Jedro

Pesek je toženka naročila in bila tudi navzoča, ko ga je kamion pripeljal in glede na ozkost zemljišča, po katerem imata do svojih nepremičnin prehod tožnika, ni mogoče sprejeti drugačnega zaključka, kot da se je toženka zavedala (oziroma morala zavedati), da z nasipanjem peska posega v obstoječe posestno stanje. Ker peska tudi ni odstranila ali kakorkoli drugače pred tožnikoma opravičila oviro, ni mogoče sprejeti njenega argumenta, da ni imela namena preprečiti ali otežiti tožnikoma dostop. Oviran dostop je bil objektivna posledica dejstva nasutja peska na pot, tega peska pa toženka ni odstranila niti ni izkazala namena to storiti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se zato sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem (zavrnilnem) delu in v odločbi o stroških postopka spremeni tako, da se glasi: „Toženi stranki se prepoveduje v bodoče na parc.št. 4949/1 k.o. S. postavljati ovire in s tem zapirati dostopno pot tožnikoma do njunih nepremičnin s parc.št. 4949/2 in 4545/2 k.o. S.“ Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti 777,67 EUR stroškov prvostopenjskega postopka in 365,12 EUR pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zaradi delnega umika tožbe ustavilo postopek v delu, kolikor je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala na dovozni poti, ki vodi do njenih parcel preko toženkine parcele št. 4949/1, vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja z odstranitvijo 6 m3 nasutega peska, s čimer bi bil tožeči stranki ponovno omogočen prehod do njenih nepremičnin. Ta del tožbenega zahtevka je tožeča stranka umaknila, ker je pesek odstranila že sama in zato za zahtevek na vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja več ni imela interesa. Po izvedenem dokaznem postopku pa je sodišče drugi del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na prepoved bodočih motilnih dejanj tožene stranke na način, da na parc.št. 4949/1 k.o. S. postavlja ovire in s tem zapira dostopno pot tožnikoma do parcel številka 4949/2 in 4545/2, zavrnilo. Sodišče je namreč ugotovilo, da je že samopomoč, ki sta se je poslužila tožnika, zadoščala, ker toženka takšne vzpostavitve prejšnjega stanja ni ovirala in tožnikoma dejanja ni preprečila. Sodišče je tudi verjelo tožnici, da ni imela namena zapirati pot tožnikoma, temveč je do ovire prišlo zaradi ožine terena in le začasno.

Zoper sklep se pritožujeta tožnika po pooblaščencu. Pritožba opozarja na ključne okoliščine zadeve, ki jih je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, te pa so, da je toženka dne 12.10.2004 nasula pesek na parcelo, da je bil pesek nasut tako, da je oviral dostop do starega mlina in stanovanja tožnikov, da sta tožnika posestnika zemljišča, kjer je bil pesek nasut in da imata tožnika ekonomski interes za varstvo dostopa do svojih nepremičnin. Podani so torej vsi objektivni elementi, ki opredeljujejo motenje posesti, sodišče pa je kljub temu zahtevek zavrnilo, češ da toženka ni imela namena zapirati poti. Ker namen ni element motenja posesti, je očitno sodišče ta namen navezalo na protipravnost kot element motenja posesti. Protipravnost pa je podana takrat, kadar oseba nima pooblastila za določen poseg, za kar je šlo tudi v obravnavanem primeru. Okoliščina, da je toženka dopustila, da se je pesek nasul na dovozno pot in ni odredila, da se del peska odstrani s poti in da tudi v naslednjih dneh za to ni poskrbela, kaže na brezbrižnost, ki je samovoljno ravnanje. Čim je sodišče ugotovilo motenje posesti, bi moralo ugoditi vsaj prepovednemu zahtevku. Kljub temu se je zadovoljilo zgolj z navedbo toženke, da ni imela namena preprečevati dostopa. Tožnika njen namen lahko dokažeta le s posrednimi dokazi. Tako sta sodišču ponudila dokaz z vpogledom v pravdne spise istega sodišča P 1 , P 2, P 3 in P 4, iz katerih je razvidno, da je toženka na ožjem krajevnem območju zaselka M. časovno kontinuirano posegala v pravice tožnikov. Tožnikoma je zapretila, da jima bo onemogočila prehod in se agresivno vedla. Ker gre za zemljišče, ki je po toženkini izjavi njena last, ne more biti dvoma, da gre za poseg, ki ga je toženka vsaj odobrila, če že ne naročila. Sprva je v tem postopku celo zanikala pasivno legitimacijo, pri zaslišanju pa je kljub temu pojasnila, da je bila navzoča na kraju samem, ko je prevoznik pripeljal pesek. Omete, za izvedbo katerih je zatrjevala, da potrebuje pesek, še dandanes ni naredila. Tudi samopomoč tožnikov ne more biti opravičljiv razlog, da jima sodišče odreka varstvo pred bodočimi motilnimi dejanji. Tožnika sta skladno pojasnila, da sta po nekaj dnevih zagotovila dostop, torej pešhojo do svojih nepremičnin, dovoz pa je bil omogočen bistveno kasneje, z odrivanjem peska, hojo preko kupa peska, in kot posledica padavin. Sploh pa bi vsak dober gospodar varoval svoj interes, poskrbel torej, da se pesek ne izgubi in tako preprečil nastajajočo gmotno škodo. Brezbrižnost toženka do nasutega peska je zato povsem jasen odraz njenega namena. Sodišče ne bi smelo tožnikoma odreči varstva pred bodočimi posegi. Sploh pa sodišče prihaja v nasprotje, saj je ugotovilo na strani tožnikov samopomoč, predpostavka za samopomoč pa je motenje posesti. Neživljenjsko obravnavanje primera povzroča tožnikoma nevzdržne razmere. Kup peska pred vhodom v stanovanje je zamenjala skladovnica drv, cesta, ki povezuje M. s K. je bila prekopana, kasneje pa sta bili postavljeni cestni zapori iz kamenja, itd. Pritožba je utemeljena.

Kot utemeljeno opozarja pritožba tožeče stranke, je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je bilo dne 12.10.2004 na toženkinem zemljišču (na parc.št. 4949/1 k.o. S.), nasutega 6 m3 gradbenega peska, da je bil pesek tako nasut, da je oviral dostop do sosednjih nepremičnin, torej do starega mlina na parc.št. 4949/2, ki je v posesti prvega tožnika ter do stanovanjske hiše na parc.št. 4545/2, ki je v posesti druge tožnice, da je ta pesek naročila toženka za potrebe adaptacije svojega objekta in je bila navzoča, ko je kamion pesek pripeljal in iztovoril. Ugotovilo je tudi, da imata tožnika ekonomski interes za varstvo posesti, saj je prvi tožnik poslednji mlinar v zaselku M., ki obratuje še danes, druga tožnica pa ima na parceli 4545/2 hišo, v kateri biva ter zaključilo, da vsako zapiranje poti, ki onemogoča dostop do objektov, ki so v dnevni rabi, predstavlja poseg v posest. Kljub temu je tožbeni zahtevek zavrnilo z argumentom, da sta tožnika takoj začela odstranjevati kup peska, tako da sta ga odrinila in poteptala ter si s tem zagotovila dostop do svojih objektov in torej ustrezno reagirala z uporabo dovoljene samopomoči, pri čemer po stališču sodišča niti ni pomembno, ali sta oviro odstranila že naslednji dan, kot je zatrjevala toženka, ali šele čez nekaj dni, kot sta zatrjevala tožnika. Poleg tega pa je verjelo tožnici, da ni imela namena zapirati poti obema tožnikoma, saj jima uporabe samopomoči ni branila.

Tak materialnopravno zaključek pa je po oceni pritožbenega sodišča zmoten. Okoliščina, da toženka tožnikoma ni branila, da si pot sprostita, namreč njenemu ravnanju sama po sebi ne more odvzeti narave motilnega posega v smislu 33. čl. Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Toženka je namreč povedala, da je pesek naročila in bila tudi navzoča, ko ga je kamion pripeljal in glede na ozkost zemljišča, po katerem imata do svojih nepremičnin prehod tožnika, ni mogoče sprejeti drugačnega zaključka, kot da se je toženka zavedala (oziroma morala zavedati), da z nasipanjem peska posega v obstoječe posestno stanje. Ker peska tudi ni odstranila ali kakorkoli drugače pred tožnikoma opravičila oviro, ni mogoče sprejeti njenega argumenta, da ni imela namena preprečiti ali otežiti tožnikoma dostop. Oviran dostop je bil objektivna posledica dejstva nasutja peska na pot, tega peska pa toženka ni odstranila niti ni izkazala namena to storiti. Če se ob tem upošteva še vrsta drugih postopkov zaradi motenja posesti (ki se sicer res tičejo drugih nepremičnin, vendar so v neposredni bližini), je toliko bolj razumljiv interes tožeče stranke, da se toženi stranki bodoča motilna dejanje prepove. Pritožbeno sodišče je zato ob pravilni uporabi materialnega prava izpodbijani sklep spremenilo tako, da je toženi stranki prepovedalo v bodoče preprečevati tožnikoma dostop do njunih parc.št. 4949/2 in 4545/2 k.o. S., s postavljanjem različnih ovir na parc.št. 4949/1 k.o. S. (3. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 4. tč. 358. čl. ZPP).

Ker je tožeča stranka v pritožbenem postopku uspela, ji je tožena stranka dolžna povrniti tako stroške prvostopenjskega kot pritožbenega postopka. Prve je pritožbeno sodišče odmerilo na 186.360,00 SIT oz. 777,67 EUR (sestava tožbe 300 odvetniških točk, prva pripravljalna vloga 300 odvetniških točk, pristop na obravnavo 300 točk, odsotnost iz pisarne 80 točk, nadaljevanje obravnave 200 točk, poročila stranki 50 točk in 20 % DDV, prevozni stroški 2.000,00 SIT, materialni stroški 3.000,00 SIT, sodne takse 19.000,00 SIT). Pritožbene stroške pa je pritožbeno sodišče odmerilo na 365,12 EUR (sestava pritožbe 375 odvetniških točk, 20 % DDV, taksa za pritožbo 158,57 EUR).