Jedro

Dejstveni substrat tožbe, na katerega je pritožbeno sodišče vezano, utemeljuje uporabo določbe četrtega odstavka 243. člena OZ. Ta oškodovancu nalaga dolžnost zmanjševanja škode z vsemi razumnimi ukrepi, sicer lahko povzročitelj škode zahteva zmanjšanje odškodnine.

Sodišče je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno odgovorilo na temeljno vprašanje, ali bi spravilo lesa po tožnikovih nepremičninah zanj predstavljalo nesorazmeren dodaten napor in stroške v primerjavi s spravilom lesa preko toženčevih zemljišč.

Sodišče se je utemeljeno osredotočilo (predvsem) na stroškovni vidik, saj je ta ob upoštevanju tožbene naracije prvenstven. Tožnik okoliščin v zvezi z dejansko porabo časa in ovirami zaradi naklona terena niti ni ustrezno konkretiziral. Navedba, da bi spravilo lesa preko njegove nepremičnine od njega terjalo nesorazmerno večji napor, je povsem posplošena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče na Vrhniki (v nadaljevanju: sodišče) je zavrnilo odškodninski tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od toženca uveljavljal plačilo 1.240 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 8. 2020 dalje do plačila. Zavrnitvi zahtevka je botrovala odsotnost vzročne zveze med toženčevim nedopustnim ravnanjem in zatrjevano škodo na posekanem lesu. Sodišče je poudarilo, da je tožnik, ki lesa ni pospravila preko svoje nepremičnine, brez utemeljenega razloga opustil razumen ukrep, s katerim bi v celoti preprečil propadanje lesa in s tem povezano škodo.

2. Tožnik odločitve sodišča ne sprejema in zoper njo vlaga pravočasno pritožbo. Sodbo izpodbija v celoti, pri tem pa uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotno uporabo materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku. Podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Pritožnik opozarja na nepravilnost materialnopravnega zaključka sodišča o neobstoju vzročne zveze. Upoštevaje določbo 243. člena Obligacijskega zakonika (OZ) se od oškodovanca za odpravo škode ne zahtevajo nesorazmerni napori in dodatni stroški. Pomembno je, ali je v moči povzročitelja škode, da sam odpravi vzrok za njen nastanek, sploh kadar za povzročitelja to pomeni neprimerno manjše breme kot za oškodovanca. Materialno pravo govori o sorazmernosti stroškov, ne o njihovi višini v absolutnem znesku. Sodišče prve stopnje pa je v nasprotju z materialnim pravom sodilo na temelju absolutnega zneska dodatnih stroškov, namesto da bi upoštevalo primerjavo med stroški ene in druge poti v odstotkih. Zaključiti bi moralo, da povečanje stroškov vlake za 48,9 % predstavlja tožniku nesorazmerno povečanje bremena oz. stroškov.

Toženec ni trdil, da mu je nastala škoda. Navajal je le škodno nevarnost, zaradi katere je sprožil prekrškovni postopek. Zato je nerazumljivo razlogovanje sodišča o odsotnosti vzročne zveze med protipravnim ravnanjem in zatrjevano škodo. Toženec navedb, ki jih je sodišče zapisalo v 14. točki obrazložitve2, ni nikjer podal. To pomeni nedopustno širjenje toženčeve trditvene podlage in kršitev načela vezanosti na trditve in dokazne predloge strank.

Pritožnik oporeka tudi 15. točki obrazložitve, v kateri sodišče poudari, da mu ni uspelo dokazati višine škode. Dokazoval jo je z dvema računoma: o odkupu lesa z dne 17. 3. 2020 in 9. 4. 2020. Do računov se je opredelil v svoji izpovedbi na naroku 15. 2. 2022. Obenem je pojasnil metodo izračuna vtoževane odškodnine. Tej metodologiji toženec ni ugovarjal. Sodišče bi moralo konkretno pojasniti, da na podlagi predloženih računov ni mogoče sprejeti zaključka o višini zatrjevane škode. Ker tega ni storilo, mu je vzelo možnost do izjavljanja, s tem pa pravico do obravnavanja pred sodiščem, kar predstavlja absolutno bistven0 kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo poudarja, da je tožniku škoda nastala zaradi njegove odločitve, da lesa ne bo spravil iz gozda po svoji vlaki. Les je prepustil propadu, s tem pa je pretrgal vzročno zvezo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000 EUR (prvi odstavek 443. člena ZPP). V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka v tem, da racionalizirajo in reducirajo posamezne faze postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus v sporu majhne vrednosti. Sodba v takšnem sporu se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ter relativne bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP niso dovoljeni pritožbeni razlogi.

6. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev temeljilo na naslednjih dejanskih ugotovitvah, na katere je pritožbeno sodišče vezano: - jeseni 2017 je toženec tožniku onemogočil spravilo lesa z njegove parcele s tem, da je na dostopno pot nastavil predmete in odgnal vlačilca; - toženec je upravljalcu gozdarskega traktorja A. A., ki ga je tožnik najel, potrkal na kabino traktorja in mu nakazal, da ne dovoli vožnje po parcelah; - tožnik je podal zahtevo za odobritev pravice do začasnega spravila gozdnih lesnih sortimentov po nepremičninah toženca (zapisnik Zavoda za gozdove Slovenije in odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano); - na terenskem ogledu tožnikove vlake z dne 17. 7. 2019 je bilo ugotovljeno, da je na njej protivzpon z naklonom 38 % na razdalj 15 do 20 metrov, ki omogoča traktorsko spravilo; - Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je 12. 12. 2019 zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper odločbo Zavoda za gozdove Slovenije z dne 6. 8. 2019 v upravni zadevi odobritve pravice do začasnega spravila, prevoza in zložitve gozdnih lesnih sortimentov preko toženčevega zemljišča; - izvedenec B. B. je ob primerjavi vlake po tožnikovi nepremičnin in po parcelah toženca ugotovil, da se glede na skupno spravilno razdaljo varianti minimalno razlikujeta3; - dejanska poraba časa za vlačenje lesa na enoto 1 m³ je pri vlačenju lesa preko tožnikovih zemljišč za 48,9 % večja kot preko toženčevih zemljišč, kar zneskovno predstavlja 2,81 EUR/m³.

7. Dejstveni substrat tožbe, na katerega je pritožbeno sodišče vezano, utemeljuje uporabo določbe četrtega odstavka 243. člena OZ. Ta oškodovancu nalaga dolžnost zmanjševanja škode z vsemi razumnimi ukrepi, sicer lahko povzročitelj škode zahteva zmanjšanje odškodnine.

8. Sodišče je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno odgovorilo na temeljno vprašanje, ali bi spravilo lesa po tožnikovih nepremičninah zanj predstavljalo nesorazmeren dodaten napor in stroške v primerjavi s spravilom lesa preko toženčevih zemljišč. O tem se je jasno in prepričljivo opredelilo v točkah 12 do 14 obrazložitve izpodbijane sodbe. Protivzpon na tožnikovi nepremičnini z naklonom 38 % na razdalji 15 do 20 metrov omogoča traktorsko spravilo. Temu pritožba ne oporeka. Izvedenec B. B. je v izračunu dejanske porabe časa na enoto 1 m³ pri vlačenju lesa po tožnikovem zemljišču ugotovil, da je ta za 48,9 % dražja, kot če bi se vleka izvedla po zemljišču toženca. Zneskovno pa ta razlika predstavlja 2,81 EUR/m³. Pritožnik oporeka metodi sodišča, ki je sodilo na temelju absolutnega zneska dodatnih stroškov v evrskem znesku, namesto da bi upoštevalo primerjavo med stroški ene in druge poti v odstotkih.

9. Izvedenec B. B. je opravil izračun z vidika dejanske porabe časa kot tudi stroškov. Ocenil je, da bi bila pri vlačenju lesa po tožnikovi parceli dejanska poraba časa na enoto 1 m³ za 48,9 % večja. Stroškovno pa bi to za tožnika pomenilo, da bi bilo vlačenje lesa po njegovi parceli dražje za 2,81 EUR/m3. Upoštevaje količino lesa (35,36 m³) bi moral tožnik za vlačenje lesa po svoji nepremičnini plačati 99,36 EUR več, kot če bi les spravil po toženčevih nepremičninah. Takšen strošek pa je tudi po oceni pritožbenega sodišča v primerjavi z nevarnostjo propadanja lesa v primeru njegovega nespravila iz gozda minimalen.

10. Sodišče se je utemeljeno osredotočilo (predvsem) na stroškovni vidik, saj je ta ob upoštevanju tožbene naracije prvenstven. Tožnik okoliščin v zvezi z dejansko porabo časa in ovirami zaradi naklona terena niti ni ustrezno konkretiziral. Navedba, da bi spravilo lesa preko njegove nepremičnine od njega terjalo nesorazmerno večji napor, je povsem posplošena. Zato se je sodišče utemeljeno osredotočilo na stroškovni vidik; ta pa glede na izpostavljene zneske ni pretiran in nesorazmeren.

11. Tožnik je imel možnost les spraviti preko svojega zemljišča, kar glede na odsotnost ustrezne trditvene podlage zanj niti ne bi predstavljalo nesorazmernih naporov. Ob upoštevanju izračuna izvedenca B. B. pa tudi ne nesorazmernih stroškov. Zato je pravilen sklep sodišča prve stopnje, da je tožnik brez utemeljenega razloga opustil razumen ukrep, ki bi v celoti preprečil propadanje lesa in povzročeno škodo.

12. Zmotna so pritožbena zatrjevanja, da toženec nastale škode ni zatrjeval in da je sodišče nedopustno širilo trditveno podlago. Toženec je v odgovoru na tožbo v 2. točki nedvoumno zapisal, da mu je tožnik s svojo odločitvijo, da lesa ne pospravi po svojem zemljišču, povzročil škodo. Ker lesa ni pravočasno pospravil, se je podlubnik s posekanega lesa razširil v njegov gozd, zato je moral posekati približno 15 m³ poškodovanega lesa. Te navedbe je podal izključno z namenom, da se tožnik zave vseh posledic svojega ravnanja. Tožnik je tako imel možnost, da se o teh navedbah izjavi. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da mu je bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem in zagrešena absolutna bistvena kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

13. Zahtevek za povračilo škode bi bil utemeljen le v primeru izkazanosti vseh predpostavk odškodninskega delikta: nedopustno ravnanje, obstoj škode, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo ter odgovornost povzročitelja škode. Ker je izostala ena od predpostavk (vzročna zveza), sodišče ni bilo dolžno raziskovati obstoja ostalih. Zato se pritožbeno sodišče tudi ni opredeljevalo do pritožbenih navedb, ki jih je tožnik podal v zvezi z dokazovanjem višine škode.

14. Glede na pojasnjeno pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere skladno z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

15. Zaradi neuspeha s pritožbo tožnik nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe. Toženec pa stroškov odgovora na pritožbo ni priglasil, zato sodišče o njih ni odločalo.

1 „ ... mu je tožnik s svojo odločitvijo, da lesa ne pospravi po svojem, povzročil škodo. Ker lesa ni pravočasno pospravil, se je podlubnik s posekanega lesa razširil na njegov gozd.“ 2 Vlaka po tožnikovi nepremičnini je za 12,2 % daljša od vlake po toženčevi nepremičnini.