Jedro

Tipično izpolnitveno ravnanje pri gradbeni pogodbi je zaveza izvajalca (gradnja) in ne naročnika (plačilo). Vendar je na podlagi 20. člena ZMZPP glede na vse okoliščine pravnega posla mogoče zaključiti, da je razmerje med pravdnima strankama najtesneje povezano s slovenskim pravom.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti tožeči stranki stroške revizijskega postopka v višini 2.262,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 227.654,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, s katerim je tožeča stranka zahtevala plačilo računov za izvršena gradbena dela. Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko sodbo razveljavilo v delu, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti, ker je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek za razliko med dosojenimi obrestmi in obrestmi, ki veljajo za devizne vloge na vpogled v kraju izpolnitve, v preostalem delu pa je prvostopenjsko sodbo potrdilo.

2. Pred sodiščem prve stopnje se je postopek končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D), zato se na podlagi drugega odstavka njegovega 130. člena postopek nadaljuje po določbah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), kakršen je veljal pred uveljavitvijo novele ZPP-D. 3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhajajo naslednja relevantna dejstva: Tožena stranka kot investitor je 4. 5. 2001 z družbo K. d. d. kot izvajalcem sklenila gradbeno pogodbo za izvedbo gradbenih, obrtniških in instalacijskih del izgradnje skladišča. Dne 22. 6. 2006 sta pogodbeni stranki sklenili še aneks k tej pogodbi.

Dne 22. 6. 2001 je K. d. d. kot naročnik z družbo M. d. d. kot izvajalcem sklenil pogodbo št. 051 o izdelavi, dobavi in montaži jeklene konstrukcije ter protipožarne zaščite jeklene konstrukcije skladišča 60 m. Družba M. d. o. o. je 18. 7. 2001 kot naročnik s tožečo stranko kot prejemnikom naročila sklenila pogodbo št. 14 o izdelavi in dobavi jeklene konstrukcije za objekt „Skladiščna hala 60m“ v P., Slovenija.

Pravdni stranki in družba M. d. o. o. so 16. 7. 2001 sklenili dogovor, na podlagi katerega tožena stranka v skladu s pogodbo št. 14 izjavlja, da bo vsa plačila izvršila direktno na račun izvajalca na način, kot ga določa 7. člen te pogodbe.

Namen, ki sta ga pravdni stranki zasledovali s podpisom dogovora z dne 16. 7. 2001, je bil v tem, da si tožeča stranka zagotovi direktno plačilo del po pogodbi št. 14 od tožene stranke, saj je bila plačilna sposobnost družbe M. d. o. o. vprašljiva.

Z izjavo „odstopne oz. asignacijske pogodbe“, zapisano v drugem odstavku 8. člena pogodbe št. 14 sta imeli stranki v mislih dogovor z dne 16. 7. 2001. Tožena stranka je tožeči stranki neposredno plačala 4 račune. Vsa plačila so bila izvršena tako, da sta pravdni stranki za posamezno plačilo sklenili asignacijo, čeprav sklenitev asignacije ni bila pogoj za plačilo računa. Tudi predhodna potrditev družbe M. d. o. o. ni bila pogoj za plačilo tožene stranke.

Tožena stranka ni plačala 5., 6. in 7. računa, katerih plačilo tožeča stranka uveljavlja v tej pravdi.

7. Med strankama je sporno tolmačenje dogovora z dne 16. 7. 2001 v zvezi s pogodbo št. 14. Sodišči prve in druge stopnje sta na podlagi zgoraj opisanega dejanskega stanja zaključili, da je dogovor, ki sta ga pravdni stranki sklenili 16. 7. 2001, asignacija, poleg tega pa sta dogovor opredelili tudi kot pristop tožene stranke k dolgu družbe M. d. o. o., ki je bila tožeči stranki dolžna plačati za opravljena gradbena dela.

8. Revizijsko sodišče se je moralo najprej opredeliti do vprašanja, katero pravo je potrebno uporabiti za presojo razmerja med pravdnimi strankami. Pravdni stranki imata sedeža na območju različnih držav, zato gre za razmerje z mednarodnim elementom, glede katerega si konkurirata dva pravna reda: pravni red Republike Slovenije, kjer ima sedež tožena stranka, in pravni red Republike Avstrije, kjer ima sedež tožeča stranka. Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP) kot primarno navezno okoliščino za določitev prava, ki se uporabi za razmerje med strankama, določa avtonomijo strank (19. člen ZMZPP). Kadar stranki svoje pravice do izbire prava, po katerem naj se presoja njuna pogodba, ne izkoristita, je kot subsidiarna navezna okoliščina določeno pravo najtesnejše povezanosti. Pri tem ZMZPP vzpostavlja domnevo, da je najtesnejša zveza podana s pravom države, v kateri ima stranka, ki je zavezana opraviti za posamezno pogodbo značilno izpolnitev, stalno prebivališče oziroma sedež, razen če posebne okoliščine primera ne napotujejo na drugo pravo (20. člen ZMZPP).

9. Drži revizijski očitek, da sta sodišči prve in druge stopnje napačno ocenili, da je tožena stranka tista, ki je dolžna opraviti za pogodbo tipično izpolnitev, to je plačilo. V konkretni zadevi spor izvira iz več gradbenih pogodb, na podlagi katerih je tožena stranka naročnik gradnje, tožeča stranka pa eden izmed podizvajalcev. Gradbene pogodbe stranki neposredno med seboj nista sklenili. V neposreden pogodbeni odnos sta stopili s podpisom dogovora z dne 16. 7. 2001. Prava, ki bi se uporabljalo za njuno pogodbeno razmerje, nista izbrali. Dogovor z dne 16. 7. 2001 se sklicuje na pogodbo št. 14 (gradbeno pogodbo) in je glede na to pogodbo akcesoren. Na podlagi 27. člena ZMZPP se za akcesorni pravni posel uporabi pravo, ki velja za glavni pravni posel (v našem primeru za gradbeno pogodbo), če ni drugače določeno. Z gradbeno pogodbo se izvajalec zaveže, da bo po določenem načrtu v dogovorjenem roku zgradil določeno gradbo na določenem zemljišču ali da bo na takem zemljišču oziroma na že obstoječem objektu izvedel kakšna druga gradbena dela, naročnik pa se zavezuje, da mu bo za to plačal določeno ceno. Tipično izpolnitveno ravnanje je zaveza izvajalca (gradnja) in ne naročnika (plačilo), kot sta to zmotno presodili sodišči prve in druge stopnje.

10. Kljub zmotni presoji tipičnega izpolnitvenega ravnanja pa sta sodišči pravilno uporabili slovensko pravo. 20. člen ZMZPP namreč določa, da je subsidiarna navezna okoliščina za določitev prava, ki se uporabi, pravo najtesnejše povezanosti. Ta določba sicer res vzpostavlja domnevo, da je to pravo države, v kateri ima stranka, ki je zavezana opraviti za posamezno pogodbo značilno izpolnitev, stalno prebivališče oziroma sedež, vendar pa ta domneva ne velja, če okoliščine primera odkazujejo na uporabo drugega prava. V konkretnem primeru je bila gradbena pogodba št. 14 sklenjena v Mariboru, predmet pogodbe pa je bila izdelava in dobava jeklene konstrukcije za projekt „Skladiščna hala 60m“ v P., v Sloveniji. Tudi dogovor z dne 16. 7. 2001 je bil sklenjen v Sloveniji, v P. Vse pogodbene stranke gradbenih pogodb, na podlagi katerih sta bila sklenjena pogodba št. 14 in dogovor z dne 16. 7. 2001, so bile pravne osebe s sedežem v Republiki Sloveniji. Edina okoliščina, na podlagi katere bi bilo mogoče uporabiti avstrijsko pravo, je sedež tožeče stranke, vendar pa je glede na vse ostale okoliščine pravnega posla mogoče zaključiti, da je razmerje med pravdnima strankama najtesneje povezano s slovenskim pravom. Glede na to je revizijsko sodišče ugotovilo, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili slovensko pravo.

11. Z dogovorom z dne 16. 7. 2001 se je tožena stranka zavezala, da bo vsa plačila po pogodbi št. 14, ki sta jo sklenili tožeča stranka in M. d. o. o., izvršila direktno na račun izvajalca (tožeče stranke) na način, kot ga določa 7. člen pogodbe št. 14. V 7. členu te pogodbe je določen način obračuna in povračilo opravljenih storitev. Med pravdnima strankama je bila sporna še interpretacija 8. člena pogodbe, ki v drugem odstavku določa, da se vsa plačila oziroma nakazila prejemniku naročila (tožeči stranki) izpeljejo na osnovi predhodno med naročnikom (M. d. o. o.) in investitorjem (toženo stranko) podpisane odstopne oziroma asignacijske pogodbe direktno od investitorja na prejemnika naročila. Ta dogovor (dogovor z dne 16. 7. 2001) je kot aneks sestavni del pogodbe št. 14. 12. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno šteli, da je sporni dogovor pristop tožene stranke k dolgu družbe M. d. o. o. S pogodbo o pristopu k dolgu, sklenjeno med upnikom in tretjo osebo, se slednja oseba upniku zavezuje, da bo izpolnila njegovo terjatev do dolžnika. Tretji s tem vstopi v zavezo poleg dolžnika (451. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR, ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Namen pristopa k dolgu je v dodatnem zavarovanju upnika(1), ravno ta namen pa sta pravdni stranki zasledovali s podpisom spornega dogovora, saj sta ga sklenili zato, da si tožeča stranka zagotovi direktno plačilo del od tožene stranke, ker je bila plačilna sposobnost družbe M. d. o. o. vprašljiva. Dogovor je potrebno razlagati skupaj z glavno (gradbeno) pogodbo, glede na njo je akcesoren ter od nje odvisen. Dogovor ima tako vse značilnosti pristopa k dolgu iz 451. člena ZOR. Pri tem ni pomembno, da je v drugem odstavku 8. člena pogodbe št. 14 ta dogovor opredeljen kot odstopna oziroma asignacijska pogodba, ker naziv pravnega posla ni odločilen pri opredelitvi njegove narave, temveč je odločilna njegova vsebina (falsa demonstratio non nocet).

13. Čeprav opredelitev dogovora tudi kot asignacije ni pravilna, pa to ni vplivalo na pravilnost odločitve sodišč prve in druge stopnje, ki sta tako kot revizijsko sodišče dogovor opredelili tudi kot pristop k dolgu.

14. Navedbe tožene stranke v reviziji, da s plačilom tožeči stranki za opravljene storitve tožena stranka ne bi zmanjšala svojega dolga do družbe K. z. d. d., s katero je sklenila gradbeno pogodbo, za presojo konkretnega pravnega razmerja niso relevantne, saj se ne nanašajo na razmerje med pravdnima strankama, temveč na obveznosti tožene stranke do tretje pravne osebe. Prav tako za presojo niso pomembne navedbe, da je tožeča stranka prijavila svojo terjatev v stečajnem postopku nad družbo M. d. o. o. ter da gre za isto terjatev, katere plačilo tožeča stranka zahteva v tem postopku od tožene stranke. Sodišči prve in druge stopnje nista ugotovili, da bi bila ta terjatev v stečajnem postopku že plačana, zato ne gre za dvakratno plačilo istega dolga.

15. Z navedbami glede nekritičnega povzemanja izpovedb prič, ki so bile zaslišane v postopku pred sodiščem prve stopnje, tožena stranka izpodbija dokazno oceno, ki sodi v sfero dejanskega stanja in ga z revizijo ni več mogoče izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je namreč kljub navedbi, da dokazna ocena sodišča prve stopnje ni povsem jasna, pravilno zaključilo, da je (še) zadostna in da se sodbo da preizkusiti. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka tako ni podana.

16. Revidentka tudi neutemeljeno graja odločitev o zakonskih zamudnih obrestih, ker naj bi te do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje dosegle glavnico. Za tek zamudnih obresti se glede na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-300/04-25 z dne 2. 3. 2006 uporablja OZ. 22. 5. 2007 je začel veljati OZ-A, ki za zamudne obresti ne določa več pravila ne ultra alterum tantum, kot ga je določal prejšnji 376. člen OZ. Vendar pa se novela OZ-A nanaša le na primere, ko zapadle pa neplačane zamudne obresti v obdobju od uveljavitve OZ, pa do uveljavitve novele OZ-A še niso dosegle glavnice. Če so jo v tem času dosegle, so po samem zakonu prenehale teči in z uveljavitvijo OZ-A ne morejo začeti teči znova. Sodišče prve stopnje je zakonske zamudne obresti prisodilo od 1. 1. 2002 dalje. Pritožbeno sodišče je glede obresti sicer sprejelo drugačno odločitev, vendar le glede valute zakonskih zamudnih obresti, ki jih je prisodilo po obrestni meri, kot se plačuje za hranilne vloge v EUR na vpogled, teka zakonskih zamudnih obresti pa ni spreminjalo. Zakonske zamudne obresti do uveljavitve OZ-A, ki je odpravil načelo ne ultra alterum tantum, niso dosegle glavnice, zato tečejo naprej neomejeno.

17. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani in prav tako ni podan razlog, na katerega mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

18. Na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka. Tožeči stranki je dolžna povrniti 1.147,55 EUR stroškov odgovora na revizijo z 20 % DDV v višini 229,51 EUR in 2 % materialnih stroškov v višini 22,95 EUR, ter sodno takso za odgovor na revizijo v višini 862,05 EUR, skupaj 2.262,06 EUR.

Op. št. (1): Tako tudi dr. Renato Vrenčur, Obligacijski zakonik s komentarjem, 4. knjiga, komentar k 1035. členu (ki je enak 1020. členu ZOR), str. 1078.