Jedro

Upravičenec mora odškodnino zaradi zmanjšane vrednosti premoženja ob vrnitvi uveljavljati v postopku pred izdajo odločbe o vračilu konkretnega premoženja v naravi. Organ pa lahko v takem primeru, če se upravičenec in zavezanec pred izdajo odločbe ne sporazumeta o odškodnini, odloči o odškodnini z dopolnilno odločbo. Odločanje po 24. členu ZDen-B je bilo mogoče le v primerih, ki so bili pravnomočno končani pred uveljavitvijo ZDen-B.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list, RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 28.10.2002, s katero je ta zavrnila zahtevo tožnikov za izdajo dopolnilne odločbe za odškodnino iz naslova zmanjšane vrednosti vrnjene nepremičnine, parc. št. 54, stavbišče z graščino, pripisano pri vl. št. 170 k.o. L. Tožena stranka je vlogo zavrnila, ker tožniki za plačilo odškodnine zaradi zmanjšanja vrednosti v naravi vrnjenega premoženja niso dali zahteve v osnovni vlogi za denacionalizacijo, pa tudi kasneje, do odločitve o sami stvari, ne.

Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi in razlogom, ki jih je za svojo odločitev v obravnavanem primeru v izpodbijani odločbi navedla tožena stranka. Pojasnilo je, da se z dopolnilno odločbo odloča le takrat, kadar s prej izdano (delno) odločbo ni odločeno o celotnem zahtevku. Ker pa tožniki v osnovnem zahtevku za denacionalizacijo, pa tudi kasneje med denacionalizacijskim postopkom, niso zahtevali odločitve o odškodnini zaradi zmanjšane vrednosti v naravi vrnjenega premoženja, o naknadno postavljenem zahtevku ni bilo mogoče odločati z dopolnilno odločbo. Za odločanje glede tega zahtevka pa ni podlage niti v 24. členu Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o denacionalizaciji (ZDen-B, Uradni list RS, št. 65/98).

Zoper prvostopno sodbo vlagajo tožniki pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagajo, da pritožbeno sodišče prvostopno sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponoven postopek. Navajajo, da so bili za vračilo premoženja, podržavljenega njihovi pravni prednici A.K.S.G., vložene tri zahteve, ki pa jih je tožena stranka združila v eno zadevo. Vse tri zahteve vsebujejo zahtevke, da se premoženje vrne v naravi, kolikor pa to ne bo mogoče, se vrednost plača ali doplača z odškodnino. Menijo, da niso zamudili nobenega pravnega dejanja za takšno obliko denacionalizacije. Ko je tožena stranka odločila o vračilu v naravi, ni opravila cenitve objekta, zato so bili prepričani, da ni razlike v vrednosti. Sami so upravičenkini vnuki in se ne spomnijo, kakšen je bil objekt ob podržavljenju. Notranjost objekta pa so videli šele, ko jim je bil vrnjen v naravi, to je po pravnomočnosti prvostopne odločbe, s katero je bilo odločeno o vračilu v naravi. Zato v zvezi z vrednotenjem tega objekta niso več mogli vlagati pravnih sredstev v zvezi z odločbo o vračilu v naravi. Objekt je sedaj v bistveno slabšem stanju, kot je bil ob podržavljenju, vendar bi moral to ugotoviti izvedenec ustrezne stroke. Menijo, da v prvotnem postopku ni bilo odločeno o vseh vprašanjih, ki so bila predmet postopka, in zato ni ovir za izdajo dopolnilne odločbe. Ker so dobili manjvredno nepremičnino, o njihovem zahtevku ni bilo odločeno v celoti. Vztrajajo tudi pri svojih tožbenih navedbah.

Tožena stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje. Glede pritožbenih navedb pa pritožbeno sodišče še dodaja: Po 26. členu ZDen se nepremičnina, katere vrednost se je po podržavljenju bistveno zmanjšala, upravičencu vrne z doplačilom odškodnine do polne vrednosti ob podržavljenju, upravičenec pa lahko namesto vračila v naravi zahteva polno odškodnino. V 4. odstavku 26. člena ZDen je določeno, da če se upravičenec in zavezanec ne sporazumeta glede razlike v vrednosti, odloči o zahtevku organ, ki vodi postopek, naknadno z dopolnilno odločbo.

Iz določbe 26. člena ZDen izhaja, da je treba v denacionalizacijskem postopku, preden se odloči o vračilu določenega podržavljenega premoženja, zahtevati tudi vračilo odškodnine zaradi morebitne manjše vrednosti premoženja ob vračanju glede na vrednost ob podržavljenju. Tak zahtevek pa v obravnavanem primeru tudi po presoji pritožbenega sodišča ni bil postavljen med denacionalizacijskim postopkom, temveč šele dne 21.1.2001, torej prepozno.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se v upravnem spisu te zadeve nahaja zgolj vloga za denacionalizacijo z dne 6.6.1992, ki jo je v imenu H.W.G. in N.K.G. vložil odvetnik B.Š., in jo je Občinski sekretariat za urejanje prostora in varstva okolja Občine C. prejel 7.6.1993. V teh upravnih spisih ni vloge z dne 20.8.1990, ki naj bi jo po zatrjevanju pritožnikov vložil H.G., ni niti vloge z dne 20.7.1992, ki naj bi jo vložila H.G., in tudi ne vloge z dne 9.6.1993, ki naj bi jo vložila H. in K.G. Teh vlog niso v sodni spis vložili niti tožniki. Zato pritožbeno sodišče lahko odloča le na podlagi vlog, ki so v upravnem spisu.

V vlogi za denacionalizacijo z dne 6.6.1993 je zahtevek, da "se nacionalizirano premoženje, kolikor je to mogoče, vrne v zapuščino pokojne upravičenke v naravi, za preostanek premoženja, ki ga ni mogoče vrniti v naravi, pa naj se upravičenki oziroma dedičem dajo obveznice Slovenskega odškodninskega sklada". Ta zahtevek po presoji pritožbenega sodišča ne vsebuje zahtevka za izplačilo odškodnine zaradi zmanjšane vrednosti v naravi vrnjenega premoženja. Takega zahtevka tožniki niso postavili niti med denacionalizacijskim postopkom. Res je, da tožena stranka v denacionalizacijskem postopku ni ugotavljala vrednosti obravnavane stavbe po stanju ob podržavljenju in po stanju ob vračanju, vendar tožniki niti ne zatrjujejo, da bi to v tem postopku zahtevali oziroma, da bi zoper odločbo o denacionalizaciji vložili tožbo v upravnem sporu. Tako je odločba o denacionalizaciji, s katero je bilo odločeno o vračilu obravnavane stavbe v naravi, postala pravnomočna dne 17.8.2000. V tej odločbi tudi ni predvidena izdaja dopolnilne odločbe. Iz te odločbe je tudi po presoji pritožbenega sodišča razvidno, da je bilo z njo v celoti odločeno o takšnem denacionalizacijskem zahtevku, kakršen je bil v upravnih spisih.

Glede na navedeno tudi po presoji pritožbenega sodišča tožniki ne morejo zahtevati izdaje dopolnilne odločbe. Po 216. členu ZUP/86 se namreč dopolnilna odločba lahko izda le, kadar s predhodno delno odločbo ni odločeno o vseh vprašanjih, ki so bila predmet postopka.

Ker je bila v obravnavanem primeru odločba o vračilu sporne nepremičnine v naravi izdana v juliju 2000, torej po uveljavitvi ZDen-B (ta se je začel uporabljati 7.11.1998), tudi niso izpolnjeni pogoji za obravnavo zahtevka tožnikov po 24. členu ZDen-B. Ta namreč med drugim določa, da lahko vlagatelji denacionalizacije, katerih denacionalizacijski postopki so že pravnomočno končani, v enem letu po uveljavitvi ZDen-B vložijo zahtevke za priznanje odškodnine zaradi zmanjšanja vrednosti v naravi vrnjenega premoženja.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo tožnikov in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.