Jedro

Po naziranju vložnika zahteve ne gre za pomoč pri kaznivem dejanju, saj iz obrazložitve sodbe izhaja, da je šlo za povsem pravilne ekonomske odločitve akterjev v takratni situaciji. Zahteva s temi navedbami, v katerih kršitve zakona konkretno ne opredeli, nakazuje, da je sodišče na podlagi zmotne presoje dejstev obsojenčevo ravnanje opredelilo kot pomoč k obravnavanemu kaznivemu dejanju. Zato s temi izvajanji v nasprotju z določbo 2. odstavka 420. člena ZKP uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. P.J. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati 200.000 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 6.4.2001 spoznalo za krive, obs. P.J. nadaljevanega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po 2. in 1. odstavku 244. člena KZ in pomoči k istemu kaznivemu dejanju po 2. in 1. odstavku 244. člena v zvezi s 27. členom KZ, obs. A.Ž. kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po 1. in 2. odstavku 244. člena KZ in ter obs. A.Z. pomoči k temu kaznivemu dejanju. Po 51. členu KZ je obsojencem izreklo pogojne obsodbe, v katerih jim je določilo, obs. P.J. posamezni kazni šest mesecev zapora z uporabo omilitvenih določb 42. in 43. člena KZ in eno leto ter dva meseca zapora, nato pa po določbi 2. točke 2. odstavka 47. člena KZ enotno kazen eno leto in pet mesecev zapora, obs. A.Ž. in obs. A.Z. z uporabo omilitvenih določb 42. in 43. člena KZ pa, prvemu kazen deset mesecev zapora, drugi pa kazen šest mesecev zapora. Obs. P.J. in obs. A.Ž. je določilo preizkusni dobi treh let, obs. A.Z. pa preizkusno dobo dveh let. Po 1. odstavku 49. člena KZ je odločilo, da se bo ob morebitnem izreku kazni obs. P.J. v izrečeno kazen vštel pripor. Prav tako je odločilo, da je obs. P.J. dolžan plačati M.r. skupnosti del njihovega premoženjskopravnega zahtevka in sicer 144.282 SIT s pripadajočimi obrestmi od 31.10.1990 do plačila, 186.619 SIT s pripadajočimi obrestmi od 23.9.1991 do plačila ter 111.848 SIT s pripadajočimi obrestmi od 1.3.1990 do plačila, z višjim premoženjskopravnim zahtevkom pa je M.r. skupnost, njenega pravnega naslednika, napotilo na pot pravde. Po 1. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojence zavezalo k povrnitvi stroškov kazenskega postopka in jim naložilo v plačilo vsakemu po 200.000 SIT povprečnine. Z isto sodbo je sodišče prve stopnje po 4. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo zoper obs. P.J. za kaznivo dejanje zlorabe pooblastil po 5. točki 1. odstavka 132. člena Kazenskega zakona Republike Slovenije (KZ/77) ter odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka, potrebni izdatki ter nagrada zagovornika obs. P.J. bremenijo proračun. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 18.4.2002 zavrnilo pritožbe zagovornikov obsojencev kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencem pa naložilo plačilo povprečnin, vsakemu po 200.000 SIT.

Zagovornik obs. P.J. je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in spremeni pravnomočno odločbo ali razveljavi odločbo sodišča prve stopnje in druge stopnje ter zadevo vrne v novo odločitev.

Vrhovna državna tožilka K.U.K., v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Meni, da sta obe sodišči pravilno ugotovili, da je bil prav obs. J. tisti, ki je podpisal sporna nakazila in je bilo tudi z zaslišanjem prič ugotovljeno, kako je potekalo nakazovanje sredstev. Pravilno je bilo tudi ugotovljeno, da je obsojenec kot vodja finančnoračunovodske službe neupravičeno odredil nakup avtomobilov iz sredstev M.r. skupnosti, in to v dogovoru s F.S. Tudi glede drugega kaznivega dejanja so pravilne ugotovitve, da je šlo za fiktiven posel, ko se je pridobljena korist realizirala preko fiktivnih avtorskih pogodb, fiktivnih pogodb za delo preko študentskega servisa in plačilom izleta. Pravilno so ugotovljeni tudi elementi pomoči pri storitvi kaznivega dejanja, ki ga je sicer storil A.Ž. Ker je bilo kaznivo dejanje pravno pravilno opredeljeno po 2. in ne po 1. odstavku 244. člena KZ, tudi še ni nastopilo absolutno zastaranje kazenskega pregona. V kolikor zahteva za varstvo zakonitosti izpodbija pravilnost zaključkov izvedenke dr. K., pa s tem in z navedbami o nepravilnih izračunih v zvezi s premoženjskopravnim zahtevkom uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Zaradi te kršitve pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti, prav tako ne zaradi same višine odmerjene povprečnine.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Kršitve kazenskega zakona vložnik zahteve konkretno ni opredelil. Tudi glede na obrazložitev zahteve, v kateri navaja, da je nepravilna odločitev obeh sodišč v zvezi z obsojenčevo pomočjo h kaznivemu dejanju soobs. A.Ž., ker njegova udeležba pri tem poslovanju ne more biti pomoč, ni mogoče sklepati, katero kršitev kazenskega zakona ima v mislih. Po določbi 1. odstavka 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. To pa pomeni, da je treba v zahtevi navesti konkretne razloge ter jih tudi ustrezno utemeljiti. V nasprotnem primeru namreč uveljavljanih razlogov ni mogoče preizkusiti. Glede na vsebino obrazložitve, povezano s tem vprašanjem, pa zahteva v bistvu izhaja iz drugačne presoje dejanskih okoliščin, kot jo je opravilo sodišče. S tem pa nakazuje na zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP). Na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje merijo tudi navedbe, da bi sodišče moralo ugotoviti, kakšna pooblastila je imel obsojenec in kaj je lahko podpisoval, ali je bil pooblaščen za izdajanje nalogov za izplačilo kakršnihkoli sredstev iz posameznih računov, da v tej smeri ni dokazov ter da iz njegovega zagovora in ostalih dokazov izhaja, da je bil odredbodajalec S. S trditvijo, da sodišče ni obrazložilo, zakaj ima obsojenca za glavnega sprovajalca izplačil, tako glede dejanja, opisanega pod točko I/1 kot tudi glede dejanja, opisanega pod točko I/2 izreka prvostopenjske sodbe, zahteva nakazuje na pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih in s tem na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

V primeru obeh dejanj, ki sta pravno opredeljeni kot nadaljevano kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po 2. in 1. odstavku 244. člena KZ, je obsojencu očitano, da je izrabil svoj položaj kot vodja finančnoračunovodske službe pri G., kjer je bil med drugim zadolžen za realizacijo plačil. V nadaljnjem opisu dejanj je tudi z navedbo dejstev in okoliščin konkretizirana izraba položaja. V obrazložitvi sodbe (sodba sodišča prve stopnje, tretji odstavek na 12. in prvi odstavek na 13. strani) je sodišče glede na ugotovljena dejstva zaključilo, da je obsojenec, ki je dejansko vodil finančne posle v zvezi z M.r. skupnostjo, storil kaznivo dejanje tako, da je dal nalog za nakazilo teh sredstev S. d.o.o., ki je ta sredstva prenakazal na obsojenčevo podjetje L. d.o.o. Utemeljilo je tudi, da je obsojenec bil odgovorna oseba, ki je takšne naloge dajala. Prav tako je v zvezi z drugim dejanjem (točka I/2) obrazložilo, da je bil obsojenec odgovorna oseba pri G. in da je dal nalog za izplačilo avtomobilov ter da je tudi zanj bil nabavljen tak avtomobil (drugi odstavek na 18. strani prvostopenjske sodbe) in da je bil zadolžen za izdajo nalogov za izplačila z vseh kontov, ki so se vodili pri G. Sodišče druge stopnje je sprejelo takšne dejanske zaključke in v obrazložitvi sodbe (tretji in prvi odstavek na 4. strani drugostopenjske sodbe) zavzelo stališče do pritožbenih navedb, ki so izpostavile okoliščine, da ravnanje obsojenca ni pomenilo nobene zlorabe, temveč je bilo le nujna posledica ekonomske situacije v inkriminiranem času, da je odredbodajalec bil izključno pokojni S., da nakazilo na podjetje S. ni bilo fiktivno in da je bil projekt "katalizator" resničen. Pri presoji okoliščine, da je odredil prenos denarnih sredstev oziroma virmansko izplačilo računov za nakup osebnih avtomobilov, je izhajalo iz vsebine izvedenih dokazov ter upoštevalo dejstvo, da je bil obsojenec registriran kot eden od podpisnikov. Iz takšnih razlogov izpodbijane pravnomočne sodbe v povezavi z njenim izrekom je dovolj jasno razvidno, kakšen položaj in kakšna pooblastila je imel obsojenec pri G. ter na kakšen način je izrabil svoj položaj. Zato nakazana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

Zahteva tudi navaja, da je nepravilna odločitev obeh sodišč glede obsojenčeve pomoči h kaznivemu dejanju iz 2. in 1. odstavka 244. člena KZ, ki ga je storil obs. A.Ž. V nadaljevanju utemeljuje, da je obsojenčevo podjetje bilo tisto, ki se je okoristilo v tem poslovanju oziroma pripomoglo drugim k okoriščanju, in bi zato sodišče moralo uporabiti celo določbe o sostorilstvu, ki pa mu ni očitano. Po naziranju vložnika zahteve ne gre za kaznivo dejanje pomoči, saj iz obrazložitve sodbe izhaja, da je šlo za povsem pravilne ekonomske odločitve akterjev v takratni situaciji. Zahteva s temi navedbami, v katerih kršitve zakona konkretno ne opredeli, nakazuje, da je sodišče na podlagi zmotne presoje dejstev obsojenčevo ravnanje opredelilo kot pomoč k obravnavanemu kaznivemu dejanju. Zato tudi s temi izvajanji uveljavlja v nasprotju z določbo 2. odstavka 420. člena ZKP zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Kot takšno je šteti tudi navedbo, da je sodišče "nepravilno verjelo" in v celoti sprejelo izvedensko mnenje dr. A.Ž.K. Po stališču zahteve sta nižji sodišči zmotno uporabili materialno pravo s tem, ko je bilo delno ugodeno premoženjskopravnemu zahtevku. Trditev, da za ugoditev temu zahtevku ni bilo pogojev, povezuje z vprašljivim izvedenskim mnenjem dr. K., z neizvršljivostjo te odločitve, z dejstvom, da se ne ve, kdo je oškodovanec in kdo je okoriščanec in s trditvijo, da ne more celotna krivda pasti na obsojenca ter s sklicevanjem na njegove osebne in premoženjske razmere in njegovo nezmožnost, da plača prisojeni premoženjskopravni zahtevek.

Po določbi 2. odstavka 105. člena ZKP sodišče lahko prisodi v sodbi, s katero spozna obdolženca za krivega, oškodovancu premoženjskopravni zahtevek v celoti; lahko mu ga prisodi deloma in ga s presežkom napoti na pravdo. V obravnavani zadevi je sodišče obsojenca spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja po 2. in 1. odstavku 244. člena KZ, s katerim je bila oškodovana M.r. skupnost, njen pravni naslednik pa je Občina L., ki je tudi priglasila premoženjskopravni zahtevek. Glede na takšno stanje stvari je odločitev, s katero je sodišče deloma ugodilo priglašenemu premoženjskopravnemu zahtevku, deloma pa oškodovano skupnost napotilo na pravdo, v skladu z navedeno določbo in tudi zakonita. Zato niso utemeljene nasprotne navedbe zahteve, ki se deloma nanašajo tudi na grajo presoje dejanskih okoliščin, na podlagi katerih je sodišče odločilo o višini prisojenega dela premoženjskopravnega zahtevka, deloma pa na okoliščine, ki za odločitev o tem zahtevku niso relevantne. Odločitev o premoženjskopravnem zahtevku je vezana na obsojenčevo obsodbo za storjeno kaznivo dejanje. Zato zahteva nima prav, ko navaja, da sta bila okoriščanca tudi R. in S. ter s tem smiselno trdi, da sodišče obsojencu ne bi smelo naložiti v plačilo tega dela premoženjskopravnega zahtevka.

Zahtevi tudi ni mogoče pritrditi, da bi sodišče moralo uporabiti določbo 1. odstavka 244. člena KZ in ugotoviti, da gre za absolutno zastaranje kazenskega pregona. Glede na opis in glede na dejanske ugotovitve, ki zadevajo pridobljeno veliko premoženjsko korist, je sodišče to obsojenčevo dejanje pravilno pravno opredelilo kot nadaljevano kaznivo dejanje zlorabe položaja po 2. in 1. odstavku 244. člena KZ. Ob upoštevanju višine predpisane kazni za to kaznivo dejanje pa kazenski pregon ni absolutno zastaral. Zaradi navedenega sodišče tudi ni kršilo kazenskega zakona o tem vprašanju (3. točka 372. člena ZKP).

O stroških kazenskega postopka je sodišče odločilo v skladu z določbami 1. odstavka 95. člena (sodišče prve stopnje) in 1. odstavka 98. člena (sodišče druge stopnje) ZKP. Določitev višine povprečnine je odvisna od presoje ugotovljenih okoliščin, ki so opredeljene v 3. odstavku 92. člena ZKP. Takšne okoliščine sta obe sodišči upoštevali ter tudi presodili in zaradi tega tej odločitvi ni mogoče očitati nezakonitosti.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obs. P.J. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa (3. odstavek 92. člena ZKP).