Jedro

Določba tretjega odstavka 14.a člena ZST-1 se ne razteza na procesno situacijo zavrženja prepoznega predloga za oprostitev sodnih taks, zato prepozno vložen predlog za oprostitev plačila sodnih taks ne vpliva na tek roka za njeno plačilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje štelo, da je ugovor zoper sklep o izvršbi umaknjen.

2. Zoper sklep se pravočasno pritožuje dolžnica, ki navaja, da ji sodišče ob vročiti sklepa o zavrženju prepoznega predloga za oprostitev sodne takse ni vročilo opozorila za začetek roka za plačilo sodne takse po že izdanem plačilnem nalogu. Prilaga sklep I 124/2015, v katerem je bil predlog zaradi zamude roka zavržen, rok za plačilo sodne takse pa ji je začel teči po vročitvi sklepa, kar je razvidno iz njegove priloge. V predmetni zadevi sodišče takega opozorila ni izdalo, zato naproša, da se navedeno izda.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je dolžnici 6. 2. 2018 izdalo plačilni nalog za sodno takso za ugovor zoper sklep o izvršbi v znesku 55,00 EUR po tar. št. 4021 Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1). Plačilni nalog je bil dolžnici vročen s fikcijo v skladu s tretjim in četrtim odstavkom 142. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) dne 24. 2. 2018. Dolžnica je po izteku roka za plačilo sodne takse dne 6. 3. 2018 vložila predlog za taksno oprostitev, ki ga je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 16. 3. 2018 zavrglo kot prepoznega, hkrati pa je izdalo tudi izpodbijani sklep, s katerim je ugovor štelo za umaknjen zaradi neplačane sodne takse (peti odstavek 29.b člena ZIZ).

5. Dolžnica v pritožbi navaja, da je sodišče po zavrženju predloga za taksno oprostitev ni poučilo o teku roka za plačilo sodne takse. S tem smiselno uveljavlja, da ji rok za plačilo sodne takse še ni iztekel, izpostavlja pa tudi problem razlage določila tretjega odstavka 14.a člena ZST-1, ki določa: "Če sodišče predlogu za oprostitev, odlog ali obročno plačilo taks ne ugodi, začneta teči rok za plačilo takse in rok za ugovor zoper že izdani plačilni nalog iz 34. člena tega zakona naslednji dan po vročitvi sklepa o zavrženju ali zavrnitvi predloga, na kar mora sodišče stranko opozoriti".

6. Res bi jezikovna razlaga kazala na to, da ta določba velja tudi v primeru zavrženja prepoznega predloga za oprostitev plačila sodne takse, vendar pa teleološka razlaga po namenu zakona, sistemska razlaga, pa tudi postopek sprejemanja te določbe pripeljejo do drugačnega zaključka. Namen določbe 14.a člena ZST-1 je treba iskati v povezavi s prvim odstavkom 13. člena ZST-1, ki ureja obseg veljavnosti sklepa o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks. Ta učinkuje od dne, ko je pri sodišču vložen predlog za taksno razbremenitev, in velja za vse takse, za katere se izteče rok za plačilo tega dne ali pozneje, razen za takso zaradi zavlačevanja sodnih postopkov in takse po tarifnih številkah 3005, 7401, 7402, 8401 in 8402. Predlog za taksno razbremenitev je torej dopustno vložiti tudi po tem, ko je plačilni nalog že izdan, vse do izteka roka za plačilo v njem določene sodne takse. Zato se s 14.a členom ZST-1 ureja postopanje sodišča s plačilnim nalogom v primeru, ko se po njegovi izdaji vloži predlog za taksno razbremenitev, ki lahko vpliva na njegovo pravilnost. Tako v prvem in v drugem odstavku 14.a člen ZST-1 določa, da se v primeru (delne) ugoditve predlogu že izdani plačilni nalog razveljavi ter se, v kolikor gre za delno oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, izda nov plačilni nalog. Tretji odstavek pa varuje rok za plačilo sodne takse vložniku, ki je ob vložitvi predloga za taksno razbremenitev lahko pričakoval, da bo njegov predlog vplival na že izdani plačilni nalog. V tem primeru je namreč o obveznosti plačila sodne takse odločeno šele s pravnomočno odločitvijo o predlogu za taksno razbremenitev. To pa za predlog, vložen po preteku roka za plačilo sodne takse, ne velja, saj tak predlog na že izdani plačilni nalog ne učinkuje (prvi odstavek 13. člena ZST-1).

7. Določba tretjega odstavka 14.a člena ZST-1 se torej ne razteza na procesno situacijo zavrženja predloga za oprostitev sodnih taks kot prepoznega. Takšno razlago potrjuje tudi določba 35. člena ZST-1, ki ureja postopek zaradi izterjave neplačane takse in izrecno določa, da sodišče potrdi izvršljivost plačilnega naloga in ga pošlje v izterjavo, če v roku za plačilo sodne takse ta ni plačana oziroma če v tem roku taksni zavezanec ne zaprosi za taksno razbremenitev ali ne vloži pravnega sredstva zoper plačilni nalog.

8. Da je bil takšen tudi namen zakonodajalca, je moč sklepati iz zakonodajnega gradiva za sprejem novele ZST-1C.1 V obrazložitvi 9. člena novele, ki vsebuje obravnavano določbo, je navedeno, da je ta pripravljena po vzoru odločbe Ustavnega sodišča U-I-41/13-17 z dne 10. 10. 2013, iz katere pa jasno izhaja, da začneta teči rok za ugovor zoper plačilni nalog in rok za plačilo sodne takse naslednji dan po vročitvi sklepa, s katerim je odločeno o zavrnitvi oziroma zavrženju predloga, zgolj v primeru, če je predlog za taksno razbremenitev, kateremu se ne ugodi, vložen v roku za plačilo sodne takse.

9. Zahteva, da bi moralo sodišče tudi po zavrženju prepoznega predloga za taksno oprostitev stranki dati nov rok za plačilo sodne takse, kot uveljavlja dolžnica, bi pripeljala do zlorabe predloga za taksno razbremenitev in do absurdne rešitve (argumentum ab absurdo), ko bi lahko stranka z vložitvijo nepravočasnega predloga povzročila ponoven tek roka, ki se je že iztekel, in to vse dotlej, dokler sodišče ne bi sprejelo odločitve o posledici neplačila sodne takse.

10. Ker torej prepozno vložen predlog za oprostitev plačila sodnih taks ne vpliva na tek roka za njeno plačilo, je sodišče prve stopnje, potem ko je ugotovilo, da sodna taksa za ugovor ni bila plačana v roku 8 dni od vročitve plačilnega naloga z dne 6. 2. 2018, dolžničin ugovor pravilno štelo za umaknjen, ne da bi dolžnico ponovno pozivalo k plačilu sodne takse po tem plačilnem nalogu.2 Drugačno postopanje sodišča v zadevi I 124/2015 glede na zgoraj obrazloženo na pravilnost izpodbijane odločitve ne more vplivati.

11. Glede na navedeno in ker tudi ni našlo kršitev, na katere po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče dolžničino neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Poročevalec Državnega zbora z dne 25. 1. 2016. 2 VSL Sklep I Ip 955/2017 z dne 26. 4. 2017.