Jedro

Disciplinsko kršitev mora delodajalec dokazati delavcu v sklepih o prenehanju delovnega razmerja. Če v sklepih delodajalca ni obrazložitve, gre za bistveno kršitev določb disciplinskega postopka, izrečeni ukrep prenehanja delovnega razmerja pa je nezakonit. Delodajalčevega zahtevka zoper delavca - trgovca zaradi povračila škode (primanjkljaj v trgovini) ni dovoljeno zavrniti zgolj zaradi tega, ker delodajalec ni v sklepu, izdanem na podlagi 72. člena ZTPDR, opredelil krivde delavca. Naklep in huda malomarnost se lahko ugotavljata tudi v sodnem postopku. Za vložitev tožbe zadostuje tudi že sam opomin za plačilo škode.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se v točki 4 izreka razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

V ostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Delovno sodišče v Celju je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se razveljavita sklep disciplinske komisije tožene stranke, št. SK-6 z dne 23.12.1992 in sklep upravnega odbora tožene stranke št. SO-6A z dne 19.2.1993, s katerim je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Tožena stranka je dolžna tožnika ponovno razporediti na delovno mesto, na katerem je bil razporejen pred prenehanjem delovnega razmerja in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačilom plače in drugimi pravicami, vse v 8 dneh pod izvršbo. Sklenilo pa je, da mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka v višini 160.337,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 27.11.1997 dalje do plačila, v 8 dneh, da ne bo izvršbe. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek tožene stranke, da je tožnik R. B. dolžan plačati A. d.o.o. 668.761,16 SIT pod pretnjo izvršbe.

Zoper to sodbo se pritožuje tožena stranka, kot tudi tožeča po nasprotni tožbi, zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje pa spremeni tako, da zavrne tožnikov zahtevek, po nasprotni tožbi pa ugodi v celoti, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je prepričana, da stališče sodišča prve stopnje v sodbi ni pravilno o pomanjkljivosti izpodbijanih sklepov, saj le-ti izpolnjujejo vse vsebinske zahteve 64. čl. ZTPDR, ki nujnosti posebne dokazne ocene niti ne zahteva. Nesporno je, da je v sklepih opredeljena krivda delavca kot posledica ugotovitve kontrolne inventure in tako potreba po dodatnem obrazlaganju sklepov tožene stranke ne predstavlja več takšne absolutne kršitve postopka, zaradi katerih bi bilo iz tega razloga nujno ugoditi tožnikovemu zahtevku. Kljub izvedenim dokazom pa sodišče prve stopnje ni napravilo dokazno oceno in je s tem kršilo bistveno določbo postopka po 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP. Nadalje navaja, da so delovna sodišča pristojna odločati o pravicah, obveznostih, odgovornostih delavcev, pri tem pa delavec ne sme priti v slabši položaj, v kakršnem bi bil, če zoper odločbo delodajalca ne bi uveljavljal sodnega varstva. Vsi izvedeni dokazi so v celoti potrdili nepravilno ravnanje tožnika, poleg tega bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati predsednico disciplinske komisije M. G. in direktorja tožene stranke mag. Z. K. Poleg tega še navaja, da je izrek po točko 2 sodbe neizvršljiv, izrek pod točko 4 pa drugačen, kot je postavljen v nasprotni tožbi. V nasprotni tožbi je v odpravku sklepa za plačilo škode res napisan rok 3 dni namesto "mesece", vendar se je tožena stranka držala trimesečnega roka, saj je nasprotno tožbo vložila šele avgusta 1993. Višina škode po mnenju pritožbe ni sporna, saj jo je povsem v enakem znesku ugotovil tudi izvedenec F.N. v svojem mnenju.

Za obstoj odškodninske odgovornosti je potrebno, da oškodovanec dokaže škodo, nedopustnost in vzročno zvezo. Vse to je tožeča stranka po nasprotni tožbi dokazala. Škoda je ugotovljena tako iz zapisnika kontrolne inventure, kot tudi iz izvedenskih mnenj, prav tako iz istih dokazov izhaja nedopustnost tožnikovega ravnanja, ki je v vzročni zvezi z nastalo škodo. Ker po določilu čl. 154/I ZOR sledi subjektivna odgovornost povzročitelja škode kot predpostavljena, oškodovancu ni potrebno dokazovati njegove odgovornosti, ker se mora sam ekskulpirati. Sodišče tega tudi ne sme ugotavljati samo, tudi če dejansko stanje kaže na to. Tako se toženec po nasprotni tožbi ni ekskulpiral, zato tudi obstoji njegova odškodninska zaveza.

Tožnik se v svojem odgovoru na pritožbo strinja z izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje in predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo tožene stranke.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, iz katerih se sme sodba izpodbijati, ki so navedeni v pritožbi, ugotovilo, da so delno utemeljeni. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje preuranjeno odločilo o zahtevku po nasprotni tožbi (točka 4 izreka). V 77. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja - ZTPDR (Ur.l. SFRJ št. 60/89, 42/90) je določeno, da delavec, ki povzroči pri delu oz. v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti organizaciji oz. delodajalcu škodo, jo mora povrniti. Škodo in okoliščine, v katerih je ona nastala, njeno višino in povzročitelja, ugotavlja pristojni organ organizacije oz. delodajalec. Če delavec v 3 mesecih ne povrne škode, ugotovljene s sklepom pristojnega organa oz. delodajalca, se sproži postopek pred pristojnim sodiščem (72. čl. ZTPDR). S sklepom z dne 23.12.1992 pa je tožena stranka postopala po določbi 72. čl. prej citiranega zakona.

Za vložitev tožbe zadostuje tudi že sam opomin na plačilo škode.

Zakon ne določa, da mora že delodajalec natančno določiti krivdo delavca, ampak se naklep ali huda malomarnost lahko ugotavlja tudi v sodnem postopku. Zato obrazložitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi odškodninskega zahtevka po nasprotni tožbi ni pravno sprejemljiv.

Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo odločilna dejstva, ki so pomembna za izdajo zakonite sodne odločbe. Ni izvedlo dokazni postopek, ni zaslišalo izvedenca, pa tudi ne ostale osebe, ki jim je kaj znanega o nastanku škode, o samem povzročitelju te škode in o eventuelni krivdi toženca za nastanek te škode, ki jo vtožuje po nasprotni tožbi pritožiteljica. Zato je ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

Zaradi navedenega bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem dokaznem postopku izvajati dokazni postopek v nakazani smeri, zaslišati tožnika, direktorja tožene stranke, izvedenca in še ostale osebe, ki jim je kaj znanega o nastanku te škode, ter ponovno odločati o utemeljenosti oz. neutemeljenosti tožbenega zahtevka pritožiteljice po njeni nasprotni tožbi.

Glede razveljavitve sklepov disciplinskih organov tožene stranke pa ugotavlja pritožbeno sodišče, da je sodišče prve stopnje popolnoma ugotovilo dejansko stanje, ugotovilo vsa odločilna dejstva in nanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ob preizkusu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka po 2. odst. 354. čl. tedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku - ZPP (Ur.l. SFRJ št. 4/77-27/90), na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da ni moglo preveriti, kako je dokaze ocenila tožena stranka v disciplinskem postopku, in kaj šteje za tiste dokaze, ki so toženo stranko prepričali, da je tožnik očitane mu kršitve storil. Same ugotovitve, da je tožnik odgovoren in kriv, tudi po stališču pritožbenega sodišča, še niso dovolj, saj sodišče presoja zakonitost odločitve ali ravnanja delodajalca. Namreč v disciplinski zadevi je odločitev zakonita, če je sprejeta po predpisanem postopku in če je pravno pravilna. Pritožbeno sodišče soglaša tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da mora biti storitev očitanih kršitev dokazana, in da je dokazno breme na toženi stranki, ne pa na tožnikovi, odsotnost vsakršne obrazložitve in ocene dokazov oz. sploh dokazov v sklepih disciplinskih organov tožene stranke šteje tudi pritožbeno sodišče za takšno bistveno kršitev disciplinskega postopka pri toženi stranki, ki jo ni mogoče sanirati v sodnem postopku. Tudi pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka po 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP ni utemeljena, saj izpodbijana sodba sodišča prve stopnje nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, izrek sodbe je razumljiv in v sodbi so navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Poleg tega pa tudi ostale pritožbene navedbe niso utemeljene in odločilnega pomena za zakonito izdajo sodne odločbe, zato je izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v točki 1, 2 in 3 izreka materialnopravno pravilna in zakonita.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v točki 4 izreka in v tem obsegu zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo v nerazveljavljenem delu (točka 1, 2 in 3 izreka), obenem pa je sklenilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka (4. odst. 166. čl. ZPP).

Določbe ZPP in ZTPDR je pritožbeno sodišče smiselno uporabilo kot republiška predpisa v skladu z določilom 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS št. 1/91-I in 45/94-I).