Jedro

Razlog za prepustitev stanovanja v skupni uporabi predlagateljici je v pritožničinem izvajanju psihičnega in fizičnega nasilja nad staršema. Zato ne gre za nesorazmeren poseg v pritožničine pravice, saj je treba dati v koliziji pravic prednost predlagateljičini pravici do nedotakljivosti človeškega življenja ter do osebnosti in dostojanstva.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Predlagateljica nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor nasprotne udeleženke zoper sklep z dne 19. 7. 2018, s katerim so ji bili izrečeni ukrepi po 19. in 21. členu ZPND (I. točka izreka). Predlagateljičin predlog za napotitev nasprotne udeleženke v ustrezen socialnovarstveni, psihosocialni organ in zdravstveni program z dne 15. 10. 2018 je zavrglo (II. točka izreka) ter odločilo, da udeleženki nosita vsaka svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper I. in III. točko izreka vlaga pravočasno pritožbo nasprotna udeleženka. V pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Poudarja, da se je sodišče pri odločanju oprlo na napačno ugotovljeno dejansko stanje. Svojih ugotovitev ni utemeljilo na dokazih, ampak na domnevah. Tudi sodišče ugotavlja predlagateljičino fizično nasilje do nasprotne udeleženke. Opozarja, da se iz nepremičnine ni izselila, ker skrbi za očeta. Predlagateljica zanj ni pripravljena skrbeti, do njega je večkrat nasilna, z njim manipulira in samovoljno upravlja z njegovim denarjem. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo in ji kršilo pravico do spoštovanja doma, ki je varovana v okviru pravice do nedotakljivosti stanovanja iz prvega odstavka 36. člena Ustave in v okviru pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Izpostavlja prakso Evropskega sodišča za človekove pravice ter Ustavnega sodišča, da se na pravico do spoštovanja doma lahko sklicuje tudi oseba, ki ni lastnik stanovanja, če izkaže obstoj zadostne in kontinuirane vezi z določenim prostorom. V stanovanjski stavbi na naslovu L. živi s starši že vse od rojstva dalje. Je brezposelna in ne prejema nobenega nadomestila. Razpeta je med željo po samostojnem življenju in skrbjo za bolnega očeta. Poudarja, da ni povzročiteljica nasilja, ampak žrtev predlagateljičinega psihičnega in fizičnega nasilja.

Pritožnica predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in postopek za izrek prepovedi nasilnih ravnanj po ZPND ustavi, predlagateljici pa naloži v plačilo stroške postopka. Podrejeno predlaga vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. V odgovoru na pritožbo predlagateljica pritrjuje pravnim naziranjem, argumentaciji in zaključkom sodišča prve stopnje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zakon o preprečevanju nasilja v družini določa ukrepe za varstvo žrtev nasilja v družini. Namen zakona je v preprečevanju nasilja in v ukrepih za odvrnitev nadaljnje škode. Svoj namen lahko doseže le, če je odločitev sprejeta po hitrem postopku – tudi brez vnaprejšnjega opozorila nasprotni stranki. Na hiter postopek napotuje določba 22.a člena ZPND, v kateri je govora o nujnem in prednostnem postopku.

6. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor nasprotne udeleženke zoper sklep z dne 19. 7. 2018. S predmetnim sklepom je bilo nasprotni udeleženki naloženo, da stanovanje na naslovu L., ki je v skupni uporabi, prepusti v izključno rabo predlagateljici (I. točka izreka). Za obdobje 12-ih mesecev od izdaje sklepa ji je bilo prepovedano vstopanje v stanovanje oz. stanovanjsko hišo na prej navedenem naslovu, približevanje stanovanjski hiši na razdalji, manjši od 300 m ter kakršno koli navezovanje stikov s predlagateljico (II. točka izreka).

7. Zoper takšno odločitev je nasprotna udeleženka podala ugovor, ki pa ga je prvo sodišče zavrnilo. Svojo odločitev je gradilo na podlagi naslednjega dejstvenega substrata: - med predlagateljico (mati) in nasprotno udeleženko (hči) že več let vladajo izrazito slabi odnosi, ki se odražajo v verbalnih konfliktih, njuna komunikacija je žaljiva in nedostojna; - v aprilu 2018 je nasprotna udeleženka materi odvzela slušalko iz rok in ji preprečila nadaljnji telefonski pogovor ter odrinila očeta, da je padel in se udaril; - predlagateljičin mož oz. oče nasprotne udeleženke je šibkejša oseba, ki po kapi potrebuje pomoč pri vsakodnevnih opravilih; - nasprotni udeleženki je pristojni CSD ponudil več vrst pomoči za osamosvojitev, vendar se jih ni želela poslužiti.

8. Pritožbeno zatrjevanje, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje, je zmotno. Sodišče odločitve nikakor ni gradilo le na domnevah, marveč je na podlagi celovito izvedenega postopka ter prepričljive dokazne ocene pojasnilo razloge za svojo odločitev. Pritožbeno sodišče pritrjuje naziranju prvega sodišča, da je mogoče učinkovito preprečiti nadaljnja nesoglasja in nasilje med udeleženkama le na način, da se prepreči njuno skupno bivanje. Komunikacija je - kot ugotavlja prvo sodišče - žaljiva in nedostojna z obeh strani. Vendar pa ima pri odločitvi posebno težo dogodek, ki se je zgodil v aprilu 2018, ko je bila nasprotna udeleženka fizično nasilna do predlagateljice in onemoglega očeta.

9. Nasprotna udeleženka ni (so)lastnica ali skupna lastnica nepremičnine, v kateri živi s starši, zato sodišče ukrepa, skladno z drugim odstavkom 21. člena ZPND, ni časovno omejilo. S preprečitvijo skupnega bivanja udeleženk bo pred udeležbo v njunih konfliktih obvarovan tudi A. A., predlagateljičin mož oz. oče nasprotne udeleženke, ki je nemočna oseba in v skladu z določbo tretjega odstavka 4. člena ZPND potrebuje posebno zaščito.

10. Pritožbena zatrjevanja nasprotne udeleženke o razpetosti med željo po samostojnem življenju in skrbjo za bolnega očeta niso prepričljiva. Že opisani dogodek iz aprila 2018 njenih zatrjevanj ne potrjuje. Povedne pa so tudi priložene fotografije (priloga B11), ki prikazujejo njenega nemočnega očeta, ležečega na tleh, ter dejstvo, da mu ni nudila pomoči (20. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa).

11. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožnica se neutemeljeno sklicuje na pravico do spoštovanja doma ter s tem povezano sodno prakso. Konkretni dejanski stan predstavljenih zadev se od obravnavane zadeve bistveno razlikuje. Razlog za prepustitev stanovanja v skupni uporabi predlagateljici je v pritožničinem izvajanju psihičnega in fizičnega nasilja nad staršema. Zato ne gre za nesorazmeren poseg v pritožničine pravice, saj je treba dati v koliziji pravic prednost predlagateljičini pravici do nedotakljivosti človeškega življenja ter do osebnosti in dostojanstva.

12. Glede na zgoraj pojasnjeno pritožba ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče – v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP in v zvezi s 37. členom ZNP – zavrnilo, izpodbijani sklep pa potrdilo.

13. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Odgovor predlagateljice na pritožbo v pretežni meri predstavlja povzetek že tekom postopka izpostavljenih navedb. Zato stroškov, ki jih je imela z odgovorom na pritožbo, ni moč opredeliti kot potrebnih v smislu določbe 154. člena ZPP v zvezi s 155. in 165. členom istega zakona, in jih predlagateljica nosi sama.