Jedro

Dokaz, pridobljen na podlagi izvršitve ukrepa iz 150.čl.ZKP zoper tretjo osebo, se lahko uporabi tudi zoper osebo, zoper katero ukrep ni bil izvajan, če je ta z omenjeno tretjo osebo sodelovala pri izvršitvi kaznivega dejanja.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega M.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani kot prvostopno sodišče je s sodbo z dne 2.10.1996 spoznalo obsojence M.P., S.B., M.T., J.L., M.P., K.F., G.Ž. in B.S. za krive, in sicer obsojenega M.P. nadaljevanega kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi po 2. in 1. odstavku 310. člena KZ, obsojenega S.B. istega kaznivega dejanja po 1. odstavku 310. člena KZ, obsojenega M.T. nadaljevanega kaznivega dejanja po 2. in 1. odstavku 310. člena KZ, obsojenega J.L. kaznivega dejanja po 2. in 1. odstavku 310. člena KZ, obsojeno M.P. kaznivega dejanja po 1. odstavku 310. člena KZ, obsojenega K.F. nadaljevanega kaznivega dejanja po 2. in 1. odstavku 310. člena KZ, G.Ž. nadaljevanega kaznivega dejanja po 2. in 1. odstavku 310. člena KZ in obsojenega B.S. kaznivega dejanja po 1. odstavku 310. člena KZ. Vsem obsojencem je prvostopno sodišče po 50. členu KZ izreklo pogojne obsodbe. Obsojenemu M.P. je bila na podlagi 2. odstavka 310. člena določena kazen dve leti zapora, v katero mu je bil vštet pripor od 11.6.1996 do 2.10.1996. Iz razlogov 4. odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je bil obsojenec M.P. oproščen plačila povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP.

Višje sodišče v Ljubljani kot pritožbeno sodišče je z uvodoma navedeno sodbo delno ugodilo pritožbi državnega tožilca, prvostopno sodbo pa je spremenilo tudi po uradni dolžnosti tako, da je med drugim dejanje obsojenega M.P., opisano pod točkami 1., 2. in 3. izreka prvostopne sodbe, pravno opredelilo kot nadaljevano kaznivo dejanje, storjeno v sostorilstvu, po 2. in 1. odstavku 310. člena v zvezi s 25. členom KZ in izreklo temu obsojencu po 2. ostavku 310. člena KZ kazen eno leto in dva meseca zapora, v katero mu je vštelo prestani pripor. Na kazni zapora so bili obsojeni še soobsojenci M.T. in J.L., ki jima je bila izrečena tudi stranska kazen izgona tujca iz države za dobo petih let, ter K.F. in G.Ž. Ostalim obsojencem so bile ponovno izrečene pogojne obsodbe, obsojenki M.P. pa še stranska kazen izgona tujca iz države za dobo treh let. V ostalem je pritožbeno sodišče pritožbo državnega tožilca, v celoti pa pritožbe zagovornikov obsojencev M.P., M.T., J.L., M.P. in B.S. zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenec M.P. je bil oproščen povrnitve stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP.

Zoper sodbo pritožbenega sodišča je zagovornik obsojenega M.P. dne 2.10.1997 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost odločbe in predlagal, da Vrhovno sodišče napadeno sodbo spremeni tako, da obsojencu izreče sankcijo opominjevalne narave ali pa odločbo višjega sodišča (pritožbenega) razveljavi in zadevo vrne v novo odločitev le-temu z navodilom. Vložnik meni, da je napadena sodba nepravilna, kakor tudi sodni postopek, ki je tekel do pravnomočnosti te sodbe. Podana naj bi bila kršitev 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker se napadena sodba opira na dokaze, pridobljene na podlagi posebnih ukrepov delavcev notranjih zadev in je sodišče napačno ugotovilo, da ti pri izvajanju teh ukrepov niso izzvali kriminalne dejavnosti. Prva prodaja 102,41 grama razstreliva vsekakor ni velika količina, je pa po mnenju vložnika navidezni kupec te količine že izzval kriminalno dejavnost obsojenca, ko je zahteval večjo količino, ali ko je celo večkrat, pritiskal na obsojenca in ostale, "naj mu to zrihtajo". Ne gre za izzivanje konkretnega kaznivega dejanja, ampak za izzivanje kriminalne dejavnosti, za kar navidezni kupec ni imel pooblastila oziroma podlage v odredbi preiskovalnega sodnika in je takšno kriminalno dejavnost povsem neupravičeno izzval, s tem pa privedel vse obsojence v položaj, da so postali storilci očitanega kaznivega dejanja. Sodišče pa je oprlo svojo odločitev na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi nedovoljenega dokaza. Podana naj bi bila tudi kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker gre za precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov ali med samimi temi listinami in zapisniki. Odredba preiskovalnega sodnika je bila izdana 24.6.1996, do takrat pa sta bila izvedena že dva navidezna odkupa in prepričevanje k drugi prodaji 3,5 kg (razstreliva) z vršenjem pritiskov na obsojenca, kot je razvidno iz uradnih zaznamkov koordinatorja in njegove izpovedbe ter iz zaslišanj ter izpovedb v spisu, s čemer naj bi izvajalec navideznega odkupa prekoračil vsa zakonita pooblastila. Napačno naj bi bilo tudi stališče pritožbenega sodišča, da je bil dokaz pridobljen zakonito na podlagi izvršitve ukrepa po 3. točki 1. odstavka 150. člena ZKP, ki da se lahko uporabi zoper drugo osebo, za katero ni bil odrejen, če so te osebe sodelovale pri izvršitvi kaznivega dejanja z osebo, zoper katero je navidezni odkup predmetov odrejen. Ti ukrepi in pritiski zoper obsojenca P. so bili izvajani pred izdajo odredbe, ko je bilo ravnanje tajnih policijskih sodelavcev - navideznih kupcev - izredno agresivno. Dejansko je šlo že kar za grožnje napram obdolženim, kar vse jih je ob upoštevanju njihove mladosti in neizkušenosti pripeljalo do nepravilnega ravnanja. Sicer pa je pritožbeno sodišče napravilo napačni zaključek o moči razstreliva na podlagi izpovedbe strokovnjaka za eksplozive, da z leti eksploziv penetrit izgublja na moči, še posebej kadar ni pravilno pakiran. Pritožbeno sodišče pa je navedlo ravno nasprotno in ugotovilo, da gre za uporabno razstrelivo, kar predstavlja nasprotje med razlogi iz sodbe o vsebini zapisnikov in med samim zapisnikom. Kršen naj bi bil tudi kazenski zakon, ko napadena sodba ugotavlja, da je bilo dejanje storjeno v sostorilstvu. Iz opisa dejanj sledi, da je pri prvem dogodku šlo zgolj za 102,41 grama razstreliva, ko je dejansko majhna količina krožila med posameznimi obsojenci. Še manj gre za sostorilstvo pri drugem dogodku, ko je kupnino prejel le eden od obsojencev, ostali pa so bili le prisotni in brez vsakršnega plačila. Ravno tako pa o sostorilstvu ne bi mogli govoriti pri tretjem, zadnjem dejanju, če bi k temu bistveno ne pripomogla oba navidezna kupca. Iz celotnega postopka, kar policija niti ne zanika, je razvidno, da sta bila navidezna kupca tista, ki sta določila in organizirala prevoz in prodajo večje količine v Slovenijo in je šlo za njuno idejo in njun sistem, ki je ponovno, zaradi izzivanja kriminalnega dejanja, bil načrtovan tako, da bi vključil čimveč oseb, pa če so ti kakorkoli povezani v dejanju ali ne. Navidezna kupca sta predvsem načrtovala verižno delovanje obsojencev, da bi tako dejansko lahko govorili o sostorilstvu. S tem pa je dejansko tudi sodišče ugotovilo drugačno kvalifikacijo tako glede sostorilstva, količine in nevarnosti razstrelilnih sredstev, čeprav njihove rušilne sposobnosti sploh ni preizkušalo, kar je imelo za posledico, da se je pritožbeno sodišče odločilo za efektivno kazen pri glavnih akterjih, za kar v zakonu ni imelo osnove. Kazenska odgovornost obsojenca P. za takšno dejanje, kot se mu očita, ni podana in so podane okoliščine, ki izključujejo vsaj delno odgovornost. K temu dejanju je bil namreč brez zakonite osnove s strani delavcev policije izzvan, zaveden in dejansko praktično prisiljen, kar naj bi sledilo tudi iz video in avdio posnetkov, kar si je sodišče lahko na glavni obravnavi ogledalo. Kazenska sankcija je tako utemeljena na napačnih temeljih obeh sodišč, kar je zmotno pripeljalo sodišče do izreka tako visoke efektivne kazni, ki za obsojenca P. ni primerna, ko je ta pet mesecev preživel v priporu in izgubil honorarno zaposlitev, sedaj pa se je redno zaposlil in bo izgubil službo, kar ni v prid resocializaciji.

Vrhovna državna tožilka Z.C. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti meni, da so protispisne trditve, da so se v predmetni zadevi posebni ukrepi v smislu 150. člena ZKP izvajali pred odredbo preiskovalnega sodnika ali preko dovoljenega, o čemer ima izčrpne in točne razloge prvostopna sodba (stran 25). Pravna opredelitev dejanja, kot je dokončno sprejeta v drugostopni sodbi, ustreza vlogi posameznega obsojenca in je sprejeta glede na odločitev prvostopnega sodišča v korist obsojencev. Trditve o kršitvi materialnega kazenskega zakona zato niso utemeljene; sicer pa zahteva tudi nima konkretizacije očitka, v katerih elementih naj bi si nasprotovale listine z zapisniki glede odločilnih dejstev in je v tej smeri ni moč preizkusiti, zato predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Glede na v zahtevi uveljavljane kršitve ZKP in KZ je Vrhovno sodišče presojalo v zahtevi uveljavljane razloge v naslednjem zakonitem okviru.

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP je podana, če se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic ali temeljnih svoboščin ali na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona sodba ne more opirati, ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza.

V času storitve očitanega kaznivega dejanja veljavni (nenovelirani) 150. člen ZKP je v 1. odstavku določal, da se zoper osebo, za katero obstajajo razlogi za sum, da je z eno ali več osebami sodelovala pri izvršitvi kaznivih dejanj, navedenih v 151. členu ZKP, lahko preiskovalni sodnik odredi med drugim tudi navidezni odkup predmetov (3. točka). V 2. odstavku 151. člena ZKP je bilo določeno med drugim, da se ukrep iz 3. točke 1. odstavka 150. člena lahko odredi tudi za kaznivo dejanje nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi po 310. členu KZ, če bi ti predmeti utegnili biti dokaz v kazenskem postopku. V 4. odstavku tega člena pa je bilo določeno, da se z odkupom predmetov in navideznim podkupovanjem ne sme izzvati kriminalne dejavnosti.

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP je med drugim podana, če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki.

Sostorilstvo, opredeljeno v 25. členu KZ, je podano, če dvoje ali več oseb skupno stori kaznivo dejanje tako, da sodelujejo pri izvršitvi, ali tako, da s kakšnim drugačnim dejanjem odločilno prispevajo k njegovi izvršitvi.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da nobena od očitanih kršitev določb ZKP in KZ ni podana.

Za zaključek, da je bila z navideznim odkupom razstreliva izzvana kriminalna dejavnost obsojenega M.P., v izvedenih dokazih ni nobene podlage. Prvostopna sodba obširno obrazlaga začetek in potek ravnanja tega obsojenca in ugotavlja obstoj zakonskih predpostavk ob prvem navideznem odkupu razstreliva, ki ga je obsojeni P. od soobsojenca kupil v Z. in preko soobsojencev spravil v promet, ko je navidezni kupec za prvo, res manjšo količino razstreliva, plačal 150 DEM. Tudi vsi poznejši posli z navideznim kupcem - policijskim sodelavcem - ne dajejo podlage za zaključek, da naj bi le-ta oziroma njegov sodelavec izzvala kriminalno dejavnost, to je nedovoljeni promet z razstrelivom. Pritožbeno sodišče je z napadeno sodbo na pritožbena izvajanja obrambe obsojenega P. glede na prej povedano povsem pravilno sprejelo pravne zaključke, ko je ugotovilo, da kršitve 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni. Dokazov, pridobljenih v predkazenskem postopku z navideznim odkupom razstreliva, ni mogoče oceniti kot dokaze, pridobljene na prepovedan način, na katerih sodba ne sme temeljiti. Ob zaporedju odredb preiskovalnega sodnika glede posameznih obsojencev, ko je bila podana podlaga za sum, da se ukvarjajo s prometom z razstrelivom, ki sploh ni v prometu, je šlo za sum o konkretnem kaznivem dejanju. Zato je sklicevanje na datum prve odredbe preiskovalnega sodnika glede obsojenca P., ob ugotovljeni njegovi prejšnji udeležbi pri nadaljevanem kaznivem dejanju, za presojo o dovoljenosti dokazov, ki bremenijo tega obsojenca, pridobljenih pred 24.4.1996, brez vpliva na oceno, ali gre za zakonito pridobljene dokaze.

Tudi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP v napadenih sodbah ni. V čem naj bi bila nasprotja med listinami v spisu in dejanskimi zaključki v napadeni sodbi, zahteva ne pove, ne glede na to, da listine našteva. Glede na prejšnjo ugotovitev, da kršitev 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana, je nadaljnje izvajanje vložnika zahteve o bistveni kršitvi določb postopka iz 11. točke nesprejemljiva. Pritožbenemu sodišču očita kršitev, ki naj bi bila v tem, da je bil dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi izvšitve ukrepa po 3. točki 1. odstavka 150. člena ZKP zoper tretjo osebo, uporabljen tudi zoper obsojenega P., zoper katerega ta ukrep ni bil izvajan. Obsojeni P. je sodeloval pri izvršitvi kaznivega dejanja z osebo, zoper katero je bil navidezni odkup predmetov odrejen, saj v času izvajanja teh ukrepov zoper obsojenega P. še ni bila izdana odredba preiskovalnega sodnika. Ko je časovno zaporedje odredb preiskovalnega sodnika ugotovljeno v napadeni sodbi, ko povzema dejanske zaključke poteka procesnih dejanj, je prvostopna sodba, skladna s podatki spisa in ko med vsebino listin v spisu in razlogi napadene sodbe ni nobenih zatrjevanih razlik, je trditev o kršitvi postopka v tej smeri protispisna in zato ni mogla imeti nobenega uspeha. Prav tako je brez podlage zatrjevanje vložnika o nepravilni razlagi izpovedbe strokovnjaka za eksplozive F.K. Na vse pomisleke in vprašanja obrambe je navedeni izvedenec povsem zadovoljivo pojasnil lastnosti razstreliva, ki so ga obsojenci dali v promet. Tudi očitana kršitev kazenskega zakona, ko naj bi pritožbeno sodišče nepravilno ugotovilo, da je bilo dejanje storjeno v sostorilstvu, ni podana. Na ugotovljeno dejansko stanje je pravna opredelitev, da so soobsojenci, kot je navedeno v izreku napadene sodbe, ravnali kot sostorilci, pravilna in Vrhovno sodišče k razlogom napadene sodbe nima ničesar dodati. Pri tem ravnanje navideznih kupcev - policijskih agentov - na ravnanje obsojencev, kolikor so bili spoznani za krive kot sostorilci, nima nobenega vpliva, ko je udeležba slehernega od soobsojencev, tudi obsojenega P., pri izvršitvi očitanega kaznivega dejanja povsem pravilno pravno opredeljena kot sostorilstvo. Zato tudi v tej smeri vložnik s svojo zahtevo ni mogel imeti uspeha.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da ni podana nobena kršitev zakona, na katero se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, zato je skladno s 425. členom ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.