Jedro

Terjatve obresti kot stranske občasne terjatve zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne terjatve, zakonske zamudne obresti pa v plačilo zapadajo dnevno. V primeru bodočih terjatev iz pravnomočne sodne odločbe znesek terjatve ni pravnomočno ugotovljen, zato zanje ne velja desetletni zastaralni rok. Če pa so zakonske zamudne obresti, ki so zapadle v plačilo do dneva izdaje sodbe, ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo, zanje velja izjema od triletnega zastaralnega roka, in sicer desetletni zastaralni rok.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v 1. točki izreka delno spremeni tako, da se ugovor dolžnice delno zavrne, in sicer za zakonske zamudne obresti: od glavice 103.520,60 SIT (sedaj 431,98 EUR), ki tečejo do 25. 11. 1998 do vključno 25. 11. 1999 ter od glavnice 65.284,90 SIT (sedaj 272,42 EUR), ki tečejo od 25. 11. 1998 do vključno 25. 11. 1999, in v tem delu sklep o izvršbi ostane v veljavi.

V preostalem, izpodbijanem a nespremenjenem delu (v delu 1. točke izreka in v 2. točki izreka) pa se pritožba zavrne in se sklep potrdi.

2. Upnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Novem mestu je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se ugovoru dolžnice ugodi in se sklep o izvršbi razveljavi v delu, ki se nanaša na zakonite zamudne obresti, in se predlog za izvršbo v tem delu zavrne (1. točka izreka) ter da je upnik dolžan dolžnici povrniti stroške ugovora v višini 46,32 EUR v roku osmih dni po prejemu tega sklepa, v primeru zamude tudi z zakonitimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka).

Zoper sklep se je pravočasno po svoji pooblaščenki pritožil upnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ko je ob upoštevanju 347. člena OZ ugotovilo, da je obrestna terjatev zastarana, saj je v konkretnem primeru treba upoštevati prvi odstavek 356. člen OZ. Upnica je predlog za izvršbo vložila na podlagi pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Novi Gorici opr. št. Pg 193/99 z dne 25. 11. 1999, iz katere izhaja, da so vsi posamezni zneski glavnice in tek obresti, zapadli v plačilo pred oziroma do izdaje sodbe in zato zanje velja desetletni zastaralni rok. Pravna narava s pravnomočno sodno odločbo ugotovljene terjatve ne igra nobene vloge, ne glede na to, da je to (nekoč) bila občasna terjatev, ki zastara v treh letih. Drugi odstavek 356. člena OZ ne pride v poštev. Izjema od desetletnega zastaranja občasnih terjatev, ki izvirajo iz pravnomočnih sodnih odločb, velja le za tiste pravnomočno priznane občasne terjatve, ki zapadejo v bodoče, za kar pa ne gre v konkretnem primeru. Če bi pritožbeno sodišče smatralo, da obresti od prisojenih glavnic, ki so zapadle do izdaje sodbe, niso zastarale, da pa so zastarale obresti, ki so zapadle po izdaji sodbe, pa to pomeni, da obresti do dne 25. 11. 1999 še niso dosegle glavnice. Zato obresti od prisojenih glavnic tečejo od 14. 10. 2006 dalje do plačila. Upnica je namreč dne 14. 10. 2009 vložila predlog za izvršbo, s čimer je pretrgala tek zastaranja in triletni zastaralni rok. Meni tudi, da je sodišče neutemeljeno priznalo stroške dolžnici. Kljub morebitnemu zastaranju je to terjatev, ki jo dejansko dolžnica dolguje upnici, zato upnica s svojim predlogom za izvršbo dolžnici ni neutemeljeno povzročila stroškov. Nagrada pa se odmeri od vrednosti spornega predmeta, katerega v konkretnem primeru sestavljajo samo glavnice, glede katerih pa je sklep o izvršbi ostal v veljavi. Predlaga dokaze. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sklep spremeni ali razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je bila vročena dolžniku, vendar ta nanjo ni odgovoril. Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami – v nadaljevanju ZPP), v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami – v nadaljevanju ZIZ).

Zakonski okvir, v katerega je treba umestiti sporno pravno vprašanje o zastaranju zakonskih zamudnih obresti v konkretnem primeru, predstavljajo določbe o zastaranju iz Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s spremembami, v nadaljevanju ZOR), ki ga je treba uporabiti (1060. člen Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami, v nadaljevanju OZ) glede na to, da je razmerje iz izvršilnega naslova nastalo v času veljavnosti ZOR. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da so zakonske zamudne obresti od posameznih zneskov glavnic in pravdnih stroškov po sodbi Okrožnega sodišča v Novi Gorici, opr. št. Pg 193/99 z dne 25. 11. 1999 (ki predstavlja izvršilni naslov), prenehale teči že pred 14. 10. 2006, ki bi v konkretnem primeru, če bi obresti do tega datuma sploh še tekle (pa niso), predstavljal mejnik za presojo zastaranja, glede na to, da je upnik predlog za izvršbo vložil dne 14. 10. 2009 (primerjaj drugi odstavek 379. v zvezi s prvim odstavkom 372. člena ZOR in 388. člen ZOR).

Ker upnik v konkretnem primeru terja zakonske zamudne obresti, ki izvirajo iz pravnomočne sodbe, drugi odstavek 379. člena ZOR pa določa, da vse občasne terjatve, ki izvirajo iz takšne odločbe in zapadejo v bodoče (to je po dnevu zadnje glavne obravnave oziroma po dnevu izdaje sodbe), zastarajo v roku, določenem za zastaranje občasnih terjatev (po prvem odstavku 372. člena ZOR terjatve obresti kot stranske občasne terjatve zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne terjatve, zakonske zamudne obresti pa v plačilo zapadajo dnevno), je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so že zastarale vse terjatve zakonskih zamudnih obresti, ki so zapadle v plačilo od prvega dne po dnevu izdaje sodbe, ki predstavlja izvršilni naslov, torej po dnevu 25. 11. 1999, pa vse dokler niso prenehale teči (to je, kot že rečeno, pred 14. 10. 2006). V primeru bodočih terjatev iz pravnomočne sodne odločbe namreč znesek terjatve ni pravnomočno ugotovljen, zato zanje ne velja desetletni zastaralni rok.

Ni pa pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je zastarala tudi upnikova terjatev za zakonske zamudne obresti od glavice 103.520,60 SIT (sedaj 431,98 EUR), ki tečejo do 25. 11. 1998 do vključno 25. 11. 1999 in od glavnice 65.284,90 SIT (sedaj 272,42 EUR), ki tečejo od 25. 11. 1998 do vključno 25. 11. 1999, saj so te zakonske zamudne obresti, ki so torej zapadle v plačilo do dneva izdaje sodbe (25. 11. 1999), ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo, zato zanje velja izjema od triletnega zastaralnega roka, in sicer desetletni zastaralni rok, kot izhaja iz prvega odstavka 379. člena ZOR, ki določa, da vse terjatve, ki so bile ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo, zastarajo v desetih letih, tudi tiste, za katere zakon sicer določa krajši zastaralni rok. Glede na to, da je upnik vložil predlog za izvršbo dne 14. 10. 2009 in je s tem zastaranje pretrgano (388. člen ZOR), upnikove judikatne terjatve za zgoraj navedene zakonske zamudne obresti pred vložitvijo predloga za izvršbo še niso zastarale (saj desetletni zastaralni rok teče od pravnomočnosti sodne odločbe, sodba, ki predstavlja izvršilni naslov v predmetni zadevi, pa je postala pravnomočna dne 28. 12. 1999) in jih upnik upravičeno terja. Zato je pritožbeno sodišče v skladu s 3. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbi upnika zoper 1. točko izreka sklepa delno ugodilo (kot izhaja iz izreka tega sklepa), v preostalem, izpodbijanem a nespremenjenem delu (v delu 1. točke izreka in v 2. točki izreka), pa je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje kot pravilen in zakonit potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Čeprav je pritožbeno sodišče 1. točko izreka izpodbijanega sklepa delno spremenilo, je upnik po delnem uspehu s pritožbo v ugovornem postopku uspel le s sorazmerno majhnim delom, zaradi tega dela pa niso nastali posebni stroški (tretji odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), zato pritožbeno sodišče v odločitev sodišča prve stopnje o stroških ugovornega postopka (2. točka izreka izpodbijanega sklepa) ni posegalo (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), in sicer niti po temelju niti po višini. Tudi višino ugovornih stroškov dolžnice je namreč sodišče prve stopnje odmerilo pravilno in ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta, katerega predstavlja znesek v višini glavnice, saj je dolžnica v ugovoru uveljavljala omejitev teka zakonskih zamudnih obresti do višine glavnice in nato še zastaranje upnikove terjatve za vse obresti, ki so se natekle do višine glavnice, zato je v skladu z drugim odstavkom 39. člena ZPP, ki se v skladu s 15. členom ZIZ v postopku izvršbe smiselno uporablja, treba šteti, da je navedeno dolžnica v ugovoru uveljavljala kot glavni (in edini) zahtevek. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo tudi, da je upnik ugovorne stroške dolžnici povzročil neutemeljeno. Upnik je namreč za pretežni del svoje terjatve iz naslova zakonskih zamudnih obresti po izvršilnem naslovu neutemeljeno vložil predlog za izvršbo, saj z zastaranjem preneha pravica do sodnega varstva (pravovarstveni zahtevek), kar pomeni, da preneha pravica zahtevati prisilno izpolnitev, kljub temu da z nastopom zastaranja sama obveznost oziroma pravica (materialnopravno upravičenje) ne preneha in obstaja še naprej.

Ker je upnik s pritožbo hotel doseči odločitev, da se njegove terjatve iz naslova zakonskih zamudnih obresti ne bi štele za zastarane, pri tem pa je uspel le s sorazmerno majhnim delom (kot izhaja iz zgornje obrazložitve), je pritožbeno sodišče sklenilo, da sam krije svoje pritožbene stroške (drugi odstavek 165. člena v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP, vse v zvezi s 15. členom ZIZ).