Jedro

Ker tožnik v zvezi z izgubo zaposlitve zaradi poteka časa, za katerega je bila sklenjena, ne izpolnjuje pogojev za priznanje denarnega nadomestila po ZUTD, je upravičen do začasnega nadomestila po ZIUZEOP. Dejstvo, da je bil tožnik v času uporabe ZIUZEOP za nazaj upravičen do neizkoriščenega dela denarnega nadomestila za primer brezposelnosti in še to zgolj za 3 dni, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne more biti odločilno za priznanje oziroma odklonitev pravice do začasnega nadomestila po ZIUZEOP. Odločilno je, da tožnik po prenehanju zaposlitve za določen čas ni izpolnjeval pogojev za priznanje pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti po ZUTD, ker je bil zaposlen le 6 mesecev, pred tem dopolnjena zavarovalna doba v trajanju 15 let 7 mesecev in 28 dni pa se je tožniku že upoštevala pri priznanju denarnega nadomestila za primer brezposelnosti z odločbo z dne 6. 2. 2019 in se mu skladno s prvim odstavkom 69. člena ZUTD ne more ponovno upoštevati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti 279,99 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 3. 9. 2020 in odločbo Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje št. ... z dne 27. 5. 2020 ter tožniku priznalo pravico do začasnega denarnega nadomestila plače zaradi izgube zaposlitve v višini 513,64 EUR mesečno od 10. 4. 2020 do 31. 5. 2020. Obenem je toženi stranki naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v višini 447,98 EUR, v roku 15 dni, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Citira posamezne določbe Zakona o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo (Ur. l. RS, št. 49/2020 s spremembami, v nadaljevanju: ZIUZEOP), med drugim določbo 61.a člena in določbe Zakona o urejanju trga dela (Ur. l. RS, št. 80/2010 s spremembami, v nadaljevanju: ZUTD). Navaja, da je ZIUZEOP-A uvedel poseben inštitut začasnega denarnega nadomestila plače zaradi izgube zaposlitve, ki se je priznal vsem osebam, ki jim je od 13. 3. do 31. 5. 2020 prenehala pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali poteka časa in v tem času niso izpolnjevali pogojev za priznanje pravice do denarnega nadomestila. Priznanje te pravice ni odvisno od pridobljene zavarovalne dobe in ni v korelaciji s pravico do denarnega nadomestila med brezposelnostjo, ki je pravica, priznana na podlagi vključitve v obvezno zavarovanje za primer brezposelnosti. Določba 61.a člena citiranega zakona je jasna in določna. Zato se po mnenju tožene stranke v tem primeru uporabi jezikovna razlaga in posledično sodba ne more temeljiti na namenu zakona, ki je tudi sicer z odločitvama upravnih organov prve in druge stopnje v celoti uresničen. V navedeni določbi je kot pogoj za priznanje začasnega denarnega nadomestila jasno določen pogoj, da zavarovanec ne izpolnjuje pogojev po ZUTD. Sodišče si napačno razlaga, da je ta pogoj edino pogoj iz 59. člena ZUTD, ki za pridobitev pravice določa gostoto zavarovalne dobe devetih mesecev v zadnjih 24 mesecih pred izgubo zaposlitve, saj je mogoče na podlagi 70. člena ZUTD uveljavljati tudi preostali del neizkoriščene pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo, ki je lahko tudi daljši od dveh mesecev in pol, kolikor je bila časovna veljavnost določbe interventnega zakona. ZIUZEOP tako določa pogoj, ki ga je treba upoštevati, ne glede ali preostali del pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo traja en dan ali pa več mesecev. Materialnopravno zmotna je odločitev sodišča prve stopnje o hkratnem priznanju dveh pravic, in sicer začasnega denarnega nadomestila zaradi izgube zaposlitve in pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo, saj se obe priznata s prvim dnem nastanka brezposelnosti in je razsodba v celoti v nasprotju z ZIUZEOP. V kolikor bi obveljala argumentacija sodišča, bi po njenem mnenju osebe, ki so ohranile preostali del neizkoriščene pravice do denarnega nadomestila v trajanju dveh mesecev in npr. 20 dni, lahko uveljavljale začasno denarno nadomestilo po njenem izteku, kar bi pa že preseglo datum 31. 5. 2020 in se takšna odločitev ne bi mogla izvršiti. Tako sodišče z materialnopravno napačno sodbo v izhodišču zavarovance postavi v neenak položaj, odvisen od trajanja preostalega dela neizkoriščene pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo, kar pa absolutno ni dopustno. Edina relevantna podlaga so za odločitev določbe ZIUZEOP in ZUTD, ne pa Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. Sodišče prve stopnje je glede socialne ogroženosti tožnika napravilo tudi zgolj pavšalen zaključek. Odločitev sodišča prve stopnje je v nasprotju z določbo 61.a člena ZIUZEOP, ko je tožniku priznalo pravico do začasnega denarnega nadomestila v obdobju od 10. 4. 2020 do 31. 5. 2020, saj se začasno denarno nadomestilo zaradi izgube zaposlitve prizna od prvega dne nastanka brezposelnosti.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik nasprotuje pritožbenim navedbam in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo s pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje.

6. V tej zadevi je sporno, ali je tožnik upravičen do začasnega denarnega nadomestila zaradi izgube zaposlitve v času epidemije COVID-19 za čas od 10. 4. 2020 do 31. 5. 2020. Predmet sodne presoje je dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 3. 9. 2020, s katero je zavrnila tožnikovo pritožbo vloženo zoper odločbo Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje št. ... z dne 27. 5. 2020. S slednjo odločbo je Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do začasnega denarnega nadomestila plače zaradi izgube zaposlitve.

7. Pravna podlaga za razrešitev sporne zadeve je podana v ZIUZEOP. Ta v 61.a členu določa, da se začasno denarno nadomestilo plače zaradi izgube zaposlitve prizna od prvega dne nastanka brezposelnosti za čas trajanja začasnih ukrepov iz tega zakona osebi, ki ji je od 13. marca 2020 dalje prenehala pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali s potekom časa, za katerega je bila sklenjena, in je bila pred 13. marcem 2020 na podlagi delovnega razmerja vključena v obvezna socialna zavarovanja v Republiki Sloveniji, pri čemer ne izpolnjuje pogojev za pridobitev nadomestila za brezposelnost po določbah ZUTD. Skladno s tretjim odstavkom citirane določbe se navedeno nadomestilo prizna v višini 513,64 EUR, in sicer v zvezi s prvim odstavkom 20. člena ZIUZEOP glede na veljavnost ukrepov od 13. marca 2020 do 31. maja 2020, če ta zakon ne določa drugače. 8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je Zavod Republike Slovenije z odločbo z dne 6. 2. 2019 tožniku priznal pravico do denarnega nadomestila med brezposelnostjo za čas devetih mesecev, ki se je tožniku izplačevalo od 10. 1. 2019 do 9. 10. 2019, to je manj kot 9 mesecev, ker se je tožnik pred potekom tega obdobja zaposlil za določen čas pri delodajalcu A. d. o. o. 9. Ko je pogodba o zaposlitvi s potekom časa, za katerega je bila sklenjena, dne 6. 4. 2020 prenehala, je tožnik dne 7. 4. 2020 pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje vložil zahtevo za priznanje nadomestila za primer brezposelnosti.

10. Na podlagi takšne vloge je Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje tožniku z odločbo z dne 28. 4. 2020 priznal nadomestilo za primer brezposelnosti za preostali čas v trajanju 3 dni za čas od 7. 4. 2020 do 9. 4. 2020. Nato je tožnik dne 13. 5. 2020 vložil še vlogo za priznanje pravice do začasnega denarnega nadomestila. Tako vloženo vlogo za priznanje začasnega denarnega nadomestila pa je Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje z odločbo z dne 3. 9. 2020 in enako tožena stranka z drugostopno odločbo z dne 27. 5. 2020 zavrnil z obrazložitvijo, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje te pravice, ker je že prejemnik nadomestila za primer brezposelnosti, ki mu je bilo priznano z odločbo z dne 28. 4. 2020. Gre za nadomestilo za primer brezposelnosti, ki ga je Zavod Republike Slovenije s citirano odločbo z dne 28. 4. 2020 tožniku priznal v obdobju od 7. 4. 2020 do 9. 4. 2020 v trajanju treh dni, ker ga zaradi zaposlitve za določen čas ni v celoti izkoristil. 11. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s sodiščem prve stopnje, da je zavarovanec na podlagi 61.a člena v zvezi z 20. členom ZIUZEOP v primeru izgube zaposlitve v obdobju od 13. 3. 2020 do 31. 5. 2020 iz poslovnega razloga ali zaradi poteka časa, za katerega je bila sklenjena, upravičen do denarnega nadomestila, če ne po določbah ZUTD, pa po določbah ZIUZEOP. Zato je v konkretnem primeru pravilno najprej ugotavljalo, ali tožnik izpolnjuje pogoje minimalne zavarovalne dobe določene v 59. členu ZUTD za priznanje pravice do nadomestila za primer brezposelnosti po določbah ZUTD.

12. Ker je bil tožnik pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi za določen čas dne 6. 4. 2020 zaposlen le 6 mesecev, pogojev za priznanje pravice do nadomestila za primer brezposelnosti ne izpolnjuje. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje se je tožniku predhodno dopolnjena zavarovalna doba v trajanju 15 let 7 mesecev in 28 dni upoštevala pri priznanju nadomestila za primer brezposelnosti z odločbo z dne 6. 2. 2019, ki pa se mu skladno s prvim odstavkom 69. člena ZUTD ne more ponovno upoštevati.

13. Ker tožnik v zvezi z izgubo zaposlitve zaradi poteka časa, za katerega je bila sklenjena, v času epidemije COVID-19, ne izpolnjuje pogojev za priznanje denarnega nadomestila po ZUTD, je upravičen do začasnega nadomestila po ZIUZEOP. Dejstvo, da je bil tožnik v času uporabe ZIUZEOP za nazaj upravičen do neizkoriščenega dela denarnega nadomestila za primer brezposelnosti in še to zgolj za 3 dni, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne more biti odločilno za priznanje oziroma odklonitev pravice do začasnega nadomestila po ZIUZEOP. Odločilno je, da tožnik po prenehanju zaposlitve za določen čas, ni izpolnjeval pogojev za priznanje pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti po ZUTD, ker je bil zaposlen le 6 mesecev, pred tem dopolnjena zavarovalna doba v trajanju 15 let 7 mesecev in 28 dni pa se je tožniku že upoštevala pri priznanju denarnega nadomestila za primer brezposelnosti z odločbo z dne 6. 2. 2019 in se mu skladno s prvim odstavkom 69. člena ZUTD ne more ponovno upoštevati. Tožnik tako v času vložitve vloge za priznanje pravice do začasnega denarnega nadomestila oziroma že 10. 4. 2020 ni bil več upravičen niti do neizplačanega denarnega nadomestila, izpolnjeval pa je še nadaljnji pogoj, da je bil pred tem oziroma pred 13. 3. 2020 na podlagi delovnega razmerja vključen v obvezna socialna zavarovanja v Republiki Sloveniji.

14. Glede na okoliščine konkretnega primera pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do začasnega denarnega nadomestila plače zaradi izgube zaposlitve v višini 513,64 EUR mesečno od 10. 4. 2020 do 31. 5. 2020. 15. Interpretacija določbe 61.a člena ZIUZEOP, za katero se zavzema pritožba, je v nasprotju ne samo s samo določbo, ampak tudi v nasprotju z namenom ZIUZEOP, ki je v omilitvi posledic COVID-19, med drugim tudi na področju socialne varnosti. Iz določbe 61.a člena ZIUZEOP jasno izhaja, da imajo zavarovanci v primeru izgube zaposlitve iz poslovnega razloga ali zaradi poteka časa, za katerega je bila pogodba sklenjena, pravico do denarnega nadomestila, če ne po določbah ZUTD, pa po določbah ZIUZEOP. Prav za zavarovance, ki so v času epidemije ostali brez zaposlitve in ne izpolnjujejo pogojev za priznanje pravice do nadomestila za primer brezposelnosti po ZUTD, je bil z interventnim zakonom uveden inštitut začasnega denarnega nadomestila plače za zagotovitev socialne varnosti.

16. Ob upoštevanju stališča tožene stranke v obdobju razglašene epidemije bi tožnik po treh dneh prejemanja denarnega nadomestila, ki ga ni izkoristil v celoti, ostal brez nadomestila po določbah ZUTD in tudi začasnega denarnega nadomestila plače in še brez obveznega zavarovanja. Zato bi z odločitvijo, za katero se zavzema tožena stranka, prišlo do prekomernega posega v z ustavo zagotovljene pravice do socialne varnosti določene v 50. členu Ustave Republike Slovenije. Neutemeljeno navaja pritožba, da je sodišče tožniku hkrati priznalo dvoje pravic. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje tožniku priznalo začasno nadomestilo plače za obdobje veljavnosti interventnega ukrepa od dneva, ko ni bil več upravičen do neizplačanega dela nadomestila za primer brezposelnosti pa do 31. 5. 2020. Brez podlage je vztrajanje pritožbe, da je sodišče na ta način postavilo ostale zavarovance v neenakopraven položaj. Ob upoštevanju stališča, ki ga je zavzelo sodišče prve stopnje, in priznanju začasnega nadomestila plače od 10. 4. 2020, ko tožnik ni bil več upravičen do neizplačanega denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, je bilo doseženo ravno nasprotno, tožnik pa obravnavan enakopravno z ostalimi upravičenci do začasnega nadomestila plače že od prenehanja delovnega razmerja.

17. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožena stranka ni uspela s pritožbo, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s 155. členom ZPP in Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/2015 s spremembami, v nadaljevanju: OT) odločilo, da je tožniku dolžna povrniti 279,99 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Znesek 279,99 EUR predstavlja 375 točk za odgovor na pritožbo, 7 točk za materialne stroške in 22 % DDV.