Jedro

Ker tožnika nista izkazala okoliščin, da je podržavljeni avtomobil sodil v aktivno podjetja, je upravni organ pravilno obravnaval in odločal o denacionalizaciji avtomobila kot denacionalizaciji premične stvari večje vrednosti, o čemer je pristojen odločati upravni organ, pristojen za občo upravo, ker je ni mogoče uvrstiti med zadeve, za katere so pristojni za odločanje drugi upravni organi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na pritožbo zavezanca Slovenskega odškodninskega sklada odpravila odločbo Sekretariata za gospodarski razvoj občine B. z dne 25.5.1994 ter zadevo poslala v reševanje Sekretariatu za gospodarstvo, družbene dejavnosti in občo upravo občine L. Izpodbijana odločba v obrazložitvi navaja, da je organ prve stopnje ugodil zahtevi za denacionalizacijo in odločil, da pripada prejšnjemu lastniku za nacionalizirano osnovno sredstvo zasebnega trgovskega podjetja odškodnina v obveznicah v skupni vrednosti 34.234.- DEM v breme Slovenskega odškodninskega sklada. Zoper takšno odločitev je vložil pritožbo zavezanec zaradi kršitve pravil postopka, napačne uporabe materialnega prava in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Tožena stranka v obrazložitvi povzema pritožbene navedbe zavezanca, da ni ugotovljivo, da je sodil odvzeti avtomobil v osnovno sredstvo trgovskega podjetja J.V., zato je vprašljivo, ali je odločbo izdal stvarno pristojni organ; da pritožniku ni bilo vročeno poročilo o ugotovljenem dejanskem stanju in mu ni bila omogočena udeležba pri zaslišanju priče; da vrednost avtomobila ni bila ugotovljena v skladu z navodilom o ocenjevanju vrednosti podržavljenih premičnin, podjetij oziroma premoženja.

Navaja, da stvarno pristojnost upravnih organov za odločanje o denacionalizaciji določa 1. odstavek 54. člena zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen, Uradni list RS št. 27/91, 31/33), vendar pa stvarno pristojnost določa, upoštevaje 2. odstavek 6. člena Zden, tudi zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP). V nadaljevanju obrazložitve izpodbijane odločbe je navedeno, da iz korespondence med Oddelkom za zaščito naroda, Ministrstva narodne obrambe OZNA za Slovenijo, Prometnega oddelka Komande zaledja IV. armade in J.V. leta 1946 izhaja, da je bilo lastniku zaseženo osebno vozilo, katerega vračilo zahtevata pravna naslednika. Ker naj bi bilo vozilo odvzeto brez pravnega naslova, z ukrepom organa oblasti, je po mnenju tožene stranke potrebno stvarno pristojnost presojati glede na naravo stvari v smislu 4. odstavka 17. člena ZDen, ker gre v konkretnem primeru za stvar večje vrednosti, glede katere po oceni tožene stranke za odločanje ni pristojen organ za gospodarstvo, pač pa upoštevaje določbo 2. odstavka 6. člena ZDen (subsidiarna uporaba ZUP), po določbi 20. člena in upoštevaje 3. odstavek 22. člen ZUP, upravni organ pristojen za občo upravo, ki je pristojen po kraju zavezanca. Tožena stranka se pri tem opira na 4. odstavek 8. člena navodila za poslovanje v zvezi z zahtevami za denacionalizacijo (navodilo, Uradni list RS, št. 32/91) .

Tožnika uveljavljata tožbeni razlog bistvene kršitve pravil postopka, ter navajata, da je tožena stranka sama spremenila dejansko stanje, s tem, ko je presodila, da podržavljeni upravičenčev avtomobil ni bil osnovno sredstvo njegovega podjetja. V prid nasprotni trditvi podrobno pojasnjujeta dejavnost upravičenca ter menita, da je bil organ prve stopnje prejšnje občine stvarno in krajevno pristojen za odločanje v obravnavani zadevi. Navodilo za poslovanje z zahtevami za denacionalizacijo, na katerega se sklicuje izpodbijana odločba, ni predpis, ki bi lahko določal krajevno pristojnost. Vrednost avtomobila je izračunal izvedenec in to pravilno v DEM, kot se glasi tudi odškodnina v obveznicah. Predlagata odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi iz v njej navedenih razlogov ter predlaga, da se tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče nima pomislekov glede ugotovljenih dejanskih okoliščin, da je bil brez pravnega naslova, pravnemu predniku tožnikov, podržavljen avtomobil, na katerega se nanaša zahteva za denacionalizacijo.

Pomislekov pa tudi nima glede dokaznega sklepa, da v stvari ni bilo izkazano, da je podržavljeni avtomobil spadal med sredstva upravičenčevega podjetja. Iz spisov sicer izhaja, da je organ prve stopnje odločal glede avtomobila po dopolnitvi zahteve za denacionalizacijo, z izpodbijano odločbo pod klasifikacijskim znakom "712", kar pomeni, da je bila ta dopolnilna vloga izločena iz spisov z označbo zadeve "...". Ali sta tožnika vložila tudi zahtevo za denacionalizacijo upravičenčevega podjetja, iz spisov ni razvidno. Če bi podržavljeni avtomobil spadal med sredstva podjetja, bi moral biti izkazan z likvidacijsko bilanco podržavljenega podjetja, kolikor je bilo to podržavljeno ex lege po določbah zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ št. 98/46), vendar v spisih ni teh podatkov. Navedeno okoliščino bi tožnika sicer lahko izkazala tudi s kakšno drugo listino, iz katere bi izhajalo, da je avtomobil sodil v aktivno podjetja, saj je bilo tudi takrat osebno premoženje lastnika podjetja ločeno od premoženja podjetja. Tožena stranka pa je tudi sicer glede na klasifikacijski znak za označevanje zadeve (712) pravilno ocenila, da je organ prve stopnje, glede na navedeno označbo, to upravno stvar obravnaval kot denacionalizacijo premične stvari večje vrednosti, o čemer pa je pristojen za odločanje upravni organ za občo upravo, ker je ni mogoče uvrstiti med zadeve, za katere so pristojni za odločanje drugi upravni organi.

Upoštevaje navedene okoliščine sodišče tudi nima pomislekov glede odločitve tožene stranke, ki se nanaša na krajevno pristojnost upravnega organa prve stopnje. V času odločanja o pritožbi je bil to upravni organ prejšnje občine L, na območju katere je imel takrat zavezanec svoj sedež (4. točka 1. odstavka 22. člena ZUP). Sedaj je to Upravna enota L. Tožena stranka pa se ni opredelila do pritožbene navedbe zavezanca, da vrednost podržavljenega avtomobila ni bila ugotovljena v skladu z navodilom za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Uradni list RS št. 23/92). Ali je bil način vrednotenja avtomobila skladen z navedenim navodilom (4. in 5. člen), bo moral v ponovljenem postopku pojasniti izvedenec, ki ga je imenoval pristojni organ, še predvsem gledano z vidika uporabe morebitnih računov, cenikov ali katalogov za proizvode iz takratnega obdobja.

Ne drži tožbena pripomba, da je tožena stranka sama spremenila dejansko stanje s tem, ko je presodila, da podržavljeni avtomobil ni bil osnovno sredstvo upravičenčevega podjetja. Tožena stranka in tudi sodišče nima pomislekov, da je bil tožnikov avtomobil dejansko podržavljen na način, kot je ugotovil že organ prve stopnje. Tožena stranka pa je podala le svojo dokazno oceno glede sicer pravilno ugotovljenega dejanskega stanja, da za podržavljeni avtomobil ni izkazano, da bi le ta spadal med osnovno sredstvo upravičenčevega podjetja.

Glede tožbene pripombe, da navodilo ni predpis, ki bi lahko določal krajevno pristojnost, pa sodišče pripominja, da ima odločitev tožene stranke podlago v 4. odstavku 22. člena ZUP, ne glede na to, da se sklicuje na določbo prej navedenega navodila.

Ker je odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je enako, kot ZUP, uporabilo na podlagi določbe 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I in 45/1/94) kot predpis Republike Slovenije.