Jedro

Prenehanje trajnega razmerja, sklenjenega za nedoločen čas, je dispozicija strank takšnega razmerja. Prenehanje nastane, ko ena od strank izjavi svojo voljo, da želi doseči prenehanje. Volja se izjavi s posebno izjavo - odpovedjo. Kadar pa želi zakonodajalec doseči višjo stopnjo varstva določenih oseb v trajnem razmerju, pa s posebnim pravilom določi, da je odpoved mogoča samo z vložitvijo tožbe. Navedenega ZUJIK ne predpisuje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan v roku petnajst dni izprazniti kletne društvene prostore Kulturnega doma A. ter preseliti svoje stvari deloma v avlo, deloma pa v mansardno sobo tega doma.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo pritožbenega sodišča tožnica zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava izpodbija z revizijo. Navaja, da pritožbeno sodišče pri presoji dogovora pravdnih strank z dne 27. avgusta 1997, ni ravnalo v skladu z določilom 8. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP). Omenjeni dogovor namreč ne predstavlja najemne pogodbe, kot to napačno razloguje pritožbeno sodišče, ampak gre za dogovor o upravljanju stavbe Kulturnega doma S. T., ki ne vsebuje bistvenih sestavin najemne pogodbe (npr. ni izjave najemodajalca, da oddaja prostore v najem, niso definirani poslovni prostori, ki naj bi se oddali v najem, čas najema, najemnina, plačilni pogoji, itd.). Po zakonskih določilih mora biti najemna pogodba za poslovne prostore sestavljena v pisni obliki, sicer nima pravne veljave. Dejstvo, da gre pri sklenjenem dogovoru, zgolj za dogovor o upravljanju stavbe, ne pa tudi za najem, potrjuje tudi 5. člen tega dogovora, ki določa, da lahko toženec oddaja prostore v najem le s soglasjem tožnice. Toženec tudi ni nikoli plačeval za prostore, ki jih zaseda, nobene najemnine; šlo je le za brezplačno uporabo. Ker torej nikoli ni imel statusa najemnika, je sklicevanje pritožbenega sodišča na določila Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (Ur. list SRS,št. 18/1974 in Uradni list RS, št. 102/2002, v nadaljevanju ZPSPP) zgrešeno. Revidentka še poudarja, da namembnost prostorov sama po sebi ne onemogoča zahtevati izpraznitve spornih prostorov, v kolikor oseba, ki jih zaseda, za njihovo uporabo nima veljavnega pravnega naslova.

Revizija je bila v skladu s 375. členu ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožencu, ki nanjo ni odgovoril. Revizija ni utemeljena.

Pritrditi je revizijskim navedbam, da pri presoji konkretnega primera, glede na dejstvo, da Kulturni dom A. predstavlja javno kulturno infrastrukturo,(1) ni mogoče izhajati iz določil ZPSPP, saj ta ureja vprašanja v zvezi z lastninsko pravico in najemom poslovnih stavb ter poslovnih prostorov, torej stavb in prostorov, ki so namenjeni poslovni dejavnosti in se v ta namen tudi pretežno uporabljajo.(2) Javno kulturno infrastrukturo opredeljujejo nepremičnine in oprema, ki so javna lastnina in so namenjene opravljanju kulturnih dejavnosti. Zaradi uresničevanja javnega interesa na področju kulture je zakonodajalec najprej z Zakonom o uresničevanju javnega interesa na področju kulture (Ur. list RS, št. 75/94, v nadaljevanju ZUJIK) in nato z Zakonom o uresničevanju javnega interesa za kulturo (Ur. list RS, št. 96/02 in nasl., v nadaljevanju ZUJIK), ki je v letu 2002 nadomestil prej navedenega, določno uredil oddajanje v upravljanje oziroma v uporabo objekte javne infrastrukture na področju kulture. Tako je predpisana vsebina pogodb, s katerimi se oddaja v upravljanje ali v uporabo javna kulturna infrastruktura, postopek njihove sklenitve, opredeljen je čas trajanja takih pogodb, možnost spremembe večletnih pogodb ter njihova razveza, če se v letih po podpisu pogodbe zmanjša obseg sredstev, namenjen kulturi (74 in 93. do 99. člen ZUJIK). Za ostalo vprašanja v zvezi s pogodbami o uporabi ali upravljanju javne infrastrukture na področju kulture, ki zakonsko niso urejena, je sedaj izrecno določeno, da se uporabljajo splošna določila pogodbena prava (drugi odstavek 93. člena ZUJIK). Iz ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da toženec uporablja kletne prostore Kulturnega doma A. na podlagi Dogovora o obveznostih in pravicah v zvezi z uporabo kulturnega doma, ki ga je v letu 1997 za nedoločen čas sklenil s tožnico. Prenehanje trajnega razmerja, sklenjenega za nedoločen čas, je dispozicija strank takšnega razmerja. Prenehanje nastane, ko ena od strank izjavi svojo voljo, da želi doseči prenehanje. Volja se izjavi s posebno izjavo - odpovedjo (333. člen Obligacijskega zakonika, Ur. list RS, št. 83/01, v nadaljevanju OZ). Kadar pa želi zakonodajalec doseči višjo stopnjo varstva določenih oseb v trajnem razmerju, pa s posebnim pravilom določi, da je odpoved mogoča samo z vložitvijo tožbe. Navedenega ZUJIK ne predpisuje. Tožnica dogovora o uporabi oziroma upravljanju, sklenjenega s tožencem v letu 1997 ni odpovedala, kar pomeni, da toženec sporne prostore Kulturnega doma A. še vedno zaseda na podlagi veljavnega pravnega naslova, zato predpostavke za izselitev iz konkretnih prostorov niso podane. Da je bila z omenjenim dogovorom dogovorjena tudi uporaba prostorov kulturnega doma s strani toženca, namreč priznava tudi revidentka. Odločitev nižjih sodišč o zavrnitvi tožbenega zahtevka je tako materialnopravno pravilna. Podana tudi ni kršitev določbe 8. člena ZPP, ki sodišču predpisuje metodološke napotke za ugotavljanje dejanskega stanja. Revidentka navedene kršitve ne konkretizira; zgolj nestrinjanje z interpretacijo dogovora z dne 27. 8. 1997, ki jo je sprejelo sodišče, za opredelitev takšne kršitve ne zadošča. Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in z njo tudi predlagano povrnitev revizijskih stroškov.

.Op. št. (1): Glej Sklep o določitvi nepremičnin na področju kulturne infrastrukture v Občini Lenart, Ur. list RS, št. 66/96. Op. št. (2): Primerjaj 2. in 3. člen ZPSPP.