Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu delno spremeni tako, da poslej glasi : »Tožena stranka je dolžna v petnajstih dneh plačati tožeči stranki odškodnino v višini 18.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.11.2008 dalje do plačila ter se višji tožbeni zahtevek zavrne; tožena stranka mora v petnajstih dneh povrniti tožeči stranki stroške postopka na prvi stopnji v znesku 3.446,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila«; V preostalem delu se pritožba zavrne in potrdi sodba v izpodbijanem, a nespremenjenem delu.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 451,12 EUR stroškov pritožbenega postopka v petnajstih dneh od vročitve te sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je ob ugotovljeni tožnikovi 20% soodgovornosti za nastalo škodo naložilo toženi stranki, da mu plača 14.160,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 20.11.2008 do plačila, v petnajstih dneh ter višji tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo. Toženi stranki je še naložilo, da tožniku povrne 3.110,92 EUR stroškov postopka, v petnajstih dneh. Tako je odločilo, ker je ugotovilo, da se je tožnik poškodoval kot delavec zavarovanca tožene stranke dne 31.12.2007, ko je želel dostopiti do službene opreme v prostorih delodajalca in za to uporabil klop, na katero je stopil, ta pa se mu je ob tem spodmaknila, nakar je padel in utrpel telesne poškodbe. Ugotovilo je, da so delavci to redno počeli, saj je bila delovna oprema spravljena v višje ležečih omarah, ki jih je dal na razpolago delodajalec, ki pa ob tem ni izvedel ustreznih ukrepov za varstvo in zdravje delavcev, ni npr. odredil uporabe pomagal oz. lestev za doseganje zgornjih polic v garderobni omari, ni pa ustaljenega načina delavcev, to je vzpenjanja brez pomagal, nikoli sankcioniral, delavec pa je na klop stopil ne zaradi lastne želje, pač pa zato, da vzame delovno opremo, ter je sodišče delodajalcu tudi očitalo, da ni nadzoroval ali je delavec pred in med delovnim procesom ravnal po ustreznih varstvenih ukrepih, normativih, standardih in tehničnih predpisih, ni upošteval določb Zakona o varnosti in zdravju pri delu. Zato je zaključilo, da je podana krivdna odgovornost delodajalca, odgovoren pa je tudi tožnik, ki je poklicno izobražena oseba, fizično pripravljen in usposobljen za zahtevne delovne naloge policista, in bi moral pri svojem ravnanju posvetiti vso pozornost konkretnemu opravilu, posebej glede na to, da so bila tla zdelana in tudi spolzka. Zato je ocenilo, da je tožnik soodgovoren do 20%. Glede prestanih in bodočih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je ocenilo, da je primerna odškodnina 7.000,00 EUR in ne 10.000,00 kot je ocenil tožnik. Glede strahu je zaključilo, da je tožnik utrpel sekundarni in tudi primarni strah, in je zato zapisalo, da je tožniku priznalo odškodnino v celoti, torej 1.200,00 EUR kot zahtevano, zmanjšano za 20% soprispevek. Glede prestanih in bodočih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa je ocenilo, da je primerna odškodnina 9.500,00 EUR, in mu je prisodilo upoštevaje soodgovornost ustrezno nižji znesek. Po mnenju sodišča tožniku odškodnina za skaženost ne gre, zato je v tem delu zahtevek zavrnilo.

Zoper zavrnilni del sodbe se je tožnik pritožil. Predlaga spremembo sodbe tako, da se zahtevku ugodi in prisodi še nadaljnjo vtoževano odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 11.740,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.1.2008 dalje do plačila, priglaša tudi pritožbene stroške. Navaja, da uveljavlja vse pritožbene razloge. Meni, da je odločitev glede temelja zmotna, tožena stranka v trditveni podlaga ni navedla razlogov, ki bi utemeljevali odločitev o soprispevku tožnika. Sodišče zaključi, da je bil tožnik pri stopanju na klop nepazljiv, a tega ne obrazloži. Sodba je zato obremenjena z bistveno postopkovno kršitvijo. Napačna je tudi odločitev sodišča, da ni podana objektivna odgovornost. Klop pa je v konkretnih razmerah predstavljala nevarno stvar. Tudi, če bi šteli, da je podana tožnikova sokrivda, bi ta znašala največ 10%. Ni zagrešil nobenih kršitev in je ravnal skladno z dolgoletno ustaljeno prakso, s katero je bil delodajalec seznanjen in jo tudi dopuščal. Drugače tožnik ni mogel ravnati, drugih možnosti ni imel. Meni, da je tudi višina prisojena v prenizkem znesku. Sodišče bi moralo glede na to, da je tožnik utrpel zvin levega kolena, raztrganje transplantanta prednje križne vezi in zunanjega meniskusa levega kolena, prisoditi višjo odškodnino. Glede telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem bi moralo upoštevati stopnjo in dolgotrajnost telesnih bolečin, hospitalnega zdravljenja, operativne posege, punktiranje, odstranitev šivov, stacionarno zdravljenje v zdravilišču, nošenje mavčnega žleba, hojo s pomočjo bergel, izpostavljenost dozam ionizirajočega sevanja, mnoge preglede pri lečečem zdravniku, fizioterapevtske vaje doma, kontinuirano zdravljenje v trajanju 10 mesecev, kar podrobno opredeli v pritožbi in se ob tem sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 756/2005, kjer je bila oškodovancu za primerljiv obseg škode priznana odškodnina, ki je predstavljala 11,7 - kratnik povprečne mesečne plače in je torej tožnik upravičen do celotne zahtevane odškodnine. Prenizko je presojena tudi odškodnina zaradi strahu, saj je utrpel tožnik srednje hud primarni strah, ki je trajal nekaj minut, ter zatem strah hude intenzitete nekaj ur, pa tudi sekundarni strah hude intenzitete, ki je trajal kumulativno 14 dni in srednje hude intenzitete, ki je trajal naslednje tri tedne ter blag strah v trajanju naslednjih štiri do pet mesecev, tožnik je upravičen do celotnega vtoževanega zneska 1.200,00 EUR, kar kažejo tudi primeri iz sodne prakse, v prej navedeni zadevi Vrhovnega sodišča je bila oškodovancu prisojena iz tega naslova odškodnina v 1,9 - kratniku povprečne plače, torej več kot v danem primeru. Prenizko je prisojena tudi odškodnina za prestane in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti. Tožnik ima veliko omejitev, močno je zmanjšano sposoben za dela, ki zahtevajo pogosto počepanje in vstajanje iz čepečega položaja, preskoke, tek, hojo po naravnem terenu in hojo navkreber ter navzdol kot tudi ponavljajočo se hojo po stopnicah, lestvah, podestih, ipd., oz. obremenjevanje levega kolena v smeri naprej in nazaj. Te omejitve tožnika prikrajšajo za vožnjo motornega kolesa in športne in rekreativne dejavnosti, kjer se obremenjuje koleno kot tudi za kmečka opravila kot so hoja po vinogradu, sadovnjaku, obiranje sadja, delo v gozdu, ipd. To vse je ugotovil tudi izvedenec, ki ugotavlja zavrto gibljivost levega kolena lažje stopnje in lažjo antereoposteriorno nestabilnost levega kolena. Gre za duševne bolečine, ki jih tožnik trpi in jih bo trpel tudi v prihodnje kot relativno mlad oškodovanec. V sodbi VS RS II Ips 756/2005 je bila oškodovancu prisojena iz tega naslova odškodnina, ki predstavlja 13 - kratnik povprečne mesečne neto plače, s sodbo II Ips 440/97, ko gre prav tako za primerljiv obseg škode, pa 35,8 povprečne mesečne plače, kar je bistveno več kot v tem primeru. Napačno je sodišče tudi dokazno ovrednotilo izpovedbo tožnika, ko ni priznalo odškodnine zaradi skaženosti. Na tožnikovem kolenu je vidna poškodbena brazgotina in ga to moti, ob tem se počuti skrajno neprijetno. Tudi celokupna odškodnina ni v skladu s sodno prakso, ta znaša 17.460,00 EUR, sodna praksa prisoja višje celokupne odškodnine, tako je bila s sodbo VS RS II Ips 802/2009 prisojena odškodnina ob manjšem obsegu škode v višini 27 – kratnika povprečne plače, v prej navedeni sodbi II Ips 756/2005 pa 28 – kratnika povprečne plače. Kršeno je tudi načelo enakosti pred zakonom iz Ustave Republike Slovenije, tožnik je torej upravičen do celotne zahtevane odškodnine v višini 29.200,00 EUR. Nepravilna je tudi stroškovna odločba, saj bi moralo sodišče tožeči stranki priznati v celoti stroške, ki jih je imel zaradi plačila stroškov izvedenca, ter je tako tudi stališče v sodni praksi in v pritožbi citira večje število odločb višjih in Vrhovnega sodišča, ki stališča tožnika potrjujejo.

Pritožba je delno utemeljena.

Glede temelja: Pravna razlaga, ki jo ponuja pritožba, da je klop v danih razmerah predstavljala nevarno stvar, je zmotna. Pojem nevarne stvari je pravni standard, ki ga je sodišče napolnilo v tem konkretnem primeru. Ugotovilo je odločilna dejstva, ki pa ne omogočajo presoje, da je šlo za nevarno stvar. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da klop sama po sebi to ni, pa tudi, če so bila tla tedaj spolzka, ni bila nevarna stvar. Ob normalni in pravilni uporabi ne predstavlja večje nevarnosti za nastanek poškodb. Ker delodajalec ni poskrbel, da bi bilo sestopanje varno (primarno bi moral poskrbeti za ustrezno opremo – nižje omarice ali ustrezne lestve, kot pravilno očita prvostopenjsko sodišče zavarovancu tožene stranke), in da tla ne bi bila drseča, je to podlaga za krivdno odškodninsko odgovornost (131. ter 135. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Tudi ne drži, da tožena stranka v smeri soodgovornosti ni podala ustreznih trditev, že v odgovoru na tožbo je trdila, kar je povzelo tudi prvostopenjsko sodišče v razlogih sodbe, da je bil tožnik (ta je trdil, da so bila tla spolzka) pri stopanju na klop nepazljiv. Tožnik kot delavec bi moral tedaj ravnati v skladu z določbo drugega odstavka 9. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD, Ur. l. RS, št. 56/1999 s spremembami), po kateri mora delavec opravljati delo s tolikšno pazljivostjo, da s tem varuje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb. Bil je seznanjen z zdrsnostjo (sam je izpovedal, da so jih celo čistilke ob čiščenju opozarjale na spolzkost), stopiti bi moral pazljivo, ali pa vsaj obvestiti delodajalca na neustreznost klopi, pa ni storil nič od tega. Zato je tudi odločitev glede tožnikovega soprispevka v deležu 20% materialnopravno pravilna (171. člen in 185. člen OZ).

Glede višine škode: Pritožbeno sodišče delno pritrjuje razlogom pritožbe, da je ocena prvostopenjskega sodišča glede odmere denarne odškodnine materialnopravno delno zmotna. Glede na ugotovljen obseg prestanih in bodočih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče prve stopnje dalo prenizko težo dolgotrajnosti zdravljenja, kot tudi okoliščini, da bo tožnik bolečine trpel tudi v bodoče. V konkretnem primeru je res treba upoštevati, da je delno škoda tudi posledica predhodne poškodbe, kar izpostavi sodba prve stopnje, toda le v relativno majhnem obsegu, saj se je predhodno zdravljenje poškodbe tega kolena dobro izteklo. Ob upoštevanju vseh okoliščin primera je po presoji pritožbenega sodišča primerna odškodnina, tudi glede na sodno prakso (določene odločbe citira že tožnik) taka kot je to ocenil tožnik v tožbi, 10.000,00 EUR, zmanjšana zaradi soprispevka na 8.000,00 EUR.

Tudi odškodnina iz naslova strahu je prisojena prenizko. Kot utemeljeno opozarja tožnik se je sodišče zadovoljilo z oceno, da je primerna odškodnina v znesku, ki ga zahteva tožnik, pri tem pa bi moralo odločati v okviru zahtevka, torej oceniti ali je zahtevani znesek odškodnine za to obliko nepremoženjske škode ustrezen, upoštevaje tudi stopnjo deljene odgovornosti na ta način, da oceni, ali v okviru zahtevnega zneska tožniku vtoževana odškodnina gre. Po presoji pritožbenega sodišča je tožnik upravičen glede na ugotovljen strah ob nezgodi in ob samem zdravljenju (ugotovljen je hud sekundarni strah ob vnovični poškodbi kolena upoštevaje tudi naravo njegovega dela – poklicne kariere policista – motorista), do odškodnine, tudi upoštevaje 20% soprispevek, v višini 1.200,00 EUR (sodišče ne prekorači tožbenega zahtevka, če prisodi s tožbo zahtevan znesek za to obliko škode kot denarno odškodnino, čeprav ugotovi višji znesek odškodnine in pa hkrati sokrivdo oškodovanca – tako tudi teorija, npr. Jan Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, tretja knjiga, stran 423, Uradni list ,GV Založba 2009).

V nekoliko prenizkem znesku je odmerjena tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti. Upoštevaje ugotovljene omejitve, ki tožnika kot mladega oškodovanca omejujejo v vsakdanjem življenju in s tem povezane duševne bolečine, je po presoji pritožbenega sodišča primerna odškodnina 12.000,00 EUR, torej upoštevaje soprispevek 9.600,00 EUR. Primerjava pritožbe z zadevo VS RS II Ips 440/97 je neustrezna, poškodba je druge narave (natrganje stranskega ligamenta, odlom notranjega meniskusa) in tudi posledica drugačna, težja (hoja ni možna brez razbremenilnega aparata za kolenski sklep oz. je otežkočena).

Ni pa pritrditi pritožbi, da je tožnik upravičen do odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi skaženosti. V tem obsegu pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodbe sodišča prve stopnje. Sodišče je ocenilo tudi tožnikovo izpovedbo, na katero se sklicuje pritožba. To izpovedbo pa je ocenilo v povezavi s ugotovitvami in mnenjem izvedenca medicinske stroke. Ker je tožnik, ko je bil zaslišan, izpovedal, da ga brazgotina moti predvsem zato, ker ga boli, ker ne more nanjo poklekniti in zatem na vprašanje pooblaščenca izpovedal tudi, da ga brazgotina moti, vendar je izvedenec pojasnil, da gre predvsem za kozmetični defekt, ocena tožnikove izpovedbe upoštevaje objektivno ugotovitev izvedenca utemeljuje sklep, da ne gre za take bolečine, ki bi opravičevale glede na objektivno oceno zunanje prizadetosti odmero odškodnine za to obliko škode.

Taka celokupna odškodnina (23.500 EUR – torej 24,6 povprečnih plač, zmanjšana zaradi soprispevka na 18.800 EUR) je primerna in primerjava z zadevo II Ips 756/2005 ni mogoča, saj je v tem primeru šlo za nekoliko drugačne poškodbe (poškodba notranjega in zunanjega meniskusa, raztrganje prednje križne vezi in okvara hrustanca v sklepu med stegnenico in pogačico), enako velja za zadevo II Ips 802/2009 (pretrganje sprednje križne vezi, odlom notranjega meniskusa v zadnji tretjini in natrganje stranskega (obkolenskega) ligamenta), ko tudi posledice niso enake in je pri odmeri odškodnine treba upoštevati vse individualne značilnosti konkretne tožnikove nepremoženjske škode.

Pritožbeno sodišče je iz navedenih razlogov, ker je bilo materialnopravno delno zmotno uporabljeno, sodbo ustrezno spremenilo tako, da je tožnik upravičen do odškodnine v višjem znesku, skupno 18.800,00 EUR (5. točka 358. člena Zakona o pravdnem postopku), v preostalem obsegu pa je že iz navedenih razlogov, ker tudi uradoma upoštevanih kršitev ni zasledilo, pritožbo zavrnilo in sodbo v zavrnilnem delu potrdilo (353. člen ZPP).

Ker je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi, je moralo ponovno odločiti o pravdnih stroških. Uspeh tožeče stranke v pravdi je sedaj 70%. Pravdni stroški so odmerjeni že s sodbo sodišča prve stopnje, tožnikovi znašajo 4.930,29 EUR, stroški tožene stranke pa 15,00 EUR. 70% stroškov tožeče stranke znaša 3.451,20 EUR, 30% stroškov tožene stranke pa 4,50 EUR po opravljenem pobotu je dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati 3.446,70 EUR, v petnajstih dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pritožbeno sodišče ne more pritrditi očitkom tožeče stranke, da bi moralo sodišče neodvisno od uspeha v pravdi tožniku prisoditi stroške, ki jih je imel zaradi plačila za izvedenca, v celoti, saj z zahtevkom ni uspel v celoti. Da bi tako vedno odločala sodišča v zadnjem obdobju, pritožbenemu sodišču ni znano, in tudi konkretne okoliščine (npr. izjemno obsežen in z izjemno visokimi stroški povezan postopek dokazovanja podlage odškodninske odgovornosti) take odločitve ne narekujejo. Glede na delni uspeh pritožbe je pritožnik upravičen tudi do povrnitve ustreznega dela pritožbenih stroškov, in sicer zneska 451,12 EUR (229 EUR nagrade za sestavo pritožbe, 22,95 EUR za končno poročilo, povečano za 2% materialnih stroškov in 20% DDV), ter 142,74 EUR takse za pritožbo, ki so naloženi v plačilo toženi stranki ter je podrobnejša specifikacija razvidna iz stroškovnika, ki je v spisu (154. in drugi odstavek 165. člena ZPP).