Jedro

Nastanek škode preko normalne meje upravičuje odškodnino samo za škodo, ki to presega.

Osebe, ki odgovarjajo za škodo, kot posledico škodljivih emisij, ki jih proizvaja, ni mogoče obsoditi na plačilo odškodnine v obliki (kapitalizirane) rente za bodočo škodo.

Tudi odškodninske terjatve za škodo, ki zaradi učinkovanja škodljivih emisij stalno nastaja, zastarajo.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločanje o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je zaradi emisij škodljivih snovi kot posledice obratovanja tožene stranke prišlo na gozdovih tožnikov od 2./ do 13./ do škode, ki presega normalne meje. Ker so zaradi tega oškodovani vsi tožniki, je vsakemu od njih prisodilo odškodnino v višini, kot so jo zahtevali. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožena stranka pravočasno vložila revizijo. V njej uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka na drugi stopnji ter predlaga, naj revizijsko sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil in tožečim strankam. Od tožečih strank je na revizijo odgovorila samo prva tožeča stranka in predlagala zavrnitev revizije kot neutemeljene.

Revizija je utemeljena.

Bistveno kršitev določb pravdnega postopka vidi tožena stranka v okoliščini, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbeno kritiko rentnega načina izračunavanja škode. Uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki bi jo bilo mogoče opredeliti samo kot relativno po 1. odst. 354. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 375. člena ZPP pa ni podana. Na omenjeno pritožbeno kritiko izračunavanja škode je namreč pritožbeno sodišče odgovorilo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so škodljive emisije, do katerih prihaja zaradi obratovanja tožene stranke, vzrok upadanja življenske moči gozdov last 2./ do 13./ tožeče stranke. Škoda, ki je zaradi tega nastala, presega normalne meje. Na podlagi teh dejanskih ugotovitev je odločalo tudi sodišče druge stopnje, nanje pa je pri svojem odločanju vezano tudi revizijsko sodišče (3. odst. 385. člena ZPP). Zato revizijsko sodišče pritrjuje sodiščema prve in druge stopnje, da mora tožena stranka oškodovanim tožnikom plačati odškodnino za nastalo škodo. Stvar materialnega prava pa je, za katero škodo lahko oškodovanec zahteva plačilo odškodnine.

Tožena stranka opravlja splošno koristno dejavnost po 3. odst. 156. člena ZOR. Če osebe iz 3. odst. 156. člena ZOR povzročajo škodo, jo morajo povrniti, vendar samo v obsegu, ki presega normalne meje. Sodišče prve stopnje je sicer poizkusilo dobiti od izvedenca odgovor na vprašanje, kolikšno škodo bi bilo še mogoče opredeliti kot škodo, ki ne presega normalne meje. Z določeno rezervo se je izvedenec o tem tudi izjasnil. Kljub temu pa je bila tožnikom pravnomočno prisojena odškodnina, ne upoštevajoč določbe že omenjenega zakonskega določila. Očitno sta sodišči menili, da so oškodovanci v situacijah, ko škoda presega normalne meje, upravičeni dobiti odškodnino za vso škodo. Temu pa ni tako. Nastanek škode preko normalne meje upravičuje odškodnino samo za škodo, ki to presega. Ugotovitev, katera škoda je tista, ki presega normalne meje, bo morda res težavnejša. To pa ne more imeti za posledico obveznosti plačila odškodnine za vso škodo. Tožniki zahtevajo plačilo odškodnine za premoženjsko škodo po načelu kapitalizirane rente. Takšen način izračuna odškodnine za primer, kot je obravnavani, materialnopravno ni pravilen. Prisoditi rento, kar vključuje tudi prisojo kapitalizirane rente, pomeni namreč obsoditi toženca (tudi) na plačevanje (v primeru kapitalizacije rente: na plačilo) odškodninskih zneskov, ki do konca glavne obravnave še niso zapadli v plačilo.

Načeloma sme sodišče naložiti tožencu, naj opravi določeno dajatev samo tedaj, če je ta zapadla do konca glavne obravnave (1. odst. 326. člena ZPP). Izjeme od tega načela določa zakon. Izjemi iz 2. in 3. odst. 326. člena ZPP nista uporabljivi. To velja tudi za 203. člen ZOR, ki se nanaša na nepremoženjsko škodo. Določbe ZOR (188. člen, 2. odst. 195. člena), ki predvidevajo možnost prisoditi odškodnino za premoženjsko škodo, ki bo nastajala v bodoče, pa se nanašajo na drugačne odškodninske situacije (škoda zaradi smrti, telesne poškodbe ali okvare zdravja), kot je obravnavana. Pa še v takšnem primeru je kapitalizacija odškodninskih zneskov za poplačilo bodoče škode možna samo v izjemnih primerih z odbitkom ustreznih obresti (4. in 5. odst. 188. člena ZOR). Zato sodišči v obravnavanem primeru s tem, da sta tožnikom prisodili tudi odškodnino za bodočo škodo, katere obseg ni gotov (lahko je enak, večji, pa tudi manjši), materialnega prava nista pravilno uporabili.

Revizijsko sodišče se tudi ne strinja s pravnim stališčem, da zastaranja, glede na način nastajanja škode, ni. Tudi odškodninske terjatve za škodo, ki nastaja na način, kot je nastajala v obravnavanem primeru, zastarajo (360. člen ZOR, 376. člen ZOR). ZOR za takšne odškodninske terjatve ne predvideva izjeme.

Sodišči prve in druge stopnje sta torej v obravnavanem primeru materialno pravo zmotno uporabili. Ker je ostalo zaradi tega dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je revizijsko sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (2. odst. 395. člena ZPP). V ponovljenem postopku bo sodišče ugotovilo predvsem, kolikšna je do konca glavne obravnave nastala škoda, ki presega normalno. Ugotovilo pa bo tudi dejstva pomembna za tek zastaralnega roka (začetek, konec). Pri tem bodo vsekakor pomembne razne okoliščine, med drugim zlasti okoliščina, kako so se časovno vklapljali v proizvodnjo posamezni bloki tožene stranke (škoda namreč morda ni nastajala enakomerno, morda je začela nastajati šele v kasnejših letih, oziroma je v kasnejših letih nastajala močneje kot v prejšnjih), pa tudi okoliščina, kdaj so oškodovanci dobili odškodninsko terjatev. Te namreč niso dobili pred nastankom škode, ki presega normalne meje. Ko bo vsa ta relevantna dejstva ugotovilo, bo lahko tudi materialnopravno pravilno razsodilo.

Sklep o stroških revizijskega postopka temelji na 3. odst. 166. člena ZPP.