na napačnih pravnih in dejanskih zaključkih, saj naj bi sodišči nekritično sledili le navedbam upnika. Pritožnik obširno navaja razloge, iz katerih naj bi bila izdaja predhodnih odredb nepotrebna in pravno nepravilna. Sodišče prve stopnje naj ne bi upoštevalo pritožnikovih navedb in naj ne bi izvajalo predlaganih dokazov za potrditev njihove resničnosti. Pritožnik trdi, da se ni opredelilo do dejstev glede njegovega drugega obstoječega premoženja. Sodiščema očita, da nista popolnoma razčistili dejanskega stanja, oziroma da sta iz ugotovljenih premis naredili napačen pravni zaključek. Predvsem naj ne bi ugotavljali "celostne vsebine" njegovega premoženjskega stanja. Pritožnik trdi, da je poseg v njegovo premoženje prekomeren in nesorazmeren. Glede na skupno vrednost nepremičnin in denarnih sredstev, glede katerih mu je prepovedano razpolaganje, naj bi bilo zagotovljeno zavarovanje v štirikratni vrednosti zavarovane terjatve. Predvsem s prepovedjo razpolaganja na edinem poslovnem računu naj bi bilo onemogočeno poslovanje pritožnika, pridobivanje novega zaslužka in ustvarjanje novega premoženja. Pritožnik zato meni, da imata izdani predhodni odredbi učinek, ki je v nasprotju z njunim namenom, in postaja poplačilo denarne terjatve upnika z njunim nadaljnjim obstojem vse manj verjetno.

B.

3.Po prvem odstavku 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS) se lahko ustavna pritožba vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Pritožnik zatrjuje, da je izčrpal vsa pravna sredstva, saj zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani, ki je zavrnilo njegovo pritožbo zoper sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, ni več dovoljeno nobeno pravno sredstvo.

4.Ustavno sodišče je od Višjega sodišča v Ljubljani pridobilo sodbo in sklep št. I Cpg 572/2009 z dne 19. 10. 2009. Z navedeno odločitvijo je Višje sodišče v Ljubljani odločilo o pritožbi pritožnika zoper sodbo sodišča prve stopnje, ki je bila podlaga za izdajo predhodne odredbe. Pritožbi zoper 5. točko izreka prvostopenjskega sodbe, s katero je bil pritožniku naložen v plačilo znesek 145.500 EUR s pripadki, je delno ugodilo in je odločitev razveljavilo v delu, v katerem je bilo pritožniku naloženo plačilo denarnega zneska (v tem obsegu je bila zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje), delno pa je pritožbo zavrnilo, in sicer v delu, v katerem je bil ugotovljen obstoj obveznosti pritožnika v navedeni višini. To pomeni, da v trenutku odločanja Ustavnega sodišča neizvršljiva dajatvena sodba, ki je bila podlaga za izdajo izpodbijane predhodne odredbe, ni več obstajala. Obstajala je le pravnomočna ugotovitvena sodba o obstoju terjatve tožeče stranke proti pritožniku.

5.Pogoj za zavarovanje s predhodno odredbo je med drugim obstoj odločbe domačega sodišča ali drugega organa, ki se glasi na denarno terjatev in ki še ni izvršljiva (prvi odstavek 257. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo in nasl. – v nadaljevanju ZIZ). Glede na to, da je o izvršljivosti mogoče govoriti samo pri dajatvenih sodnih odločbah, je jasno, da je navedeno določbo treba razlagati tako, da je pogoj za izdajo predhodne odredbe neizvršljiva dajatvena sodna odločba o denarnem zahtevku (ne pa oblikovalna ali ugotovitvena sodna odločba). Sodna praksa navedeni pogoj razlaga relativno strogo.

6.Ne more biti torej dvoma, da v pritožnikovem primeru ni več pravnega temelja za nadaljnji obstoj pravnomočne predhodne odredbe, ki jo izpodbija s to ustavno pritožbo. Za odločitev Ustavnega sodišča je odločilen odgovor na vprašanje, ali je pritožniku v tem položaju na voljo kakšno pravno sredstvo (razen ustavne pritožbe, ki jo je vložil), s katerim bi dosegel razveljavitev sporne predhodne odredbe.

7.Res je, da 264. člen ZIZ izrecno ne ureja ustavitve postopka s predhodno odredbo na predlog dolžnika v primeru, ko je sodna odločba, ki je zanjo podlaga, razveljavljena, zadeva pa je vrnjena v novo sojenje na prvi stopnji. Kljub temu stališče pritožnika, da je izčrpal vsa pravna sredstva, ni pravno pravilno. Zoper to stališče govori najprej prepričljiva razlaga pravne teorije, ki meni, da je treba zavarovanje razveljaviti in ustaviti postopek tudi v primeru, ko je odločitev, na podlagi katere je bila predhodna odredba izdana, razveljavljena, zadeva pa je vrnjena v ponovno odločanje nižjemu sodišču ali drugemu pristojnemu organu. Ta razlaga se nanaša na 260. člen nekdanjega Zakona o izvršilnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 20/78 in nasl. – ZIP), ki je bil pomensko skoraj povsem enak 264. členu ZIZ. Do enakega zaključka je mogoče priti na podlagi smiselne uporabe pravil o ugovoru zoper sklep o izvršbi po izteku roka (239. člen v zvezi s 56. členom ZIZ), ki bi ga bilo mogoče (v osmih dneh po razveljavitvi sodbe pravdnega sodišča) vložiti tudi po pravnomočnosti sklepa o predhodni odredbi. Pritožniku je na voljo tudi predlog za ustavitev postopka zavarovanja, ker je pritožbeno sodišče razveljavilo sodbo, na kateri temelji zavarovanje (239. člen v zvezi s 76. členom ZIZ) – če izvršilno sodišče tega ni storilo že po uradni dolžnosti. Iz navedenega izhaja, da je imel pritožnik v tej zadevi možnost izkoristiti več učinkovitih pravnih sredstev.

8.Pritožnik ni izkazal, da je izčrpal pravna sredstva, ki so mu bila na razpolago za razveljavitev sklepa o predhodni odredbi, ki ga izpodbija z ustavno pritožbo. Senat Ustavnega sodišča je zato njegovo ustavno pritožbo zavrgel.

C.

9.Senat je sprejel ta sklep na podlagi pete alineje prvega odstavka 55.b člena ZUstS in prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07) v sestavi: predsednik senata Jan Zobec ter člana mag. Miroslav Mozetič in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno.

Jan Zobec Predsednik senata

[1]Višje sodišče v Ljubljani v sklepu št. III Cp 1563/2005 z dne 6. 4. 2005 ni dovolilo izdaje predhodne odredbe na podlagi sodbe, s katero je bilo tožencu naloženo, da dopusti, da se upnica poplača za svojo terjatev do tretje osebe s prodajo njegovih nepremičnin.

[2]S. Triva, V. Belajec, M. Dika, Sudsko izvršno pravo, Opći dio, druga spremenjena in dopolnjena izdaja, Informator, Zagreb 1984, str. 386.