Jedro

Trditev tožeče stranke, da jo tožena stranka moti v njenem izvrševanju lastninske pravice, tako da njenem zemljišču obrača vozila, ni bila potrjena z dokazi. Tožeča stranka je dokazala le to, da na njenem zemljišču obračata vozila toženčev sin in njegova snaha, vendar pa ne po toženčevem nalogu in tudi ne po njegovi naknadni odobritvi takih ravnanj, zato negatorna tožba zoper toženo stranko ni utemeljena. Pasivna legitimacija se presoja po materialnem in ne po procesnem pravu. Za procesno pravo je vprašanje stvarne legitimacije pomembno le toliko, da zahtevku tožnika ni mogoče ugoditi, če aktivna in pasivna legitimacija nista podani.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je toženec dolžan prenehati vznemirjati tožnika pri njuni lastninski pravici zemljišča parc.št. 440/2 k.o. Z... tako, da na tem zemljišču preneha obračati svoja vozila in da na tem zemljišču prenehajo obračati vozila toženčevi obiskovalci in člani njegove družine, v celoti zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo, da mora toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 66.642,00 SIT. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pravočasno pritožujeta tožnika iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 353. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77). Glede zatrjevanih kršitev določb pravdnega postopka navajata, da ker je pasivna legitimacija vprašanje procesnega in ne materialnega prava, toženec pa ugovora pasivne legitimacije do konca glavne obravnave ni podal, sodišče o legitimaciji ne bi smelo odločati po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je po njunem mnenju tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje te zadeve. Nesporno je bilo ugotovljeno, da so toženčevi polnoletni otroci vozili in parkirali na zemljišču tožnikov z odobritvijo toženca. Vsi v toženčevi družini so namreč vedeli, da sta pravdni stranki v sporu zaradi zemljišča in zaradi nujne poti, kljub vsem tem okoliščinam pa je toženec, ki je vedel in videl, kje njegovi družinski člani parkirajo in vozijo, to dopustil in s tem torej njihova dejanja odobril. Tudi ne drži ugotovitev sodišča, da tožnika vznemirjanje ne moti. Seveda tožnika nista mogla natančno opisati, kaj ju pri vožnjah in obračanju moti, jasno pa je, piše pritožba, da je objektivno vzeto vožnja in obračanje motornih vozil po tujem zemljišču poseg oziroma omejitev lastninske pravice in torej moteča za lastnika ne glede na njegove subjektivne občutke. Nenazadnje pa je tako ravnanje vznemirjanja za tožnika moteče tudi v subjektivnem smislu, saj sta s tožencem že dalj časa v sporu prav zaradi zemljišč. Najbolj nerazumljiva se zdi pritožnikoma razlika med prvo in drugo sodbo, ki je bila izdana v tem postopku na prvi stopnji, saj v ponovljenem postopku sodišče prve stopnje ni izvedlo nobenega novega dokaza, ampak je na podlagi istih dokazov kot v prejšnjem postopku tožbeni zahtevek tožnikov zavrnilo, čeprav mu je s prvo sodbo ugodilo s prepričljivo obrazložitvijo, da gre za vznemirjanje tožnikov. Glede na zapisano predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnikov v celoti ugodi, podredno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V skladu z določbo 359. člena ZPP/77 je bila pritožba vročena tožencu, ki odgovora na pritožbo ni podal. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku na podlagi skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj prišlo do pravilnega zaključka, da je tožbeni zahtevek tožnikov neutemeljen. Sodišče prve stopnje to tudi pravilno utemeljuje. Opustitvena ali negatorna tožba po 42. členu Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur.l. SFRJ, št. 6/80, v nadaljevanju ZTLR) je namenjena preprečitvi neutemeljenega oviranja lastnika pri izvrševanju njegove lastninske pravice. To, da nekoga moti besedno "provociranje" oziroma žalitev drugega (kar izhaja iz izpovedi prvega tožnika, list.št. 26), pravnega varstva v sklopu 42. člena ZTLR ne more uživati. Osebna integriteta posameznika s tožbenim zahtevkom v obliki negatorne tožbe nima nobene skupne točke. Trditev tožnikov, da ju toženec moti v njunem izvrševanju lastninske pravice, tako da na njunem zemljišču obrača vozila, ni bila potrjena z dokazi; stranke pa morajo v skladu z drugim odstavkom 7. člena ZPP/77 navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in tudi predlagati dokaze, s katerimi ta dejstva dokazujejo. Tožnika sta dokazala le to, da na njunem zemljišču obračata vozila toženčev sin in njegova snaha, vendar pa ne po toženčevem nalogu in tudi ne po njegovi naknadni odobritvi takih ravnanj. Pasivna legitimacija toženca, kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje, torej v nobenem primeru ni podana. Ne drži pritožbena navedba, da se vprašanje pasivne legitimacije presoja po procesnem pravu. Stvarna legitimacija je podana, kadar je tožnik subjekt uveljavljene materialne pravice (aktivna legitimacija) oziroma kadar je toženec subjekt zatrjevane pravice (pasivna legitimacija). Za procesno pravo je vprašanje stvarne legitimacije pomembno le toliko, da zahtevku tožnika ni mogoče ugoditi, če aktivna in pasivna legitimacija nista podani. Pritožbeno sodišče torej zaključuje, da je odločitev prvostopnega sodišča v dejanskem in materialnopravnem pogledu pravilna. Razlika med odločitvama sodišča prve stopnje v prvem in nato ponovljenem postopku, ni nič nenavadnega. Namen pravnih sredstev je ravno v tem, da imajo stranke možnost, da se nepravilna odločba razveljavi in o zadevi odloča ponovno. Kot izhaja iz zapisnika z zadnje glavne obravnave dne 18.05.1999 (list.št. 63) sta pravdni stranki izrecno izjavili, da vztrajata pri svojih dosedanjih navedbah in da novih dokaznih predlogov nobena od njiju nima, zato je sodišče po osnovnem načelu pospešitve postopka dokazovanje pravilno sklenilo in nato izdalo sodbo, s katero tudi ni bila storjena nobena od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 354. člena ZPP/77, na katere pritožbeno sodišče v skladu z drugim odstavkom 365. člena ZPP/77 pazi po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 368. člena ZPP/77 pritožbo tožnikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožnika nosita sama svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo nista uspela. Odločitev o stroških je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe. V skladu z določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99), je bilo postopek na drugi stopnji potrebno nadaljevati po dosedanjih predpisih, to je po zveznem Zakonu o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ, št. 4/77), ki je v sodbi označen kot ZPP/77. Določila slednjega ter zveznega zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih je sodišče uporabilo na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91), po katerem se predpisa v Sloveniji smiselno še uporabljata kot republiška predpisa.