Jedro

I. Z neopravičeno odsotnostjo z obravnave se je tožena stranka sama odpovedala svojim pravicam do neposredne izjave na obravnavi pred sodiščem.

II. Kolikor sodišče na obravnavi dopusti spremembo zahtevka in o tako spremenjenem zahtevku odloči na podlagi na novo predlaganih in izvedenih dokazov, ne da bi se o takšni spremembi (odsotna) tožena stranka lahko izjavila, je podana kršitev pravice tožene stranke do izjave.

Izrek

1. Reviziji se delno ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se v zvezi z izrekom v 4. in 5. točki sodbe sodišča prve stopnje razveljavita in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. V ostalem, to je v zvezi z izrekom v 1., 2. in 3. točki sodbe sodišča prve stopnje, se revizija zavrne.

3. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku in odpravilo odločitev direktorja tožene stranke z dne 30.4.2002 ter razveljavilo sklep komisije za vloge in pritožbe z dne 10.6.2002 o prenehanju delovnega razmerja tožnice s 1.5.2002 zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela. Hkrati je ugotovilo od 1.5.2002 dalje obstoj delovnega razmerja in toženi stranki naložilo, da tožnico pozove nazaj na delo in ji za vmesno obdobje izplača iz naslova plače 212.947,70 SIT mesečno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. v mesecu od zneska za pretekli mesec, po predhodnem obračunu in odvodu davka in prispevkov na te zneske. Ugotovilo je, da tožnica pri toženi stranki delovnega razmerja ni sklenila poskusnega dela, odločitev o prenehanju delovnega razmerja zaradi domnevno neuspešno opravljenega poskusnega dela pa je bila tudi sicer tožnici vročena šele po izteku obdobja, v katerem naj bi bila na poskusnem delu.

Ocena tožničinega poskusnega dela je bila preveč splošna in je ni podala komisija, ki bi tožničino delo spremljala.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje zakonito izdalo sodbo po opravljeni obravnavi, ki se je tožena stranka ni udeležila in ni opravičila svojega izostanka, čeprav je bila pravilno vabljena, ter soglašalo s presojo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišče druge stopnje vlaga revizijo tožena stranka iz razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču prve stopnje očita več kršitev določb pravdnega postopka, sodišču druge stopnje pa, da na pritožbene navedbe v zvezi s temi kršitvami sploh ni, ali ni ustrezno odgovorilo. Tako naj bi bil izrek sodbe v delu, v katerem je sodišče odpravilo ugotovitev direktorja, nerazumljiv in v nasprotju z delom izreka, v katerem je sodišče ugotavljalo obstoj delovnega razmerja, saj zakon odprave odločitev delodajalca ne predvideva. Prav tako je nerazumljiv in neizvršljiv izrek o plačilu plače, saj ni jasno, kakšno višino davkov in prispevkov ji sodba nalaga in komu jih mora odvesti. Sodišče je v tem delu razsodilo v korist tretjega preko okvira zahtevka. Prav tako sodba ne določa, katere pravice iz delovnega razmerja je sodišče tožnici priznalo in se v tem delu ne da preizkusiti. Sodba tudi nima razlogov za zaključek sodišča, da je bilo tožničino delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas. Vse to naj bi bile kršitve v smislu določb 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega pa revizija očita sodišču kršitev pravice do izjave v smislu določb 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in ustavne pravice do enakosti pred zakonom, saj je sodišče prve stopnje upoštevalo navedbe tožnice, vključno z modifikacijo zahtevka in sledilo dokaznim predlogom, podanim na samem naroku za obravnavo, ki je bil izveden v odsotnosti tožene stranke, ne da bi se lahko tožena stranka o novem zahtevku oziroma novih navedbah in dokaznih predlogih izjavila. Izvedlo je dokaz z zaslišanjem tožnice, o dokaznem predlogu za zaslišanje tožene stranke pa sploh ni odločilo.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur.l. RS, št. 12/93) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je delno utemeljena.

V skladu s 371. členom ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizija sodišču neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi domnevnih nejasnosti in nasprotij v izreku sodbe sodišča prve stopnje ter pomanjkanja razlogov. Na te očitke je v pritožbenem postopku ustrezno odgovorilo že sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi.

Revizija sicer pravilno opozarja, da v delovnem sporu ni predvidena odprava odločitve oziroma ugotovitve delodajalca. Vendar ima takšna opredelitev v 1. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje, ki je povzeta po prav tako neustreznem tožničinem tožbenem zahtevku, v tem primeru v povezavi z nadaljnjo vsebino izreka v bistvu enak pomen, kot je opredeljen v 1. točki prvega odstavka 24. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur.l. RS, št. 19/94 in 20/98). Na podlagi te določbe lahko sodišče v individualnem delovnem sporu o dokončni odločbi delodajalca glede na naravo kršitev razveljavi odločitev delodajalca in vzpostavi stanje, ki je bilo pred izdajo odločbe (sodišče bi moralo zato, ne glede na drugačno opredelitev zahtevka v tožbi, odločitev direktorja tožene stranke z dne 30.4.2002 o prenehanju delovnega razmerja razveljaviti, če je ugotovilo, da je nezakonita). Ustrezno temu v 2. točki izreka sodbe sodišče tudi razveljavi dokončno odločitev komisije za vloge in pritožbe, tako da ni dvoma, da pomeni izrek sodbe sodišča prve stopnje prenehanje veljavnosti obeh izpodbijanih odločitev tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnice in vzpostavitev stanja, kakršno je bilo pred izdajo teh odločitev. Zaradi uporabe sicer neustreznega izraza v izreku sodbe zato določbe pravdnega postopka niso bile bistveno kršene.

Izpodbijana sodba ima razloge za ugotovitev, da je tožnica pri toženi stranki sklenila delovno razmerje za nedoločen čas in to brez pogoja poizkusnega dela. Sodišče izrecno ugotavlja, da tožena stranka ni dokazala, da bi bila zakonito sklenjena pisna pogodba o zaposlitvi, da pa sicer sama sklenitev delovnega razmerja med strankama ni sporna, saj je delovno razmerje nastalo. S takšnim zaključkom je soglašalo tudi sodišče druge stopnje. Priznanje pravic iz delovnega razmerja od 1.5.2002 dalje je sodišče utemeljilo z nezakonitostjo prenehanja delovnega razmerja s predhodnim dnem, tako da ima izpodbijana sodba tudi v tem delu razloge o odločilnih dejstvih.

Očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP zato ni utemeljen.

Glede očitka bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP sodišče ugotavlja, da je pri izvedbi obravnave v odsotnosti tožene stranke sodišče prve stopnje ravnalo v skladu z določbami 282. ter prvega in tretjega odstavka 305.c člena ZPP. V skladu z 282. členom ZPP sodišče izvede obravnavo, tudi če pravilno vabljena stranka na obravnavo ne pride. V skladu s prvim in tretjim odstavkom 305.c člena ZPP pa sodišče po neuspešnem poravnalnem naroku takoj začne z obravnavo, s tem, da mora biti predhodno stranki vročeno vabilo za obravnavo hkrati z vabilom za poravnalni narok, z ustreznim opozorilom na posledice izostanka in možnost takojšnje izvedbe obravnave.

Ker je tožena stranka kljub ustreznemu vabilu dne 27.6.2003 neopravičeno izostala s poravnalnega naroka in naroka za glavno obravnavo, se ne more sklicevati na kršitev pravice do izjave oziroma določbe prvega odstavka 5. člena ZPP, da mora dati sodišče vsaki stranki možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke, oziroma na neenakopravnost pred zakonom, če je sodišče v njeni odsotnosti izvajalo dokaze, ki so bili s strani tožnice že pred tem predlagani (v vlogah, s katerimi je bila tožena stranka seznanjena) in če je sodišče upoštevalo pojasnila dotedanjih navedb, oziroma če sodišče ni izvedlo dokazov, ki jih je v odgovoru na tožbo navajala tožena stranka, pa jih sodišču ni predložila, oziroma ni zagotovila navzočnosti vabljenih prič.

Z neopravičeno odsotnostjo z obravnave se je tožena stranka sama odpovedala svojim pravicam do neposredne izjave na obravnavi pred sodiščem. To velja za vse dokaze, ki so bili na obravnavi izvedeni v zvezi s prvotno vsebino tožničinega tožbenega zahtevka, v zvezi s katerim tožnica na obravnavi tudi ni podala novih bistvenih navedb. Kolikor je na obravnavi dne 27.6.2003 sodišče izvajalo dokaze in odločalo o prvotnem zahtevku, revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni utemeljen. Glede odločanja o tem delu tožbenega zahtevka revizijsko sodišče prav tako soglaša z materialnopravnimi razlogi izpodbijane sodbe.

Utemeljeno pa revizija sodišču očita kršitev pravice do izjave, kolikor je sodišče na obravnavi dopustilo spremembo zahtevka in o tako spremenjenem zahtevku odločilo na podlagi na novo predlaganih in izvedenih dokazov, ne da bi se o takšni spremembi tožena stranka lahko izjavila. Določbe 282. ter 1. in 3. točke 305.c člena ZPP sodišče pooblaščajo, da izvede obravnavo in na obravnavi odloči v odsotnosti stranke le v okviru bistvenih navedb in dokaznih predlogov, s katerimi je bila odsotna stranka že seznanjena, enako pa velja tudi za vsebino zahtevka. O spremenjenem zahtevku in novih navedbah in dokaznih predlogih, ki jih poda prisotna stranka šele na obravnavi, pa so bistvene za odločitev, pa se ima v skladu s 5. in 185. členom ZPP odsotna stranka pravico izjaviti, saj zakon za tak primer izrecno ne določa izjeme od pravice do izjave (drugi odstavek 5. člena ZPP), oziroma izrecno določa preložitev naroka in vročitev prepisa zapisnika s spremembo zahtevka odsotni stranki (šesti odstavek 185. člena ZPP).

Tožnica je na obravnavi dne 27.6.2003 spremenila 4. točko tožbenega zahtevka tako, da je namesto le pavšalnega "obračuna in izplačila pripadajoče plače" zahtevala plačilo mesečne plače v višini 212.947,70 SIT mesečno. Takšno spremembo je mogoče šteti za spremembo tožbe glede istovrstnosti zahtevka, saj gre za spremembo prej le pavšalno opredeljenega tožbenega predloga v po višini opredeljen zahtevek. Zato bi morala biti na podlagi gornjih določb ZPP tožena stranka o takšni spremembi izrecno obveščena in bi ji morala biti dana možnost izjave (tudi izjave v zvezi z na to spremembo nanašajočimi se novimi dokazi), preden je sodišče o tako spremenjenem zahtevku odločilo.

Glede na povedano je sodišče v skladu z določbami prvega odstavka 379. člena ter četrtim odstavkom 163. člena ZPP izpodbijani sodbi glede odločitve o spremenjenem delu zahtevka in stroških postopka (v obsegu 4. in 5. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje) razveljavilo in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede na razveljavitev se do drugih revizijskih očitkov v zvezi s tem delom izreka izpodbijane sodbe sodišču v tej fazi ni bilo potrebno opredeliti. V preostalem pa je v skladu s 378. členom ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Glede na delno razveljavitev sodbe sodišč druge in prve stopnje je sodišče v skladu s tretjim in četrtim odstavkom 165. člena ZPP odločitev o stroških revizijskega postopka pridržalo za končno odločbo.