Jedro

V opisu kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 1. odstavku 134. člena KZ ni treba natančno časovno opredeliti trajanje posledice, temveč je dovolj, da se glede na konkretno opisane telesne poškodbe navede le ustrezen abstraktni kriterij iz omenjene določbe.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega T.J. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati kot strošek postopka, nastal s tem izrednim pravnim sredstvom, na 250.000 (dvestopetdesettisoč) SIT odmerjeno povprečnino.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je obsojenega T.J. spoznalo za krivega kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 1. odstavku 134. člena KZ, za katerega mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen sedem mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja; v plačilo pa je obsojencu naložilo stroške kazenskega postopka v znesku 67.020 SIT in na 100.000 SIT odmerjeno povprečnino. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo; obsojencu pa v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka v povprečnini odmerjeni na 150.000 SIT.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik dne 1.6.2004 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti kot navaja, zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), po členu 420/1 točka 1 in 2 ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. V zahtevi navaja, da kaznivo dejanje, kot je opisano v izreku sodbe sodišča prve stopnje, ne vsebuje vseh znakov kaznivega dejanja hude telesne poškodbe, saj je navedeno le, da je oškodovanec utrpel hudo telesno poškodbo; sodba sodišča druge stopnje pa nima razlogov o odločilnem dejstvu v zvezi s pritožbenimi navedbami, ali sploh gre za hudo ali lahko telesno poškodbo.

Vrhovna državna tožilka A.M. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem skladno z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP dne 22.6.2004, podala mnenje, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

I. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja: - da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti, - da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti.

II. Zagovorniku, ki v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da opis kaznivega dejanja v izreku pravnomočne sodbe ne vsebuje vseh znakov kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 1. odstavku 134. člena KZ, ker da ni navedeno, ali gre za začasno ali trajno okvaro ali oslabitev dela telesa, ali gre in za kakšno zmanjšanje zmožnosti za delo, Vrhovno sodišče ne more pritrditi.

V 134. členu KZ je posledica kaznivega dejanja, huda telesna poškodba, opisana tako, da je sama telesna poškodba povezana z določenimi kriteriji, ki jo ločijo od kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po členu 133 KZ oziroma od kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe po členu 135 KZ. Za hudo telesno poškodbo se šteje tista, zaradi katere je poškodovancu začasno hudo ali za vselej v manjši meri okvarjeno zdravje; glede pomembnega dela telesa ali organa je v primeru, ko so takšni deli telesa ali organi za vselej in znatno oslabljeni, podano kaznivo dejanje po členu 135 KZ (posebno huda telesna poškodba), v primeru, ko pa gre le za začasno in znatno oslabljenost takšnih delov telesa ali organov, pa je podano kaznivo dejanje iz 134. člena KZ (huda telesna poškodba); enaka razmejitev velja tudi v zvezi z vprašanjem zmožnosti za delo, kot posledico telesne poškodbe. Za opis kaznivega dejanja hude telesne poškodbe ni potrebno v opisu dejanja po 1. odstavku 134. člena KZ natančno časovno opredeliti trajanje posledice, temveč je dovolj, če se v opisu dejanja v izreku sodbe navede glede na konkretno opisane telesne poškodbe le ustrezen abstraktni del kriterijev, navedenih v 1. odstavku 134. člena KZ in tako izbranega posameznega kriterija ni potrebno v opisu dejanja še nadalje konkretizirati, saj predstavlja dovolj konkretizirano telesno poškodbo. V primeru hude telesne poškodbe po členu 134 KZ se torej abstraktni del kaznivega dejanja glede posledic in njihovega trajanja že izenačuje s konkretizacijo kaznivega dejanja v primeru, ko je telesna poškodba konkretizirano opisana.

Iz opisa dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je obsojenec "drugega tako telesno poškodoval, da je bil začasno in znatno oslabljen pomemben organ in je bila s tem njegova zmožnost za delo začasno znatno zmanjšana s tem, da je dne 5.2.1999 okoli 4.00. ure zjutraj v lokalu O. bar v L. z roko udaril po levem ušesu B.J., ko je pil iz kozarca, pri čemer je utrpel raztrganino bobniča levega ušesa, kar je huda telesna poškodba". Tak opis kaznivega dejanja pa vsebuje vse znake obsojencu očitanega kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 1. odstavku 134. člena KZ. V razlogih sodbe pa je sodišče, opirajoč se tudi na medicinsko dokumentacijo in izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke, pravilno presodilo in razumno utemeljilo, da gre za poškodbo (raztrganina bobniča levega ušesa), zaradi katere je bil začasno in znatno oslabljen pomemben del oškodovančevega telesa oziroma organ (oškodovančevo levo uho), tako da je bila zaradi tega oškodovančeva zmožnost za delo začasno (najmanj za dva meseca) znatno zmanjšana (stran 6 in 7 sodbe). Tem razlogom je ob zavrnitvi pritožbe obsojenčevega zagovornika zoper sodbo sodišča prve stopnje v svoji odločbi pritrdilo tudi sodišče druge stopnje (stran 2).

III. Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja tudi, da sodba nima razlogov o odločilnem dejstvu v zvezi s pritožbenimi navedbami, ali glede na opis poškodbe specialista otolaringologa, ki je navedel, da gre za prevodno naglušnost lažje stopnje na levi strani in svetoval oškodovancu, naj ne moči levega ušesa, sploh gre za hudo telesno poškodbo. Ne le, da vložnik povsem spregleda izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke, na katerega je sodišče v pravnomočni sodbi oprlo svoje dokazne zaključke o vrsti in naravi oškodovančeve poškodbe, temveč prezre tudi, da izvid otolaringologa z dne 9.2.1999 izkazuje povsem enak opis poškodbe (ruptura membranae tymoani lateris sinistri). Težišče navajanj v tem delu zahteve za varstvo zakonitosti predstavlja nestrinjanje zagovornika z dokazno oceno, ki sta jo v zvezi s kaznivim dejanjem obsojenca sprejeli sodišči prve in druge stopnje v pravnomočni sodbi, zlasti glede ugotovitve, da je obsojenec oškodovanca hudo telesno poškodoval. Po vsebini to pomeni izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, ne pa (kot to meni zagovornik) kršitev kazenskega zakona oziroma bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Zmotna ugotovitev dejanskega stanja pa ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

IV. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja, jo je kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

V. Stroški postopka v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti: Ker zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obsojenec dolžan plačati povprečnino kot nastali strošek postopka s tem izrednim pravnim sredstvom (člen 98.a v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP). Pri odmeri povprečnine je sodišče upoštevalo trajanje in težavnost postopka v zvezi s predmetno zahtevo za varstvo zakonitosti ter obsojenčeve premoženjske razmere, kot izhajajo iz podatkov kazenskega spisa.