Jedro

V notarskem zapisu, ki ga je upnik predložil kot podlago za dovolitev izvršbe, je jasno in določno opredeljena dolžnikova obveznost, ki sicer izhaja iz kreditne pogodbe z dne 4. 2. 2009, iz njega pa izhaja tudi njena zapadlost. Razen tega notarski zapis ne določa, da je ta kreditna pogodba, ki sicer sama ni sklenjena v obliki notarskega zapisa, le priloga notarskega zapisa o zavarovanju denarne terjatve z ustanovitvijo neposestne zastavne pravice na premičnini, temveč izrecno določa, da je njen sestavni del.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo upnikov predlog za izvršbo.

2. Zoper tak sklep sodišča prve stopnje se pritožuje upnik zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (1. ter 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ). V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu samo zapisalo, da je kreditna pogodba, iz katere izvira dolžnikova obveznost, sestavni del notarskega zapisa. To dejstvo torej ni sporno. Razen tega Notarski zapis SV 709/99, na podlagi katerega je predlagal izvršbo, povzema bistvene določbe kreditne pogodbe, ki določajo dolžnikovo obveznost, in se sklicuje na kreditno pogodbo, zaradi česar ta predstavlja neločljiv sestavni del notarskega zapisa. Ker kreditna pogodba zelo natančno določa dolžnikovo obveznost, to posledično pomeni, da je v notarskem zapisu, na podlagi katerega je predlagal izvršbo, dolžnikova obveznost določena na način, ki ga zahtevata 4. člen Zakona o notariatu (ZN) in 21. člen ZIZ. Tudi če bi pritožbeno sodišče ocenilo, da kreditna pogodba, ki je priloga notarskega zapisa, in katero notarski zapis povzema ter se nanjo sklicuje, ni sestavni del notarskega zapisa, so vseeno podani vsi pogoji, da sporni notarski zapis predstavlja izvršilni naslov. Iz določb 4. člena ZN ter 21. člena ZIZ izhaja, da mora biti v notarskem zapisu, če naj bo neposredno izvršljiv, obveznost določena tako, da iz njega poleg upnika in dolžnika izhajajo predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti, kar pomeni, da zakon ne zahteva, da bi bil v notarskem zapisu sklenjen celotni pravni posel, iz katerega izvira obveznost, temveč je dovolj, da so v njem določeni vsi parametri dolžnikove obveznosti. Stališče sodišča prve stopnje, da bi morala biti v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa sklenjena celotna kreditna pogodba, iz katere izhaja obveznost, ki je predmet tega izvršilnega postopka, je napačna. Dovolj je, da notarski zapis določa, da gre za denarno terjatev, višino te terjatve in njeno zapadlost ter da sta v njem opredeljena upnik in dolžnik. Tudi 171. člen Stvarnopravnega zakonika (SPZ) določa, da neposestna zastavna pravica nastane s sporazumom v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, v njegovem drugem odstavku pa je določena vsebina takega sporazuma. Tudi iz te določbe izhaja, da mora notarski zapis poleg strank vsebovati pravni temelj, podatke o premičnini ter višino in zapadlost terjatve. Cit. sporazum v obliki notarskega zapisa je izvršilni naslov, na podlagi katerega lahko upnik med drugim predlaga izvršbo s prodajo. Tudi SPZ ne predvideva, da bi moral biti pravni posel, iz katerega izvira zavarovana terjatev, v celoti povzet v notarskem zapisu. Dovolj je, da so v njem navedeni pravni temelj, višina in zapadlost terjatve. V pravočasno vloženi dopolnitvi pritožbe upnik še dodaja, da tudi ob primerjavi z določbami Zakona o potrošniških kreditih (ZPotK-1) za veljavno sklenitev kreditne pogodbe s potrditvijo neposredne izvršljivosti, ni obvezno predpisana oblika notarskega zapisa. Ker iz Notarskega zapisa SV 709/99, ki je podlaga za ta izvršilni postopek, jasno izhaja, da mu dolžnik iz naslova Kreditne pogodbe z dne 4. 2. 2009 dolguje 300.000,00 EUR z obrestmi po obrestni meri v višini trimesečnega Euriborja, povečanega za 2,75 %, ter da mora to denarno obveznost izpolniti do 1. 7. 2014, je jasno, da ta notarski sporazum določa tako višino terjatve kot njeno zapadlost, s tem pa določa vse tiste elemente dolžnikove obveznosti, ki jih mora določati v skladu s 4. členom ZN, 21. členom ZIZ ter 171. členom SPZ, da je dolžnikova obveznost neposredno izvršljiva. Ker je dolžnik v 3. členu in četrtem odstavku 4. člena notarskega zapisa soglašal z neposredno izvršljivostjo notarskega zapisa, je ta notarski zapis neposredno izvršljiv, sodišče prve stopnje pa mora zato na njegovi podlagi dovoliti izvršbo, ki jo je predlagal. 3. Pritožba je utemeljena.

4. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izvršbo na podlagi Notarskega zapisa notarja A. M. SV 709/99 z dne 18. 8. 2009 o sporazumu o ustanovitvi neposestne zastavne pravice na premičnini v zvezi s kreditno pogodbo, iz razloga, ker kreditna pogodba ni bila sklenjena v obliki notarskega zapisa in je zgolj sestavni del navedenega notarskega zapisa. Svoje stališče je sodišče prve stopnje pojasnilo z obrazložitvijo, da je izvršilni naslov primeren za izvršbo, če so v njem navedeni upnik in dolžnik ter predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti. Na podlagi določbe 21. člena ZIZ je tako kot nesporno ugotovilo, da listina, na podlagi katere je upnik predlagal izvršbo, ne predstavlja izvršilnega naslova, ker priložena kreditna pogodba, ki je pravni temelj nastanka dolžnikove odgovornosti za izpolnitev obveznosti, ni sklenjena v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa. V tej izvršilni zadevi je zastavitelj hkrati glavni dolžnik, zato je pravni temelj nastanka obveznosti pravni posel (kreditna pogodba), na podlagi katerega je nastala obveznost plačila terjatve upnika. Da bi ta obveznost lahko postala neposredno izvršljiva, mora biti po splošnem pravilu iz 4. člena ZN pravni posel, ki je temelj njenega nastanka (kreditna pogodba), sklenjen v obliki notarskega zapisa in mora dolžnik dati soglasje z neposredno izvršljivostjo prav tako v obliki notarskega zapisa. Upnik bi zato moral razpolagati z neposredno izvršljivim notarskim zapisom kreditne pogodbe, na podlagi katere je nastala dolžnikova obveznost plačila njegove terjatve. Obveznost dolžnika, ki mora biti dovolj določno opredeljena, da je mogoče določiti njen obseg, mora izhajati iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa.

5. Po 4. členu ZN lahko pridobi notarski zapis lastnost izvršilnega naslova za prisilno izterjavo obveznosti dolžnika, določene v njem, če je zavezanec (dolžnik) v istem ali posebnem notarskem zapisu izjavil, da soglaša z neposredno izvršljivostjo te obveznosti in če je terjatev zapadla. To pomeni, da mora imeti notarski zapis (pravni akt) tri lastnosti, da bi postal oziroma pridobil pravno naravo izvršilnega naslova za prisilno izterjavo določene obveznosti, in sicer mora 1. imeti značilnost (dokazno moč) javne listine, ki potrjuje nastanek te obveznosti, 2. v notarskem zapisu mora biti obveznost, ki je predmet prisilne izterjave, določno opredeljena in 3. dolžnik mora v istem ali posebnem notarskem zapisu izjaviti soglasje z neposredno izvršljivostjo te obveznosti. Izjava o soglasju z neposredno izvršljivostjo obveznosti, ki je nastala s sklenitvijo pogodbe iz poslovnega razmerja, zavarovanega z maksimalno hipoteko, je tako veljavna, če je pogodba sklenjena v obliki notarskega zapisa (tako dr. Nina Plavšak v članku Neposredna izvršljivost notarskega zapisa, objavljenem v Podjetje in delo, št. 8, letnik 2012, str. 1617). Po stališču avtorice po 4. členu ZN za veljavnost oziroma pravno učinkovitost soglasja dolžnika z neposredno izvršljivostjo ne zadošča, da je obveznost nastala, temveč mora biti tudi ugotovljena v notarskem zapisu. Nadalje avtorica navaja, da je predmet notarskega zapisa izjava volje strank pravnega posla z vsebino tega pravnega posla. Notarski zapis določene pogodbe ali drugega pravnega posla hkrati potrjuje z dokazno močjo javne listine, da so nastale medsebojne pravice in obveznosti strank tega pravnega posla. Poslovna izpolnitvena obveznost je ugotovljena z notarskim zapisom samo, če ima notarski zapis značilnost oziroma dokazno moč javne listine o nastanku te obveznosti. Tako značilnost pa ima samo notarski zapis sklenitve ali potrditve pravnega posla, ki je povzročil nastanek te obveznosti (je njen pravni temelj). Soglasje dolžnika z neposredno izvršljivostjo določene izpolnitvene obveznosti povzroči, da ta obveznost pridobi dodatno lastnost neposredne izvršljivosti samo, če je nastala na podlagi pravnega posla, sklenjenega ali potrjenega v obliki notarskega zapisa, tudi če takšna oblika po pravilih obligacijskega prava ni predpisana kot predpostavka veljavnosti tega pravnega posla.

6. Kljub navedenim materialnopravnim izhodiščem pritožbeno sodišče ocenjuje, da so pogoji za dovolitev izvršbe v obravnavani izvršilni zadevi izpolnjeni, čeprav je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da kreditna pogodba, iz katere izhaja dolžnika obveznost do upnika, ni sklenjena v obliki notarskega zapisa. Kot pravilno izpostavlja upnik v pritožbi, je tudi samo sodišče prve stopnje v 1. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovilo, da je kreditna pogodba sestavni del Notarskega zapisa SV 703/99 z dne 18. 8. 2009, ki sicer vsebuje sporazum o ustanovitvi neposestne zastavne pravice na premičnini v zvezi s kreditno pogodbo, ki sta jo sklenila upnik kot kreditodajalec in dolžnik kot kreditojemalec. Po pregledu notarskega zapisa, ki ga je upnik priložil svojemu predlogu za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je v njem jasno in določno opredeljena dolžnikova obveznost, ki sicer izhaja iz Kreditne pogodbe z dne 4. 2. 2009, in da iz njega izhaja tudi njena zapadlost. Cit. notarski zapis pa ne določa, da je kreditna pogodba, ki sicer res ni bila sklenjena v obliki notarskega zapisa, le priloga notarskega zapisa o zavarovanju denarne terjatve upnika z ustanovitvijo neposestne zastavne pravice na premičnini, temveč izrecno določa, da je njen sestavni del. 7. Kot poudarja že dr. Nina Plavšak v omenjenem članku je namen pravil, ki za veljavnost pravnega posla predpisujejo obliko notarskega zapisa, da se zagotovi, da stranka pravnega posla, to je oseba, ki izraža voljo z vsebino pravnega posla, v celoti razume pomen svoje izjave volje in pravne posledice, ki bodo s tem zanjo nastale. Zaradi dosega tega namena ima notar kot profesionalna oseba - pravni strokovnjak, ki sestavi notarski zapis pravnega posla, pojasnilno dolžnost in mora po prvem odstavku 42. člena ZN pred sestavo notarskega zapisa strankam na razumljiv način opisati vsebino in pravne posledice nameravanega pravnega posla ter jih izrecno opozoriti na znana in običajna tveganja v zvezi s sklenitvijo takšnega pravnega posla. Posledica neposredne izvršljivosti obveznosti za položaj dolžnika je, da se zoži pravna možnost uveljavljanja ugovorov, povezanih z obstojem obveznosti, ki bi jih sicer, če obveznost ne bi bila neposredno izvršljiva, lahko uveljavljal v pravdi. S tem se v resnici zoži obseg sodnega varstva dolžnika glede njegove odgovornosti za obveznost. Zato mora notar ob sestavi notarskega zapisa ob dolžnikovem soglasju z neposredno izvršljivostjo dolžnika poučiti o pravnih posledicah tega soglasja, kar pomeni, da ga mora poučiti o posledicah neposredne izvršljivosti njegove obveznosti, ki je predmet tega soglasja. Dolžnik lahko soglasje z neposredno izvršljivostjo da že ob sestavi notarskega zapisa o sklenitvi oziroma potrditvi pogodbe, ki je pravni temelj nastanka poslovnega razmerja, iz katerega izvira obveznost, ki je predmet tega soglasja. Pri tem položaju notarski zapis vsebuje dva pravna posla, in sicer dvostranski pravni posel z vsebino pogodbe in enostranski pravni posel z vsebino dolžnikovega soglasja z neposredno izvršljivostjo obveznosti. Izjavo o soglasju z neposredno izvršljivostjo pa lahko da dolžnik tudi v posebnem notarskem zapisu, ki je sestavljen bodisi hkrati z notarskim zapisom pogodbe, bodisi pozneje. V takem primeru notarski zapis vsebuje samo dolžnikov enostranski pravni posel, zato zadošča, da je pri sestavi tega notarskega zapisa prisoten samo dolžnik. Notar pa mu mora pojasniti pomen njegovega soglasja z neposredno izvršljivostjo.

8. Upoštevajoč navedeno je nedvomno, da je ob sestavi notarskega zapisa, ki ga je upnik priložil predlogu za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, in s katerim je predlagal, da sodišče prve stopnje dovoli izvršbo zoper dolžnika, notar dolžnika seznanil z znanimi in običajnimi tveganji v zvezi s sklenitvijo takšnega pravnega posla. Pri tem je notar tudi bil seznanjen z vsebino celotne kreditne pogodbe, čeprav je ni sestavil sam. V notarskem zapisu je namreč navedel, da je kreditna pogodba sestavni del njegovega notarskega zapisa, hkrati pa je v 1. členu jasno povzel vsebino dolžnikove obveznosti. Pritožbeno sodišče zato nima pomislekov o tem, ali je dolžnik v celoti razumel pomen svoje izjave volje in pravne posledice, ki bodo zanj nastale. Nenazadnje ni mogoče zanemariti tudi dejstva, da kot dolžnik in zastavitelj v tej izvršilni zadevi nastopa pravna oseba, pri kateri se nedvomno pričakuje večja skrbnost, previdnost in preudarnost pri sklepanju pravnih poslov.

9. Ker je tako iz notarskega zapisa, na podlagi katerega je upnik predlagal dovolitev izvršbe zoper dolžnika, jasno razvidna višina dolžnikove obveznosti in njena zapadlost, dolžniku kot zastavitelju premičnine pa je notar nedvomno tudi pojasnil vse posledice ter znana in običajna tveganja pri sklenitvi takšnega pravnega posla oziroma sporazuma o zavarovanju denarne terjatve oziroma dolga z zastavitvijo premičnine ter o soglasju z neposredno izvršljivostjo notarskega zapisa, kljub navedenim teoretičnim izhodiščem dr. Nine Plavšak glede pomena in razlage določbe 4. člena ZN, in ob upoštevanju 21. člena ZIZ, pritožbeno sodišče misli, da je v obravnavani zadevi treba dovoliti izvršbo.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče upnikovi pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 355. členom in prvim odstavkom 366. člena ZPP ter s 15. členom ZIZ). Glede na naravo stvari in okoliščine primera je namreč ocenilo, da samo ne more spremeniti izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje, saj bi s tem dolžniku odvzelo pravico do pravnega sredstva, ki mu jo zagotavlja 25. člen Ustave, ker dolžnik v tem primeru ne bi mogel vložiti niti ugovora niti s pritožbo izpodbijati odločitve pritožbenega sodišča. 11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12. V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da sta višina in zapadlost upnikove terjatve do dolžnika ugotovljeni v neposredno izvršljivem notarskem zapisu, ki vsebuje sporazum o zavarovanju denarne terjatve z ustanovitvijo neposestne zastavne pravice na premičnini, ter dovoliti predlagano izvršbo.