Jedro

Res je, da je obsojenec grozil tudi s pravnimi posledicami neizpolnitve pogodbe, vendar je zahteval izplačilo višjih zneskov od dogovorjenih in s tem zasledoval plačilo protipravne premoženjske koristi celo v okoliščinah, ko je bil oškodovanec v finančni stiski. Ta se je prav zaradi visokih zneskov, ki jih je od oškodovanca neutemeljeno zahteval obsojenec, nedvomno še poglobila in zmanjšala njegovo zmožnost vračila, dogovorjenega dolga. Grožnje pa je obsojenec izrekel ravno zaradi zasledovanja pridobitve protipravne premoženjske koristi.

Grožnje v primeru, če oškodovanec ne bo izplačal zneskov po fiktivnih računih, kot so, da bo že videl s kom ima opraviti, da ga ima v pesti, da bo končal kot klošar in da bo moral plačati, če ne želi ostati brez stanovanja, pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča pomenijo resno grožnjo, kot element obravnavanega kaznivega dejanja. Posledica s katero je obsojenec grozil oškodovancu ni samo neugodna, temveč je tudi protipravna. Premoženjska korist, ki jo je obsojenec izsiljeval pa tudi po materialnem pravu ni upravičena.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 1.000,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno odločbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici je bil R. V. oproščen obtožbe za poskus kaznivega dejanja izsiljevanja po prvem odstavku 213. člena v zvezi s prvim odstavkom 34. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), N. M., K. I., V. G., M. K. in J. K. za kaznivo dejanje pomoči h kaznivemu dejanju goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena, v zvezi s prvim odstavkom 38. člena KZ-1, G. V. za kaznivo dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena, v zvezi s prvim odstavkom 37. člena KZ-1, D. Z. za kaznivo dejanje ponarejanja poslovnih listin po prvem in drugem odstavku 235.člena KZ-1, G. M. za kaznivo dejanje ponareditve uradne listine po prvem odstavku 259. člena KZ-1, V. G. za poskus kaznivega dejanja zlorabe izvršbe po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 216. člena KZ-1 in pravna oseba Kera d.o.o. poslovne storitve Koper za kazniva dejanja pomoči pri kaznivem dejanju goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. v zvezi s prvim odstavkom 38. člena KZ-1 in v zvezi z 8. točko 25. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (v nadaljevanju ZOPOKD). Po prvem odstavku 96. in 97. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče s stroški tega dela postopka s potrebnimi izdatki obsojencev ter potrebnimi izdatki in nagrado njihovih zagovornikov ter nagrado in potrebnimi izdatki pooblaščencev oškodovancev obremenilo proračun. Z isto sodbo so bili obsojeni R. V., P. B., R. V., Z. V., D. Z. in K. I. spoznani za krive in sicer R. V. z dejanjem opisanim v točki B/1/a in b storitve nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena v zvezi s prvim odstavkom 54. člena KZ-1 in z dejanjem opisanim v točki B/2/a in b storitve nadaljevanega kaznivega dejanja izsiljevanja po prvem odstavku 213. člena v zvezi s prvim odstavkom 54. člena KZ-1, P. B., R. V., Z. V. in D. Z. storitve kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju goljufije po prvem odstavku 211. člena v zvezi z 38. členom KZ-1, D. Z. pa še storitve kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena KZ-1. Storitve tega kaznivega dejanja je bil spoznan za krivega tudi K. I. R. V. je sodišče za kaznivo dejanje opisano v točki B/1/a in b po prvem odstavku 211. člena KZ-1 določilo kazen eno leto zapora in stransko denarno kazen v višini 150 dnevnih zneskov, za kaznivo dejanja opisano v točki B/2/a in b po prvem odstavku 213. člena KZ-1 kazen eno leto in en mesec zapora in stransko denarno kazen v višini 140 dnevnih zneskov, nakar mu je po 3. in 5. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen dve leti zapora in stransko denarno kazen v višini 290 dnevnih zneskov, določenih na 30,00 EUR, to je v skupnem znesku 8.700,00 EUR. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 mu je v izrečeno kazen zapora vštelo čas odvzete prostosti, sodnega pridržanja, pripora in hišnega pripora od 21. 4. 2015 od 3.35 ure do 24.11. 2016 do 14.45 ure. Odločilo je še, da je obsojeni V. dolžan plačati stransko kazen v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe, sicer bo prisilno izterjana, v primeru neizterljivosti pa jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določilo en dan zapora. Obtožbo vloženo zoper P. B. zaradi kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja po tretjem odstavku 257. člena KZ-1 je sodišče z isto odločbo iz razloga po 1. točki 352. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrglo.

2. Zoper sodbo in sklep sodišča prve stopnje so se pritožili okrožna državna tožilka ter zagovorniki R. V., P. B., R. V., D. Z., Z. V. in K. I. Pritožbeno sodišče je pritožbam zagovornikov obsojenih R. V., P. B. in Z. V. ugodilo v celoti, pritožbam okrožne državne tožilke, zagovornikov obsojenega R. V. in D. Z. pa deloma in razveljavilo sklep o zavrženju obtožbe, sodbo v delu pod točko B in sicer glede R. V., pod točko B/1/a in b, izrek o enotni zaporni in denarni kazni, stroških kazenskega postopka kolikor se nanašajo na razveljavljeni del, premoženjskopravni zahtevek glede zneska 38.632,15 EUR, družbi S., d.o.o. iz Kopra ter glede premoženjskopravnega zahtevka R. T., glede P. B., R. V., Z. V. in D. Z. in v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem je pritožbe okrožne državne tožilke zagovornikov R. V. in D. Z., v celoti pa pritožbo zagovornika obsojenega K. I. zavrnilo kot neutemeljene in v nerazveljavljenih deli potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in sicer v celotnem delu pod točko A, B glede R. V. za kaznivo dejanj opisano v točki B/2/a in b, za katero je kazen eno leto in en mesec zapora ter stransko denarno kazen v višini 140 dnevnih zneskov po 30,00 EUR, oziroma 4.200,00 EUR izreklo, potrdilo pa je tudi sodbo glede obsojenega D. Z. za kaznivo dejanje opisano v točki B/3/b, delni razveljavitvi ustrezno pa je poseglo tudi izrek kazenske sankcije obsojenemu D. Z. Slednjič je odločilo še, da so K. I., R. V. in D. Z. dolžni plačati sodno takso glede kaznivega dejanja, ki odpade na obsodilni del sodbe.

3. Zoper pravnomočen obsodilni del sodbe so vložili zagovorniki obsojenega R. V. zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navajajo uvodoma zaradi kršitev kazenskega zakona in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter Vrhovnemu sodišču predlagajo, da izpodbijani sodbi v pravnomočnem obsodilnem delu, razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču. 4. Vrhovni državni tožilec mag. Harij Furlan v odgovoru na zahtevo podanem na podlagi drugega odstavka 432. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Iz vloženega izrednega pravnega sredstva po presoji vrhovnega državnega tožilca vlagatelji vsebinsko ne uveljavljajo kršitve kazenskega zakona, temveč pravnomočno sodno odločbo izpodbijajo zgolj zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Uvodoma zatrjevane kršitve kazenskega zakona namreč utemeljujejo s sklicevanjem na svoje videnje dejanskega stanja oziroma, izražajo svoje lastne pomisleke in nestrinjanja z dokaznimi ocenami prvostopenjskega sodišča. Neutemeljeni pa so tudi nadaljnji očitki, da je sodišče z zavrnitvijo dokaznega predloga, ko ni dopustilo postaviti vprašanja zagovorniku, kršilo obsojenčevo pravico do obrambe. Obramba namreč ni izkazala verjetnosti, da bi bilo z navedenim dokaznim predlogom relevantno dejstvo sploh mogoče dokazati. Podana tudi ni kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj višje sodišče ni spregledalo bistvenega in sicer, da imata R. V. in njegova hči R. V. isti naslov stalnega bivališča in se v zvezi z vsemi pomisleki izraženimi v točki 67 opredelilo.

5. V izjavi na odgovor vrhovnega državnega tožilca zagovorniki vztrajajo na očitkih iz zahteve in poudarjajo, da so kršitve kazenskega zakona seveda morali obrazložiti z navajanjem dejanskega stanja, kar pa nikakor ne pomeni, da vlagajo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Ne strinjajo se tudi z navedbo vrhovnega državnega tožilca, da ni izkazana verjetnost, da bi bilo z uveljavljenim dokaznim predlogom relevantno dejstvo sploh mogoče dokazati, saj iz tretjega odstavka na strani 5 vložene zahteve za varstvo zakonitosti (sodišče sploh ni zavzelo stališča do časovnega prilagajanja izjave oškodovanca, vprašanje je bilo postavljeno zaradi presoje njegove verodostojnosti) jasno izhaja namen postavljenega vprašanja, s čimer je tudi izkazana verjetnost, da je v posledici odgovora oškodovanca, če bi mu bilo dopuščeno odgovoriti, nedvomno dokazali oškodovančevo neverodostojnost. B.

6. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, vendar le, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Na kršitve iz prvega odstavka tega člena se sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP).

Glede kaznivega dejanja opisanega v točki B/2/a

7. Zagovorniki v zahtevi menijo, da pravna opredelitev nadaljevanega kaznivega dejanja izsiljevanja ni ustrezna. V spisu se namreč ne nahaja noben dokaz, da je R. K. dejansko izročil obsojenemu R. V. najprej 10.000,00 EUR in drugič 10.500,00 EUR, takšen zaključek pa je sodišče naredilo kljub temu, da je dokazni postopek pokazal, da je oškodovanec R. K. neverodostojen, saj je bil tekom dokaznega postopka „dobesedno ujet na laži“, vendar je sodišče to očitno spregledalo in kljub temu podelilo verodostojnost njegovim izpovedbam. Iz izreka očitanega kaznivega dejanja izsiljevanja tudi ne izhajajo elementi kaznivega dejanja, saj je iz opisa razvidno le-to, da je obsojeni V. od K. zahteval, da mu ta vrne dolg in da bo v nasprotnem primeru unovčil vsa zavarovanja vključno z menicami, v posledici česar bi seveda lahko prišlo do blokade računa K. podjetja. Uporaba vseh možnih pravnih sredstev nikakor ne predstavlja protipravne sile ali resne grožnje, še manj pa, da bi obsojeni R. V. z uporabo sile ali z resno grožnjo poskušal K. prisiliti, da ta kaj stori v škodo svojega ali tujega premoženja. Po presoji zagovornikov vračilo dolgov ne predstavlja pravno priznane škode za premoženje tistega, ki mora dolg vrniti. Neodvisno od tega pa protipravna izterjava obstoječega izsiljevanega dolga z uporabo sile ali grožnje ne izpolnjuje zakonskih znakov kaznivega dejanja izsiljevanja, temveč kvečjemu kaznivega dejanja samovoljnosti po 310. členu KZ-1, ki pa je milejše kaznivo dejanje kot kaznivo dejanje izsiljevanja. Sodišče v 156. točki izpodbijane prvostopenjske sodbe kot resno grožnjo utemeljuje besede obsojenega R. V., ki so se nanašale na unovčenje menic, kar bi lahko imelo za posledico eksistenčno uničenje oškodovanca v smislu blokade računa firme, kar pa nikakor ne ustreza pomenu pravnega termina resne grožnje, kot to zatrjuje sodišče. Dejstvo je namreč, da je bilo ugotovljeno, da je oškodovani K. sam prostovoljno v zavarovanje sklenjenega posla s podpisom menic pristal, pristal pa je tudi na pogoje unovčenja menic. Torej se je zavedal, v kakšnem primeru bodo unovčene, zaradi česar opominjanje s strani obsojenca na unovčenje ne predstavlja resne grožnje. Predvsem pa zagovorniki vztrajajo, da pred zapadlostjo plačane obresti ne predstavljajo protipravne premoženjske koristi, obstoj zavarovalnih instrumentov pa ne resne grožnje, v posledici česar je bila uporabljena napačna materialna določba in kaznivo dejanje napačno pravno opredeljeno.

8. R. V. je bil pravnomočno spoznan za krivega, da je zato, da bi sebi pridobil protipravno premoženjsko korist drugega z resno grožnjo prisilil, da nekaj stori v škodo svojega premoženja, s tem, da je 12. 8. 2014 zato, da bi si pridobil 30% oderuške mesečne obresti od posojila 35.000,00 EUR v okoliščinah, kot je opisano v točki B/1/a izreka sodbe (očitek goljufije) R. K. ob zahtevi, da mu plačuje po 10.500,00 EUR mesečno, zagrozil, da ima v oblasti vse njegovo premoženje, vključno s tremi menicami, ki jih bo v primeru neplačila unovčeval na 15 dni, ko Družbi K., d.o.o. Luka Koper plačuje za opravljane storitve in bo z računa jemal po 20.000,00 EUR tako, da K. delavcev ne bo mogel plačati ter tako blokiral račun družbe in bo propadal, da ima povsod svoje ljudi, svoje notarje, ljudi na bankah, na davčni, na policiji, zato naj ne poskuša karkoli narediti ali kam oditi, ker ga bodo njegovi ljudje zmleli, tako, da je R. K. v strahu za svoje premoženje v plačilo navedenih mesečnih obresti, ki niso bile dogovorjene in jih ni bil dolžan plačati pristal in mu zato v neugotovljenih dneh v mesecu septembru 2014 izročil prvič 10.000,00 EUR in drugič 10.500,00 EUR, s čimer si je R. V. pridobil za najmanj 20.030,50 EUR protipravne premoženjske koristi, za kolikor izsiljeni znesek presega najvišje dovoljene obresti za znesek 35.000,00 EUR za obdobje od 12. 8. 2014 do 30. 9. 2014. 9. Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da je obsojeni V. očitano kaznivo dejanje storil, ker do doplačila 30% obresti ni bil upravičen. Šlo je za protipravno premoženjsko korist, saj je višina zahtevanih obresti nasprotovala dogovoru obsojenca in oškodovanca. Grožnje z gospodarskim uničenjem pa ustrezajo pravnemu terminu resne grožnje, in sicer ne samo v subjektivnem smislu, kakor jih je oškodovanec dojel, temveč tudi v objektivnem, ker imajo ustrezno težo in ker je bila tudi možnost njihove uresničitve povsem realna, še posebej z unovčenjem menic (točka 156 sodbe sodišča prve stopnje).

10. Na podobne pritožbene očitke, kot jih uveljavljajo zagovorniki tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti je pritožbeno sodišče odgovorilo: „Dvoma ni, da je R. K. pristal v ponudbo obsojenega V. za posojilo 35.000,00 EUR z 10% mesečnimi obrestmi in z zavezo zavarovanja posojila v prepričanju, da mu bo obsojenec pomagal pri bankah pridobiti kredit, s katerim bo lahko posojilo povrnil še pred zapadlostjo šest mesečnega roka, po katerem bo njegov dolg na račun obresti znašal 56.000,00 EUR. Čeprav oškodovanca kljub podpisu pogodbe le-te nista prebrala, pa je dalje zanesljivo tudi, da je K. poznal svoje obveznosti kot posojilojemalec in ki so bile v pogodbi tudi navedene. Bistvene sestavine posojilne pogodbe z dne 11. 8. 2014, katero je sestavila R. V. so mu bile poznane, edino ni vedel, da je najemodajalec po pogodbi Z. V. in da je v njej neresnično navedeno, da je še pred podpisom pogodbe prejel 21.000,00 EUR (točka 53 obrazložitve sodbe). Da je bil posojilodajalec po pogodbi Z. V. in ne R. V., sta oškodovanca izvedela naslednji dan na naroku pri notarki in z njim soglašala, vedela pa sta tudi, da znašajo obresti po posojilni pogodbi 21.000,00 EUR oziroma, da je skupen dolg 56.000,00 EUR. Dejstvo je, da je bilo posojilo istega zneska brez 10% mesečnih obresti vsebovano v posojilni pogodbi, ki je bila dan kasneje sestavljena v notarski pisarni P. B. v obliki notarskega zapisa SV 805/14, oškodovanca pa sta, kot rečeno vedela in tudi soglašala s tem, da bosta morala plačati še dodatnih 21.000,00 EUR obresti, kot je bilo dogovorjeno med R. V. in R. K., s čimer se je strinjala tudi Z. K.“. Nadalje pritožbeno ugotavlja, „da glede na to, da jima je Z. V. takoj po sestavi notarskega zapisa tudi nakazal znesek posojila v višini 35.000,00 EUR, neresnična navedba v posojilni pogodbi glede predčasnega prejema 21.000,00 EUR sploh ni bistvena, saj ni vplivala niti mogla vplivati na nadaljnje ravnanje tako soobsojenega R. V. kot obeh oškodovancev“ (točka 54). Pritožbeno sodišče je presodilo še, „da je očitno, da obsojenemu R. V. ni šlo za to, da bi K. čim prej vrnil kredit v znesku 35.000,00 EUR, temveč si je na račun obresti hotel pridobiti čim več koristi. Da naj ne bi imel poštenih namenov kaže tudi dejstvo, da je že takoj po danem posojilu od oškodovanca terjal 30% obresti in ne zgolj 10%, kar je tudi predmet kaznivega dejanja izsiljevanja“. (točka 55) Pritožbeno sodišče, pa tudi ni imelo nikakršnih pomislekov v pravilnost preostalega dela obsodilne sodbe in zaključilo da „zagovornika obsojenega R. V. ne moreta uspeti s stališčem, da dokazni postopek predvsem zaradi nezanesljivosti izpovedbe oškodovanega R. K. ni potrdil, da je slednji obsojencu na račun izterjave obresti izročil skupno 20.500,00 EUR. Ugotovitve, kot jih je sodišče prve stopnje povzelo v točkah 82 do 87 so namreč povsem prepričljive ne glede na to, da je R. K. svojo izpovedbo o tem, da je stisko glede zahtevanih obresti omenil M. in I., kasneje spremenil. O tej spremembi izpovedbe se je sodišče prve stopnje opredelilo tako, da nasprotna pritožbena izvajanja niso utemeljena. Enako velja tudi za trditev, da obsojenec ni izterjal protipravne premoženjske koristi, saj se je oškodovanec strinjal s plačilom zamudnih obresti in tudi prostovoljno dal sredstva za zavarovanje posojila, zaradi česar obtožbena trditev, da bo ta sredstva uporabil, ne predstavljajo resne grožnje. Dejstvo namreč je, da je obsojenec z zahtevo po izplačilu obresti napram oškodovancu nastopil ravno nasprotno od tistega, kar mu je obljubljal ob sklenitvi posojila, saj je obresti zahteval takoj po sklenitvi pogodbe in še to v trikratnem znesku. Ker je dal oškodovancu le eno posojilo je jasno, da do trikratnega zneska ni bil upravičen, kakor tudi ne v višini 10% mesečnih obresti, saj so bile le-te dogovorjene v fiksnem znesku 21.000,00 EUR in sploh še niso zapadle v plačilo. Popoln nesmisel je namreč, da je nekomu dano posojilo 35.000,00 EUR, naslednji dan pa se že zahteva plačilo obresti v višini 1/3 posojila, čez slab mesec pa že drugo tretjino celotnega posojila. Takšno ravnanje zato tudi po oceni pritožbenega sodišča predstavlja čisto izsiljevanje oškodovanca, še sploh, ker je obsojenec imel v rokah zavarovalne instrumente preko katerih je oškodovanca izsiljeval in mu grozil z uničenjem podjetja oziroma z grožnjami, kot so v izreku sodbe podrobneje navedene. Zato ni moč sprejeti obrambne teze, da bi v ravnanju obsojenca bili podani le zakonski znaki kaznivega dejanja samovoljnosti po 310.členu KZ-1 glede katerega pa oškodovanec ni podal predloga za pregon oziroma vložil zasebne tožbe“ (točka 66 obrazložitve).

11. Kaznivo dejanje izsiljevanja je specialna oblika kaznivega dejanja prisiljenja iz 132. člena KZ-1 in je podano, kadar storilec s prisiljenjem drugemu povzroči premoženjsko škodo in ima pri tem namen sebi ali komu drugemu pridobiti protipravno premoženjsko korist. Inkriminacija po tem členu ima torej dve varovani dobrini – prosto sprejemanje odločitev in premoženjska razmerja med posamezniki.

12. V zahtevi za varstvo za varstvo zakonitosti, kot je bilo že pojasnjeno, zagovorniki predvsem poudarjajo, da premoženjska korist, ki si jo je nameraval pridobiti obsojenec, ni protipravna, in, da grožnja z unovčenjem menic in grožnja z izvršbo, ne predstavljata resne grožnje, tako namen pridobitve protipravne premoženjske koristi kot uporabo resne grožnje za prisiljenje pa sta elementa obravnavanega kaznivega dejanja.

13. Zagovorniki s temi očitki tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne morejo uspeti. Tako iz izreka, kot iz obrazložitve obeh sodb izhaja, da si je obsojenec pridobil nedovoljeno korist in da ne gre za izpolnjevanje pravno veljavne pogodbe. Obsojenec je zahteval višje zneske in pred njihovo zapadlostjo dogovorjeno v pogodbi. S pravnomočno sodbo je bilo namreč ugotovljeno, da je zahteval obsojenec od oškodovanca 30% obresti in ne zgolj 10%, kot so bile dogovorjene in to bistveno prej, kot so zapadle v plačilo. Zato vztrajanje na takšnem izplačilu z grožnjami vsekakor predstavlja namen storilca po pridobitvi protipravne premoženjske koristi.

14. Prav tako Vrhovno sodišče pritrjuje razlogom nižjih sodišč, da so grožnje, kot se obsojencu očitajo v izreku, resne grožnje in kot take izpolnjujejo element kaznivega dejanja. Obsojenec je namreč grozil oškodovancu z različnimi zvezami in poznanstvi med notarji, med bančnimi in davčnimi uslužbenci ter na policiji, grozil oškodovancu, da ga bodo njegovi ljudje zmleli, da ga bo sam z blokado računa uničil, pri čemer pa je zahteval več denarja in prej, kot so zneski zapadli v plačilo. Takšni pritiski, vsekakor predstavljajo grožnje, ki se jim oškodovanec ni mogel upreti in je v strahu zahtevane zneske tudi plačal. Osebi, ki ne zasleduje pridobitve protipravne premoženjske koristi, namreč za vračilo dogovorjenega dolga ni treba groziti s poznanstvi pristojnih in ne z „zmletjem“. Nobenega dvoma ni, da je bila torej grožnja izrečena na tak način, da jo je oškodovanec štel za uresničljivo, glede na svojo obliko in druge okoliščine, pa je bila tudi objektivno zmožna vzbuditi občutek ogroženosti. Res je, da je obsojenec grozil tudi s pravnimi posledicami neizpolnitve pogodbe, vendar je zahteval izplačilo višjih zneskov od dogovorjenih in s tem zasledoval plačilo protipravne premoženjske koristi celo v okoliščinah, ko je bil oškodovanec v finančni stiski. Ta se je prav zaradi visokih zneskov, ki jih je od oškodovanca neutemeljeno zahteval obsojenec, nedvomno še poglobila in zmanjšala njegovo zmožnost vračila, dogovorjenega dolga. Grožnje pa je obsojenec izrekel ravno zaradi zasledovanja pridobitve protipravne premoženjske koristi. Kot sta ugotovili nižji sodišči je bil prav to tudi njegov namen.

15. Očitki obrambe v zahtevi, s katerimi izraža dvome v verodostojnost izpovedb oškodovanca, češ da ni dokazano, da bi oškodovanec dejansko izročil obsojencu zahtevane zneske, pa pomenijo le nestrinjanje z dokaznimi zaključki, oziroma zagovorniki očitajo kršitev, ki je z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati. (drugi odstavek 420. člena ZKP) Glede dejanja očitanega v točki B/2/b

16. V okviru nadaljevanega kaznivega dejanja izsiljevanja je bil, kot izhaja iz izreka sodbe sodišča prve stopnje, obsojeni R. V. spoznan za krivega tudi, da je z enakim namenom, to je z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi R. K. zagrozil, da bo sedaj videl s kom ima opraviti, da ga ima v pesti in da bo končal kot klošar pod mostom, ker ga je hotel izigrati z notarskim zapisom iz Sežane, katerega mu je dal K. I. kot je opisano v točki A/2/b izreka sodbe ter rekoč mu, da je znesek iz notarskega zapisa visok in da zato z obrestmi ne bodo pretiravali, da pa mu bo sedaj na družbo izstavil račune, ki jih bo moral plačevati, če noče ostati še brez stanovanja, oni pa bodo s tem denarjem dobro živeli, zaradi česar je R. K. v stiski in strahu 17. 2. 2015 in 19. 2. 2015 delno plačal v točki A/11/4g izreka sodbe navedeni račun družbe G., d.o.o. v višini 7.000,00 EUR, kolikor je R. V. pridobil protipravne premoženjske koristi.

17. Po presoji sodišča prve stopnje stopnje je obtožbeni očitek, da je obsojeni V. zasledoval pridobitev protipravne premoženjske koristi dokazan, saj je zahteval od K. plačevanje z ničemer utemeljenih računov. Tudi izrečene grožnje, da bo ostal brez stanovanja in grožnje s siceršnjim uničenjem prav tako pomenijo resno grožnjo. V zvezi s tem je okrožno sodišče še poudarilo, „da se je oškodovanec, ki se je potez obsojenega R. V. ves čas bal (….), da bo ostal brez družbe in ko je ob težavah v poslovanju samo čakal kdaj bo unovčena katera od treh menic, ki jih je izdal kot njen direktor, ker je prava neuk, za možnost uporabe notarskega zapisa iz Sežane, s katerim se je zavezal za vrnitev sicer neobstoječega dolga z vsem svojim premoženjem, torej tudi s stanovanjem, na katerem je bila sicer vknjižena hipoteka s strani R. V., ki ga je tedaj posredoval, česar pa ni mogel vedeti, in se je zato tega (unovčitve) menic upravičeno bal“ (točka 157 sodbe sodišča prve stopnje).

18. Pritožbeno sodišče je očitke obrambe v pritožbi, da ni dokazano, da je obsojenec preko plačila družbi G., d. o. o. pridobil za 7.000,00 EUR protipravne premoženjske koristi, in očitke o kršitvi določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zavrnilo kot neutemeljene. Pojasnilo je, da obrazložitev sodišča prve stopnje v tem delu sicer res ni obširna, da pa je iz nje mogoče razbrati, da je sodišče dokazni zaključek o tem, da je obsojenec prejel navedeno premoženjsko korist oprlo na pomembno dejstvo. To dejstvo je „da je bila obtožencu ob hišni preiskavi zasežena dokumentacija, iz katere izhaja specifikacija del, ki je ravno v takem znesku, kot sta fiktivna računa.“ Presodilo je tudi, da okoliščina, da na istem naslovu živi tudi obsojenčeva hči R. V., ki je račune pripravila, ni bistvena, „saj ni bila ona tista, ki je oškodovanca izsiljevala, temveč je bil to R. V.“ (točka 67 sodbe).

19. V zahtevi za varstvo zakonitosti zagovorniki uveljavljajo kršitev iz 11. točke 371. člena ZKP, kar utemeljujejo z navedbami, da sodišče ni z gotovostjo ugotovilo, da so dokumenti najdeni na naslovu bivališča obsojenca njegovi, še posebej, ker je D. Z. pojasnil, da je račune pripravila R. V., da je K. sam pojasnil, da je izstavljal fiktivne račune tedaj, ko je želel priti do gotovine in je tako po mnenju zagovornikov povsem možno, da to velja tudi za sporne račune ter s trditvijo, da V. ni imel nikakršnih povezav s podjetjem G., d. o. o., kar pa je zelo pomembno, še posebej v zvezi s pridobitvijo premoženjske koristi.

20. S temi navedbami pa zagovorniki po vsebini ne uveljavljajo očitane procesne kršitve, temveč le pritožbeni razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče se je namreč do vseh izpostavljenih okoliščin opredelilo, izraženo nestrinjanje z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje, pa pomeni le uveljavljanje razloga s katerim pravnomočnih sodnih odločb z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno izpodbijati (drugi odstavek 420. člena ZKP)

21. Grožnje v primeru, če oškodovanec ne bo izplačal zneskov po fiktivnih računih, kot so, da bo že videl s kom ima opraviti, da ga ima v pesti, da bo končal kot klošar in da bo moral plačati, če ne želi ostati brez stanovanja, pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča pomenijo resno grožnjo, kot element obravnavanega kaznivega dejanja. Posledica s katero je obsojenec grozil oškodovancu ni samo neugodna, temveč je tudi protipravna. Premoženjska korist, ki jo je obsojenec izsiljeval pa tudi po materialnem pravu ni upravičena. Zato zagovorniki v delu zahteve, kjer uveljavljajo kršitev kazenskega zakona, češ da v tem primeru ne gre za resno grožnjo, ne morejo uspeti. Nižji sodišči sta namreč sprejeli in obrazložili dokazni zaključek, da je korist, ki si jo je nameraval pridobiti obsojenec protipravna, zato so tudi ravnanja, ki predstavljajo realizacijo te koristi protipravna, oziroma pomeni grožnja z unovčenjem menic zaradi pridobitve take koristi (plačilo zneskov po fiktivnih računih) resno grožnjo.

22. Naslednja kršitev, ki jo uveljavljajo zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti je kršitev pravice do obrambe. Sodnica namreč na glavni obravnavi dne 9. 9. 2016 zagovorniku odvetniku Luki Zajcu ni dovolila postaviti vprašanja K., zakaj ni po prejemu 10.000,00 EUR od I. in M. preprosto 35.000,00 EUR vrnil V., ki jih je prejel istega dne. Vprašanje, ki ni bilo ne kapciozno in ne sugestivno, je bilo namenjeno presoji K. verodostojnosti. Oškodovanec je namreč svoje izjave sproti spreminjal, zaradi česar zaključek sodišča o „prepričanosti“ ni pravilen. Po mnenju obrambe bi namreč lahko sodišče, če bi dokaz izvedlo, napravilo drugačno dokazno oceno in oškodovancu ne bi verjelo.

23. Po presoji Vrhovnega sodišča tudi ta kršitev ni podana, saj obramba ni izkazala verjetnosti, da bi odgovor na zastavljeno vprašanje kakorkoli vplival na drugačno presojo sodišča glede ocene oškodovančeve verodostojnosti. Vrhovno sodišče namreč ne vidi povezave med odgovorom na to vprašanje in oceno verodostojnosti. Obramba pa tega tudi ni pojasnila. Zato ostaja njen dokazni predlog nesubstanciran. Takim dokaznim predlogom pa sodišče ni dolžno slediti.

C.

24. Glede na vse navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da sodišče ni kršilo procesnega ali materialnega zakona, kot to uveljavljajo vložniki v zahtevi, ter da je zahteva za varstvo zakonitosti vložena v pretežnem delu iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar jo je Vrhovno sodišče na podlagi določila člena 425 ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

25. Odločitev o stroških nastalih pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu temelji na določilih členov 98.a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Sodna taksa je odmerjena skladno s tarifo, določeno v Zakonu o sodnih taksah ob upoštevanju obsojenčevih premoženjskih razmer ter obsegom in zapletenostjo obravnavane zadeve.