Jedro

Materialnopravno zmotno je stališče, da je tožbeni zahtevek nezastarljiv iz razloga, ker gre za zahtevek javnopravnega značaja. Res je, da je tožena stranka sprejela citirani Zakon o odkupu terjatev vendar v smislu učinkov zakona, ki ustvarja obveznost tožene stranke za sklenitev pogodbe z upravičenimi subjekti, nastopa kot civilnopravni udeleženec v obligacijskem razmerju. V tem smislu torej nima posebnega pogodbenega položaja, iz katerega bi izhajala nezastarljivost njenih obveznosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala sklenitev pogodbe o odkupu terjatev iz poslov do Kube, ki so na dan 30.6.1992 znašali 5.116.830,17 GBP, s 30% diskontom in izročitev obveznic za odkup teh terjatev v znesku 5.574.828,47 ECE, ki se izplačujejo v tolarjih z rokom plačila sedem let, z dvoletnim moratorijem in letno obrestno mero 7%, pri čemer se obresti obračunavajo in izplačujejo polletno, začenši od 1.1.1993, glavnica pa se amortizira v desetih polletnih anuitetah, začenši z letom 1995 in plačilo zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti posameznega zneska glavnice in obresti do plačila. Tožeči stranki je sodišče prve stopnje naložilo povrnitev 224.400,00 SIT pravdnih stroškov tožene stranke.

Zoper sodbo je pravočasno vložila pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje temelji na ugotovitvi, da je terjatev tožeče stranke, ki jo je uveljavljala v okviru tožbenega zahtevka, na sklenitev pogodbe o odkupu terjatev zastarala. S tem v zvezi je neutemeljen pritožbeni očitek, da se je sodišče prve stopnje ukvarjalo z vprašanjem zastaranja terjatev, čeprav tožena stranka tovrstnega ugovora ni uveljavljala. Ugovor zastaranja je namreč tožena stranka povsem nedvoumno postavila v pripravljalni vlogi z dne 3.10.2000 (list. št. 17). Neutemeljen je torej očitek pritožnice o podani kršitvi iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Pritožba je neutemeljena tudi v delu, s katerim izpodbija utemeljitev sodišča prve stopnje glede zastaranja terjatve tožeče stranke. Tožeča stranka je tožbeni zahtevek utemeljevala na določbah Zakona o odkupu terjatev do Iraka, Kube in Ljudske republike Angole ter Zvezne direkcije za promet in rezerve izdelkov posebnega namena (Ur. l. RS, št. 55/1992 - v nadaljevanju Zakon o odkupu terjatve), ki je predpisal kontrahirno dolžnost tožene stranke, na osnovi katere bi tožeča stranka imela pravico terjati sklenitev pogodbe s toženo stranko, v kolikor bi izpolnila ustrezne predpostavke v skladu s tem zakonom in podzakonskim predpisom, to je Navodilom Banke Slovenije, izdanim na podlagi 2. odstavka 7. člena Zakona o odkupih terjatev (Ur. l. RS, št. 60/1992 - v nadaljevanju Navodilo). V trditvenih navedbah je tožeča stranka zatrjevala, da je izpolnila ustrezne pogoje v smislu Zakona o odkupih terjatev (predložitev dokumentacije v predpisanem roku), v posledici česar je pridobila upravičenje, da od tožene stranke uveljavlja sklenitev pogodbe v smislu 1. odstavka 9. člena Zakona o odkupih terjatev. Materialnopravno zmotno je torej izhodišče pritožnika, da pred sklenitvijo pogodbe, ki jo s tožbenim zahtevkom uveljavlja tožeča stranka, obligacijsko pravno razmerje med pravdnima strankama ni vzpostavljeno, zato ne pridejo v poštev določbe Zakona o obligacijskih razmerjih glede zastaranja terjatev. Ob izpolnitvi pogojev, ki jih zatrjuje tožeča stranka, bi torej na strani tožene stranke nastala obveznost, ki bi jo morala tožena stranka izpolniti s podajo ustrezne izjave volje za sklenitev pogodbe. Institut zastaranja obveznosti preprečuje možnost zahtevati izpolnitev obveznosti, s čimer preneha negotovost na strani dolžnika ali bo upnik uveljavljal izpolnitev obveznosti. Niti Zakon o odkupih terjatev niti splošne določbe Zakona o obligacijskih razmerjih pa ne nudita opore izhodišču, da bi bili učinki zastaranja izključeni v primeru obveznosti, ki izhajajo za toženo stranko na podlagi Zakona o odkupih terjatev.

Materialnopravno zmotno je tudi pritožbeno stališče, da je tožbeni zahtevek nezastarljiv iz razloga, ker gre za zahtevek javnopravnega značaja. Res je, da je tožena stranka sprejela citirani Zakon o odkupih terjatev, vendar v smislu učinkov zakona, ki ustvarja obveznost tožene stranke za sklenitev pogodbe z upravičenimi subjekti, nastopa kot civilnopravni udeleženec v obligacijskem razmerju. V tem smislu torej nima posebnega pogodbenega položaja, iz katerega bi izhajala nezastarljivost njenih obveznosti.

V zvezi s pritožbenim sklicevanjem, da bi omejitev oziroma prekluziven rok za vložitev zahteve za predložitev dokumentacije in s tem pridobitvijo pravice do sklenitve pogodbe s toženo stranko lahko postavil samo zakon, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da navedeno vprašanje ni ključno za odločitev o pritožbi tožene stranke. V skladu z 2. odstavkom 7. člena Zakona o odkupih terjatev je bila Banka Slovenije pooblaščena za določitev roka za predložitev dokumentacije, kar je le ta uredila s citiranim Navodilom. Vprašanje izteka tako določenega prekluzivnega roka je torej povezano z vprašanjem pridobitve same pravice do tožbe. Tožeča stranka je v trditvenih navedbah (točka III. tožbe) zatrjevala, da je v roku, predpisanem z Zakonom o odkupih terjatev in Navodilom Banke Slovenije, toženi stranki predložila vse potrebne listine, s katerimi je utemeljevala pravico do odkupa terjatev. Iz trditev tožeče stranke torej izhaja, da je najkasneje do 28.2.1993 izpolnila svojo obveznost, v posledici česar je pridobila upravičenje zahtevati od tožene stranke sklenitev cesijske pogodbe. V skladu s 1. odstavkom 361. člena ZOR prične zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom predpisano kaj drugega. Tožeča stranka v svojih trditvenih navedbah sicer ni določno opredelila kdaj je toženi stranki predložila dokumentacijo, iz česar bi bilo mogoče opredeliti kdaj je na strani tožene stranke nastopila obveznost za sklenitev pogodbe. Iz njenih trditev, da je bila dokumentacija vložena v okviru roka iz Navodilom Banke Slovenije, pa izhaja, da je upravičenje zahtevati sklenitev pogodbe pridobila najkasneje z iztekom tega roka 28.2.1993. S tem dnem pa je tudi pričelo teči zastaranje obveznosti tožene stranke, na katero se sklicuje tožeča stranka (1. odstavek 361. člen ZOR). Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je ob vložitvi tožbe dne 23.2.1999 splošni petletni zastaralni rok za uveljavljanje vtoževane obveznosti že iztekel, zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo, saj je tožeča stranka z nastopom zastaranja izgubila pravico zahtevati izpolnitev obveznosti (1. odstavek 360. člena ZOR).

Neutemeljeno je tudi sklicevanje pritožnice na nemoralnost uveljavljanja ugovora zastaranja. Ob trditvi, da tožena stranka ni obvestila tožeče stranke o neutemeljenosti njenega zahtevka, takšne okoliščine namreč na sam tek zastaranja ne vplivajo. Tožeča stranka pa glede na postavljen ugovor zastaranja s strani tožene stranke ni ponudila konkretiziranih trditev glede morebitnih ravnanj tožene stranke, ki bi vplivale na sam tek zastaranja (pretrganje zastaranja). Kot rečeno je Zakon o odkupih terjatev toženo stranko postavil v položaj civilnopravnega subjekta, od katerega so upravičena podjetja lahko uveljavljala sklenitev pogodbenega razmerja. V tem okviru je bila tudi tožeča stranka dolžna pri urejanju obligacijskih razmerij s toženo stranko ravnati z ustrezno skrbnostjo (18. člen ZOR), torej tudi glede pravočasnosti uveljavljanja sodnega varstva svojih pravic.

Ker pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa sodbe ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP) in ob ugotovitvi, da je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko podlago pravilno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče odločilo kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povrnitve nastalih stroškov pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).